Novi župan
| Novi župan Janko Barle |
| |||||||||||
Mekužje ni niti vas, niti trg. Spoštovani Mekužanje se sicer ponašajo in hočejo biti nekaj več kot navadni kmetje, pravi tržanje pa vendar le niso. Sicer nekateri res dokazujejo, da je Mekužje trg in da je ona stara listina, pisana na oslovski koži za časa kralja Matjaža, v kateri je bilo Mekužje povzdigneno v trg, zgorela pred 200 leti, ko je bil v Mekužji velik požar, vendar marsikdo tega ne veruje. Res je v Mekužji nekoliko lepih, jednenadstropuih hiš, vendar še več jih je takih, katerim bi malo večji možak, če se dobro stegne, lahko dosegel do strehe, katera je s slamo pokrita. Spoštovane Mekužanke ravno tako nosijo vodo na glavi, kot po drugih vaseh, a Mekužanke pridno orjejo, kopajo, kose in mlatijo kot navadni kmetje.
To, da nekoliko Mekužanjev hodi tudi ob delavnikih praznično oblečenih in da se na ženski glavi vidi gosposki klobuk in v rokah rudeči ali pa pisani solnčnik, to se najde dandanes, ko se je vse nekako pogospodilo tudi v drugih večjih vaseh. Nekoliko jare gospode še ne napravi iz vasi trga, kot tudi ne prineseta jedna ali dve lastovki pomladi.
Nit, pa če baš mora biti, pa jim bodi, da se jim ne zamerim, govoril bodem o slavnem trgu Mekužju, o njega ponosnih tržanih in zgovornih tržankah. Iz vestno se jim s tem prikupim in o prvi priliki pri-neso mi morda še pismo, v katerem bodem potrjen za častnega tržana glavnega trga Mekužja, a to ni kar si bodi, kaj bi tisto!
Slavni mekužki župan, gospod Peteršilj, je za zmiraj zatisnil svoje oči. Zupanilje, kar pomnim, in če se kdaj spravim, da napišem zgodovino Mekužja, tedaj bodem nazval dobo županovanja gospoda Peteršilja zlato dobo v mekužki zgodovini. Predaleč bi zašel, da opisujem vse njegove naprave in zasluge. Preje bi preštel vso mnogoštevilno žabjo družino v mekužki mlaki, kot pa število onih živinskih popotnic, katere je podpisala njegova spretna roka. Pokojni župan vpeljal je svetljavo po tržkih ulicah, ne sicer električno, vendar tudi ono nekoliko petrolejskih svetilnic je dobro razsvetljevalo malo nerodne in blatne ulice, katere je popreje po noči pokril tajinstven mrak, da je bilo tema kot v rogu. Sicer se je tudi sedaj vedno računalo na mesečino, pa če je nagajivi mesec včasih skril svoje zabuhlo lice za goste oblake, to spoštovani prižigalec tržkih svetilnic Matiček Koleselj vendar ni prižgal svetilnic, saj je bila v pratki polna luna, a kdor je ne vidi, naj si jo pa misli.
Da dalje govorim o zaslugah gospoda Peteršilja, povem samo to, da je njegova smrt zavila celo Mekužje v globoko žalost. Kdo nam bo sedaj županil, popraševali so se žalostno tržanje, takega kot je bil gospod Peteršilj, ga ni več rodila mati. Županiti v Mekužju to ni kar tako, kakor bi si kdo mislil!
