Niccolo Machiavelli in knjiga "Il principe"

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Nicolo Machiavelli in knjiga)
Jump to navigation Jump to search
Niccolò Macchiavelli in knjiga „Il principe“
Fr. Šuklje
Spisano: Zvon 1878, str. 7 in še šest nadaljevanj
Viri: archive.org ali dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. dno

»Habent sua fata libelli.«

Srečno si mesto florentinsko, ti čast in ponos svojega naroda! Ne, ker nad teboj se spenja sinje nebo italijansko in ker tvoje holme in planjave ogreva žarko južno solnce; ne, ker v svojem obzidji hraniš nebrojne umotvore vseh dob, od divnega Apollina pričenši do proizvodov Michel-Angela in Giana Bologne — temveč ker te diči slavna preteklost, ker si rodilo odlične može, ki so v odljudni dobi človečanstvu postali učitelji in vodniki iz duševne tmine. Dante in Giotto, Petrarca in Boccaccio, Brunelleschi in Leonardo da Vinci, Michel-Angelo in Benvenuto Cellini, Villani in Guicciardini, v istim dolga versta velikanskih duhov — in vsi so florentinski sinovi! Če se pa napotiš, prijatelj, v Floréncijo v cerkev S. Croce, stal bodeš pred grobnim kamenom, kateri spominja slavnega deržavnika in zgodovinopisca, blagega človeka in gorečega domoljuba, Niccola Macchiavellija!

Čudeč se bode mnogokateri bralec majal z glavo, da v teh versticah mislimo slaviti mojstra Macchiavellija. Saj cela dolga stoletja niso imenovali njegovega imena, da mu ne bi pridejali nekoliko psovalnih besedi. Enako so ga napadali protestantje in katoliki; cerkev je prepovedala branje njegovih spisov kot škodljivih in pregrešnih, in nek francozki protestant je proti njemu spisal pervega »Antimacchiavellija«. Isti naslov je dal pruski Friderik II. svoji znani knjigi, v kateri hoče »človečanstvo braniti zmaja, kateri ga misli ugonobiti« (Antimach., predgovor, IV. Göttingen 1742.). Kar je bilo nenravnega in hudobnega v politiki, zaznamenjalo se je z eno besedo: »macchiavellizem«.

Če je bil npr. cesar Karel V. prekanjen in nezanesljiv deržavnik, če je papež Sikst V. (1585.—1590.) grozovite zakone dajal, ter še krutejše jih izverševal, pripisovali so to temu, da sta oba vladarja kaj rada prebirala Macchiavellijevega »Kneza«; če je Katarina medicejska l. 1572. napravila strašno klanje, znano kot »la sainte Barthélemy«, tolmačili so zločine te demonične žene z uplivom florentinskega mojstra na svojo rojakinjo. Tako je postal ubogi pisatelj naposled strašilo političnim otročajem in nevedni druhali; najbolj pa so proti njemu razgrajali in kričali ravno oni, ki so se dejanjsko najbolj ravnali po njegovih načelih, se ve da, kakor so jih napačno razumevali po svoji slabi pameti in svojem hudobnem sercu.

Še le kritična veda našega veka je dala sijajno zadostenje mnogo obrekovanemu in psovanemu možu. Skoraj ob istem časa so pisali o Macchiavelliju pervi zgodovinarji angleški in nemški; v krasnem jeziku ga slavi Macaulay, mirno in korenito ga razlaga Ranke, obširno in navdušeno razpravlja njegovo delovanje Gervinus[1]. Še lepše, izdatnejše zadostenje pa, kakor od teh korifej zgodovinske znanosti, dohajalo je Macchiavellija od strani lastnega naroda, kateri je vendar začenjal spoznavati, da je on že v XVI. stoletji vse žertvoval za iste ideje narodne svobode, katere so se uresničile še le v teku našega veka. Dandanes je Macchiavelli poleg Danteja najbolj slavljena oseba na Italijanskem; zopet so napravili klasično izdajo zbranih njegovih spisov in tako živo se zanimajo za njegovo življenje in delovanje, da so leta 1877. kar tri učene in obširne bijografije na enkrat beli dan zagledale (Nitti, Amigo in Villari). Ko se je l. 1869. obhajala štiristoletnica njegovega rojstva, zgodilo se je to po vsej Italiji z ono sveto navdušenostjo, katera se narodom spodobi nasproti njihovim prerokom in predboriteljem. In gotovo se bode Italijanom radostno pridružil vsakedo, ki je nepristransko opazoval Macchiavellija osodepolno življenje, ter pazno prebiral imenitna njegova dela, neizvzemši glasovitega »Kneza«!

