Oče in sin (Anton Koder)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oče in sin.
Izvirna povest.

Anton Koder
Izdano: Zora št. 9–18, 1877
Viri: dLib 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. dno

I.[uredi]

Tema je ležala čez goro in čez dolino. Videlo se ni niti stopinjo na daljavo. Mesec in zvezde so bile zagrnjene v mračne deževne oblake. Iz pogorskega zakotja se je culo šumenje po zadnjem dežju naraslega potoka, ki je mogočno drvil svoje kalne valove v dolino in gonil ondi med stisnjenim hribovjem samotno žago. Okrog in okrog je bilo tiho, prav tiho in mirno. Dež je kropil po malem, luči Zlatopoljske vasi so pogasnile. Le posamen pes, hišni čuvaj je zalajal, posamen vasujoč fant zavriskal.

Ondi na zagorski žagi pa je brlela nocoj še svetilnica. Voda je mogočno bobnela ob zatvornici in žaga je tekala urno gori in doli in motila s svojim enoglasnim odmevom nočno tihoto. Na žagiščenem vozu pa je sedel mlad človek, podpiral glavo v dlani in zrl morda v temno noč pred se, ali nikamor. Precej časa sloni tako. Zdajci je prerezana debela gol. Lehnejši žagin šum naznanja to in samec se zdrami. Urno zagrabi leseno kladivo poleg sebe, vravna z njim žagišče, zabije leseno zagozdo v poko na pol raztelešene goli in žaga teka zopet kakor prej gori in doli. Kedor bi bil opazoval Žagarja in videl kako je zabijal zagozdo, kako vravnaval žagišče po postavah svojega uma in kako je sedel zopet potem na bližnjo zavaljeno gol, prepričal bi se bil, da je slabe, jako slabe volje in da mu nicoj ne gre delo z veseljem izpod rok.

„Kaj mi je treba sloneti tu, kaj se mi ubijati in truditi vse noči, brez miru, brez počitka?“ pravi žagar na pol glasno sam pri sebi, potegne z desnico po visokem, resnem čelu, kakor bi si hotel zbrisati neko neprijetno misel iz glave in pristavi potem:

„O neverjetno je vse to, mogoče bi ne bilo, ko bi vsi ljudje imeli srce in um in moško, resno voljo; a tu sedi pošten, delaven sin zapravljivega, izgubljenega očeta.“

Zopet je vse tiho. Žagar se ne gane. Globočji pomakne pokrivalo v čelo in sloni kakor brez življenja. Oblaki se na nebu med tem nekoliko pretrgajo, pol mesečne glave se prikaže izza njih in posveti v tihi dol. Žaga teka zopet konci goli brez dela, nihče jej ne odmeri daljnega pota, nihče ne zapre vode na zatvornici. Kaj tacega se ni vže primerilo dolgo pokornemu orodju. Čez nekoliko plane žagar kvišku kakor iz neprijetnih sanj. V naglici pogasi z životom svetilnieo, potem v hudi nevolji vstavi žago, zapre vodo, akoravno to ni navadna ura njegovega počitka in je navalenih goli še visoka kopica na levo in desno.

„Kaj mi pomaga delo in trud, prečute noči, saj berač sem, in če si vbijem tudi glavo, oddelam roke — njega ne spreobrnem, hiši, poštenej hiši izgubljenega imena ne pridobim nikedar več!“

Izgovorivši žagar zakrije zopet obraz, a v tem trenotku strese tudi z glavo, kakor da bi mu prišli drugi nameni v njo, prekobali nekaj sladnik golnih in ubere pot pod noge po pogorju, kamnito pot v vas, nekaj minut oddaljeno od samotne žage.

Med potjo pogostoma postoji, polaga dlan na zamišljeno čelo in govori polglasne, pol razumljive besede sam s seboj.

„Kaj bi dal“, pravi čez nekoliko, „ko bi se vrnil čas vsaj za pet let nazaj. O, mojega očeta bi še obrnil lehko na pravo pot, v mestu svojemu poklicu bi živel, in te Rezike, bi ne poznal, prepovedano bi mi ne bilo poznati jo. in srečen, neizmerno srečen bi bil!“

„Tako pa, nič, nič! Kaj hočejo te misli? Utopi naj se, če je izgubljeno vse, naj bode še to, še jaz, še moje ime!“ Izgovorivši, stopa urneje, bolj ponosno, bolj stresa z glavo, bolj mračno pogleduje nad se, pred se, saj — ta pot ga pelja v pozni uri v — krčmo, prvič čez toliko časa v oni kraj, kjer si hoče zadušiti z vinom svoje gorje, vtopiti v kupi — spomin, misel, da je nesrečen, najnesrečniši človek na svetu. O, da bi bili resnični in pravični vsi taki storjeni nameni, kedo bi bil siromak na svetu, — kedo poznal, kaj je kregulj moreče skrbi!

Naš znanec žagar je bil mladeneč pri štirindvajsetih letih. Lepa, ponosna hoja, prijazno redenje in omika, katero si je pridobil v glavnem mestu pri učenji kiparstva, sta ga odlikovali med vsemi farnimi fanti. Zaradi tega tudi ni bil njihov ljubljenec. V njihove družbe je redko zahajal, zadnji čas celo nikedar več, in odtegoval se je javnemu svetu. Zato je imel važne vzroke. Njegov oče, nekdaj imovit kmet in kupec, zapravil je vse premoženje v pijači, taval od krčme do krčme in pustil vse v nemar.

Zaradi tega je moral zapustiti Valentin učenje v mestu. V sili je vzel zagorsko žago v najem, da preživi sebe, svojo staro teto, sestro ranjce matere in svojega izgubljenega očeta.

Pač žalosten stan! Lep, omikan sin nekdanjega prvega posestnika pri fari in — ubogi žagar! Grenka osoda, toliko grenkejša, ker ima izvir v oni osebi, do katere nam zabičuje četrta zapoved božja ljubezen in spoštovanje. Pošten sin, spoštovalec, skrbnik nepoštenega očeta, lepa, jako lepa lastnost, a redka, silo redka.

Iz rudeče-barvanega vaškega zvonika udari pozna ura, ko pride Valentin do vasi. Pred krčmo se vstavi. Šumenje in veselje odmeva iz nje. Sam ne ve, ali bi šel noter, ali ne, ali kaj bi storil. Vendar noč je, delal je ves ljubi dan, žalosten je, nekaj počitka in tolažbe si mora privoščiti.

„Pojdi pit, Valentin, in ne bodi čmerikavec!“ oglasi se urno nekaj pivcev, ko vstopi Valentin in mu ponuja piti. Valentin hladno sprejme to prijaznost in sede k prazni mizi za duri.

„K nam sedi, pa je, in vesel bodi!“, migne mu zopet bližnji sosed. Valentin ostane na prejšnjem mestu, pokliče pijače in molčí.

„Pusti ga v miru, on se ženi in je prevzeten!“ vsklikne zdaj zopet drugi pivec v ogrnenej kamižoli in izlije pol kupe vina v se.

„Res je ali ka-li — in bogato si je izbral“, odvrne tovariš bolj skrivaj, kakor boječ se pred molčečim, resnim Valentinom.

„Torej ženitnino meniš napraviti; na žago se ženiš?“ vpraša zdaj star kmetič, najbližji Valentina in pristavi: „Prav imaš, jaz ti privoščim, če le Komar ne bode ugovarjal.“

„In pa njegov stari; on ima prvo besedo“, se oglasi drugi fant in se zaničljivo zasmeji.

Valentin se zgane, zbledi in nepremakljivo zre pred se v vino — a ne pije.

„Ali si vže videl očeta, Valentin? Vže dva dni pije v žganjariji na Hudem, baje na zdravje tvoje neveste?“ vpraša zopet drug fant, sin premožnega kmeta iz fare, kateri se je ženil pri prvem dekletu vse okolice Mlinarjevi Reziki, a zastonj, in zaničljivo pogleda na Valentina. Poslednji otrpne, tema se mu naredi pred očmi, kvišku plane, vrže nekaj denarja na mizo — in molčeč in bled kakor zid zapusti krčmo.

Da je osramotjen zaradi svojega očeta, katerega naj ljubi in spoštuje, to je preveč, da se mu smejé in ga zaničujejo zaradi Rezike, ker je berač, sin zapravljivca, to bi mu zavrelo možgane.

Prišedši na piano, sede na sivo skalo ob razpotju, zakrije si obraz v dlan, in solze, grenke solze ga posilijo, kakor petletnega otroka, solze, nedolžne sramote, nesrečne, zaničevane ljubezni.

Da, kakova mešanica je v tem vesvoljnem svetu! Koliko starišev toguje zaradi neubogljivih otrok, tu pa sedi blag, pošten sin, in bledi, in zakriva obraz — zaradi izgubljenega, zapravljivega očeta. To je vganjka, katera baje ne razdero misleci vse širne zemlje.

II.[uredi]

Vas Zlatopolje, ki ima le kacih dvajset hišnih številk, leži nekoliko vzvišeno ob smrekovem gozdu. Na levo mejé selo gorske peči, na desno v dolino se raztegujoči travniki, spredaj in zadaj nekaj pridno obdelanega polja.

Zakaj se imenuje ta vas Zlatopolje, ne vemo. Tega ne vedo tudi najstarejši očaki, niti nehvaležna zgodovina. In vendar je to lepo ime. Zlatovaščani dobro vedo, da se to lepše glasi od marsikaterega mestnega priimka in ponosni so na to, če po pravici, ne vemo in kaj še to: ime ni glavna stvar, ono je slučajno. Hiše v Zlatempolji so različne. Ene zložene iz lesenih brunov, s slamo krite in teh je v množini, drugo so zidane, a ponižne, brez kinča in teh je malo, tretje — visoke v dve nadstropji, zidane po novejšem okusu, in to jo le ena — edina Mlinarjeva.

Na širokem dvorišču Mlinarjevega poslopja stoji širokovejat, baje stoleten oreh, ki razprostira svoje vejevje tja nad pohištvo. Pod njim je lesena miza in klop poleg nje.

Tu zapazimo neko popoldne deklico z vezenjem v naročji, in zamišljenega, resnega obraza. Več časa sloni kakor brez življenja. Vezenje jej počiva, oko zre mrtvo pred se in niti za domačega čuvaja, kosmatinca sultana ki leži poleg nje in se ozira čestokrat v svojo mlado gospodinjo, nima pogleda.

„Kaj je to?“ si misli baje varuh, če ima kaj misli, leži še nekaj časa pri nogah, potem vstane, stisne rep med noge ter se preseli na vezni prag, kamor sije najgorkejši jesensko solnce in kjer se ponos resne gospodinje ložje pozabi.

„Rezika, če hočeš pa se pelji z menoj, pri fari imam opravek; pa le urno, ne čakam rad, mudi se mi!“

Te besedi izgovori starikav, suh možak pri kacih petdesetih letih, čemernega lica z pipo v ustih in bičem v roci, ko prestopi vezni prag in zavije proti konjskemu hlevu.

„Hvala, strijček; jaz sem raji doma in tu pod orehom je tako prijetno ravno zdaj. Jaz se peljem raji v nedeljo tja“, odgovori rumenolasa, nežna deklica pri mizi, naša znanka Rezika, in poprime urneje vezenje, povzdigne zamišljen obraz in lahno zarudi.

„Kakor hočeš! Tvoja naj velja, ne silim te; pa na dom pazi!“ odvrne možak, a vidno nekako nevoljno, ko sede na lahen voziček pregrnjen z lepim, zelenim kocem, zamaje z bičem in voz zdirja iz dvorišča.

„Bodem“, se čuje dekličin glas, a strijc ga ne posluša več, urno izgine za oglom.

Zopet je vse tiho. Rezika zre vtopljeno pred se. Vezenje jej zdrzne v naročje in obraz si zakrije v beli roki.

„Kaj sem zakrivila, o kaj je to? Noč in dan mislim, a uganiti ne morem, da se me ogiblje, da se v cerkvi v nedeljo niti en pot ni ozrl v me, da me ni čakal in pozdravil pred cerkvijo: o to je preveč, tega nisem zaslužila!“

Zopet je vse tiho. Po Rezikinem obrazu pa se razlije debela svetla solza, kane na belo dlan in z nje na vezenje v naročji. Opazivši to zvesta žival, sultan, približa se z upognjeno glavo, se dobrika in miga z repom, in liže tožni deklici ob životu sklenjeni roki. A tudi to je brez vspeha. Mlada gospodinja se ne zmeni zanj, in morda ne vedé.

Vboga žival! To imaš za svoje milovanje in zvestobo. A kako bi bilo drugače? Saj ti ne umeš človeškega gorja, skrivne tuge, razlite v prsih svoje gospodinje, in morda srečna si, da je ne znaš, saj utolažiti je ne moreš. Za njo ni zdravnika nikjer, kakor v bolesti samej.

Poleg Zlatega polja se vije in bobni gorski potok. Ob njem pa pelja bela farna cesta. Ondi je hodil z debelim kolcem na rami isto popoldne — mlad človek in jezil in vravnaval vodo, popravljal strugo in se vpiral in premišljal, kako bi pridobil samotnej žagi večji slap, večji zaslužek pri delu. Bil je Valentin. Kedor bi ga bil primerjal zdaj in pred nekimi dnevi, našel bi bil mnoge spremembe, na obrazu globočje vtise, v očeh otožen, nekako mil odsev.

„Pusti bregovje, pusti in ne jezi tekočine, ona je nevbogljiva in trmasta!“ kliče od daleč Mlinar Valentinu, ko se pripelje mimo in podrži nekoliko urno, kakor živo srebro nemirno kobilico.

„Moram, moram, ako bi tudi nerad. V vsaki vodeni kaplji je moj zaslužek“, odvrne mladeneč in se ozre po smejočem znancu.

„Kaj bodeš pa kaj jutri gospodaril?“ vpraša potem Mlinar in ponudi Valentinu pipo tobaka.

„Nič, po navadi, pri domu ostanem, če ravno mi je delo nekaj poteklo in voda se zoperstavlja.“

„Če imaš čas, pa k nam kaj pogledi! Nekaj hlodov bi izbral za žago, a ti jih poznaš bolje, ti mi svetuješ lehko.“

„Bom!“, vsklikne nekako veselo Valentin in zapali z gorečo gobo pipo.

„Pa mož beseda ostani, pri meni lehko zmiraj kaj zaslužiš.“

„Tega ne, na to ne mislim ravno, ne da bi dejal“ — odvrne mladeneč.

A Mlinar ga ne posluša, z vajeti trene in kobilica zdrči kakor ptica pod nebom po gladki beli cesti. Valentin pa se vpre ob kolec, zre za starcem in nekako veselo, nekako lehko mu je pri srcu, da vže zdavnaj ne tako.

„Vsaj vendar ni napačen človek ta Mlinar; prijazen je, le ljudje so ga naredili hudobnega, ponosnega.“

In ali ni to morda dobro znamenje njemu? Ves svet ugiblje, da hodi on za Reziko, da ne dovoli v to nikedar nje oskrbnik in vendar on mu je dober, na dom ga je vabil, zaslušek mu je obetal.