Vender osoda je tudi za župane poskrbela. Kmalo po županovi smrti začeli so se oglaševati v Mekužju županski kandidatje, saj je bila to najvišja Čast in služba v Mekužju, katero je marsikdo na skrivaj želel. Nu, mej prvimi kandidati je bil umirovljeni stotnik gospod Peter Puran. Zibeljka tekla mu je baš v Mekužju in ko se je že navžil vojaških lovorik, povrnil se je pod starost zopet v svojo domačijo. Dela ni imel, sprehajal se je ves božji dan po mekužkih ulicah, postavil tu pa tam, ko je umrl stari župan, mislil je, da ne bi bilo napačno, da bi se malo pozabavil s župansko službo in imel prvo besedo v Mekužju. Nu, tudi drugi so imeli skomine po županski službi, gospoda Pavla Kalina, najbogatejšega tržana je tudi mikala županija, a imel je tudi nekakovo pravico za njo, ker je bil dolgo tet prvi svetovalec. Njega bodejo pač morali Mekužanje izbrati, če bode le on hotel, mislil si je gospod Kalin. V pritličju njegove lepe jednonastropnice stanoval je pa trgovec Lovro Kos. Tudi on je čutil v sebi dosti sposobnosti za župana, a pri tem je mislil tudi na svojo korist. Prodajalnica njegova bi si s tem pač mnogo pridobila, ker kje bi kupovali tržanje, če ne pri županu. Takemu gospodu se pač nobeden ne bi hotel zameriti in hodil bi vsaki k njemu kupovat. Srečno Mekužje, katero ima toliko in pa takih mož na izbiro!
Čas pred volitvijo je vsaki kandidat dobro porabil. Gospoda Puran in Kalin bila sta čudno prijazna z tržani, za vsakega sta imela prijazno besedo, kar preje baš ni bilo v navadi. O gospodu Kosu mi tega ni treba niti omenjati, on je kot trgovec imel vedno namazan jeziček. Gospoda Puran in Kalin sta pa tudi široko razvezala svoji mošnji in marsikaterikrat tržanom plačala pijačo, h kateri se je dobro prilegel mastni golaš, ali pa prav ogrski paprikaš, katerega so umeli mati gostilničarka »Pri mastnem prašičku« tako izborno pripravljati. Gospodu Kosu tega ni trebalo, odprl je samo bolj na široko svoje računske knjige in precej je bilo v Mekužju vse oduševljeno za njega. Vsakemu od teh gospodov se je tedaj smejala sladka nada, da se bode jednega večera legel kot mekužki župan. Vender vsi trije ob jednem niso mogli županiti Mekužju, zato se je jako željno pričakoval dan volitve, ko se je moral odločiti osoda. In ta dan je naposled prišel in vzdignil celo Mekužje na volilne noge. Srečno Mekužje, če se taki možje trgajo za tvojo župansko čast.
Bilo je veselo tistega dne v Mekužju. Na občinski hiši je vihrala rudeča zastava, kot na kakovi turški trdnjavi in od vseh strani prihajali so volilci v praznični obleki. Gospodje kandidatje so se jako spretno ofrkavali med njimi, bodrili jih in jim obljubovali marsikaj, med tem tudi gosposko kosilo. Na mekužkem zvoniku je počasi odbilo deveto uro in volitev je pričela. Boj je bil hud, ker je vsaki od volilcev imel lepo število svojih pristašev, tako, da se ni nič gotovega znalo, kdo bode županil. Mnogo zvedljivih tržanov, še bolj pa tržank, obsipalo je občinsko hišo, ker so pričakovali konec volitve. Na, in sreča nasmejala se je gospodu Puranu, dobil je pet glasov večine. Gospod Kalin in Kos sta poparjena stala, ko je se oglasil gromoviti:
»Naj živi župan,
Naš gospod Puran!«
Gospod Puran vihal si je zadovoljno dolge brke in smehljaje pogledoval svoja protivnika, katera sta se jezna pobrala kmalo iz volišča. Potem je pa stopil k zeleni mizici in dejal blizo tako-le:
»Gospoda moja! Hvala vam, srčna hvala na odlikovanje, s katerim ste me danes počastili. Bodite uverjeni, da od srca rad sprejemam na svoja pleča težko breme, katero ste mi danes naložili. Gospoda moja, sin sem slavnega trga Mekužja in povem vam, da bodem z vsemi svojimi močmi deloval na prospeh in razcvit njegov. Trudil se bodem, da nasledujem pokojnega gospoda župana Peteršilja, slava njegovemu spominu, a prosim vas, da me tudi vi složno podpirate. Usojam se vas prositi, da greste z menoj »k mastnemu prešičku«, tamkaj vam bodem obširnejše razložil svoj program. Slava slavnemu trgu Mekužju, živili Mekužanje, živili svestni volilci!«
In zopet je zagrmelo v sobi:
»Naj živi župan,
Naš gospod Puran!«
In dolga vrsta volilcev in drugih vrednih tržanov pomikala se je slovesno proti gostilni »k mastnemu prešičku«. Novi župan korakal je pa ponosno pred njimi in zazdelo mu se je, kot da vodi svojo nekdanjo stotnijo v krvavi boj. Rudeča zastava je pa veselo plapolala raz strehe občinske hiše, saj je zopet dobilo slavno Mekužje svojega župana — gospoda Purana. A gori na hribcu nad Mekužjem pokali so pa topiči, kot da je prišel v goste sam Mustafa paša, saj ni mala stvar, kadar Mekužanje volijo župana.