I.[uredi]

Niccolò di Bernardo dei Macchiavelli se je rodil 5. maja 1469 v Florénciji od plemenitih ali malo premožnih starišev. Mladostna leta je preživel tedaj pod vlado Kozima in Lorenca medicejskega, v srečnih časih, ko so po vsej italijanski zemlji gospodovali domači vladarji, vneti za znanost in umetnost, ko se je pozabljenosti rešilo staro slovstvo ter kmalu prešinilo vse kroge italijanskega naroda. Ali tudi najnovejši životopisci nam ne vedo kaj poročati o Macchiavellijevi mladosti in odgoji. Pripoveduje se nam, da je bil njegov učitelj znani humanist Virgilio in da je njegova mati, navdušena za klasično omiko sama pesmi zlagala. Tako se je tudi mladi Niccolò zgodaj pečal s pisatelji starega veka. Posebno izurjen je bil v latinščini: gerščine je znal malo ali nič, tako da je Platona, Aristotela itd. berž ko ne v latinskih prevodih brati moral.

Macchiavellija življenje je nam znano še le od l. 1498. V tem osodnem letu, ko je kervnik zadavil blagega sanjača Girolama Savonarolo, ki ga je malo pred omahljivo ljudstvo florentinsko kot preroka in svetnika spoštovalo, postane Macchiavelli mestni tajnik ter nastopi prav uplivno in imenitno službo.

To je že dokaz velike izobraženosti njegove, ker se je tajništvo navadno le izročevalo odličnim pisateljem, kakor so bili Aretino, Poggio in Scala. Gosposka je znala ceniti nadarjenega mladega uradnika, kajti ne le da je svojo službo opravljal, skoro vse domače in unanje dopisovanje imel itd., temveč zaupali so mu tudi najsitnejša in najteža poslanstva. To pa je bilo kaj posebnega, kajti v tej dobi, ko so od l. 1494. vse evropske velevlasti silile v Italijo, morale so italijanske deržavice upotrebljevati svoje najrazumnejše in najgibčnejše deržavnike, da po raznih dvorih kot »govorniki« (oratores) vse natančno opazujejo in pozvedavajo, vestno domov poročajo ter vsako malost v prid domovini porabijo. Dasiravno Macchiavelli ni bil pravi »ambasciatore«, ker ni bil iz dovolj imenitne in premožne rodovine, vendar ga je florentinska signoria trikrat odposlala na francoski dvor, dvakrat do cesarja Maksa I. in do papeža Aleksandra VI., in ravno tolikrat je imel opraviti z glasovitim Cezarjem Borgio. Deržavne koristi je zastopal Macchiavelli tudi po sosednih mestih, v Pizi, Sieni, Forli in drugod; vendar ni imel materialnega dobička od tolikih častnih opravil, kajti plača je bila skopa, troški veliki in tako je moral nazadnje še od svojega neznatnega premoženja dostavljati, da bi vredno zagovarjal florentinsko deržavo.

Ali Macchiavelli je bil izversten poslanec! Če so za novejšo zgodovino poročila italijanskih zastopnikov na tujih dvorih brez dvombe najzanesljivejši viri, vendar jih skoro ni boljših, jasnejših, natančnejših nego so njegova. On se ne ozira izključno na dvor in dvorne malosti, njemu je predmet globokega premišljevanja narod in deržava, katero vsestransko opazuje. Vsake 2—3 mesece poroča svoji vladi ter pridruži včasih poročilu kak skriti nasvet, kako bi trebalo ravnati. Posebno zanimive so vesti o njegovem pervem poslanstvu do Cezarja Borgija l. 1502. ravno takrat, ko je ta strašni genijalni deržavnik se pripravljal, z enim mahljajem uničiti lahkovérne svoje sovražnike. Sploh se moramo čuditi Macchiavelliju, kateri hipoma spoznava zamotane deržavne razmere ter na pervi ogled umeje znamenljive lastnosti posameznih vladarjev in drugih veljakov. Kako dobro presoja prekanjenega Ljudevita XII., kako krepko opisuje naglega in strastnega Julija II., kako izverstno zaznamlja cesarja Maksa, kljubu vsemu ropotanju in vsej nemirnosti vendar za prav malostnega in neznatega vladarja!