Da, objel bi danes ves svet, odpustil bi vsem vso krivico, saj če je človek srečen, strasti ne pozna, sovraštva ne pozna, naj mu je vsa širna zemlja protivna, misli potem mladeneč.

Med tem se jame mračiti. Valentin se napoti proti domu, a ne po stranski, gorski poti, kakor je sicer njegova navada. Ne, tega ne, danes se nameni skozi vas, tam mimo bele, visoke koče — njenega domovja, tam mimo njenega okna, vsaj ima celo to mrtvo zidovje zanj toliko poezije, enako vse drugo, kar je v njenem obližju. In tega mu ne more prepovedati nihče, vzeti nihče čuta, duše iztrgati iz prsi mu ne more, ako je uničeno in brezumnost vse drugo, najmanjša misel!

Lep je bil oni večer. Zvezde so svetile in pol mesečnega srpa je vzhajalo izza gore. V Zlatem polju je postajalo živahneje. Vaščani so se povračali s pólij in tamkaj pri vodnjaku pod lipo zbirala so se vaška dekleta z vrči in nazličnimi posodami in, med tem ko se napolnjuje posoda, postavljena pod leseno korito, razdirala mnoge reči, se smejala, dražila druga drugo in tajila, če je vdarila katerej pri kakem imenu rudečica v glavo, da ne vedo nič o tem, da je laž. A ko bi bil mogel pogledati marsikateri v srce, videl bi bil, da je razlita skrivna ljubezen, sladko hrepenenje v njem, ime, katero pozna le ono samo in ve ceniti njegovo vrednost.

O srečna mladina sredi bele vasi poleg žuborečega vodnjaka, da bi ti sijali dolgo dnevi skrivne domišljije, vsaj kako rade zbeže one — in zapuste grenek spomin, zamorjen up za seboj!

Tjakaj se nameni isti večer tudi Rezika. Sicer jej ni potreba nositi bremen, zajemati vode, saj ljudje pravijo, da je bogata, edin dedič velicega premoženja njenih zgodaj umrlih starišev. Vendar nekaj nepopisljivega jo vleče nocoj tja in tako nekaj otožnega se je uleglo okoli njenega srca. Zvedrila, razmislila bi se rada.

Prišedši k vodnjaku, postavi vrč pod korito in sede na klop poleg njega. Njene vaške tovaršice so vže odšle domu, in to jej je prijetno. Saj zadnji čas se ogiblje njih druščine, najrajši je sama, da živi le njemu in njegovemu spominu.

Tako sloneč zapazi, da se bliža možka stopinja. Neprijetno jej je, urno dvigne napolnjeni vrč in hoče oditi po nasprotni, stranski poti.

„Dober večer“ jo pozdravi znan prijeten glas in pristavi:

„Rezika, od kedaj sva v jezi, da se me ogiblješ in bežiš boječ pred menoj?“

Rezika se zgane, zarudi, zbledi v lice vse ob enem in pobesi obraz.

„O, niti v sanjah bi si ne mislila, da si ti, Valentin, torej ne zameri“, povzame deklica potem, hoteč si pomagati iz zadrege.

„Izgovor je dober, da je le, kaj ne? In ti imaš tudi prav, tako mora biti,“ odgovori Valentin s pomenljivim naglasom.

„Kako si neverjeten in svojeglav, kaj tacega bi imela več vzroka trditi jaz. A kaj ženske! Mi moramo molčati, le možkej besedi je dana pravica“, povzame deklica in vpre sramežljivo v mladenča oči, kakor bi hotela reči:

„O le molči, kaj ravnaš tako brezsrčno z menoj, tega nisem zaslužila nikedar!“

„Ali je mogoče, Rezika? Ne, to ni resnica; vedi, jaz spoznam in sem prepričan, da so brez koristi te besede in tako sodiš prej ali pozneje tudi ti.“

„Valentin, kaj ti je, kaj govoriš? O pomisli, kaj si govoril nekedaj, ali je lepo, da se daš osramotiti od slabotne deklice?“

Mladeneč ne odgovori, a če posnamemo po tem, kako goreče stisne družici belo roko, kako mu zaigra nekaj svitlega v očesu, verujemo, da je umel zadnje besede, in bil je srečen, če tudi morda le za trenutek.

„S strijcem sem govoril“, pravi potem, ko sede z Reziko na klop poleg vodnjaka, „in prijazen mi je bil. Povabil me je, naj pridem jutri k vam; nekaj dela mi naroči“, pristavi potem.

„Ali res?“ vzklikne deklica in se oklene skrivaje mladenča in mu zašepeče: „O Valentin, upajva; pa bode vse dobro! Svet je hudoben, le on sodi krivo, in zakaj bi se ne varal tudi on en pot?“

Tihota nastane. Mesec posveti izmed orumenelega lipovega vejevja na srečna zaljubljenca. Vodnjak pa prijetno žubori, kakor bi sanjal, kakor bi umel srečo in gorje, up in strah dveh blagih src poleg sebe.

Zopet se čujejo stopinje na vasi. Rezika se zdrami, stisne mladenču roko in odide z vrčem. Valentin pa kakor v omotici hiti dalje po vasi in umeti ne more, ali je resnica ali laž, ali so to le goljufive sanje. Rezika ga ljubi, misli noč in dan nanj, strijc mu je prijazen, kaj hoče več? Da, en dan in toliko spremembe, nekaj trenutkov in pozabljeno je vse prejšnje gorje, odpuščeno vsemu svetu.

Isti večer sedi še dolgo časa potem poleg žage Valentin. Misli mnogo, misli in prevdarja in prvič od svoje mladosti spozna, da ni nesrečen človek. Vsaj koliko bogatih mladenčev bi govorilo in vasovalo rado tako z Reziko kot je on nocoj. A ne pogleda jih ona. Samo njega ljubi! Koliko veljave je v tej besedi? Da! belega srebra in rumenega zlata je vredna ona in to ve soditi najbolj on, sin zapravljivega, izgubljenega očeta.

Rezika pa se trudi isti večer, a zaspati ne more. Velik, težek kamen se jej je odvalil nocoj s prs. Prepričala se je, da je hudoben svet, ki sodi le po zunanjem, ki notranjosti ne pozna. Zato grdi Valentina, kaže na njegovega očeta. A kaj more on temu? On je najblaži človek.

To pa ve le ona sama, ako trdi in jej zabičuje ves svet, da je nasprotno. Ž njim bi hotela živeti, če tudi v revščini; vsaj ljubezen ne išče bogatstva, slavnega imena in naslovov, ona zadostuje sama sebi. In kedor misli drugače, on no ljubi, on ne ve, kaj je prava, sveta ljubezen.

Stoprv v pozni uri se skleneti Reziki očesi, ter jo preneseti v sanjah tja poleg njega, na klopici sredi tihe, bele vasi.

III.[uredi]

Lepo je vzhajalo drugega jutra solnce, kakor da bi bilo veselo samega sebe, širne zemlje razprostrte krog in krog. Valentin je zgodaj vstajal, tudi danes ni prespal jutra, akoravno je sinoči pozno vlegel.

Ko se prikaže stara teta Barba na pragu in kliče svojo družinico kuretino k zajutreku, je vže Valentin pri delu na žagi. A ne gre mu prav izpod rok. Več potov mora po dvakrat šteti naložene deske, dalj časa premišljevati, kateremu je obljubil prej izgotoviti naročbo, kateremu pozneje. Vsem bi sicer rad ustregel, a to ne gre, posebno če ima človek tujih misli polno glavo in če nagaja povrh še voda in se ubijajo vsi sklepi in skušnje njegove glave podjarmiti si naravo, z vso njeno močjo v svojo korist.

Ko tako razdira in ugiblje Valentin in mu povrh vhajajo misli sem in tam na lepo popoludne, ko postopi doli v vas, ko vidi svojo Reziko, se približa tiho, prav tiho stara teta, sede na skladnico desk in podpre glavo v dlan.

„Kaj vam je teta, kaj bolščite ondi in so žalostite?“ pravi Valentin, prevalivši debelo gol v obližje žagiščnega voza. — Teta molči, Valentin tudi. Kaj je to? Slabo, prav slabo znamenje.

„Kaj me prašaš to, ti, ki veš, kako mi je, kako je na domu, tako da nikjer na vsem širnem svetu ne tako“, povzame čez nekoliko Barba in si obriše rudeče, mokre oči z višnjevim predpasnikom.

Valentin zbledi, zgane se, a v istem trenutku se zmodri in pravi: „Vem, vera in še dobro, lehko bi bilo drugače, a midva nič pomoči ne moreva“. „Oj drugače — to ne bode nikedar, ampak vedno slabeje“, vzdihne ženica in pristavi:

„Glej, vže dva dni očeta ni k domu; ljudje pravijo, da se je opijanil na ženitnini v bližnji vasi in se zapletel celo v nek prepir pri računu in osramotil sebe in naju.“

Valentin otrpne. Kolec, s katerim je prevagoval smreke, mu pade iz rok, okoli ustnic mu zaigra resen, jako otožen gibljaj. Odgovoriti hoče, a kaj? Kako naj zagovarja, kako naj pripoveduje o svojem lastnem očetu? Torej raji molči in se obrne v stran.

„Oj pojdi ga iskat; vsaj si vendar sin njegov, otrok njegov, in pripelji ga domu, če ne, se še izgubi in poškoduje na poti!“ reče zopet teta in sklene pod suho brado roki, kakor v pobožno, sveto molitev.

„Grem“, pravi Valentin, prekobali skladnico goli — in molčeč izgine med drevjem.

Stara teta pa še dolgo sedi ob žagi, govori sama s seboj, sklepa roke in toguje, in moli — za izgubljenega očeta, za nesrečnega sina, ki zasluži boljšega, poštenega roditelja.

Valentin odide bled o pogorju v vas in po vasi — v krčmo. Med potoma pa kuje lepe sklepe, premišljuje in se ubija, kaj bi storil, koliko bi dal, da bi pripravil izgubljenega očeta na pravo pot, da bi zbrisal črno znamenje s svojega čela, da je sin zapravljivca. In vse to bi hotel ne zaradi sebe, ne, on odpušča staremu očetu, ne, zaradi Rezike bi skušal to; vsaj kako jej mora biti pri srcu, če misli na njegovega očeta, ko kažejo ljudje s prstom za njim in pravijo: „Glejte, sina tega pijanca ljubi ona!“ Da, to je preveč, za najblaže žensko srce! Temu mora biti enkrat konec, ako ne, živeti mu ni tu; bežati mora on iz strašnega kraja svoje sreče in svojega gorja. Kako različna dva čuta, a vendar kako ozko združena!

V krčmi Valentin očeta ne najde. Gostje le zmajujejo z ramami, eni ga obžalujejo, drugi molče, — tretji in teh ni malo, posmehujejo se skrivaje, in tudi očito. Tacih misli poln se približa Valentin potem kakor nevedoma Mlinarjevemu poslopju.

Mimogrede se ozre v okno polno rož. In ondi zagleda prijazne Rezike obraz, belo roko, ki ga pozdravlja. O da ga mora videti ravno zdaj, ko bi se skril najrajši vsemu svetu in izginil sramote in žalosti v stran, v daleko stran, kjer ga ne pozna nobeno oko, ne pozdravlja nobeden domači obraz! —

V tem trenutku se prikaže na pragu Rezikin strijc in Valentin mora v hišo.

Kako rad, s kakim veseljem bi stopil sicer čez ta nekako sveti prag. A tako, dozdeva se mu, kakor da bi prekoračil smrtne stopnjice; vsaj nekaj mu pravi, da mu je zapisano v očeh, na čelu in v obrazu, da je berač, sin nepoštenega očeta, in vendar si upa povzdigniti svoje oči v Reziko — prvo, najlepšo, najbogatejšo deklico vse okolice. Greh, velik greh in predrznost je to; to ve in čuti sam.

„Le pameten bodi; dela ne puščaj v nemar in krajcarje prav obračaj pa bode vse prav polagoma“, pravi potem gospodar Valentinu, ko ga pelje iz veže na dvorišče in od tod na vrt ter mu razkazuje, kako je marsikaj in kako bi moralo biti, in koliko lesa se bode potrebovala za to ponovljenje.

Valentin hodi vesel in neizmerno žalosten za oskrbnikom. Vesel, ker je v Rezikinem obližju, žalosten, ko vidi toliko bogastvo in se spominja toliko bolj, da on nima ničesar, da je misel na Reziko brezumna, in da je zakrivil vse to nekdo, ki naj ga spoštuje, ljubi, se ravná po njegovem izgledu.

„Nič se ne boj, Valetin; zdaj si ves v stiskah in v kleščah, a opomoreš si, če hočeš, ker si pametneji od svojega starega. Njega nimam nič kaj v čislih, a ti si mi povšeči, ker si delaven in pošten“, pravi oskrbnik in našteva obilo svetov, kako naj gospodari in ravna, da bode prav. Posled pa še pristavi: „Valentin, na! tu je moja roka: kedar si v zadregi, pa reci, za te je vedno gotov denar v moji hiši. Kupiš si polagoma nekaj živine, in kupčije z lesom se polagoma poprimeš, pa bode.“

Valentinu zažari veselja pogled pri teh besedah. Da, ko bi se ne sramoval, poljubil bi hvaležnosti tovarišu roko, da, vzkliknil bi, da bi se culo na daleč okrog; vsaj oskrbnik ga čisla, dobro mu hoče. In to je prva stopinja k njegovi sreči, vse drugo bode samo od sebe: le poguma in resne volje je treba.

Ko ugibljeta naša znanca za ohišjem take reči, sloni za oknom polnim rož plaha boječa deklica in posluša tolažilne besede, zajema iz njih sladko tolažbo svojemu srcu, in veselja, čistega veselja se jej utrne solza v očesu, kane med cvetličje, redka solza srečne, upa-polne ljubezni. A kedo ve, kolikokrat se spremeni ona, predno zaide solnce, v grenko obupno kapljo, oznanovalko nenadnega, neizmernega gorjá.

Med tem se približata oskrbnik in Valentin na nasprotni strani vrta visokemu, a nekoliko zanemarjenemu poslopju. Valentin hoče oditi urno mimo, vsaj tu se je rodil on, to je nekdanje posestvo njegovega očeta, sedaj pa oskrbnikova lastnina.

„Glej, Valentin, zadnji čas je, da je prišlo to poslopje v druge roke; tvoj stari se ni pečal za popravek“, pravi oskrbnik in pokaže s prstom na otemnelo zidovje.

Valentin ne reče nič. Sramote in toge pobesi obraz, nepopisljivo ga vrežejo te besede.

Med tem se čuje krik za oglom. Sem po vasi se približa opotekajočih stopinj, raztrgane obleke in ves krvav — Valentinov oče, nekdanji prvi posestnik.

