Oče Damijan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oče Damijan: Misijonar, ki je objemal gobavce
Berta Golob
Za članek o svetniku glej Damijan de Veuster.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Oče Damijan
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Za Jefa ni nobeno kmečko delo pretežko. Mlad je, zdrav in lep. Lahko bo dobil nevesto, saj je pri dekletih zelo v časteh.

To je Josef de Veuster iz Belgije. Oče je ponosen nanj. Pošlje ga v šole, da bi se dobro naučil francoščine. Koristila mu bo, ko bo postal gospodar. Brat Pamfil je odšel k redovnikom, dve sestri v samostan. Jef pa bo poskrbel, da de Veustrov rod ne bo izumrl.

Toda Jef, mladi Josef, se nenadoma premisli. Hodi v šolo, obiskuje brata v samostanu, v cerkvi posluša pridige. Ne, ne bo kmet. Srce ga vleče drugam. Svojo odločitev sporoči očetu. Brat Pamfil ga uči latinščino, da bi kaj bolje razumel bogoslužne molitve. Jef se uči z lahkoto. Zdaj je že trdno odločen: postal bo duhovnik.

Leto 1863. Brat zboli za tifusom. No, pa pojde on tja daleč v svet kot misijonar. Poganom bo oznanjal evangelij. Ladja že čaka. Zakaj bi odlašal? Res, da še ni duhovnik, toda Bog ga kliče, kliče, kliče ...

Štiri mesece se ladja ziblje na valovih oceana. Josef izkoristi ta čas tudi za učenje. Pogovarja se s potniki. Nekateri se mu čudijo. V misijon da odhaja? On pa je poln pričakovanj. Oddahne si, ko stopi na trdna tla. Pred njim je mesto Honolulu.

Daleč od svoje domovine je Josef posvečen v duhovnika. Postane oče Damijan. Pošljejo ga na njegovo prvo misijonsko postajo prav tja pod vulkan Kilauea. Z vso vnemo se vrže na delo. Kmalu sezida cerkev, nato še hišo za bivanje. Oznanja evangelij. Uči se jezika domorodcev. Kmalu odide na drugo misijonsko postajo. Tudi tam je tako zelo osamljen. Včasih piše bratu Pamfilu, Ah, sam je; sredi vseh ljudi tako sam!

Minilo je devet let, odkar živi oče Damijan med Havajci. Preseneti ga čudna novica. Od škofa zve za otok Molokaj. Tam živijo sami gobavci. Duhovnika nimajo. Oče Damijan ne pomišlja niti za hip. Javi se kot prostovoljec, in ker je ladja prav takrat na poti proti Molokaju, se pridruži škofu. To je nov misijonarjev pogumni korak v neznano.

Molokaj. Tu pristane ladja 11. marca 1873. leta. Oče Damijan je star triintrideset let. Kakor nekoč Kristus. Škof pozdravi gobavce kar z ladje. Pove jim, da jim je pripeljal duhovnika. Misijonarju zaželi srečo in ga šepetaje opozori ...

Pogled na gobavce, zbrane na obali, je strašen!

Oče Damijan se je znašel v naselju Kalavaw. Prebivalci so bili začudeni. Da je mednje prišel zdrav človek in še duhovnik! Saj to je neverjetno. In ta misijonar govori njihov jezik!

Obrazi gobavcev so iznakaženi. In te gnijoče roke! Neka žena pa mu za dobrodošlico ponudi sadje! Oče Damijan začuti strašen gnus. Ne, ne sme je razočarati. Ne nje ne drugih trpinov. Vzame sadež iz okuženih rok in se zahvali.

Leta minevajo. Otok Molokaj se iz pekla spreminja v nebesa. Česa vsega ne zmore oče Damijan! Domačine nauči delati. Sezida jim cerkev. Ustanovi pevski zbor. Napelje vodovod. S pomočjo dobrotnikov jim zgradi še šolo. V bolnišnico pridejo sestre redovnice. On pa vsak dan veliko moli in obiskuje bolnike. Ne boji se objeti gobavcev. Oblast mu ne dovoli več zapustiti otok, da ne bi okužil zdravih ljudi ... Kje daleč je že čas, ko bi bil ob pogledu na gnojne rane najraje bruhal. Ko je spal pod drevesom in lovil sveži zrak. Ko se je pred smradom zavaroval s pipo dišečega tobaka ... Zdaj gobavcem brez pomišljanja obvezuje rane. Prebivalci ga imajo nepopisno radi. Res, vera očeta Damijana premore in premaga vse!

Molokaj leta 1883. Dolgo dolgo je misijonarjevo telo kljubovalo. Zdaj pa je tudi oče Damijan že gobavec. Vendar si ne da pokoja. Sestre redovnice ga kdaj posvarijo, toda on neutrudno hodi po naselju, se šali in igra z otroki. Ko pa ne more več hoditi, ko je njegovo telo ena sama rana, ga gobavci vozijo z vozičkom naokrog. Še nikoli ni bil tako njihov kot zdaj.

Na velikonočni ponedeljek leta 1889 pa se oče Damijan mirno preseli v večnost. Gobavci ga pokopljejo pod drevesom, kjer je pred šestnajstimi leti, ko je prišel na Molokaj, kar nekajkrat prespal.

Posmrtne ostanke očeta Damijana, apostola in misijonarja gobavcev, so leta 1939 prepeljali v domovino in jih pokopali v cerkvi sv. Jožefa v Leuvenu, od koder je bil nekoč odšel v misijone.

Papež Janez Pavel II. je očeta Damijana leta 1995 razglasil za blaženega. Zanj še posebno veljajo besede iz evangelija: NIHČE NIMA VEČJE LJUBEZNI, KAKOR JE TA, DA KDO DA ŽIVLJENJE ZA SVOJE PRIJATELJE.


Oče Damijan
 
Šumijo vode oceana,
Havaji v njem so kakor raj.
Zakaj ne vriska, ne prepeva
med njimi otok Molokaj?
 
Razjeda gobavost telesa,
trpijo, umirajo ljudje.
Kdo jih tolažil bo v bridkosti,
kdo dal jim svoje bo srce?
 
Srce in dušo in življenje
jim daroval je misijonar.
Bil oče Damijan je zanje
resnični pravi božji dar.