Nova farovška kuharica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nova farovška kuharica
Po resničnem dogodku

Anton Stražar
Izdano: Domovina, 1923
Viri: št. 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moj namen ni, da bi s temle spisom sramotil našo duhovščino. Vedno poudarjam: vera je potrebna in duhovniki naj jo učijo! – Toda duhovniki bi morali biti zares taki, da bi s svojim krščanskim življenjem dajali lepe krščanske vzglede. Kakor slaba leščerba ne more dajati dobre svetlobe, tako tudi slab pastir zanikrno pase svoje ovce. To je taka resnica, da je ne more nihče preobrniti, četudi je dovršil vseh osem šol in še deveto povrhu.

Hočem vam torej opisati dogodbo, ki mi jo je pripovedoval Jurij Kimpež s Črnega brda o tamošnjem župniku Gašperju. Preden sem se odločil, to zgodbico napisati, sem Jurija ponovno trdo prijel:

»Le glej, Jurij, če si me nalagal, boš sedel – že veš kje – in otepal nezabeljeni ričet.«

»Ti kar piši, vse je res, le vprašaj ljudi iz vse fare, ti bodo isto povedali.«

Pozneje sem to dogodbo slišal še od drugih ljudi in se uveril, da se Jurij ni zlagal.

*

Župnik Gašper s Črnega brda je bil pri 40 letih in zelo togoten človek. Pri nekem takem napadu hude jeze so naš župnik zmetali v svojo kuharico Špelo vse, kar jim je prišlo pod roke. Špela je to smrtno zamerila, pobrala svoja šila in kopita ter za vedno zapustila farovž ...

Tekom dveh dni se je župniku ohladila huda jeza, in to tem bolj, ker je uvidel, »da človeku ni dobro biti samemu«. Vsedel se je za mizo in napisal nastopen inserat za časopise:

»Išče se za župnišče Črno brdo izvežbana kuharica, dobro ohranjena. Plača in drugo po dogovoru. Nastop takoj.«

Nekaj dni kasneje ... V gostilni »Pri Pominku«, ki se je nahajala v vasi, oddaljeni kake pol ure od Črnega brda, je sedelo za mizo troje pivcev: naš župnik, nova kuharica Katrca in gostilničar. Mala družba je bila razigrane volje in pridno praznila kozarce rujnega vinca. Plačnik je bil seveda župnik Gašper.

»Katrca, le pijte, nič se ne sramujte; jaz bi rad, da bi se kmalu privadili pri nas. Bog živi!«

Tako je ponavljal župnik Gašper skoro vse popoldne. »Ta velki Francelj«, ki je prišel po tobak v gostilno, je še pozneje večkrat trdil, da je imel gospod z eno roko vedno opravka okrog Katrčnega pasu. Pa to ne spada semkaj. Samo toliko naj še omenim, da je bila Katrca stara okrog 30 let, silno živahna in prijetne zunanjosti.

Na večer je odšla Katrca v Črno brdo, župnika Gašperja pa je moral peljati domov gostilničar Pomink – v gnojnem košu, ker boljšega voza niso imeli v vsej vasi.

Tako se je končal sprejem nove kuharice. Župnik je z njo prav zadovoljen, le to ga jezi, da je isto usodno noč prišel ob zlato uro z verižico. Ne ve, ali jo je izgubil ali mu je bila ukradena. Ko bi znal govoriti mesec, ki je svetil tisto noč, bi že pojasnil vso zadevo: kje se je dragocena ura izgubila in na katerem klancu je Pomink izgubil iz gnojnega koša – gospoda župnika. Pomink je namreč pripeljal prazen koš pred farovž ...