Zagledavši oskrbnika Mlinarja, hripavo zakriči: „Goljuf, oderuh, ti si me pognal po svetu, nihče drugi kotti, brezsrčnež!“ Izgovorivši, zgrabi v pijanosti kamen ob potu, hiti proti poslopju, gotovo z maščevalnim namenom — a spodtakne se in pade med strašno kletvico na zemljo. Oskrbnik zbledi, Valentinu se zmrači pred obrazom, sam ne ve, kaj se godi. Ali je resnica, ali so le strašne, merilne sanje? Predno se zave oskrbnik, izgine on kakor morilec za vrtnim drevjem, in hiti dalje — naprej, kam, sam ne ve. Vsaj na vsem širnem svetu ni prostora, kjer bi pozabil to sramoto, nečast, izgubljenega očeta. Oskrbnik spreminja jeze barve na obrazu. Kakor divji dirja potem po svoji sobi gori in doli, stresa z glavo; vsaj njegov neizmeren ponos, njegovo ime je omadeževano od postopaškega zapravljivca.

Še nekdo leži potem na obrazu, na belih rokah: Rezika, ki je videla in cula vse to, videla strašen razloček med očetom in sinom, videla v malo trenutkih najvišjo svojo srečo in največe svoje gorje: blazega mladenča Valentina.

IV.[uredi]

Okoli zagorske žage je bilo mrtvo in tiho. Žagišče ni tekalo kakor sicer gori in doli, nakopičene goli so zastonj čakale svojega raztelesjenja. Le voda jezu ni mirovala, nego je šumela kakor prejšnje dni, valovi so se penili in opirali sivo skalovje v globoki strugi. V žagarjevem stanovanji pa je bil dolg, silno dolg čas.

Teta Barba je sedela pri malem okencu, gledala več potov na gorsko pot, polagala nekaj šivanja v naročje in obrisala semtertje skrivno solzo s koščenega obraza.

Na klopi pri peči je ležal Valentinov oče, njeni brat, in trdno spal in v sanjah govoril sam s seboj, se prepiral in hudoval s svojimi tovarši v krčmi.

Zdaj se obrne na drugo stran in vzdrami pri tem.

Mane si zaspane oči, razteguje ude, in zija v svojo sestro pri oknu. Teta zapazi vse to, a molči in zakrije obraz z rokama.

„Kaj jokaš? Prava sila ti je!“ zarezi gospodar pri peči in potegne z desnico po mračnem čelu, kakor da bi se hotel domisliti, kje je, kako je prišlo, da vstaja stoprv, ko zahaja solnce ondi za orumenelim pogorjem.

Sestra ne odgovori, temveč jame na pol glasno ihteti.

To starca grize in jezen je in razjarjen kot gad. Spomni se, da je bil sinoči pijan, da je grdo ravnal z Mlinarjem in kedo ve s kom še.

„Skremženih obrazov ne potrebujem; če se hočeš kisati, pojdi, kamor hočeš; jaz hočem imeti mir!“ vzklikne zopet starec in pobira na tleh ostanke svoje razbite pipe, ki leže po koči.

„Oj ljubi bog, da sem doživela tega dne, in da smo morali priti tako daleč! Jaz gotovo nisem zakrivila tega!“ vzdihne ženska in zopet jo polijo solze.

„Molči; pridigarja in učitelja ne potrebujem; jaz vem sam, kaj delam in zakaj“, zareži starec, leže zopet po klopi in se obrne v peč, morda da bi zakril svojo lastno togo, svoj sram zaradi zadnjih dogodkov.

To je sestri preveč. Roke dvigne proti stropu, z belim očesom pogleda in zakriči:

„Tako, tiho naj bodem, molčim naj tebi, ki nimaš srama, ki si brez čuta, kot kamen na cesti, ki ne veš, da imaš sina na svetu, da mu moraš biti v izgled in pomoč? O, ko bi ti vedel in razumel, kako sramoto si napravil včeraj! V krčmi si se spri zaradi računa, da so te stepli in vrgli iz hiše. In kaj še! Mlinarju si žugal in se rotil v pričo ljudij, v pričo Valentina! Da, vbogi fant! še ob um bode zaradi tebe, zaradi sramote, katero mu napravljaš! In vrnil se ni Valentin od tistega časa; sam ljubi Bog ve, kam je šel, še življenje si vzame — v brezupu!“ —

Starec se obrne, zbledi v zaspano lice, z zobmi zaškriplje in kri mu zalije bledi obraz. Čez dolgo časa se zavé zopet, da je ravnal napačno, da je žalil sina, osramotil ga pred ljudmi. Kaj bi dal, da bi se ne bilo zgodilo to, vendar zdaj je prepozno. Poboljšanja ni, vrnitve ni. Kakor blazen plane torej kvišku, se opoteka proti mizi, udari s pestjo ob njo in zakriči hripavo: „Jaz pravim, da mólči, da ne majaj jezika; jaz delam, kar in kakor hočem; nikomur mari. Za katerega pa ni, naj si popravi, tudi ti in sin in ves svet, če si hoče.“ Izgovorivši išče v naglici nekaj svoje zamazane obleke in kolne, da je groza.

„O le mólči, le mólči, ki nimaš vére, nimaš vesti več; za to ti gre tako“, povzame leta ihteč.

„Dokler je ranjca živela, bil si še, kakor se spodobi. Na posestvu smo še bili, in kar je bilo zadolženega, lehko bi se bilo popravilo, ko bi bil hotel storiti dobro, in bi bil. Zdaj pa, o ljubi Bog, nimamo ničesar pod milim nebom; niti enkrat dati v mlin žita; najemščina je na dolgu, in kar zasluži sin, zapraviš in zapiješ ti po krčmah in zaigraš. On, ki tebe in nas vse gleda, bode tirjal odgovor za vse to, za sina te popraša, za njegov obup, v kateri ga goniš, in si ga uže morda pahnil.“ —

Starec zledeni. Nepopisljivo se mu zmrači obraz. V neizmerni jezi zgrabi velik kuhinjski nož, ki leži na mizi in zamahne proti lastni sestri.

„O le suni, le suni in udari, prosim te, na kolenih te prosim; bode vsaj enkrat konec vsemu; le za fanta mi je žal, za nesrečnega otroka“, zaječi teta in omahne na trdo klop.

Starec se strese, zbledi, nož mu pade iz rok; kakor brezumen beži iz hiše dalje — kam, tega sam ne ve. Pekel, pogub je za njim, brezup v njem, hujšega pričakovati ne more.

Mrak leži po gori in dolini, ko se zave teta. Tiho je vse krog in krog. Le voda šumi, valovi bobné pod jezom. Samotna, zapuščena žaga pa ne daje glasú; vsaj njenega gospodarja ni, starca ni, notri v koči pa kraljuje tuga in žalost. —

Isto jutro Rezikin strce nekaj pozneje vstane, kakor je sicer navajen; morda mu je kratil spomin minulega dne spanje in mu jeza polnila glavo.

Molče prekorači enekrati vežo, si napravi pipo tobaka in jo zažge z gorečim utrinkom v kuhinji, kjer mu starejša dekla pripravlja zajutrek.

Potem sede za mizo v veži, puhne kake tri pote gostega dima, podpre si glavo v dlan in pravi:

„Kje je Rezika danes? zakaj se odteguje kuhinji in delu?“ —

„V gornji sobi je; nekaj bolna je in niti k kosilu je ni bilo“, odgovori nekako boječe dekla ter pomoli pol svoje suhe glave iz kuhinje. Na očeh pa se jej pozna, da je jokala danes. A gospodar ne opazi tega in pristavi: „Po-njo pojdi, k mizi se pride, naj se jé ali ne, in jaz jo hočem imeti, jej povej!“

Starka globoko vzdihne in zdirja po stopnjicah v prvo nadstropje, kjer je Rezikina soba.

Z objokanimi očmi sedi Rezika na divanu in zre otožno pred se. Strahotno se zgane, ko zagleda Marjeto, svojo staro prijateljico pred saboj.

„Doli pojdi Rezika“, pravi starka ter šiloma zatira solze, katere jo hočejo obliti, ko vidi objokano Reziko.

„Kaj hočem ondi? Pusti me raji tu; najrajši sem sama, in slabo mi je“, odvrne deklica in se obrne v stran, da bi zakrila žalost stari družici.

„Strijc te hočejo imeti in te pričakujejo“, ponavlja Marjeta, se sklone k deklici, jo objame s suhimi rokami in šepeče: „Nič se ne boj; tudi jaz grem s teboj; hudega ne bode!“

Rezika se zgane in zbledi, kakor stena njene sobe.

Nekaj trenutkov pozneje stoji na mizi v veži zajutrek in oskrbnik in Rezika sedita za omizjem. Ko je jed končana in tiha molitev opravljena, hoče oditi deklica, a strijc jej migne, naj ostane.

Ko izpije potem pol kupe rudečega vina, nasadi pokrivalo na glavo in vtakne pogorelo pipo med zobe, pravi starec:

„Rezika, jaz sem imel Valentina rad, ker je priden in priljuden mladeneč, ki zasluži boljšo srečo. Kar je bilo včeraj v pričo njega z njegovim starim, veš, in želim, da ohraniš za se. Ker nočem, da bi se ponavljale take reči, zabičujem ti in zatrjujem, da nimaš več govoriti z njim, tudi jaz mu prepovem hišo. Tako spoznata najbolje stari in mladi, kedo sta ona in kedo smo mi. Kako se vede proti svojemu dobrotniku! Ko bi mi ne bilo zaradi njegove sestre in fanta, zapodim ga od žage; vreden je ni, a tako naj bode za zdaj.“ —

Rezika skoraj omahne pri teh besedah; barvajo spreletuje; temno se jej dela pred očmi in kakor strahu vzklikne:

„Strijc, gorje, kaj delate? Pomislite, ali je to prav!“

„Kaj? Prav, to ne prav, deklina? Ali se ti v glavi meša, ali naj se ponižujeva jaz in ti pred zapravljivcem?“

Reziko posili glasno ihtenje.

„Kaj je treba tega?“ povzame strijc. „In meni se zdi, da se ti je vtepla celo neumna ljubezen do tega berača? Sramuj se! Mlinarjeva hči si, prva vse fare in take misli!“ —

„O, kaj je to, strijc? Gorjé, tega nisem zaslužila, niti jaz niti on; to je preveč“, odvrne z jokajočim glasom deklica.

To razjari strijca, da zbledi, vdari s pipo ob mizo in pravi: „Zaslužil ali ne zaslužil, vse eno; do zdaj ti še ne rečem ničesar, ker ne vem ničesar, ali gorje tebi, ko bi kaj izvedel. Le to ti povem in zatrjujem še enkrat, da nimaš več govoriti z njim in da ga ustrelim s starim vred, če ga najdem še kedaj v mojej hiši. To si zapomni, za zdaj in za vselej!“

Izgovorivši pobere strijc pipo, ukreše gobo in zapusti s ponosnimi koraki vežo. Ko bi bil sodil kedo po trdem kresanju, jeznem pogledu, prevzetni hoji, prepričal bi se bil, da je razjarjen, hudo razjarjen. In gorje onemu, ki bode v dotiki z njim, gorje družini danes! Marsikako grenko bode morala čuti, in molčati, trpeti — vsaj sužnja je — in sužnjemu ni potreba zavesti, čutíl, srca; vesel naj bode, da životari!

Rezika si zakrije obraz, ko strijc odide ter se ne gane. Preplašena prihiti stara Marjeta, jo privzdigne kvišku, objemlje in poljubuje, kakor skrbna, prava mati. To pa ve najbolje Rezika, ki čuti stoprv zdaj, da je sirota brez očeta, brez matere, izročena človeku brez srca. Da, in kaj vse to: sladke, mile sanje so uničene, skrivna njena sreča je razrušena, osramotjena, poteptana.

Dolgo časa slonite tako dve podobi, stara Marjeta in mlada deklica. Kak pogled, kako nasprotje! A v prsih ju vežejo ene misli, sveta vez prijateljstva, ki se ubija nad ponosom ostrega oskrbnika.

V.[uredi]

Tisto popoldne se odpravi Rezika k fari opravičujoč se, da ima nekaj opravka.

A poslednje ni bilo nujno, le nekaj skrivnostnega, nepopisljivega jo vleče tja na prosto. Doma jo vse žalosti in dolgočasi. Stoprv po včerašnjih dogodbah spozna tudi, kaj jej je Valentin, kako življenje brez njega. Pri fari morda kaj zve o njem, morda ga vidi, ali govori z njim, tolaži ga. A tega ne, tega, vsaj prepovedano jej e, niti misliti ne sme na-nj. Zakaj? Zato ker je sin zapravljivca, ker je reven. O kako jo pretrese ta spomin; niti umeti ne more, da se človek sodi po rojstvu, po imenu, po papirnatem denarju; vse drugo da je brez veljave.

Ali naj bode, kar in kakor hoče; ona tega storiti ne more. Prvikrat v svojem življenju je nepokorna, prvikrat ravna zoper voljo svojega rednika. On, ki gleda v srce, ki je stvaril ljubezni čut v njem, naj jej odpusti, naj je ne sodi ostro.

Pri fari Rezika Valentina ne najde. Zapored gre, kakor nevedoma brez vzroka mimo glavne krčme, mimo prodajalnic, kjer se zbirajo ljudje, a zastonj.

Bledega obraza zapusti vas, in se napoti proti domu. Steza jo vodi skozi polje, kjer pojemlje zadnje življenje po njivah, kjer leže razgrnjena, rujava strnišča. Prišedši do razpotja, sede na klopico poleg svetega razpela, in zakrije obraz v dlan. Skriven vzdih in goreč se jej ukrade iz prsij, in oko se jej dvigne na razpelo, na pol razrušeno, okinčano z velim cvetjem nad njo.

Kedor bi bil videl ta pogled, umel bi dekličino gorje, njeno skrivno molitev za odrešenje iz tolike nadloge.

Čez nekoliko se ohrabri, in krene po stezi čez gorjanec, ki pelja mimo samotne žage.

Zadnji solnčni žarki odsevajo izza gore, ko se približa poslopju in čuje vže od daleč šumenje izpod. jeza.

A kaj je to? Žaga ne teka gori in doli! Tiho in mirno je vse na žagišču. Rezika zbledi, strah in groza jo spreleti. Ondi pri jezu na smrekovem deblu sedi teta Barba, a brez dela. Šivanje jej počiva v naročju; kakor kamenita podoba zre nepremakljivo v valove pod saboj, v skalnato globočino pod žago.

Rezikin prihod vzdrami starko, da urno poprime šivanje in migne deklici, naj se jej pridruži. Rezika sede poleg Barbe in nekaj tesnega se jej uleže okoli srca. Boji se vprašati po Valentinu, po zadnjih dogodbah, kakor da bi jo vže vprašanje samo pogubilo. Tihota nastane nekaj časa.

