Nikoli več

← Lepe oči

Nikoli več Pesmi v prozi Srečko Kosovel

Razpad →

Viri	Srečko Kosovel. Zbrano delo, 2. Ljubljana, DZS, 1974 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
Dovoljenje	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Pisala si, naj ti pišem. Hotem sem, a ne morem. Čuješ ta dež, ta sivi, mrzli jesenski dež? In listje odpada. In jaz naj ti pišem?

Gledam te liste; močni, rjavozeleni se upirajo smrti. Upirajo. In vendar umirajo. Taka je tista ljubezen, zdrava in grenka se upira. In vendar umira.

*

Zakaj bi ti pisal, povej? Da ti povem negotovo: Ne vem, če te imam rad.

Najbrž ne. Ko je sijalo to sonce jesensko po travnikih, sem šel preko njih.

Videl sem, da se poslavlja.

In zdaj je že ves teden dež. In jaz sem odšel od tvojih vrat in ne vem, kam naj stopim. Ne vem. Res ne vem.

Opaja me ženska, ki gre pred menoj. Ne vem, ali jo ljubim.

Grem jo iskat, ki bo ljubila to trudno, prazno in pusto srce. Ne vem, če jo najdem.

*

Ob oknu sedim med knjigami. Čudne so knjige, edine prijateljice. Kadar jih ljubim, jih berem. Edine prijateljice so mi v teh mrzlih deževnih dneh. V tej mrzli tišini se tiho zlatijo vse barve bodočnosti.

Sanje, ne sanje, resnica, ki je ni več.

*

Mislim na pismo, ki ti ga nisem še pisal: Daj mi roko, še enkrat, da jo vidim, od zlatega sonca poljubljeno, belo in dobro roko.

Daj še enkrat! Bilo je in ne bo nikoli več.

Zdaj so se vrata zaprla, ta siva vrata v zlati dan. Zdaj so se zaprla.

Ne vem še kod, ne vem še kam. Vem, ne ihtiš, ti si vedela, dobro si vedela.

Zdaj so se vrata zaprla, ta siva vrata v zlati dan.

In samo eno vem: Nikoli več.

*

V sivino je zapisano: »Nikoli več.«

In če bi potrkal, vem, bi mi rekla:

Kdo moti to sladko melanholijo? Pekoča bolest bi se vrnila izjokani duši.