Preslabo je moje pero, da opiše slavo, katera se je razvila »pri mastnem prešičku«. Spoštovana gospa gostilničarka naličila je ogromni žogi, ko je skakala med lačnimi in žejnimi gospodi volilci, pred katero je postavljala velikanske sklede golaša in ponosne Štefane rujnega vinca. Ko sta se želodec in grlo za silo potolažila, razvezal se je pa jezik zgovornih volilcev in začuli so se prekrasni govori v slavo novemu županu. Cicero in Demosten naj bi se prišla semkaj učit zgovornosti! Podal bi rad vse te govore v celoti, ali se bojim, da bi se spis preveč raztegnil, pa zato raje o tem molčim. Povem le toliko, da so bili govori izvrstni, ker kako bi pač mogli Mekužanje govoriti, če ne izvrstno. Oglasili so se tudi godci, cvilile so gosli in ječal je mogočni bas, da nikoli tega. Da se je tudi pelo, to se že tako razume. Refren vsem pesmam je bil pač le oni:
»Takega ni pač, kot naš je župan,
Slavni mekužki stotnik Puran.«
katerega je znani mekužki kapelnik gospod Klenet za to priliko prav izvrstno zložil in po neki narodni pesmi uglasbil. A ko je dobro vince razgrelo vsem glave, tedaj je pa gospod Klenet pristavil še sledeče vrstice:
»Ni ga, če tudi Kalin in pa Kos
Danes sta dolgi obesila nos.«
In vsi so se smejali in hvalili gospoda Kleneta, da ima dobro pevsko žilico.
Gostija je trajala do pozne noči. Vsem se je bilo težko raziti, a ko so se volilci naposled vendar le razišli, glasila se je še tu pa tam vesela pesem. Gospod Puran se je pa zadovoljno vlegel tiste noči v postelj kot novi župan, da se drugega jutra zbudi na delo v prospeh slavnega trga Mekužja. Županiti to ni pač šala!