„Kje si bila, Rezika“ vpraša žena, „in zakaj si nekako bleda in utopljena?“

Deklica spremeni barvo in pravi v zadregi: „Vesela sem, prav vesela.“

„Ti tudi nimaš nobenega vzroka žalovati; mlada si, vsega imaš, kar ti poželi srce in ne veš, kaj je gorje“, povzame starka in vpre v tovaršico svoje resno oko.

Globok vzdih se izvije iz Rezikinih prsij, vzdih, ki naznanja jasno, kako lepo, kako prijetno bi bilo, če bi bile resnične zadnje besede. Da, bilo je nekdaj tako. A tedaj ni poznala Valentina, ne sebe, ni vedela, kaj je skrivna, nesrečna ljubezen; zdaj pa ne bode nikedar, nikedar več. Starka zapazi vse to in maje z glavo in ne more umeti, kaj bi grenilo srce neizkušeni deklici; njena skrivnost jej je neznana.

„Ali nisi videla Valentina, ko si bila pri fari?“ vpraša ženica nevedeč, koliko pomena je v tem vprašanju.

„Valentina?“ pravi Rezika. „Kako je to, kaj bi delal on pri fari?“

„Sam ljubi Bog zna, kaj, jaz ne vem in nihče. Domu ga ni, ker ga je osramotil oče v vasi, vrnil se ni več“ povzame z otožnim glasom starka.

Rezika zbledi zopet kakor sneg, nekaj pri fari kupljenega blaga jej pade iz rok, zamolkel glas se čuje iz njenih ust.

„Kaj je to?“ vzklikne ženica, plane kvišku in objame svojo onemoglo tovaršico. „O ljubi Bog; slabo ti je, Rezika. Pojdi, v hišo greve, ondi bode bolje“, prigovarja starka deklico in jej moči sence.

„Nič ni, nič. Barba. Le v trenutek mi ni dobro“, povzame vže nekoliko Rezika in hoče zapustiti svojo tovaršico.

„O ne hodi zdaj, noč bode; težavno pot imaš; pri nas ostani. Vse ti storim in postrežem, kar je v mojej moči; vsaj si ljubo, dobro dete,“ prosi starka in objemlje deklico.

Ne ne, ljuba teta, to ni mogoče! Izgubljeno je vse, uničeno vse. Kaj mi hoče ves svet? Saj Valentina ni, ne vrne se nikedar več!“

Starka osupne. Zadnja beseda jej razjasni vse. Valentinovo gorje, dekličina žalost, vse jej je odkrito.

„Pozabi ga, Rezika. pozabi, če ga ljubiš; saj ti si Mlinarjeva, najbogatejše dekle vse okolice, on sin zapravljivca. Nespametna je misel na-nj, in prepovedana!“

„Kedo je rekel to, kedo, teta? Kedo more zapovedovati srcu?“ vzklikne nekako ponosno, pogumno Rezika in se sklone kakor junaška podoba, ki se stavi vsem silam v bran. Čez nekoliko povzame: „Valentin ali nobeden; to vam prisezam danes, deklica, ki sodi človeka po srcu, ne po zunanjesti, oseba, katero zavida po krivici vsa okolica, vsi brezsrčni ljudje!“

Starka strmi. Tolike moči, tacega poguma ni pričakovala. A v tem trenutku zalije zopet neizmerna žalost Reziko. Ovije se krog starkinega vratu in ihti: „O pojdive ga iskat, da ga najdeve in pripeljeve nazaj! In če prehodive ves širni svet, najti ga morave. Izvedeti mora on, kako nepopisljiva je ljubezen njegove Rezike!“

Med tem se vleže noč na zemljo. Od daleč se čuje ukanje fantov, ki gredo v vas. Po pogorju pa stopate dve ženski podobi. Stara Barba spremlja Reziko proti domu. Tod je hodil vsak večer Valentin doli v vas pod Rezikino okno. Mesec pa je svetil tako kakor danes; vse je bilo tako, samo on ni mislil še, kedo je njegova ljubica; ona bogata, imenitna, on zavrženi sin zapravljivca!

VI.[uredi]

V gozdu, dve uri hoda od samotne žage, so sekali hraste za popravek nekdanjega Žagarjevega poslopja. Rezikin strijc se odpelje vže v jutro za svojimi delalci in vabi deklico s seboj, meneč, da je bleda, da jej vožnja in gozdni zrak gotovo dobro deneta. A ker se brani in trdi, da hodi raji peš in da je to prijetneje, vdari starec nekako nevoljno po konju, zmaje z glavo in zdirja iz dvorišča na cesto in po njej v gozd.

Pri Mlinarjevih je bilo oni dan zopet tiho in mrtvo. Le Rezika in stara Marjeta ostanete doma. In poslednji je to po godu. Tako vsaj more živeti sama sebi in misliti v minule dogodbe.

A če je človek sam, čuti toliko bolj svojo nesrečo. Za druščino, za prijateljsko srce je vstvarjen, kamor razliva svoje sladke in nemile čute, deli veselje in žalost. Gorje njemu, ki nima človeka, da bi dejal: ta me ume, temu zaupam vse!

Rezika je čutila danes, da je sama, brez prijatelja. Edina Marjeta jo miluje, a vendar ona je stara, življenje jo je minulo.

Popoldne se odpravi Rezika v gozd. Stara Marjeta jej brani, a zastonj. Lepo sije jesensko solnce in zadnje listje se siplje na zemljo. To je oni čas, ki ima toliko upliva do človeškega srca, to je njegovo slovo, in pri slovesu odpuščamo in ljubimo celo svoje neprijatelje.

Pot proti gozdu pelje čez pogorje obraščeno z gostim smrečjem in pritlikavimi borovci. Na eni strani je razgled v dolino in na Zlatopoljsko selo, na drugi se prostira pečevje in vrtoglav prepad.

Po tej stezi pride Rezika in različne misli jo osipljejo. Tu je videla prvič Valentina, tu govorila prvič z njim. Malo časa od tega, a koliko se je spremenilo, koliko veselja jej je prinesel in odnesel! O tega ne ve in ne izmeri nihče; to ve le ona in čuti, in bode čutila do zadnjega dne!

Rezika se vstavi in ozre v stran. Ondi stoji širokovejata bukev, kjer je zarezano njeno in njegovo ime, zaznamovan dan, njen najsvetejši dan, ko mu je prisegla večno zvestobo. Videti mora to deblo zdaj, to je oltar njene ljubezni, njeno svetišče.

A kaj je to, nekaj belega visi ondi nad vrezanim znamenjem! Robec je, o to je njen robec, ki ga je podelila Valentinu za spomin in nekaj je zavitega va-nj. Rezika zbledi, strese se, vsaj tu je moral biti Valentin, tu jej je zapustil slednji spomin njene ljubezni, vrgel ga kakor nepotrebno težilo od sebe. In v robcu kaj je zavitega? Rezika sede pod drevo in razgrne robec. Drobno pisemce je v njem, katero mu je pisala prvič, ko ni mogla govoriti z njim in v pismu je nekaj svetlega, okroglega: njen prstan je, katerega je nosil nekedaj Valentin.

Kakor bi se vlegla temna noč na zemljo, in bi zamižalo svetlo solnce, se zmrači Reziki oko pri tem pogledu. Bleda omahne na bukovo deblo, sklene beli roki nad prsi in zre kakor kamenita podoba, kakor brez življenja pred se. Čez nekoliko se predrami, obriše debelo solzo iz oči, zvije robec s prstanom vred ter ga zatoči po skalovju, da se izgubi med resjem. „To so obljube, to so prisege!“ vzklikne potem. O in jaz reva sem verjela vse, zaupala vsemu, trpela in prestala tolikanj, grenke, strupene besede, sramoto, grozitev, vse, in to imam za plačilo! O moški, blaženi moški, to je vaš pogum! Straši vas vsaka sapica, o sramujte se! Slaba, nezmožna deklica vas prekosi, ona vara kaže, kaj je prava, sveta ljubezen!“

Zopet se jej stori milo. Z obema rokama objame bukovo deblo, kjer je vrezano njegovo in njeno ime, kakor bi hotela vzbuditi brezčutnemu drevesu čut in pomilovanje, katerega nima na njo vsa širna zemlja, in solze se jej vdero.

V tem trenutku se čuje po listju šumeča stopinja in nekdo prime deklico za roko.

Rezika se zgane, zarudi in vzklikne: „Valentin, ali si ti? oj, ali je mogoče?“

„Mogoče je, ter biti mora,“ pravi mladeneč nekako resno in zre nepremakljivo pred se.

„Kaj je to, Valentin? kako so nerazumljive tvoje besede? O tako nisi govoril nekdaj. Ne, in tedaj si me ljubil, goreče ljubil, a zdaj — ?“ — Dalje ne more govoriti. Strastno dvigne bele roke in hoče objeti Valentina, a ta se jej odmakne in ona omahne na zemljo.

„Tega nisem vreden jaz, to je preveč, to je brezumnost, sramota, nečast za te, predrznost meni, Rezika! Jaz sem berač, sin zapravljivca, prekleto je moje ime, prekletstvo me spremlja povsod.

„In strijc ti je prepovedal pečati se z beračem, da, odmerjena mi je smrtna kazen, če se predrznem povzdigniti oči še enkrat na te, v bogato, najlepšo Mlinarjevo hčer.“

Izgovorivši še enkrat vpre Valentin moker pogled v deklè in pravi: „Spomin, kateri si mi dala enkrat, si našla tu. Ohraniti si ga ne upam vreden ga nisem, daj ga drugemu, imaš jih na izbiro, bogatih, imenitnih. Valentin ti gre prej, ko more iz oči, in te ne moti v tvoji sreči.“

„Molči, molči Valentin! Bog te bode kaznoval, ker delaš tako brezsrčno z ubogo deklico, ki ni zaslužila nikedar tega od tebe“, povzame deklica s slabim glasom, milo pogleda mladenča in pristavi čez nekoliko: „O pojdi, le pojdi, kamor te žene pot, pojdi, odpušča ti tvoja Rezika, vsaj malo dni ima še živeti, to dobro ve. O moli, da bi ti odpustil tudi on, ki naju vidi, ki gleda v najine prsi in misli“.

Tihota nastane. Nobeno drevo se ne gane, noben list ne zašumi, kakor bi čutila vesoljna narava gorje, ki je razlito v dveh mladih srcih.

Zdaj se zgane Valentin. Kes, žalost, up, vse mu zalije srce, noga mu omahne, koleno zdrsne na zemljo, zmrači se mu pred očmi in v neizmernem boju s seboj objame Reziko, in jo stisne na razburjene prsi.

V tem trenutku prileti črn, zlatokljuni kos na smrekov vršiček in zažvižga pesem, talečo, visoko pesem o nebeškej gloriji. — „Pok“, poči puška zdaj v obližju. Strašna kletev se čuje. Zlatokljuni kos odleti z vršička, Valentin plane kvišku in zagleda v dalji, kakor roparja, kakor morilca, — oskrbnika. Iz njegove pobešene puške se vali še dim, — a krogla, ki je bila namenjena gotovo njemu, šumi po gostem vejevji.

„Morilec!“ zaklikne Valentin in kakor bi trenil plane enak ljutemu levu na starca, izvije mu orožje iz rok, ga zdrobi, ga obskali, njega pa vleče k prepadu, pokaže mu vrtoglavo temino in pravi: „Glej, tu je plačilo morilcu, tu bi se razbila tvoja črepinja, a angelja imaš, ki te varuje — to je nedolžna Rezika in spomin imaš, ki ti pravi: kedo je beraški sin zapravljivca.“ Predno se zave skrbnik smrtnega strahu in maščevanja, izgine Valentin med gostim drevjem.

Tiho je vse krog in krog, kakor poprej. Zlatokljuni kos se vrne na prejšnji vršiček in zapoje talečo večerno melodijo. Zlato solnce poljubuje z zadnjimi žarki najviše vrhove in rumeno listje se usiplje pri slednjem pihljaju z drevja, se vrti, šumi in šepeče tajno, neumljivo šepetanje.

VII.[uredi]

Nekaj dni pozneje je voda ob jezu samotne žage zopet šumela glasneje, valovi so se penili mogočneje, in na žagiščnem vozu je sedel Valentin z lesenim kladivom v roci, s katerim je vladal in uredoval umetnosti svojega posla.

V vsem njegovem delu, v vsakem gibljaju, da celo v tem, kako je zabijal lesene zagozde med naložene goli, bralo se je jasno, koliko trpi on, kako razvnete misli mu drvè po glavi.

Stari Žagar, Valentinov oče, je bil zadnji čas treznejši. V hiši je sedel pri peči, kadil iz male pipice, izpuščal dim nad svojo osivelo glavo in zrl, kakor brez misli, mrtvo pred se. Morda mu je bilo žal svoje zapravljivosti, morda je mislil na sramoto, katero je napravil svojemu sinu oni dan, morda je koval trdne sklepe in namene, da se poboljša, da pusti pijačo in nedejavno življenje.

Pač, koliko namenov se stori, koliko skesanih src se zave, ko je zaprta zadnja pot vrnitve, ko je uničeno vse! Tako je bilo tudi pri Žagarju. A za trenotek je bil vendar oče, nekdanji oče, polen čutil, polen kesa in mislij, kako bi popravil vsaj nekaj svoje krivde, ker vse ne more. A sedaj se mu vzbudi lehkožitnost v strast, misel po izgubljenem bogastvu v maščevanje, pijančevanje iz navade v zadušenje svojega gorjá v vinu.

Gorje onemu, ki je zapeljan v prvo, a on se še vrne morda kedaj na pravi pot. Trikrat gorje pa njemu, kogar oklenejo jeklene roke navade, iz katerih ga reši edina steza k pogrebu.

Žagar je obupal nad prvim, udal se drugemu.

Od zadnjih dogodeb ni govoril s svojim sinom, in kako? Stoprv pred nekimi dnevi se je vrnil, poslednji sam ne ve od kod. In to ni več nekdanji Valentin. Kratek čas ga je postaral za najmanj deset let, zamoril cvet njegovega lica.

Koliko potov so se pač odprle tiho, prav tiho duri samotne žage, in iz njih se je ozrl starec skrivaje po svojem sinu. A kakor strašeč se sinovega otožnega pogleda, izginil zopet na prejšnje mesto, stresel z glavo in še bolj zmračil svoje vpalo lice.

Čestokrat je sedel celo na kopici z desne poleg žage, svojemu sinu nasproti. Pri jedi je hotel začenjati razgovorov. A Valentin je molčal, pobesil pogled in odšel na svoje delo.

To zledení slednji starčev up spremenjen je svojega gorjá. Zopet vstaja iz doma, zadnje novce utaplja v vino.

Teta Barba pa, uboga Barba, koliko se trudi, koliko prošnje in molitve stori, da bi izvabila en sam vesel pogled Valentinu, da bi poboljšala izgubljenega starca, priklicala če ne nekdanji blagoslov, vsaj pak nekdanji mir v kočo.