Toda Macchiavelli se spravi tudi na drugo, od diplomatnih nakan celó oddaljeno polje. Z domoljubno bolestjo je moral gledati, kako si severni »barbari« delijo nesrečno Italijo, kako neusmiljeno jo plenijo in pustošijo, kako prevzetno gospodujejo domačim prebivalcem. Le ti pa, oslabeli sinovi starih Rimljanov, še ne mislijo na to, da bi orožje zgrabili ter z lastno silo se ubranili surovih tlačiteljev. Izobraženi in bogati, podjetni v tergovini in obertniji, italijanski meščani za bojevanje niso imeli ne časa ne volje. Izročevali so tedaj svoje boje z drugimi mesti in vladarji najetim četam, ki so pa mnogo več škodovale domačinom nego nasprotnikom. Le domá so se šopirili in širokoustili — sovražniku nasproti niso bili za rabo. Dokler so tedaj Italijani XV. stoletja le med seboj se bojevali, bile so vsled vojniških razmer bitke tako »nedolžne«, kakor si jih more le želeti kak prenapeti »ljudoljub«, ki s težkim sercem pričakuje, da se odpravijo vse vojske. Najeti vojaki, le za nekoliko časa navezani na deržavo, katera jih je ravno plačevala, niso vedeli zakaj bi čertili in zatirali sovražnika, kateri bi morda že jutri večo plačo ponuditi utegnil. Tako se čuje iz teh časov o važnih vojskah, ker vojaki prav izgledno manevrirajo in križem marširajo, ne da bi enkrat, resno se sprijeli, v odločilnih bitkah ker se brojijo vjeti na tisoče, ne da bi kakih deset mož pâlo na bojišči. Vojak je takrat lahko prov lepo starost dosegel, mnogo bojev prebil, pridobil si slavno ime — in morda samo enkrat ni bil v smertni nevarnosti.

Ali kaj je bilo Italijanom početi, ko mesto podkupljivih najetih čet od vseh strani prihrujejo inostranci, ognjeviti francozki plemenitniki, bojeviti in plenoželjni Španci, požrešni nemški »landsknechti«, ter krepki in surovi sinovi švicarskih gora? Takoj bitka pri Fornuovo (l. 1494.) je jasno dokazala, da se z najetimi vojaki ni moči ustavljati tujemu navalu. Nesreča, ki je odsehmal v eno mer zadevala italijansko zemljo, zbudi tedaj v Macchiavelliju misel tem bolj čudovito, ker izvirajoča v začetku XVI. stoletja še dandanes ni popolnem uresničena, dasiravno je razvoj današnjih deržav od nje prav odvisen. On spozna pervi v novejši zgodovini, da je vsakemu dolžnost, tudi z orožjem služiti domovini, da mora tedaj vojska biti narodna, le iz deržavljanov, kateri se po končanem boji mirno vračajo na svoja navadna opravila. Tako narodno vojsko namerava ustanoviti v Florenciji; dasiravno brez vsake vojaške izvedenosti, zakoplje se v vojniške vede, napenja vse sile, hiti od mesta do mesta, ter konečno, z vladino podporo, v istini ustvari florentinsko »milico«. Začetek je bil dokaj ugoden; zlasti pri Pizi se je videlo, da je nova domača vojska mnogo več vredna nego plačana kerdela najetih vojakov. Ali žalibog! Predno seje udomačila ta koristna uprava, pritisnili so tujci, zaterli florentinsko svobodo, ter zopet upeljali l. 1494. pregnane Medicejce. In kakor so novi gospodarji vse republikanske uradnike odpravili, tako so tudi Macchiavelliju odvzeli čestno mesto, katero je zasedal celih 14 let, ter so zaslužnega deržavnika na eno leto iz Florencije prognali. Ranke (l. c. 161.) navaja dotični dekret, datiran od 8. nov. 1512., kateri se glasi: »Magnifici et Excelsi Domini cassaverunt, privaverunt et totaliter amoverunt Nicolaum domini Bernardi de Macchiavellis ab et de officio cancellariae secundae praefatorum Magnificorum et Excelsorum Dominorum Florentiae«.