Nova metla dobro mete, pravi stari pregovor. Tudi novi gospod župan poprijel se je z neizmerno marljivostjo dela, da se tako kakor njegov prednik proslavi v mekužki zgodovini. V pisarni bilo je vedno dosti dela in marsikateri spis znebil se je nadležnega prahu, kateri ga je dosedaj pokrival kot debela skorja. Mekužki nažigač Matijček Koleselj, kateri je bil hkrati tudi občinski sluga, dobil je novo novcato obleko, katera je zelo naličila vojaški. Na debeli glavi čepela mu je ponosna čepica, a ob strani bingljala mu je dolga sablja z rudečim cofkom. To je bilo seveda samo ob praznikih in sejmih, navadno zadostovala mu je čepica, a ponoči zamenile so mu sabljo spretne lestvice, po katerih je plezal gori k svetilnicam. Od vseh četverih stranij ponosnega Mekužja donela mu je slava, le gospoda Kalin in pa Kos sta zabavljala, ker ju je bolela Puranova volilna zmaga. Kjer sta le mogla, zbola sta novega župana, kateri se seveda ni mnogo brigal za to. Zagodel jima pa je še drugače. Ker mu je bila hiša ravno nasproti hiši gospoda Kalina, umislil si je lepo kletko, katera je bila precej podobna hiši Kalinovi in napravljena jednako na jedno nadstropje. Matesanov Martinek umel je to kletko jako izvrstno napraviti. V gorenji oddelek kletke zaprl je župan debelokljunega Kalina z rudečo čepico, v dolenjem je pa skaketal žoltokljuni kos, in vse to je gospod Puran obesil venkaj na steno pod njegovim oknom. Premeteni Mekužanje so hitro pogodili, kam pes s taco meri, ker gospod Puran ni popreje nikdar imel ptičev. Postajali so doli pod njegovimi okni, smejali se prav glasno in dejali:
»Ta jo je pa zadel!« Gospod Kalin in Kos sta se seveda jezila in skakala kot dva razkačena purana, pomagati si pa vendar le nista mogla. Saj vendar sme človek v svojem stanovanju rediti vsakovrstne ptice, a zakaj jih pa župan ne bi smel. Saj je pripovedoval po Mekužju, da sta njegov kos in pa kalin izvrstna pevca in da ju je prav vesel. In kdo bi mu kalil tako nedolžno veselje?
Predaleč bi zašel, da na drobno opisujem razne naredbe novega gospoda župana. Mekužanje so v njegovi osebi mnogo dobili, ker je on vedno delal le na to, da Mekužje čim bolj povzdigne. Mekužanje so že marsikaj imeli, vendar sprehajališča jim je pa vendar še manjkalo, in vendar brez sprehajališča ne bi smel biti kakov trg, kakor je bilo Mekužje.
Novi gospod župan sprožil je misel o sprehajališču v jedni od občinskih sej. Tržanje so mu zadovoljno prikimali in rekli, da bi bil oni prostor pred Mekužjem, kjer so se dosedaj sprehajale spoštovane mekužke krave, najpripravnejši prostor za novo sprehajališče. Gospod Puran jim je obljubil, da uredi sprehajališče po najnovejših zahtevah. In delo se je začelo.
To je bilo skakanja in pa merjenja na prostoru, namenjenem za novo sprehajališče. Občinski sluga Matijček Koleselj, par mekužkih veljakov in gospod župan imeli so lepega posla za nekoliko dnij. Zabijali so se kolci, natezale so se vrvice in kopali jarki da je bilo kaj videti. Gospod Puran je bil povsod prisoten in držal se je ponosno, kot da meri bojno polje. Vse te stezice napeljane so bile v lepi jednakosti proti sredini, tako da je nastala prekrasna zvezda. Iz mekužkega gozda dovaževalo se je razno grmičevje, bele breze, a iz mekužkega šolskega vrta priromalo je lepo število mladih orehov in divjih kostanjev. Vse se je vršilo, kot da je namazano in Mekužanje so že v duhu gledali lepo novo sprehajališče in je ponosno pokazovali kmetom iz sosednjih vasi, češ: le poglejte ! Sedaj bodete videli, kaj je Mekužje, ž njim se ne morejo meriti niti drugi večji trgi. Ej, ni povsod tako, kot je v Mekužju, ni, kaj bi tisto!