Zopet je legla enekrati po teh dogodbah noč na zemljo, vrstili so se jasni in oblačni dnevi in po planinah in višjih gorah je zapadel prvi sneg.

Mraz je bil in burja je pihala po dolini, vpogibala samotne, otožne vrbe v potoku in obletele bele breze po pogorju. Vsakdo je iskal gorkega zakotja. In razmršeni ščinkovec v hrastovem duplu pred hišo je vtaknil kljun pod perutni kožušček, in se zazibal, morda, v sladke sanje, bodoče pomladi, v mili up nove ljubezni, nove svatovščine. In edino to ga bode grelo, v dolgi, ostri zimi.

Istega večera brli v Žagarjevi leščerba. Na mizi stoji nekaj večerje, pol hleba ajdovega kruha in nož na njem. V kotu pod podobo, v rudeč plašč ogrnjenega, razbičanega zveličarja sedi Valentin. A njegova žlica leži nepremakljivo pred njim, glava mu sloni v dlani in oko strmi, kakor bi opazovalo mušico, ki pleše okoli brleče leščerbe, se suče in smuče, da utone z zažganimi perutmi v oljnatem morju. Teta mora večerjati sama, sama si delati druščino in sama govoriti za oba. Starega Žagarja ni doma. Šel je pred dvema dnema od doma v bližnji trg, kjer je bil somenj. Ondi je menil zalesti še nekaj znancev, ki so mu na dolgu nekoliko grošev, vsaj žeja se ponavlja vsaki dan in sicer ne po vodi, temuč žeja po vinu, cekinastem vinu, a novci kopne kakor spomladni sneg.

Teta prigovarja nekaj časa in ponuja Valentinu jedila, a ker je vse zastonj in dobiva le polovične odgovore, globoko vzdihne in tudi sama položi leseno žlico. Precej dolga, glasna molitev sledi večerji, ki velja tudi za večerno pobožnost.

Ko obesi Barba lesen molek na steno poleg svetega razpela, natakne Valentin pokrivalo, ogrne kamižolo in hoče oditi.

A Barba ga vstavi meneč: „Kam greš zdaj? Doma ostani, burja piše in mraz je; prehladiš se lehko in zboliš.“

„To bi bilo prav, tega si želim“, odvrne Valentin, prime za kljuko pri vratih.

„O le molči, ker govoriš tako in ne vbogaš! Bog te bode kaznoval in te vže. Očeta ni doma, in še ti se me izogiblješ, to je preveč“, toži starka in dviguje suhe roke proti mladenču.

„Delo imam, nekaj mora biti gotovega še nocoj“, odgovori potem Valentin hoteč vtolažiti tožečo Barbo.

„Delo počaka, noč je za počitek, poslušaj in vbogaj me in Bog, ki te vidi, in tvoja ranjca mati nad zvezdami bode vesela, izprosila ti bode srečo in blagoslov božji!“

Valentin molči. Zadnje besede ga čudno ginejo. Kakor v sanjah se spominja preljube matere, ki ga je ljubila tako neizmerno, pripovedovala mu v večerih lepe povesti, o širokem svetu, o hudobnih ljudeh, kar ni umel tedaj, kar pa ume zdaj. In ta čas je bival še v lepej hiši sredi vasi, tedaj je bil zavidan otrok, zdaj je izgubljen, zaničevan hlapec.

Barba zapazi vse to, neizmerno žalost bere v Valentinovem obrazu in da bi ga še bolje prepričala njegovih brezpametnih mislij o nekej osebi, da bi ga vmirila za vselej, pravi:

„O Valentin in še nekaj te prosim, kar veš in spoznaš sam. Izbij si nespametno misel iz glave, misel na Reziko, in vesel in zadovoljen bodeš tudi v svoji revščini!

Glej, Rezika je bogata, imenitna, vnukinja človeka, ki je največi sovražnik tvojega očeta, ki je mnogo zakrivil in trdosrčno ravnal z njegovim dolžnikom.

Pomisli, da on ne bode privolil nikedar v ženitev, ko bi te tudi ljubila Rezika, kar pa ni verjetno. In ta zveza bi bila nesrečna, brez blagoslova božjega, kajti storjena bi bila brez dovoljenja očetovega, brez toliko zunanjih enakosti, ki vplivajo tolikanj na srečno bodočnost.“

To je Valentinu preveč. Da mu podira edina oseba, ki jo ima na vsem širnem svetu, zadnji up, zadnjo tolažbo, zalije mu strupom srce, zmrači pogled.

Molče, brez protivne besede na ustih, a bled in tresoč se zapusti kočo in zavije na plan.

Noč leži po gori in dolini, noč, temna noč v Valentinovih prsih, v mislih, v glavi in v srcu.

Ko hodi nekaj časa, kakor brez uma po pogorju, se vrne, truden je, slabost ga premaga. Na ležečo smreko poleg žage sede in zre mrklo v peneče valove pod saboj, ki se mu zde nocoj tako otožni, tako utopljeni in zopet tako vabljivi, tako zapeljivi, kakor bi skrivnostno šepetali: „Pridi, pridi v naše naročje, mi operemo, zbrišemo gorje vesoljnega sveta!“

Med tem ko sloni tako Valentin, sopiha po pogorju sem od vasi ženska podoba. Njene stopinje so urne, kakor bi ne čutila ostrega kamenja pod nogami in ne hitela v nočni samini, v pozni uri po temnem pogorju.

Prišedši do žage, zakliče dva pota Valentinovo ime videč, da je leščerba v koči vže pogasnjena.

Valentin se zgane, plane kvišku, kakor bi se splašil iz strašnih sanj in zaklikne: „kedo je, kaj hoče tu v pozni uri?“

„O ljubi Bog, kaj si tu, Valentin“, pravi ženska in dvigne roki. V tem trenutku spozna Valentin staro Marjeto, Rezikino služabnico in strah in groza ga pretreseta po životu.

„Valentin, ljubi Valentin, če imaš še človeško srce, če si ljubil kedaj Reziko, oj hiti, hiti, dokler je čas“, — vzdihne starka potem in prime mladenča za roko hoteč ga peljati s seboj. Zamolkel nerazumljiv glas Valentinov se čuje. On se iztrga starki iz rok in kakor senca izgine v urnem diru po pogorju. Zenica vzdihuje in kliče za njim, naj jo počaka, naj se vtolaži, a zastonj, kmalu utihne njegova stopinja v daljavi. Le šumenje valov izpod jeza se čuje, le oduren nočen ptič skovika po pogorju, in stara Marjeta vije strahu in žalosti roke.

VIII.[uredi]

Potihnilo je isti večer po vasi vse. Leščerbe po posameznih kočah so potemnile. Tema je ležala krog in krog. Le v zgornji sobi Mlinarjeve hiše je plapolala sveča z velikim otrinkom in polovično razsvetljevala prijazno stanišče.

Na belej postelji ob steni ležala je Rezika, bleda kakor mrlič, brez življenja. Le semtertje so se odprle njene lepe oči, ozrle proti durim, kakor bi pričakovale nekoga, in se potem zopet sklenile.

„Ni ga, ni ga, oj pozabil me je,“ vzdihne posled in kakor v sanjah blede strašilne, nerazumljive reči.

Zopet se odpró Reziki oči, v lice se vrne za trenutek prejšnja rudečica in veselosti vesel vsklik se čuje, in Valentin omahne poleg njene postelje.

„Oj kje si bil toliko časa, Valentin? O zakaj nisi prišel prej, ko je bil čas, ko ni bilo zamujeno vse?“ šepeče potem bolnica in vpre v klečečega mladenča poleg sebe pogled.

Zopet nastane tihota. Nihče se ne gane. Valentin strmi kakor okamnenel, Rezika sklene zopet očesi.

„Umorili so naju, zastrupili slednji čut, izgubljeno je vse,“ vsklikne zdaj Valentin, pritisne bledo bolničino roko na ustni in omahne na belo blazino poleg nje. A čez trenutek plane kvišku, stisne krčevito pesti, in dirja kakor zblaznel iz sobe.

Zopet se odpro bolnici oči, zopet se čuje njen glas, a zastonj. Vse molči. Sveča pojemlje s slednjim otrinkom. Krog in krog ni čuti človeškega glasu.

V pozni uri prisopiha Marjeta v vas. Kakor v sanjah gleda vse te nerazumljive dogodbe zadnjih dni, ki razdirajo srečo in mir prijetne minulosti.

Prisedši do doma, hiti nemudoma v Rezikino sobo.

A kako se prestraši, ker jo najde samo, Valentina ni, njena družica, strežkinja dremlje v stranski sobi, luč je pogasnjena. Tja za oblake veslajoča luna pošilja nekaj bledih žarkov na bolniško postelj.

Z nad prsi prekrižanima rokama leži ondi Rezika. Obraz jej je bled, kakor rjuhe njene postelje, črni prosti lasje se kakor v valovih razsipavajo po tilniku in dajo bolnici nekako čarobno podobo.

Strah in trepet prevzame staro služabnico. Reziko pokliče po imenu, a vse je tiho, nihče se ne gane.

Kakor brez uma omahne zdaj k postelji, prime bolnico za bledo roko. A ta roka je mrzla. Enako blazni vsklikne zdajci Marjeta na pomoč. Strašna misel jo posili, da je mrtva nekdanja vesela Rezika.

Zdajci se zgane bolnica. Mrklo odpre oči, sklone se na postelji in zre preplašeno okrog sebe šepetajoč: „Oj, kje je, moj dragi? o kam je izbežal? Poznati me neče več, o ne ljubi me, norčuje se iz svoje Rezike“. Zopet je tiho vse.

Čez nekoliko se glasno zasmeji bolnica, nepopisljiva radost jej zalije obraz in zopet šepeče sama s seboj: „O poglejte ga ljubega, tam le sedi, tam je pri durih in me gleda! O pojdi sem, pojdi na moje prsi, daj se objeti še enkrat, vsaj si obljuboval, kaj ne da si, da me ljubiš neizmerno, da sem tvoja nevesta. Nenadoma zopet čudno zaječi: „Gorje, o poglejte, vmoriti ga hočejo ljubčeka, preganjajo ga, preganjajo od mene, njegove neveste!“ S strašnim vsklikom omahne potem zopet na bele blazine, prejšnja bledina jo zalije, slabost jo premaga. Zopet je vse tiho in mirno.

Marjeta pa spozna, da čudno blede Rezika, da jej izginjujejo slednje moči, da je otemnjen nje blagi duh, njena zadnja zavest.

V nepopisljivem strahu zakliče starka na pomoč. In družina prihiti. Mnogo zaspanih obrazov poklekne okoli bolniške postelje, v njunih rokah pa brlé — blagoslovljene sveče, luči umirajočih, leseni mole ki vijo se ob njihovih prstih.

Mlinarja isti večer in prejšnji dan ni bilo doma. Odšel je na oddaljeni somenj, akoravno je bilo mnogo dni vže Reziki jako slabo. Žalost, skrivna toga in toliko prečutih noči so jej zavdale vročinsko bolezen in jo položile na bolniško posteljo.

Po zadnjih dogodbah se je mnogo spremenil Mlinar. Več ni ostro govoril z Reziko, Valentina in možitve ni omenjal, klavern in molčeč je postopal okoli poslopja in pogostoma je ostajal iz doma.

Vzroke te spremembe pa ste vedele le dve osebi, Rezika in Valentin. In poslednji bi jih bil lehko porabil v svojo korist, a omadeževano ime in čast, spomin, da je vsiljenec v srečo, katere morda ne zasluži, branil mu je seči po pomočkih, katere bi bil objel človek brez srca in značaja z obema rokama.

IX.[uredi]

V bližnjem trgu je bil somenj. Od vseh krajev je vrela množica skupaj, ogledovala razpostavljene reči, kupovala, prepirala se zaradi previsoke cene in tožila drug drugemu denašnjo draginjo.

Po trgu je hodil tudi Mlinar v pražnjem telovniku s srebrnimi gumbi, v novem dragem klobuku in s srebrno okovano pipo v ustih.

A videlo se mu je, da ga danes vse to ne zanima mnogo, da postopa le tako brez pravega namena med trgovci. Kako vse drugače je hodil on sicer, ponosno vsklonjen, vse se mu je izogibalo in delalo prostor. Kjer je postal, obsuli so ga trgovci in ponujali blago, dobro vedoč, da se Mlinar ne vrača s praznimi rokami domu. Vendar zdaj, kako je spremenjen! Lepo razstavljena prežvekujoča goveja živina, razgetajoči svetli konji, vse je mrtvo njemu. On ogleduje sicer vse to, a le površno, v kupčije se ne zapleta, akoravno je njegova listnica polna cesarskih bankovcev, desetakov in stotakov.

Tamkaj, kjer je najživahniša kupčija med tujimi prekupovalci pitanih volov in goveje živine, kriči stari Žagar in pomaga in prigovarja svojim znancem pri kupu, kajti znan je, da je bil nekdaj dober gospodar in zdaj dober svetovalec povsod in sicer kedar je trezen. Poslednje pa se primeri redkokrat.

Tjekaj pride tudi Mlinar nevedoma. Zagledavši Žagarja zbledi v lice, vzame pipo iz ust in izgine med množico. A kupci so ga zapazili. Kakor čebele se vdero za njim in kriče: „Mlinar, pojdi, pojdi in izberi par volov in pomagaj nam pri kupu, ti si vajen tacih reči!“

A Mlinar ne posluša teh različnih glasov, pokrivalo pomakne globlje na oči in se zameša med ljudi.

„Pustimo ga, prevzeten je in topast, ker ima nekaj več kakor mi,“ pravi eden izmed kupcev, premerjajoč na pedi višavo in dolgost triletnega, lepo rojenega voliča pred seboj.

Pri zadnjih besedah zbledi tudi Žagar nekako pomenljivo in postane molčeč in zamišljen.

Tako mine dopoldne, najvažniši čas za kupčijo.

Proti večeru se sprazni trg in napolnijo krčme s sejmovalci, ki so pri kupi vina vsi enaki, vsi zadovoljni, vsi veseli. Ondi v prvi šumeči krčmi sedi tudi Mlinar, pri stranski mizi, ne meša se v pogovore svojih sosedov, strupeno zre pred se, kakor da bi premišljeval in prešteval razločke med nekedaj in sedaj. Prej je drvel v urnem diru sredi popoldne domu, vesel je bil dobre kupčije, vesel domačih, ki ga pričakujejo, vesel toliko znancev, katere dohituje na urnem vozi, in oni ga zavidajo, zavidljivo dvigujejo oči v njega.

Zdaj se pa potika kakor zapravljivec, kakor izgubljen človek v pozni uri po krčmah. Kupčija nima zanimivosti njemu, in domu ne gre, kaj hoče tam? Rezika leži bolna, strašno vzbujena vest mu kriči in ga pika, da ni on nekriv njene nesreče, da je ravnal preostro z njo, krivično z nekim drugim, ki mu ni storil zalega nikedar.