Pa ne dovolj! Takoj potem ga dolžijo, da se je udeležil zarote svojih prijateljev Capponi in Boscoli, nameravajočih usmertiti nove medicejske vladarje. Dasiravno nedolžen — kajti znal je natančno, da zarote ne koristijo, temveč le škodujejo deržavi — bil je prijet in v ječo utaknen. Pravijo, da so ga celo na tezalnico dejali in mučili — in skoro bi to verjeli kljubu razpravi Gervina, upiraje se na pismo od 26. junija 1513., v katerem Macchiavelli sam pripoveduje prijatelju Giovannu Veruaccia svojo nesrečo. »Pravi čudež« — piše mu — »da še živim, ker bil sem na tem, da izgubim življenje, katero sta mi le Bog in nedolžnost moja ohranila; vse drugo gorjé, ječo in kar je drugega, moral sem prestati.« Izpustili so ga še le, ko je bil medicejski kardinal za papeža izvoljen; vlada tega papeža, Leona X., pripada najvažnejšim dobam cerkvene zgodovine sploh.

Tako je bila pretergana Macchiavellija javna delavnost. Iztiran iz Florencije, brez kakove službe napoti se se svojo družino na deželo, kjer je imel neznatno posestvo »la strada«. Prej navajen vsega dobrega, celo potratnega življenja, živi sedaj borno, skoraj beraško; prej v pogosti dotiki s cesarji in kralji, v družbi ministrov in deržavnikov, mora se sedaj pečati z ubožnimi in neolikanimi kmeti in rokodelci; ustvarjen za preiskovanje najimenitnejših deržavnih vprašanj, zamaknen v najglobokejše probleme človeške, mora se sedaj ubijati z ma-lostnimi opravki, kakor se navadno pri-petujejo neznatnemu, nepremožnemu posestniku. Njemu pač niso bile namenjene mehkužne besede pesnikove: »Beatus ille, qui procul negotiis ...« kajti uplivna politična delavnost bila mu je prava potreba in ohlapen počitek prava muka, ne gledé na uboštvo, katero ga je terlo v novem stanji. Kako je takrat životaril, razvidimo natančno iz pisma, pisanega dec. 1513. zvestemu prijatelju Vettoriju. Zjutraj lovi tiče, bere kakega latinskega ali italijanskega pesnika ter se mudi v gozdiči, ker dá ravno les za na prodaj sekati. Po skromnem kosilu žene potreba družbe navajenega moža v kerčmo, kjer se poleg kerčmarja zbirajo neki mesar, zidar in dva opekarja. To je sedaj družba njegova; s temi ljudmi se razgovarja, prepira, kvartá ter se časih razgreje in sporeče, da ga je slišati do sosednjega S. Casciana, dasiravno ne gre več nego za kaka dva uboga kvatrina. »Toda zvečer« — nadaljuje Macchiavelli — »se vernem domov ter se podam v sobo, kjer študiram ; pred durmi odložim kmečko obleko, prašno in zamazano, oblečem se prazniško ter stopim dostojno opravljen, pred starih veljakov stare dvore — in tam, radostno sprejet, zavživam ono (duševno) hrano, katera mi pripada izključljivo in za katero edino sem ustvarjen. Tu se ne sramujem govoriti z njimi, popraševati jih za nagibe njihovih činov ter slušati njih dostojne odgovore; in tako se zamislim, da skozi štiri ure ne čutim nobene bolesti, pozabim vsako skerb, ne strašim se uboštva ter ne bojim se smerti.« 

Ali kljubu tolažbe, katere pri starih klasikih išče in najde, vidi se mu prihodnjost vedno obupnejša. Revščina tako pritiska, da bode po svojih lastnih besedah kmalu primoran, družino zapustivši v kak samoten kraj pobegniti ter tam životariti za pisača ali vaškega učitelja. Gotovo žalostno stanje za poštenega, duhovitega in zaslužnega moža! Vendar je pa v vsej svoji revi tako občuten in ponosen, da se celo po izjavi nasprotnikov, le težko prijateljem posreči, sem ter tje vsiliti mu kako podporo!