Le nekaj je delalo preglavice gospodu županu. Lepo sprehajališče se ne more misliti brez smrekic, a teh ni bilo možno dobiti v mekužkih gozdih. Tam so rasli ponosni hrasti, gladko kožnate breze, grčasti grabri, bele breze, ponosni topoli, ali smreke ne bi našel, če bi preobrnil tudi pol gozda. Kaj da storimo, mislil si je gospod župan, brez smrek vendar ne moremo biti. Nič ne bode, naročiti jih bode treba, dejal je ponosno gospod župan. In res je že drugega dne romalo belo pisemce v daljne kraje, v katerem je gospod župan naročeval smreke za mekužko sprehajališče. Ojuj, to se bode njihovo temno zelenilo podalo mej drugimi raznovrstnimi drevesi. To bode nekaj velikomestnega, prav kakor v glavnem mestu. Zaslovelo bode Mekužje, a zaslovel bode tudi mekužki župan, gospod Puran!
Težko je pričakoval gospod župan pošiljke smrekic. Nu, naposled je pa vendar prišlo pismo iz bližnje železniške postaje, da so smreke že ondukaj, naj le hitro pošlje po nje.
— »Matijček, Matijček!« — zagrmel je gospod župan, klicaje občinskega slugo. — »Kje te drži klek toliko časa?« —
— »Tukaj sem, prosim ponižno gospod župan. Zapovedajte!« — odgovarjal je Koleselj in se postavil prav po vojaško pred župana.
— »Smreke so prispele, smreke, ali razumeš?«
— »Hvala na vprašanju, gospod župan!« —
— »Pojdeš hitro, da preskrbiš vozove, da bodejo smreke čim preje tukaj.« —
— »Precej gospod župan. Koliko vozov zapovedujete? Bode li jeden zadostoval?«
— »Kako vprašanje? Kdaj te bode pač pamet srečala? Tristo smrek pa na jednem vozu, Maticelj, kaj noriš? Preskrbi dva, preskrbi tri vozove, razumeš?« —
— »Preskrbim tri vozove za smreke gospod župan.«
— »Pa le hitro. Jutri na vse zgodaj naj odrinejo na železniško postajo, da bodejo popoludne tukaj. Smreke se morajo precej posaditi, zdaj je naj-pripravnejši čas za to!« —
Precej dolgo je moral spoštovani Matiček Koleselj tekati po slavnem Mekužju, dokler je preskrbel tri vozove, ker baš konjev v Mekužju ni bilo na izbiro. Nazadnje je vendar dobil voznike, kateri so imeli iti po smreke prihodnjega jutra. Koleselj se je sam odpotil z njimi v svoji svečani obleki, ker njemu je dal gospod župan pismo, da na postaji sprejme smreke. Občinski sluga Matiček Koleselj bil je seveda zelo vesel tega častnega poslanstva, ker mu je bilo pač malokdaj sojeno, da vidi železnico. Veselo so toraj ropotali trije vozovi prihodnjega jutra na precej odaljeno železniško postajo. Počasi je šlo, ker je bila pot blatna, vozovi težki, a konji bolj pohlevne živinice. Nu naposled so se pa vendar ponosno ustavili pred postajo. Tre-balo je hiteti, časa je bilo malo, a tristo smrek, pa se je zato Matiček kar precej odpotil s pismom k načelniku postaje. On je bil sedaj posebno ponosen, ker se je mogel pokazati v svoji svečani obleki tujemu svetu. Posebno ona sabljica na levi strani ga je veselila. Stopil je zatoraj ponosno v pisarno, pozdravil po vojaško in dejal, izročevaje pismo, načelniku:
»Lep pozdrav od gospoda župana Purana iz Mekužja in prosim, da mi pokažete, kje so tiste smreke, da jih natovorimo na vozove.«
Gospod načelnik je odpeljal Matička tja, kjer se je blago izlagalo in mu pokazal majheno butaro smrečic, katero bi Matiček sam prav lehko natovoril na voz. Matiček je debelo gledal in se čudil, potem je pa dejal:
»Bi prosil, da mi izročite vse smreke, ker bodemo vse najedenkrat odpeljali. Tole je menda samo za poskušnjo.«
»Ne to je vse, prijatelj. Tristo smrečic, kakor je zapisano v pismu.«
»Morda se motite gospod. Gospod župan nas je poslal semkaj s tremi vozovi, da odpeljemo smreke. To še za na jeden voz ni kaj dejati.«
»Kaj ste tri vozove vzeli seboj?« — zasmejal se je gospod načelnik. — »Žalim, da ste se mučili, vendar pomagati ne morem. Te smrečice še za trideset let ne bodejo tolike, da bi z njimi naložili tri vozove. Z Bogom, pozdravite gospoda župana.«
Kaj je hotel Matiček, vzel je smrečice s pomočjo voznikov, in jih naložil na voz. Vozniki so se pač malo čudno spogledavali in marsikaj robatega povedali, potem so pa odrinili. Na prvem vozu vozile so se smrečice in Matiček, pa je še bilo dosti prostora, druga dva vozova sta bila pa prazna.