Da! koliko bi dal, en del, pol premoženja, ko bi se popravilo v lepem vse to, da bi bilo dekle veselo, domač mir neskaljen. Vendar to je nemogoče, pred berači se ne uklanja, njegov ponos je prevelik, sklep nespremenljiv. Tako vtopljen sam v se, sedi isti večer Mlinar pri vinu. Marsikateri pivec njegov sosed zmajuje z glavo, in ne more umeti take spremembe.

„Kaj podpiraš čmerikavo glavo Mlinar, ti, ki imaš bankovcev brez števila in srečo povsod?“ spregovori zdajci stareji sosed na levi in napije Mlinarju.

„Saj res“, vsklikne drugi. „Še vesel bi moral biti, zelo vesel, kajti dekleta moží in še dobro, pretekánega učenega ženina dobi k hiši, če ravno kar se novcev tiče nij prvi.“

„Nij mogoče“, pristavi tretji, se zasmeji na glas meneč:

„Valentin je učen kakor cesarski minister, in njegov stari ume dobro na vino, — ona dva podstavita Mlinarja, da slovi po treh farah njegovo ime.“

Mlinar zbledi, vgrizne se v ustnice, pest se mu silovito skrči, pogled mu zagine mračen oblak.

„Hudiči, kaj to komu mar, kaj delam jaz in kaj storé moji! Še eno besedo in glave vam razbijem, kakor mi je žal, da je nisem istemu fantalinu in staremu goljufu in zapravljivcu njegovemu,“ vsklikne Mlinar in strupeno pogleda po pivcih. Glasen smeh se razlega krog in krog, a zopet kakor v trenutku potihne, kajti v sobo stopi nenadoma stari — Žagar in na obrazu mu odseva obilo vino, katero je vžil danes, zastonj — kajti mnogo znancev je našel tu, ki so mu ponudili piti.

„Žagar, na, pij in povej, kedaj bo poroka tvojega sina z Reziko!“ se oglasi zopet mnogo pivcev, ponuja pijačo in razteguje zasmehovanja zijave obraze.

„Kaj poroka, ženitev z dekletom tistega oderuha, morilca?“ vsklikne z hripavim glasom Žagar in se opoteka k pivski mizi, kjer mu blešči nasproti cekinasta, vinska kapljica.

Vse ostrmi pri teh besedah. „Oderuh, morilec?“, se čuje en glas pri vseh mizah. Mlinar zbledi kakor zid, in zre pred se kakor nem, kakor brez življenja.

„Kar sem rekel, sem rekel, in trdim vedno, kajti ko bi vedeli vi, kar ve Žagar, poznali bi stoprv, kedo je bogati Mlinar,“ pritakne zopet prejšni spraznivši polno kupo podarjenega vina.

Zdajci zavre kri v Mlinarju. Kakor blazen plane kvišku, zgrabi oster nož na mizi, skoči k Žagarju in dvigne roko. A pivci mu izvijejo merilno orožje. Žagar ostrmi, nevedoč, da je Mlinar v njegovi druščini.

„Morilec si, morilec, ponavljam še enkrat, da čujejo vsi, jaz in moj sin poveva svetu, kedo je berač, kedo ponosen, imeniten bogatin.“

Izgovorivši zapusti sobo in hiti na prosto.

Mlinar pa omahne nazaj na klop, sramota ga premaga, silovito stiska pesti, kolne, da je groza in v polnih požirih praznuje kupe.

„Ne zameri mu Žagarju, Mlinar, on je brez uma in govori in blede, kar mu pride v misel“, pogovarjajo pivci potem Mlinarja.

In kedo ima vestnega črva v prsih, kogar stresa pogled v svojo razburjeno notranjost, on se oklene tolažilne besede z obema rokama. Tako tudi Mlinar. Strah, jezo in žalost pa hoče vtopiti v pijači. Drugi pivci, dobro vedoč, da pijo sedaj na njegov račun, pogovarjajo ga neprenehoma, hvalijo in časté povzdigujejo zaradi kaplje vina v nebesa. Kaka enakopravnost v človeštvu, berač in bogatin, kak razloček mej njima! Prvi naj trpi in pogine krivice in zaničevanja, drugi si kupi s papirjem, kateremu se pravi denar, ime, pravico, da, celó neumrljivost v svojih zakladih. Kako modro, kako pravično je urejeno vse na tem veselem svetu!

X.[uredi]

Stoprv v pozni noči se razkrope pivci vina polni in počitka željni na vse strani. Mlinar ostane v krčmi, podpré glavo v dlan in zadremlje v sladki spanec, ne meneč se za minule dogodbe in za vesvoljni svet.

Ko so razdirali pivci vaške zadeve in ogovarjali osramotenega, razjarjenega Mlinarja, stopal je po stranski poti proti Zlatemu polju človek, postal sem tertje, dvignil pesti v temno nebo, kakor da bi klical maščevanja od njega, potem strašno zaklel in urneje korakal.

Na holmu pred Zlatim poljem molé razvaline nekdanjega gradú svoje temne rame v oblake. Mimo pelje bližnja pot iz trga. Ondi je slonel isto noč človek ob temnem zidovju in zakrival obraz z rokama.

Mimo pride nočni potnik, zagleda mračno podobo in kakor bi jo poznal, zakriči: „Ne bodi tepec, kaj prežiš ondi, pokaži da si mož, pokaži, kako se ravna s poštenjakom!“

Človek pri ozidju se zgane in ozre. A kakor bi bile te besede brez pomena njemu, sloni dalje nepremakljivo.

„Spaka bedasta, ne toguj zaradi tiste dekline ponosne, ki te niti vredna ni, bodi korenjak in pokaži starcu, da spozna, kedó je berač, kaj njegova čast!“

Te besede kriči prišlec, stari Žagar nočnemu tovaršu svojemu Valentinu.

„Izgubljeno je vse, vničeno vse,“ pravi potem sin in vtrne z desnico skrivaje debelo solzo raz bledega lica.

„Če pogine vse, jaz ne, ti ne! Svet še ne vé, kedo je Žagar, kaj razžaljeno imé,“ pristavi z hripavim glasom starec in zagrozi z žulavo pestjo proti tihi vasi v dolini.

„Molite oče, molite in prosite, vse je preč, ona umira, vse je razrušeno!“, vsklikne z otožnim glasom sin in hoče zbežati dalje v temino.

„Tako! to imenuješ vse, druzega nič, in tvoje ime, moje ime, po krivici izgubljeno moje posestvo, to ni nič, sin? O peklo, to ni nič? ne, to je, to je v nebo kipeče ropstvo! — A jaz storim, da ne bode nič, nič, jaz si storim pravico.“

Strašno zablišče oči starcu pri teh besedah. Da, to ni starec, to je junak, ki zaklinja maščevanje, pogubno osveto svojemu nasprotniku.

Kakor brez uma drvi prišlec dalje potem in se izgubi v noči. Od daleč pa se čuje še njegova trda stopinja, maščevalni klici v nočno nebo.

Kake dve uri pozneje se v hipu razsvetli nočno nebo. Sredi Zlatopolja se jame dvigovati dim v gostih oblakih. Iskre plešejo visoko pod nebom, v zvoniku zaklenka otožni zvon, krik zagrmi: „gorí, gorí!“ Malo trenutkov pozneje švigajo strašni plameni nad — Mlinarjevo streho. Ljudstvo hití, beži, vije v obupu roke, pomaga in križa roke, vedoč, da je rešitev nemogoča.

„Mlinarjevi cekini se topé!“ se čuje od strani glas.

„Ogoljufani bankovci dajo tako moč plamenu,“ pritakne drugi in izgine med množico, kakor da bi se ne bilo zgodilo nič posebnega.

Jok, obupni klici se čujejo zdaj iz prvega nadstropja. Ženska podoba se prikaže na oknu, katero objemlje vže valovje plamena in dima.

„Gorjé, Rezika, Rezika, rešite jo pomagajte!“, zagrmé klici. Vse ostrmi, se pogleduje. Dva moška poskušata v poslopje, da bi jo rešila, a nezavestna omahneta silne vročine.

Obupljiv jek zadoni med gledalci.

Zdaj razrije z orjaškimi močmi nekdo množico, kakor blazen plane v plamen, ne meneč se za grmeče tramovje, padajoče oboke.

„Valentin, Valentin!“ zadoni zopet iz stotero grl.

Čez nekaj trenutkov se prikaže zopet rešitelj z bledo, onemoglo bolnico v rokah, in se izgubi urno v noči. Gledalci dvignejo Reziko in nesó v bližnjo hišo in poskušajo, da bi jo vzbudili k zavesti, in morda vdihnili videzno izgubljeno življenje.

V malo urah je na mestu Mlinarjega ponosnega poslopja kup pepela in golo temno zidovje.

V tem trenutku posije bleda luna izza oblakov, kakor bi obžalovala tudi ona človeško gorje in kazala v mrkli luči kraj, s tolikim trudom, pravičnimi in krivičnimi močmi pridobljenih zemskih zakladov, kup pepela.

Tamkaj v pol razpadlem, razrušenem uljnaku, kjer se je prikazal prvi plamen, pa najdejo ostanke človeškega života in spoznajo v njih starega — Žagarja. Kakor blisk se raznese ta strašna vest po vasi, po okolici, na daleč krog in krog. Ljudje pa zmajujejo z glavami in ugibljejo, kedo je kriv te nesreče, ali nesrečni oče, ali njegov sin. Da ona niste nekriva tega gorjá, razlega se od ust do ust.

Stoprv v jutro se vrne Mlinar iz trga in najde na svojem domovju kup razvalin in pepela. V brezupu divja okrog. Braniti mu morajo, da ne plane v pojemajočo žrjavico, da si ne vzame sam življenja.

Posled se zgrudi na ogljeno tramovje, zakrije obraz z rokama, in nesreča mu izvabi potok solz iz očes, ki se vsipljejo po bledem licu, a strašnega gorja, vzbujene vesti, zakaj ga je obiskala ta nesreča, izbrisati ne morejo, in kako neki?

XI.[uredi]

Beli sneg léže po teh dogodbah na zemljo. Lipa zeleni potem v spomladi sredi vasi, cvete, razsiplje svojo vonjavo in zopet rumeni njeno listje in šumi na zemljo.

Eno leto, a vendar koliko sprememb je prineslo v tiho dolino. Minule dogodbe so se skoraj pozabile, le pri vinu v krčmi so jih razdirali pivci in ugibali, kako in kaj. Eni so tudi trdili, da Mlinarju ne škodi, da se mu ne godi krivica, kajti srca nima, usmiljenja nima on in ga tudi ne zasluži.

Reziko je stoprv jesensko solnce izvabilo iz boleniške postelje. Posedala je kakor nekdaj na vrtu pod širokovejatim orehom, z obrazom obrnenim v samotno goro, ondi, kjer gleda slamnata streha molčeče žage izza otožnih, zelenih smrek, raztresenih mecesnov. A to ni nekdanja Rezika. Ta bledi obraz, ta pogled, ta podoba, ni enaka osemnajstletni lepi deklici. Mlinar je isto popoldne resnega lica in s pipo v ustih hodil okoli novega, belega poslopja in ukazoval in zapovedoval osorno in ponosno, kakor nekdaj, kakor bi se ne bilo nič spremenilo v njegovem gospodarstvu.“

Ko je zagledal sloneti Reziko, kakor kamenito podobo vprto v zahajajoče solnce, otrpnil je, potegnil z desnico po čelu, kakor bi si hotel izbrisati nekaj neprijetnega iz spomina in pristavil: „Ko pride ženin, ozdravi se, vesela bode, kakor so vse. Možitev je najboljše zdravilo ženstvu.“

V tem času je storila Rezika natančniše znanje s staro Barbo iz zagorske žage, kajti sorodnost v osodi kaže tolažbo v občnem, svetovnem gorju. Saj kakor Rezika, zapuščena je bila tudi stara ženica. O Valentinu ni slišal živ človek besede od one noči, ko je rešil Reziko smrti. — Njegov oče pa je našel radovoljno ali nesrečno smrt v požaru, tega ne ve nihče.

Ko sloní tako Rezika v večernem žaru, pride po stezi skozi vrt lahna stopinja stare ženice in videč samečo deklico, se jej približa in jej položi koščeno roko na ramo.

Rezika se zgane in zarudi, kakor bi se bila prestrašila stare znanke.

„Kaj zopet premišljuješ in ugiblješ, Rezika? Umiri se, vdaj se osodi, tako mora baje biti!“

„Kedo ti je rekel. Barba, da sem žalostna? vesela sem, kolikor je moč,“ povzame deklica in pobesi v zadregi lep, rosen pogled.

„Rezika, Barba je stara kakor zemlja, izkusila je mnogo na svetu in njen pogled ne goljufa, vtrjen je v brezštevilni borbi, tudi ti ne zakriješ skrivnosti. Zapisane so ti na obrazu in povsod in Barba jih ume tako, kakor ti sama,“ pravi stara ženica in sede poleg mlade tovaršice.

Tihota nastane potem, kakor bi se vstavilo gorje v dvojnih srcih, kakor da bi se spremenjala žalost v tiho strmenje.

„O pozabila bi vse, bila bi srečna in vesela, odpustila vsemu svetu, ko bi le ne bilo omadeževano njegovo ime, sodba, da je hudodelnik, da je on kriv minule nesreče,“ vzdihne črez nekoliko deklica in zakrije obraz v bele roke.

„Ljubezen ne pozna časti, in imen, njej zadostuje lastna misel, edin čut, da je bila srečna nekdaj, akoravno kratek čas, saj se sreča ne meri po dolgosti,“ pravi stara ženica, prime Reziko za tresočo rokó in pristavi: „čuj me blago dekle; Valentin je bil najblažji mladeneč, tega te je prepričal v trenutku, ko te je zapustil ves svet. On, ki sodi nad nami, mu bode poplačal, združil vaju po tolikih izkušnjah v nerazvezljivej ljubezni.“

Kakor, da bi se pozlatilo otožno jesensko nebo še enkrat v otemnelih solnčnih žarkih, tako požari Reziki bledi obraz pri teh besedah. Z obema rokama se oklene stari ženici krog vratú in šepeče:

„O dejala sem vedno, mislila noč in dan, da je Valentin najblažji človek, da ga le svet črni, da se vrne še vesela pomlad, kaj ne, da se vrne pomlad najine v prvem svetu zamorjene sreče?“

Zopet vtihne vse, od daleč se čuje šumenje gorskega potoka, mrak leže na goro in dolino, prva zvezda se vtrne na večernem nebu, zlata večernica, zvezda ljubezni.

Dolgo še slonite Rezika in stara šenica v večernem hladu, in Barba mora pripovedoveti — o nekdanjem Valentinu, o lepi minulosti. Tedaj oživi zopet deklici obraz, v mrklem očesu se užiga nova iskra, večno mladega upa, jasen pogled v lepo nekdanjost.