Ali če je protivna sreča tako zabranila Macchiavelliju da se če dalje bolj odlikuje kot diplomat, dala mu je ob enem priliko, pridobiti si stanovitnejšo slavo izglednega pisatelja. V svoji samoti je spisal svoje pesniške proizvode, zlasti svoje šaloigre (Mandiagola, Klicija), katere izvedenci posebno gledé na izverstno karakteristiko primerjajo Molière-ovim komedijam. Veče važnosti pa so njegovi vojaški in politični spisi »dell’ arte della guerra«, »discorsi sopra la prima deca di T. Livio« in poglavitno delo njegovo »il principe«, vsi spisani v žalostni dobi Macchiavellijevega pregnanstva.

O pervih spisih samo nekoliko besedi. V svoji »vojni vedi« razlaga nam pisatelj v dijalogični obliki načela, po katerih bi se italijansko vojništvo moralo preustrojiti. Pri Kozimu Ruccellai, jako izobraženem mladeniči florentinskem, zbrani so prijatelji, med njimi sivolasi Fabricij Colonna, kateri se ravno iz Lombardije na svoja posestva vrača. Po obedu se podajo na vert, prav v hladno senco ter se začno razgovarjati o tem in onem; pričenši od nekih dreves, vsajenih po starorimski šegi, preidejo na vojaške stvari, primerjajoč velikansko silo nekdanjih Rimljanov usmiljenja vredni slabosti njih potomcev, ter ugibajo o potrebnih prememban. Duša vsega razgovora je izkušeni stari Fabricij; on poudarja zlasti dve ideji, namreč da ima odsehmal pervo mesto v vsaki vojski peštvo a ne težko oboroženo konjištvo, in da se mora odslej najeta in plačana druhal umikati narodni vojski. Živo obžaluje Fabricij (to je Macchiavelli sam), da mu je priroda sicer naklonila potrebno znanje, ne pa prilike, da bi zveršil te misli. Vendar zarotuje prijatelje, naj nikar ne obupajo, kajti »Italija je ustvarjena, probuditi vse kar je mertvega, kakor se to vidi v pesničtvu, v slikariji in podobarstvu«.

Macchiavelli govori v tej knjigi o stvareh, katerih praktično nikedar ni izkušal, v katerih nikakor ni strokovnjak. V »pogovorih o pervi dekadi T. Livija« pa se nam prikazuje v onih vedah, kjer je on pervi mojster, v filozofični zgodovini in v deržavoznanstvu. Kar pripoveduje v tem delu, to je že prej na Ruccellaijovih vertovih razlagal izbrani družbi plemenitih prijateljev. Livij mu daje le naslov, kajti v istini se Macchiavelli nič ne ozira nanj in na rimsko zgodovino, tako da bi se knjiga prav za prav morala imenovati: »nauk o deržavi«. Namen mu je, kazati na izgledu starorimske deržave, kako se mora pravilno razvita deržava urediti in vladati. Vendar se ne meni za samovlado, temveč govori samo bolj o republiki, za katero je vedno vnet. Razjasnivši to silno težavno tvarino odločno poudarja načelo, da se vsaka stvar, tedaj tudi deržava v vednem kolobaru suče od rojstva do pogina. Le tako se dá ohraniti deržava, da se pogostoma preustroji in prenaredi, a v soglasji sè značajem svojega veka ter vernivši se do principa, na katerem je bila ustanovljena.

O »Knezu« bodemo naposled obširneje govorili.

S časoma je bilo tudi Macchiavelliju dovoljeno, verniti se v Florencijo. Medicejci, ki so ga bili izgnali, poslali so mu milostnejši. Semterjé ga vprašajo za kak političen nasvet, izpodbujajo ga, naj nadaljuje zgodovinske svoje spise, obdarujejo »florentinsko zgodovino« sè 100 cekinov letne plače — ali serčne želje mu ne spolnijo, za deržavna opravila ga nočejo rabiti! Dasiravno se Macchiavelli kot izgleden domoljub derži načela, da je tudi pod nepriljubljeno vlado mogoče koristiti svojemu narodu, dasiravno ne stoji več na omejenem stališči florentinskega strankarstva, temveč zastopa misel vseitalijansko, vendar Medicejci staremu in doslednemu republikancu ne zaupajo. Le pisateljsko slavo si je še pomnožil po svoji »florentinski zgodovini«, o kateri kompetentni Gervinus sodi, da je tako premišljena in vestna, previdna in globoka, da kaže povsod vzvišenost mišljenja in neusahljivo mnogoverstnost dogodeb. Gledé na nepristranost, se dá Macchiavelli v »flor. zgodovini« smelo primerjati helenskemu Thukydidu; najbolj pa ga odlikuje genijalnost, s katero on, zaničevaje oni nevažni »detail«, s katerim navadni zgodovinopisci polnijo debelotrebušne knjige, le to povdarja in razjasnuje, kar je v istini važno in bistveno. Ustanovitelj primerjalne in filozofične zgodovinske vede, pokazal je Macchiavelli naslednikom pot do spoznanja historičnih zakonov.