Gospod mekužki župan tistega dne ni imel nič pravega miru, vedno je pogledoval skozi okno, če se že vozijo smreke. On se jih je prav iz srca veselil in si mislil, kako bode to lepo, ko bode na sprehajališču najedenkrat vse zeleno. Mislil si je, da bodejo smreke vsaj tako velike, kot oni orehi in kostanji, katere je dobil iz šolskega vrta in že v duhu gledal, kako bodejo hvaležni Mekužanje postavili njemu na sprehajališču spomenik, morda baš vsredi onih smrek, katere bode on zasadil. V tem se je začul na cesti ropot vozov in gospod župan je stekel doli na cesto, da prvi ogleda lepe mlade smreke. Tudi drugi tržanje so se že postavili ob cesti, a manjkala nista niti gospoda Kalin in Kos. V tem so se vozovi že povsem približili, vendar nič ni bilo videti onega lepega zelenja. Gospod Puran ni mogel počakati, da so se vozovi ustavili, nego je kar zakričal na Matička:
»Kje so smreke, kje so smreke? Matiček kaj je to?«
»Tukaj le na vozu, gospod župan,« — odgovoril je Matiček pokorno.
»Kje? Kaj? To le.....« vskliknil je gospod župan, a več ni mogel, ker se je od druge strani začulo veselo smejanje gospodov Kalina in pa Kosa.
»To le bi človek lehko za klobuk zataknil« — menil je gospod Kalin.
— »Prav lepe cvetlice za na okno« — dejal je gospod Kos in pristopil k vozu in pozorno pregledoval one smrečice. — »V senci teh smrek se še dolgo ne bodemo hladili.« —
Gospod župan podal se je zopet v svojo sobo, sprehajal se gori in doli in preklinjal sprehajališče in smreke. Vendar smreke so bile tukaj, proč jih niso mogli vreči in posadili so jih na sprehajališču, kjer so se vse do jedne prijele. Gospod župan se ni sicer dolgo na sprehajališču sprehajal, nazadnje se je vendar le umiril in sedaj večkrat sedeva ondi na klopeh, katere je tudi on naročil. Zupan pa ni več, a tudi gospoda Kalin in Kos nista. Presela je vsem trem županska čast.
Mekužje se lepo povzdiguje in razcvita, tako da bi ne hotel staviti, da ne bode sčasoma povzdignjeno v mesto. Posebno ga krasi lepo sprehajališče, katero je dal nasaditi nekdanji župan gospod Puran. Ko sem bil zadnjikrat ondi, čudil sem se zelo onim lepim drevesom, posebno kostanji in orehi so se že lepo razrasli in razširili svoje široke veje. Tudi zelene smrečice, katere je naročil nekdanji župan gospod Puran so že lepo vzrasle. Pristopil sem k jedni, katera se mi je zdela najlepša in ne lažem, če povem, da mi je njen vrhunec segal do ramena. In to ni kar si bodi, saj veste, da sem jaz dolg, precej dolg. Vsakdo se veseli njihovim temnozelenim vejicam, najbolj pa stari gospod Puran, kateri jih skoraj vsaki dan opazuje in rad tujcu pokaže rekoč: »Te le sem zasadil pa jaz!« —
(Konec.)