In ko spremlja pozneje Rezika tovaršico po pogorju in pride na isto mesto, kjer je slonela zadnjič z Valentinom, kjer je počilo sproženo orožje, pretrese jo strah in zdi se jej, kakor da bi videla ondi ob molčeči samotni žagi sloneti njega, kakor da bi vrtelo zopet valovje koló. Bledega lica hiti potem mimo nekdaj tako drazih krajev, saj tiho, samotno je vse krog in krog, kakor da bi žalovala celo brezčutna narava z nesrečnim človekom.

Odslej je sedela pogosto Rezika ob samotni žagi, ob gozdni tišini, ali ob šumečem jezu s staro tovaršico. Ljudje so brž zapazili vse to, majali z ramami in niso mogli umeti, kako da se druži bogata, mlada deklica z ubogo starko.

Tudi Mlinar je vedel vse to, a ugovarjal ni, kakor sploh ni mnogo govoril od zadnjih dogodeb z Reziko; dejal je: „ko pride ženin k hiši, bode vse drugače; zdaj naj bode, kakor hoče.“

In v resnici ženini iz premožnih poznanih hiš so se oglaševali od dne do dne pri Mlinarju. Marsikak lepi mladeneč je skrivaje mislil na bogato Reziko, in zidal lepe gradove, ko bi jo mogel postavim dobiti za ženo.

A Mlinarju ni godil vsaki. Marsikaterega je odpravil z izmišljenimi, modro zasukanimi izgovori, nekaterega z besedo, da Reziki ni po volji, zopet tretjega na drugi način.

A Rezika ni vedela skoraj nič o tem. Če jo je zasačil kak mladeneč ravno v hiši, bila je prijazna in govorila rada z njim, a z lica jej nikdar ni izginila neka tiha žalost.

V tem času se je oglasil tudi mlad, lep, bogat kupec iz bližnjega trga. On je bil staremu po godu, kajti vse ga je hvalilo, vse vedelo o njegovem bogastvu in o razširjenej kupčiji.

Odslej je Mlinar še ponosneje hodil okoli poslopja, ostreje zapovedoval družini, kedar je vedel, da je kupec v hiši in lice, ki mu je sicer mračno bilo, mu je oživelo, se pomladilo za nekaj let.

Vendar Rezika se ni spremenila niti od teh dogodeb. Posedala je, kakor sicer v svoji sobi, zapirala se ljudem in pogostoma obiskovala staro Barbo na samotni žagi.

Vbogi kupec pa, koliko se je trudil, koliko dni, koliko večerov presedel pri Mlinarjevih, koliko bogatih daril poklanjal Reziki. A hladnost, s katero se je zahvaljevala Rezika in trdila, da ne zasluži tega, da je vse preveč, pričala je jasno, koliko upa ima nje čestitelj, kako je zastonj ves njegov trud.

Čestokrat je ob tacih prilikah vstal kupec in odšel molče in žalosten. A vrnil se je zopet; izbiti iz glave si ni mogel mislij na njo; razumeti ni mogel, da Rezika nima srca, nima pogleda zanj; saj koliko jih gori za-nj, koliko jih ima na izbiro, zakaj se brani ravno ona.

V tistem času se je raznesla vže pozabljena dogodba zopet daleč na okrog in sicer, da je prišla sodnija na sled nekdanjemu Valentinu, da ima važne dokaze v rokah, da je on požigalec in celo kriv smrti lastnega očeta, ter da je stegnila po njem svoje pravične železne roke.

Zdaj je odpadel Mlinarju zadnji mrak z očij; kajti vedel je, da se brani Rezika možitve le zaradi Valentina, katerega mora odslej le sovražiti in zaničevati, požigalca njenega lastnega imetja. Tudi ženinu se je razjasnil obraz, zadnjo zapreko svoje sreče je videl odpravljeno.

In po okolici in povsod se je kakor blisek raznesla ta novost. Mnogi so trdili, da bi bilo vse to lehko mogoče, da se je hotel maščevati Valentin Mlinarju in mu sežgal poslopje.

Le dve osebi ste bili, ki niste verjeli tega, Rezika in stara Barba. Prva je videla v tem uničeno zadnjo iskrico svoje sreče, druga osramotjeno svoje ime in svojo rodbino.

Dvojno gorje, oboje hudo, oboje neizbrisljivo; katero je večji ne vemo, to nam pokaže prihodnjost, najpravičniši sodnik, najboljši zdravnik ranam, katere se ozdraviti dadó.

XII.[uredi]

Bilo je nekaj večerov pozneje. Mlinar je sedel v spodnji sobi poleg ženina kupca in pol bokala rumenega vina je stalo pred njima na mizi.

Kupec je bil nekako vtopljen, podpiral je glavo v dlan, kakor da bi razdiral v mislih važne, imenitne reči.

„Mož bodi, prijatelj, pogum in prava beseda o pravem času naj te ne zapusti, pa vse se izvrstno izteče,“ povzame zdaj Mlinar in napije tovaršu, potem pa pristavi:

„Na, tu je moja roka, da jaz ne prelomim besede! Le ti glej, kako ravnaš, da dobro izpelješ začeto. Vest, ki sva jo podpihala v ljudstvu, je izvrstna, ako ne pomaga, zastonj je vse. Kar se tiče druzih okolščin, pusti skrbeti mene. Jaz hudiča izženem iz nevkretnih butic, pa bi brezumne misli nedorasle dekline ne vničil!“

Kupcu zaigra veselje v obrazu in v očeh pri teh besedah. Ginjen stisne Mlinarju podano desnico, a nenadoma zopet skrbno pristavi: „Ko bi pa vendar ne verjela tega Rezika, ako ga pozabiti ne more, in nima srca za me, o potem je bolje, da je tako; nesrečen bi bil jaz in ona, to bi bilo večno gorjé.“

„Nespametnost, otročarija! Tako govori in se spakuje pred poroko vsaka, a ko pride njeni čas, smeji se takim mislim.

In ako ne pomaga vse nič, ako ostane trmasta, potem, čuj me, so drugi pomočki za nevkretne glave, potem govorim jaz besedo in zaverim te, ne brez vspeha, ako ne, ne zaslužim svojega imena.“

Te besede je govoril Mlinar z povzdignenim glasom, žarečim pogledom in kakor v hladilo svojej jezi, da si upa dvomiti kedo o resnici njegovih misli, izvrnil polno kupo v enem požiru v se.

Da bi pokazal kupcu svojo veljavo še bolj, zakliče: „Marjeta!“

S strahom in urno stopinjo pribiti stara služabnica, ki je pestovala nekdaj Reziko in živela od mladih dni pri hiši.

„Kje je Rezika?“ vpraša nekoliko prijazniši Mlinar.

„V sobi je, dobro jej ni nocoj. Bleda je, počitka potrebuje,“ odgovori plaho ženica in hoče oditi.

Mlinar zbledi, vgrizne se v ustnico in vsklikne: „Po njo pojdi, doli naj pride, gospod iz trga so tukaj in jaz hočem, da je tudi ona v druščini. Take sile jej ni, da bi se odtegovala mizi.“

Marjeta urno odide, sredi pota na stopnjicah pa vzdihne: „O ljubi Bog, še ob um bode vbogo dekle! Kaj hoče v druščini, kako naj bode vesela, če je sramoté, kedo vé ako ne, v izmišljeni dogodbi njena najsvetejša čutila.“

Čez nekoliko se vrne Marjeta in naznani, da prosi Rezika odpuščenja, ker ne more pozdraviti gosta.

Mlinar zopet zbledi, krčevito stisne pest, kupca pa zalije rudečica, nekaj tesnega, otožnega se mu vleže na prsi.

Nekaj časa nastane tihota. Potem pravi Mlinar:

„Potrpite, dekle je slabega zdravja, drugič bode drugače!“

Kupec niti ne odgovori na to besede, glavo podpre v dlan in nepremakljivo strmi pred se.

Čez nekoliko vstane meneč, da se mu mudi domu, da ga čakajo še opravila.

Mlinar ume to, nujno to govorjenje, barva ga spreletuje, nepopisljiva jeza mu gori v prsih, goreča strast zaradi nepokorne, trmaste gojenke.

Trenutek pozneje zdrči kupčev koleselj iz dvorišča in kakor bi bil kriv celó konj gospodarjeve toge, bežati mora, kakor ptica pod nebom, a brezsrčnemu biču, gospodovej jezi uiti ne more.

Mlinar veli natočiti še polič vina, katerega izpije v gostih požirih, kakor za odškodovanjo nocojšne zadrege, katera vrê še vedno in kipi v njegovej glavi, čez nekoliko vstane, prižge svečo in koraka z njo iz sobe skozi vežo in po stopnjicah v Rezikino spalnico.

Ondi gorí svetilnica z velikim otrinkom in le na pol razsvetljuje stanico. Na divanu sloni Rezika, obraz zakrit z rokami in se ne gane. Prišleca ne čuje. Kakor okamenel obstoji nekoliko Mlinar. Pogled otožne, blede deklice mu omeči debelo skorijo njegovega srca, izvabi mu morda misel, da je Rezika sirota, brez očeta in matere, da nima človeka na vsem širnem svetu, ki bi skrbel za njo, razun njega.

„Kaj sloniš tu, k počitku pojdi, če ti nij dobro!“ pravi zdaj Mlinar bližajoč se deklici. Rezika se zgane, jekne kakor preplašena, z desnico pa zakrije urno nekaj belega, ki leži pred njo na mizi.

Mlinar se pripogne, odrine dekličino roko in zapazi skrivno podobo nekdanjega Valentina.

Kakor bi ga vgriznila kača, odskoči pri tem pogledu. Gosti obrvi se mu nakopičijo, obraz mu zalije kri in v nepopisljivi togoti zakriči:

„Oh deklina! To je tvoja bolezen, to tvoja nevbogljivost, trma, nečast, ki jo napravljaš svojemu oskrbniku, pošteni hiši in sama sebi. Gorje ti, danes se je razkrila tvoja goljufija; ali vedi, da tvoj starec se ne goljufa, da ne mara pritepencev, požigalcev, hudodelcev v hišo, da pogine prej rajši sam in ti trmoglavka ž njim!“ Izgovorivši zgrabi z nepopisljivo strastjo podobo, raztrga jo v kosce, vrže na tla in pohodi s čevljem. V tem trenutku plane Rezika kvišku, oklene se z obema rokama oskrbnika, koleno jej zdrsne na tla in ihti s povzdignjenim pogledom: „Gorjé, neizmerno gorjé! kaj sem zakrivila, da ravnate tako neusmiljeno z menoj? O kaj vam je storil mladeneč, da ga preklinjate in zaničujete? In če sva kriva oba, dovolite, jaz naj trpim tudi zanj, samo njega ne sramotite, on je nedolžen, on je naj blaži človek vsega sveta.“

Mlinar zaškriplje z zobmi, krč mu vije roke, razjarjen razteguje obraz. Še v hujši strasti vsklikne:

„Hinavka, molči, molči! on je nedolžen, on je pravičen, — on požigalec, morilec lastnega očeta! jega naj spoštujem, njega ne pustiš iz misli? Pozabiti ga ne moreš. A povem ti, rajši imam, da pogineš pred menoj tu na mestu, da se pogrezne to poslopje v pekel, predno bi gospodaril on v njem; to si zapomni, in ako ne, uči naj te moja pest, kaj je pokorščina nespametne dekline.“

Izgovorivši, dvigne jezgrovito svojo koščeno pest, morda ne vedoma preslepljen od neizmerne strasti. A Reziko zapusté v tem hipu moči, v nezavesti omahne na obraz na trda tla — in kakor brez življenja obleži.

Starca prešine strah. Strašna misel se mu vzbudi, da si je storila morda deklica žal sama sebi v obupu. Plah kakor begun hiti torej iz sobe na plan. Spat ne, tega ne — doli v vaško krčmo, kjer splakuje do jutra v pijači jezo in žalost v se nazaj, kakor da bi bilo poravnano s tem vse, kar je zakrivil v svoji sebični, ponosni časti in še večega bogastva željni strasti.

Na Rezikin krik prihití stara Marjeta, dvigne onemoglo deklico, položi jo na belo posteljo, tolaži, pogovarja, obeta zlate bodoče gradove, a brez vspeha. Le semtertje se odpró Reziki oči, in posled se čuje šepetanje: „Ne žaluj, Marjeta, tvoja Rezika je srečna, dokipela je do vrha kupa njenega strupa, le še nekaj trenutkov in potem, potem je očiščen moj — Valentin, očiščena njegova nevesta.“

Starka ne ume teh besed, bleda strmí in dviguje koščene roké v molitvi, kakor da bi prosila, naj blede dalje, sanja dalje deklica, saj sanje, edine sanje so prava sreča vesoljnega človeštva.

XIII.[uredi]

Skopnel je potem beli sneg po gorah in po dolini; le po senčnatih krajih so se videle še male proge, spomin neprijetne, dolge zime. Na holmih in ondi za samotno žago so cvetele prve rumene trobentice in bezeg za Mlinarjevim poslopjem muževil je prve odrastke.

Le ondi v Rezikinem vrtiču, kjer so cvetele, zelenele prej prve cvetlice; bilo je tako samotno, tako otožno. Nihče ni rahljal zemlje, nihče okopaval sadik in jim prilival kakor druga leta. —

Rezika je sicer šetala po peščenih vrtnih stezah, a cvetličje je ni veselilo, vzbujena pomlad je ni zanimala, v srcu se jej ni budilo s škrjančevim petjem novo hrepenenje, novo življenje, akoravno so ljudje zavistno pogledovali za njo meneč: glejte jo, kako je srečna, nevesta je mladega, gospodskega ženina.

Rezika sicer ni tajila tega nikomur, a govorila ni nikedar sama o tem. Več potov pa jo je videl radoveden sosed, če se je ozrl čez mejo njenega vrtiča, da sloni zamaknena na klopici, in da ima objokane oči.

Kmetič ni mogel umeti, kako more togovati najpremožniše dekle vse lare, in odšel je mrmrajoč mimo po stezi meneč: Ves svet je mešanica, nihče ni zadovoljen na njem, če ima še toliko.

Tudi stara Barba, ki je obiskovala zdaj le bolj skrivaje Reziko, da Mlinar ni opazil; kajti sovražil je tudi njo; zasačila je pogostoma Reziko med solzami, in v njenem naročju Valentinovo raztrgano podobo.

Svetla solza se je utrnila pri tacih priložnostih stari majki, kajti domislila si je nekdanjega mladenča, o katerem ne čuje živ človek pravega, akoravno mu podtika občna povest hudobna dejanja in ga sramoti.

„Pozabi ga Rezika, pusti ga iz misli in vdaj se oskrbnikovej in ženinovej volji. Mora biti vže baje tako“, pravi nekega popoldne stara žena deklici, ko sedite zopet na klopici poleg molčeče žage.

Rezika molči, pobesi obraz, kakor da bi se sramovala svojega skrivnega gorja. —

Starka pa nadaljuje: „Glej to mora biti, to je osoda človeška. Grehi starišev se kaznujejo čestokrat nad otroci. In tudi Valentin trpi, baje nedolžno, zaradi roditeljevih pregreškov. Vsaj svet sodi le po zunanjosti, po imetji, po naključji; v notranjost ne vidi in videti ne more“.