Rekli smo, da do politične delavnosti ni več prišel. Le za kak neznaten posel ga še porabijo rojaki, pošiljaje ga npr. do franciskanskega kapiteljna, da preskerbi Florentincem posebno redovno provincijo ali v Benetke, da se v imenu družbine tkalcev zarad nekih oropanih cehovnikov pritoži. Tudi ko so l. 1527. zopet zapodili Medicejce, ter na novo ustanovili ljudovlado, se niso ozirali na Macchiavellija, ker je bil sumen postal republikanski stranki, in žalibog! Florentinci niso več časa imeli, da bi spoznali ter poravnali svojo krivico, kajti zopet je razsajal bojni hrup sovražnih Špancev in Francozev po Italiji, zopet je zdihovala nesrečna dežela po junaku, da jo reši neznosnega jarma — ko so 22.jun. 1527. pervega italijanskega narodnjaka položili v temni, hladni grob. Umerl je Macchiavelli, še le v 58. letu svoje starosti, premalo spoznan in premalo čislan od svojega naroda, kateremu je bil vendar posvetil vse svoje sile, um in sercé ter ono redko, demonično moč, katera se zove: genijalnost!

II.[uredi]

Če hočemo Macchiavellija razumeti, treba pred vsem, da pazno preberemo ono knjižico »o knezu«, katere se takoj domislimo, ko se izpregovori pisateljevo imé. Delo nikakor ni obsežno; obstoji namreč le iz predgovora, v katerem Macchiavelli knjigo posvečuje Lorencu medicejskemu, vojvodi urbinskemu, in iz 26 kratkih poglavij. Ali — kakor pisatelj sam pravi — razložil je tu vse, kar si je pridobil po dolgoletnih izkušnjah in po neprestanih študijah; vso modrost, izvirajočo mu iz vednega opazovanja narodnega in deržavnega razvoja, iz deržavniške teorije in prakse ponuja na malem prostoru ukaželjnemu bralcu. Dasiravno pa razvija najglobokejše misli, razlaga najtežje zastavke, je vendar vse tako umljivo pisano, jasno, tako priprosto in brez vse govorniške olepšave, da v vsem slovstvu tej knjigi ne vemo enake. Zopet živ dokaz, da je ravno nasprotno npr. mnogobesednim in težko umljivim nemškim filozofom (Kanta izvzemši) jasna in umljiva beseda pravo znamenje jasnega in temeljitega mišljenja. O »knezu« velja Macaulay-a resnična beseda: »Ne moremo si misliti zdravejšega in čverstejšega razuma od onega, ki se nam razodeva v teh spisih« (l. c. 316.).

Kakor se Macchiavelli v »pogovorih« na republike ozira, tako mu je v »knezu« predmet monarhija, in sicer ne toliko samovlada sploh, nego vlada, ki je ravno kar nastala v posebnih tedanjim italijanskim podobnih razmerah. Na stran pustivši starouterjene, povsem zakonite monarhije, mu je namen, razjasniti, kako si »novi« vladar ustanovi, uterdi in ohrani pridobljeno deržavo.

