Novoletno darilo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Novoletno darilo
Rudolf Arko
Izdano: Slovenski narod 31. december 1901 (34/300), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Novo leto je bilo.

Sodni adjunkt Milan Pretnar se je ravnokar prebudil v svoji mehki postelji ter pogledal z zaspanimi očmi proti oknu, ki je bilo popolnoma prekrito z ledenimi cvetlicami. Toda mraz ga ni mogel obdržati v gorki postelji, skočil je iz nje ter se jel oblačiti. Bilo bi pa tudi precej čudno, če bi danes leno polegal — danes, ko se ima odločiti, ali bo Kristina, edina hči starega in bogatega Mejača, njegova nevesta. Sicer se ni bal, da bi ga stari Mejač zavrnil, še manj, da bi mu Kristina odrekla, toda vendar mu je bilo nekako tesno pri srcu. Neka misel se je vtihotapila v njegovo dušo ter mu nagajala in ga ovirala, da ni mogel vseh svojih mislij posvetiti le Kristini ...

In vendar je bil uzrok, ki je provzročil te disharmonije v adjunktovih mislih, prav malenkosten.

Nekaj dni pred božičnimi prazniki je dobil kratko pismo, v katerem obljublja neka Albina, da bo poslala njegovi bodoči nevesti Kristini prav originalno novoletno darilo.

Ta Albina je nekdaj igrala precej imenitno ulogo v življenju adjunktovem. Bila je natakarica v gostilni, kjer je bil Pretnar stalen gost. Prav nič ni bilo čudno, da so ga njene telesne lepote in kreposti omamile, kajti Albina je bila prav zalo dekle. Kraj, v katerem je Pretnar takrat služboval, je bil precej majhen — in radi tega je uplival na Albino, da se je preselila v glavno mesto, kjer je ni ravno že vsakdo poznal. Tam ji je najel majhno elegantno stanovanje ...

Bil je takrat še poetičen madenič! —

Toda življenje radi njega ni prenehalo, okoli njega je bila vseeno suha realnost. In ljudje, ki so še živeli pravo realno življenje, ki so še v svoji grdi sebični ljubezni računali z denarjem, so ga začeli nadlegovati v njegovi sreči. Poklicali se ga nazaj v realno življenje. Toda ta njegova vrnitev je bila žalostna, pretresla mu je dušo, kajti spoznal je, da človeštvo še ni prišlo iz navadne nizke materijalnosti. Kopica neplačanih računov mu je zasejala zaničevanje do človeške družbe. Ideal za idealom mu je uhajal iz srca — in naposled se je zaljubil v koščeno, starikavo Mejačevo hčer, Kristino, katere najlepša čednost in krepost je bil — denar.

Tako je žalostno spoznanje izbrisalo iz adjunktovega srca — lepo Albino.

Toda to pismo ga je nehote zopet spomnilo vseh nekdanjih srečnih in nesrečnih dnij. Prve dni se niti menil ni za obljubljeno novoletno darilo. Sempatja se je zasmejal, sicer je pa dan za dnevom posečal Mejačeve, kjer je dobro večerjal — po večerji pa s starim, napol gluhim Mejačem in z njegovo dolgo, koščeno hčerjo igral tarok.

Toda čimbolj se je bližalo novo leto, tembolj se je spominjal tega pisma. Naposled se mu je to novoletno darilo zdelo precej mistično. In ko sta včeraj zvečer vlivala s Kristino svinec — je postala misel na novoletno darilo precej kritična. Kar slučajno se je iz svinca napravil neki stvor, ki je bil v vseh svojih detajlih podoben majhnemu otroku ... Dolga Kristina je sramežljivo povesila oči, rdečica ji je zalila rumena lica in lahno mu je stisnila roko. Toda vse to ni prav nič delovalo na njegovo mišljenje; pač pa se je ta stvor iz svinca združil z onim obljubljenim novoletnim darilom ... In v svojih mislih ni videl več svinčene podobe, ampak pravega živega otroka, ki je stegal svoje ročice proti njemu. In kar mraz je lezel po njegovih kosteh, ko si je naslikal prizor, ki ga morda čaka danes pri Kristini. Nič mu ni bilo prav. Eden zavratnik mu je bil preozek, drug zopet preširok — in drug za drugim so frčali v kot. Tako je precej časa preteklo, da se je adjunkt popolnoma oblekel, si navihal svoje brke ter zapustil sobo.