„O ne govorite tako, ljuba Barba, vsaj prepričana sem tudi jaz, da ni odločeno biti srečnim vsem. A jaz sem bila enkrat, kaj hočem še več; kaj se méri veselje po dolgosti? Le videla bi še enkrat Valentina, čula bi, ali še misli na-me, ali me je davno pozabil, ali ni morda več med živimi“ povzame deklica in se ozre stari tovaršici v zamišljeni obraz.

„Ti si še lehko srečna in biti moraš, mlada si. Koliko mladenčev hrepeni po tebi. Tudi jaz bodem vesela, ko čujem, da ti je povrneno tvoje gorje v lepši bodočnosti in ložje se poslovim od tod, vedeč, da je popravljena krivda, katero ti je včinil Valentin, ker je povzdignil preširno oči po prvej deklici, ne misleč, da je berač, sin zapravljivca“,

„To je preveč, tega ni zaslužila vaša Rezika“, vzkhkne zdaj deklica in objame staro majko in pristavi potem:

„Če govorite tako, ne umete me, ne poznate me dovolj. Srce ljubi le enkrat goreče z najvišim ognjem, in če pogasne ta, nikedar, nikedar več.“

„Če hočeš izpolniti zadnjo željo starki, katere ne gledaš dolgo, ki sloni srečna, a brez življenja, nekdaj ko obiščeš njeno kočo, ubogaj jo, stori voljo svojih oskrbnikov, kateri ti gotovo le dobro hočejo in Bog te bode blagoslovil, in kmalu pozabiš minulih dogodkov. Saj kedo se spominja v veselju nekdanjih, mračnih dni? Le kot minule sanje ga božajo čez leta in leta, ter le še bolj povišujejo pozneje srečo.“

Med tem se je bližalo večerno solnce zahodu. Najviše glave dalnjih snežnikov so odsevale v mavričnem blesku. Rezika je slonela molče poleg vtopljene starke, zrla je tja proti zahodu, kjer se topi zlato solnce, a le za kratek čas, koliko lepše vstaja zopet v jutru izza sinjega morja.

Njen up pa njena sreča enkrat vtopljena, vrniti se noče. In vendar ljudje govoré, svet jej zatrjuje, da trpi vse le kratek čas.

Verjame naj torej to tudi ona, izgubiti nima nič, pridobiti nič, izgubila je vse v njegovem imenu, prejela vse, v kratkih trenutkih prve ljubezni. Svet naj izve, da se izgubljeni mir ranjenega srca ohladi le zunanje, a v notranjosti tli dalje, dalje, dokler ne omaga in ugasne.

XIIII.[uredi]

Po vasi, po okolici in povsod se je raznesla novica, da bode v Zlatem polju imenitna ženitnina, da jemlje Mlinarjeva Rezika bogatega mestnega kupca za ženina, da bode odslej kakor gospa imenitna, ponosna in ne brez vzroka.

Nekateri, ki so poznali Reziko natanje, niso mogli verjeti te novice, zmajevali so z glavami in dejali: „Čudno je to, omečila se je po dolgi brambi, da, lesk bogastva je zapeljiv in gospa postane rada vsaka brez izjeme.“ —

Mlinarju pa je sijalo veselje v obrazu in povsod, kedar so mu omenjali pivci v krčmi bogate možitve, ga hvalili in zavidali. Tedaj je vdaril z nogo ob tla in dejal: „Vsaka se kisa in brani s početka, a potem jej gódi in se smeji svoji neumnosti“. O tacih priložnostih je tudi pil več, kakor je bila sicer navada, in se mnogo potov tako daleč spozabil, da je jel pripovedovati o ženinovem bogastvu, o dekličnem premoženju, in o imenitnih pripravah, ki se bodo vršile na ženitnini. Vse to so vedeli porabiti pivci v svojo korist, pritrjevali so na videz tem besedam in pili za odškodovanje in ne malo na Mlinarjev račun. Tudi stare ženice iz vasi, ki so poznale Reziko iz otročjih let in bile prijateljice z njeno ranjo materjo, so bile vesele te spremembe. Več potov so jo obiskovale na domu, in kedar so jo srečevale na poti iz cerkve, ali na polju, zadrževale so jo meneč: „Blagor tebi Rezika, ti si pod srečno zvezdo rojena, akoravno ti zadnji čas ni bilo najbolje, a to vse pozabiš, vsaj hudo izgine nevedé kedaj, sreča pa ne obišče človeka vsaki dan.“

Rezika je poslušala hladnokrvno enake besede, zavračala govor na druge vsakdanje stvari ali pa se urno poslovila in odšla svoj pot.

Ženice niso umele tudi tega. Kimale so z glavami, migale z suhimi bradami in menile: „Če je človek bogat od rojstva, ne veselí ga nič, vsaj vsaka deklica na daleč okrog bi se oklenila kupca z obema rokama, tej pa je vsakdanjsk, in kakor bi se ne vršile najvažniše dogodbe za njeno bodočnost“.

Tri nedelje pozneje je bil imeniten, slovesen dan. Ondi na holmu poleg samotne žage so bili nastavljeni v dveh vrstah možnarji, katere je nabijal vaški kovač v potu svojega obraza in je zažigal z dolgim drogom, vže kar je napočil dan. Bosopeti vaški paglavci pa so stali boječe okoli njega in zijali doli v dolino, kjer je stalo pred Mlinarjevo hišo mnogo gospodskih, svetlih kočij, v katere so sedali svatje in ovenčane družice in med njimi najlepša Rezika v beli svatovski obleki in z vencem na glavi.

Zopet zagrmé možnarji, vaški zvonovi zapojó glasno in veselo, kopica ženic, otrok in starcev pa, ki zre za bežečimi svatovskimi vozovi, zabičuje, da take poroke še ni bilo v fari, kar svet pomni in da take žalostne in objokane neveste še niso videli nikedar.

Ko drvé tako okinčane kočije proti fari, sedi ondi ob samotni žagi človek, zre nekaj časa za veselo procesijo, zakrije potem obraz v dlan, a čez nekoliko potegne z desnico po čelu, kakor da bi si hotel izbrisati nekaj iz spomina, plane kvišku, podere plot, ki mu ovira pot v smrekov gozd, in izgine med drevjem.

Še nekdo zre tedaj mokrega očesa za svati in to stara Barba iz omreženega okenca svoje lesene koče. Strašna vest jej kljuje srce, da je kriva tudi ona in morda ne malo, današnje slovesnosti, ki sam Bog nebeški vé, kako še izteče, vsaj ravno danes se je vrnil, čez toliko let, Valentin. Prišel je kakor k poroki, videl svojo nekdanjo Reziko v svatovski obleki in se izgubil zopet bled in molčeč, kakor morilec v temnem gozdu.

XV.[uredi]

Pozneje je bilo tistega večera. Luna je le semtertje posvetila izza raztresenih oblakov, kakor bi se sramovala v svoji skromnosti bogato razsvetljenih prostorov v belem Mlinarjevem poslopju.

V resnici ondi so sedeli pri polnem omizju svatje. Družice so se šopirile v svilenih krilih, s smejočimi obrazi in čaše so žvenketale, radost je odmevala krog in krog.

Med tem je sedel ob samotni žagi človek, podpiral glavo v dlan in strmel v peneče valove pod saboj, kakor bi hotel premeriti njihovo globino, preračuniti, ali so zmožni oprati njegovo skrivno gorje, ozdraviti njegove skeleče rane.

Kakor bi bil našel, kar je iskal, ozrl se je še enkrat v dolino, tja v razsvetljena Mlinarjeva okna, kjer so v novo zažvenketale čaše na zdravje lepi nevesti Reziki.

Trenutek pozneje se je čul ob molčeči žagi pad, kakor bi nekdo planil v deroče valove.

Zopet je bilo vse tiho. Le stara Barba pribiti z lesenim molekom in svetilnico v roci na prosto, dozdeva se jej, kakor da bi bila čula obupljiv jek. —

Po imenu kliče Valentina in sploh vprašuje, kedo je, a ne oglasi se nihče. Le sem izpod žage se čuje, kakor bi hotel nekdo vstati, a manjkalo bi mu moči.

Barba posveti tja in zagleda ležati v krvi — Valentina.

Obupen, zvoneč glas zažene in hiti po lestvici doli v nižavo, kjer ležé debele skale, katere spira deroče valovje in buta neprenehoma v njihovo nasprotje.

Valentin dvigne glavo, pomaga mu vstati, vprašuje ga, kaj mu je, kako da je padel med skalovje, a odgovora ne izvé.

Stoprv čez nekaj minut se odprò Valentinu oči in lahen glas se čuje: „Reziko bi rad videl še enkrat“.

V neizmerni togi, kakor blazna, hiti stara ženica trenutek pozneje čez pogorje proti vasi. izvrševat zadnjo željo nesrečnega Valentina.

Ravno v trenutku, ko se je čul jek padlega med skalovje, padla je lepi nevesti v šumečem veselju srebrna kupa iz rok in ura se je vstavila na zidu.

Svatje so zapazili vse to. Mlinar je zbledel za trenutek, vstrašil se je pomenljivega, slabega spomina, kakor trdi govorica, a v vinu si je utopil nespametne misli in njega so posnemali drugi gostje.

Le Rezika, ki je sedela ves večer molčeč pri mizi, kakor da bi se ne vršila vesela njena ženitnina, zbledela je še bolj v tem trenutku. Zdelo se jej je, kakor da bi se bilo potegnilo temno zagrinjalo pred njeno obličje. V duhu pa se jej je prikazala mračna podoba, nekdanjega Valentina. Meneč, da jej ni prav dobro, se izgubi skrivaj iz svatovščine in hiti na prosto, podnočno nebo, kjer je tako tiho, tako nekako otožno nocoj.

Kakor v sanjah davnih minulih dnij sede na klopico pod košatim orehom, kjer je počivala tolikokrat mlada, brezskrbna deklica.

Tu jo najde stara Barba. Prime jo za roko, migne jej, naj jej sledi. Reziko polije mrzel pot, strah jo je nocoj stare znanke, tako spremenjena se jej zdi, ustavljati se jej ne upa.

Molčeč hiti starka ves pot po pogorju, molčeč jej sledi deklica, niti vprašati nima poguma, kam pelje urna ponočna hoja.

Zopet posveti luna izza oblakov, ko pridete do žage in požari ondi med skalovjem ležečemu Valentinu v mrtvaški obraz.

Obupljiv jek zažene Rezika, ko zagleda mladenča v globočini, hiti k njemu in omahne, kakor brez življenja na njegove prsi.

„O srečen sem, neizmerno srečen, Rezika, prišla si, videl sem te še enkrat, kaj hočem več, srečna ostani tudi ti, zvesta nesrečnemu svojemu Valentinu!“ vzdihne mladeneč. Izgovorivši, poda deklici desnico, ki je mrzla, brez življenja. Še enkrat se mu odpre pogled in — zamiži za vsélej.

Pol ure pozneje zapoje v mali Zlatopoljski cerkvi mrtvaški zvon. Svatje se vzdramijo iz trpečega veselja in pogrešé stoprv zdaj mlado nevesto.

Nepopisljiv šum in krik nastane. Vse hiti, išče kliče, neveste ni nikjer. Mlinar zopet zbledi; prejšnji spomin mu pride v misel, ter ga preganja, kakor maščevalna erinija. Nikjer ne najde miru.

Stoprv drugo jutro, ko se raznese kakor blisk novica o Vatentinovi smrti, ki je padel po nesreči ali prostovoljno v skalnato globino, tega ni vedel nihče, najdejo Reziko v beli svatovski obleki poleg mrtvaškega odra v samotni žagi.

Na daleč okrog pa se raznese glas, da take svatovščine ni bilo, kar pomni svet, in da nesreča, ki obišče enkrat hišo, se vrne tudi v drugo in tretje. Tako pravi star prigovor, tako trdijo naši dedje.

XVI.[uredi]

Najmanj trideset let je minulo od teh dogodeb. Mnogo se je spremenilo v Zlatem polju, po okolici in povsod. Tedanji vaški gospodarji so izročili davnaj svoje gospodarstvo sinovom in tudi tem vže srebrné lasje in se gubanči lice. Mladina kmalu stopa na njihovo mesto; tak je večno nespremenjeni zakon narave.

Oskrbnik Mlinar po ženitnini svoje vnukinje ni bil vesel nikedar več. Videč, da ni srečna v novem stanu, baš zaradi nesrečnega Valentina, skelelo je tudi njega, kajti dejalo mu je nekaj v prsih, da mu je storil krivico, onečastil ime, zatrl ljubezen, proglasil ga kot požigalca, akoravno je imel jasne dokaze, daje zažgal stari Žagar iz maščevanja, nihče drugi. Da bi zadušil kregulja vzbujene vesti, odtegoval se je doma, udal pijači in se dve leti pozneje preselil tja v neznano, dalnjo deželo za nekdanjim Valentinom.

Na samotnem pogorju nad Zlatim poljem pa stoji danes na mestu nekdanje žage prijazna, bela hišica, obdana z vrtičem polnim cvetlic. Stara ženica vpognenega života sloni ob lepih jutrih in večerih sredi svojega rastlinja, kakor skrbna, siva mamica v krogu veselih otrok in vnukov. Večkrat postoji mimogredoč kmetič in posluša, kako se pogovarja starka s cvetlicami, kakor da bi jo umele, zre, kako jim priliva in je presaja in plete iz njih venec za znamenje v globini med skalovjem, kjer se je ponesrečil nekdaj Valentin.

Ko pa se vrne vesela nedelja, tedaj se seta tudi stara ženica po stranski poti proti fari. Ondi za cerkvenim ozidjem pa med grobovjem stoji lep kamenit spomin, obraščen davnaj z mahovjem. Izbrisan je njegov napis, tam poklekuje stara ženica in ga venca v vzbujeni spomladi s pisanim cvetjem.

Vaščani so vajeni stare ženice, nihče se ne ozira radovedno za njo, akoravno je oblečena v tujem kroju, kakor se oblačijo mestne gospe.

Le otroci zrejo nekako strmeče za tujo žensko, vendar nagajati se jej ne upajo, izogibljejo se je in ne vedo zakaj. —

Tako je bilo še pred desetimi leti. A ko se je pisatelj te povesti vrnil pred nekimi meseci prvič v preljubljeno Zlatopoljsko dolino, bila je hišica na mestu nekdanje žage molčeča. Nihče ni slonel na klopici sredi pisanega cvetličja, stara ženica nekdanja — naša Rezika, odpotovala je tudi v dalnjo, neznano deželo, vaški otroci so pripovedovali, da tja med grobovje.

V resnici ondi stojita dan danes dva lepa, kamenita spomenika drug poleg druzega, prvega vže obrašča mah, a oba imata zlato vrezane napise: Valentin — Rezika.