Najpreje ima v mislih, če kak vladar svojemu pervotnemu posestvu pridruži kako drugo, po narodnosti različno deželo; na izgledu Ljudevita XII., kateri je Italijo hipoma osvojil a tudi izgubil, dokazuje izverstno, kako se v takem slučaji ne sme ravnati (III. pog.). Že v VI. pogl. pa govori o novih deržavah, najpreje o onih, katere si je vladar pridobil po lastni hrabrosti in vrednosti; kot take vredne vladarje in zakonodalce ima on Mojza, Gira, Tezeja in Romula. Vendar enakim vladarjem svetuje, zanašati se le na lastno moč ter vedno pripravljenim biti, sè silo upokoriti ljudstvo, ako ne sluša več mirne razumne besede. Brez orožja tudi imenovani vladarji ne bi bili ničesar opravili, kakor Savonarola ne, kateri je moral poginiti, ker ni imel v podporo potrebne vojne sile. VII. pogl. omenja vladarja, katerega je tuja pomoč in posebna sreča na prestol posadila. Oziraje se na glasovitega Cezarja Borgijo, pravi naravnost, da novemu vladarju ne ve boljšega izgleda nego tega prekanjenega in nadarjenega moža, ki se le zaradi tega ni obderžal v osvojeni deržavi, ker je bil sam na smertni postelji, ko mu je umerl oče in mogočni pokrovitelj Aleksander (VI.). Poglavje VIII. je namenjeno onim, ki so po svojih zločinih do vlade dospeli, kakor npr. sirakuzanski Agatoklej in Macchiavellija verstnik Oliverotto da Fermo, tudi enaki trinogi se ohranijo v svojem gospodarstvu, a le tako, da dobro porabljajo svojo okrutnost. To se pa zgodi, če se vladar na enkrat in le zaradi lastne varnosti krutega kaže in tako, da je neusmiljenost njegova naposled vendar v prid podložnikom. Silovitosti in nečlovečnosti naj se veršé skupaj in na enkrat, milosti in dobrote počaši ter druga za drugo, da se perve hitreje pozabijo, druge dalj pomnijo. Najlažje pa se ohrani vladar, katerega je povzdignila ljubezen ali vseh deržavljanov, ali vsaj plemenitnikov, kajti njemu je le treba, da se ljubezen naroda ohrani, oziroma v drugem slučaji pridobi, ker ta naklonjenost je vsakemu vladarju neobhodno potrebna (IX. pogl.).

Oziraje se na »deržavne sile« (X. pogl.) svetuje manjšim vladarjem, dobro uterjevati glavno mesto ter izza zidovja se braniti, ako jih sovražnik napada. Cerkvene deržave omenja le na kratko in sè skelečo ironijo; vsaj je bila kakor to poudarja v »pogovorih« ta ustanova papežev po njegovem prepričanji za Italijo neizmerno zlo, ker so papeži, preslabi da si podveržejo celo deželo, italijanskemu zedinjenju se dosledno ustavljali ter vedno tujce v Italijo vabili (XI.). V XII.—XIV. pogl. svojemu »knezu« na serce polaga, naj se nikedar ne opira na najete ali pomočne vojne čète, marveč naj si osnuje lastno iz domačinov sestavljeno vojsko. Vladar sam se mora izuriti v vójni vedi, pridno na lov hoditi, da si uterdi truplo ter spoznava razne okraje svoje deržave — a on se mora tudi baviti sè zgodovino, izbrati si kakega junaka ter ravnati se po slavnih, posnemanja vrednih izgledih.

Posebno važno in zanimljivo je XV. poglavje »o javni hvali in graji«. Kakor da bi se pisatelj hotel opravičiti zaradi čudnih naukov, katere v tem odstavku vladarjem daja, poudarja v uvodu, da hoče o tem predmetu drugače pisati nego drugi pisatelji. Le ti si predstavljajo deržave in vladarje, katerih nikedar ni bilo in jih ne bode. On pa se bode izogibal enakim domišljijam in sanjarijam, kajti način, kako se živi v isti ni, je tako različen od onega, kako bi se moralo živeti, da on, ki le gleda na to, kar bi se moralo goditi, ne pa na to, kar se v resnici godi, le v svojo gotovo pogubo dela. Svet je izprijen in hudoben in tedaj mora človek, ki hoče zmiraj ter v vseh razmerah dober biti, med tolikimi slabimi poginiti. Ako se hoče torej vladar obderžati, naj ravna tudi hudobno, kakor hitro razmere na to silijo.

Vsak sicer poreče, da bi bil vladar, imajoč vse dobre lastnosti, biser v pravem pomenu besede. Ker pa to vsled splošne izprijenosti ni mogoče, naj se le izogiba hudobijam, ki bi ga utegnile s prestola spraviti, drugim pa le, v kolikor se dá; sicer pa se naj ne straši nobenega zločina, če brez njega deržave ohraniti ne more.