Zunaj je bilo mraz, toda še bolj mraz je bilo v Pretnarjevi duši. Niti ljubezen do dolge Kristine, niti snubsko veselje, ki ga morda še danes čaka, ga ni moglo ogreti. Skoraj žalosten, s povešeno glavo je šel mimo ljudij ... Dozdevalo se mu je, da se vsi ljudje obračajo za njim ter si šepetajo novico, da je danes zjutraj dobila Mejačeva Kristina prvo imenitno novoletno darilo ... In slišal je zaničljiv smeh ... roganje ... Polastila se ga je bojazen ter ga tirala ven iz mesta ...

Šel je v prosto naravo ... Morda tam najde leka svoji duši. In gledal je stare, brezliste kostanje, ki so bili pokriti z ivjem ... gledal bele, v jutranjem soncu se lesketajoče travnike — gledal je vse to, toda videl ni ničesar, ker njegova duša ni bila dovzetna za vse te stvari ... Zdajpazdaj je videl kak lep prizor, ki bi ga čakal na strani bogate Kristine. — Toda vse to je kmalu uničil mali svinčeni otrok, ki se je priplazil po vseh štirih ter se mu prav poredno zasmejal v obraz, stegnil roke ter ga hotel objeti ... In slišal je za sabo otročji glas, ki ga kliče »atek, atek«. Duša se mu je tresla ... Zopet se mu je zazdelo, da se je jel ta otročji obraz spreminjati, se večati — pri njem je stala Albina sama ter mu žugala in ponujala nekaj v plenice zavitega.

Skoraj je obupal. Hotel se je domov vrniti ter odložiti obisk — toda s tem bi ravnotako uničil svojo stvar!

Nekoliko so je ojunačil, prižgal si smodko, trdo stopal, vzdignil glavo ter jezno puhal oblake dima v mrzli zrak novoletnega dneva ...

Šel je proti Mejačevim.

Ko je prišel v vežo Mejačeve hiše, je z roko krčevito potegnil preko čela, kakor bi si hotel na ta način pregnati neljube misli, ter stopil v predsobo.

Toda kakor bi ga pičil gad, je skočil korak nazaj. Iz sobe se je zaslišal otročji glas. V adjunktovih mislih se je kar nekaj zmešalo ... Samega sebe se ni več zavedal in kakor brez pameti je drl iz hiše na cesto. Ni se ozrl nazaj, kajti v prvem trenutku je bil prepričan, da so ga Mejačevi zapazili, da ga kličejo, da ga zmerjajo ... Šele sčasoma se je nekoliko pomiril ter plašno pogledal nazaj.

Vse je bilo mirno. Ljudje so hiteli mimo njega ter si drgnili roko ob roko, ker je bilo zelo mraz. Adjunkt je začel bolj počasi stopati ter nekoliko bolj trezno premišljevati svoje žalostno stanje. Spoznal je, da je njegov up splaval po vodi — da ne bo nikdar zet bogatega Mejača. In kar zona ga je obšla, ko se je spomnil dolge vrste ljudij, sitnih, požrešnih ljudij, ki ga bodo v kratkem času nadlegovali z neplačanimi računi.

Mislil je in sklepal — ter prišel do precej žalostnega zaključka. Videl je, da je svoje najlepše dni zaigral in da mu tudi v bodočnosti ne preostaja druzega, nego beda, da zadostí sitne upnike.

In ko je prišel domov, se je vrgel na posteljo ter klel usodo, ki ga tako kruto preganja. In kakor bi ne bilo več življenja v njem, je ležal nepremično ter zrl v strop, kjer se je ravnokar sprehajal suh pajk ter vlačil za sabo tanko pajčevino.

Na kosilo se ni niti spomnil — ležal je celo popoldne. Že so se jele naseljevati temne sence po sobi ter se vlačile od enega kota do druzega. S ceste so zasvetile prižgane svetilke ... Pretnar je še vedno ležal, dokler ga ni prebudila strežnica, ki mu jo prinesla malo, parfumirano pismo ... S tresočo roko ga je sprejel ter ga odprl ... Spoznal ga je na prvi hip — bilo je Kristinino. Resignirano je odprl pisanje, v katerem pa ga je Kristina karala, zakaj ga ni bilo dopoludne, ko je vendar včeraj obljubil. Vabila ga je, da naj zvečer prav gotovo pride, ker ga hoče seznaniti s svojo najboljšo prijateljico Vido, ki je ravno danes prišla na poset s svojim prvorojencem ...

***

Drugo jutro je dobil pismo Albine, ki ga je tirjala, da ji naj pošlje 400 K, da se more poročiti z nekim finančnim stražnikom — sicer pošlje račun njegovi nevesti, bogati Kristini.