V XVI. pogl. priporoča pisatelj svojemu »knezu« štedljivost, katera je koristnejša mimo radodarnosti. Kajti nazadnje postane radodaren vladar ubožen ter vsled tega zaničevan, ali pa ga žene radodarnost do tega, da tare in molze svoje podložnike, ki ga potem sovražijo. O »milosti«, knezu jako potrebni čednosti, pravi, da zahteva mnogo previdnosti. V časih je prizanesljivost bolj škodljiva od neusmiljenosti ; dostikrat ravna vladar bolj usmiljeno, če sè smertjo kaznuje peščico upornikov, kakor če dopušča, da iz njih rovanja nastanejo neredi in kervave ustaje. Kazni zadevajo le posamezne osebe, enake zmotnjave pa pahnejo vso deržavo v nesrečo in propad.

Kaj pa je ugodnejše, če ljudstvo ljubi svojega vladarja ali če se ga bojí? Gotovo oboje združeno; ker se pa to le redkokrat nahaja, odloči se Macchiavelli za strah. Kajti ljudje so brezbožni in nehvaležni, nestanovitni in bojazljivi, licemeri in samopridneži; vez ljubezni raztergajo, če jim le količkaj koristi — strah pa se jih derži. Vendar naj pazi »knez«, da se strah ne izpremeni v sovraštvo; naj se nikoli ne dotakne premoženja svojih podložnih, naj nikedar ne žali ženske časti, naj ne kaznuje nikogar sè smertjo, dokler se ne opraviči gledé na uzroke (XVII. p.) Najslaboglasnejše poglavje v vsej knjigi je osemnajsto, v katerem pisatelj razlaga, kako mora vladar ostati pri svoji »besedi«. Da je posebno lepo od njega, če je mož-beseda ter vedno ravno pot hodi, znano je pač vsakemu; vendar kaže zgodovina, da so poštenjaki slab konec storili, nezanesljivi in goljufni vladarji pa veliko dosegli. Proti človeku borimo se z orožjem, proti zverini sè silo; ker pa zakoni ne zadostujejo vselej, mora knez dostikrat silo rabiti, mora se tedaj kazati kot človek ali kot žival, in sicer v zadnjem slučaji zdaj kot lisica, zdaj kot lev. Lehko bi bilo, deržati se svoje besede, ako bi bili vsi ljudje dobri in pošteni; ker so pa vsi hudobni ter sami ne izpolnujejo svojih obljub, ne sme se tudi previden vladar ravnati po svoji besedi, ako bi to utegnilo deržavi škodovati ter jo mora prelomiti, če ni več onega uzroka, vsled katerega je besedo dal. Ali to lisičjo zvijačo mora svetu prikrivati, enak papežu Aleksandru VI., kateremu so ljudje vse verjeli, dasiravno jih je sleparil in goljufal vse svoje žive dni.

Naravnost pravi tedaj Macchiavelli, da deržavne koristi večkrat silijo kneza, da se ne more deržati svoje besede. Naj ostane torej pri dobrem, dokler mogoče; naj pa brez premisleka rabi slabe pomočke, če jih deržavno stanje zahteva. Vendar tega ne sme javno kazati; zlasti ne sme nič govoriti, kar se ne bi strinjalo z milostjo, odkritoserčnostjo, zvestobo, uljudnostjo in pobožnostjo. Ljudje namreč sodijo le po videzu; takih je malo, ki te poznajo v istim in neprimerna ta manjšina mora se vedno udati velikanski večini. Knez naj gleda le na to, da ohrani deržavo; svet, ki vedno le po uspehu sodi, bode ga vsegdar hvalil in slavil »kajti druhal gleda le na vnanjost in na svetu sploh — ni drugega nego druhal«!

Nasvete, katere pisatelj od XIX.—XXIII. pogl. svojemu »knezu« podaje, mora odobravati tudi najostrejši moralist. Glavna skerb naj bode vladarju, da ne razdraži plemstva ter zadovoljuje narod; na terdnjave se ni zanašati, pač pa je »ljubezen naroda najvarnejša terdnjava«.

Boja med sosedi naj se udeleži, kajti nevtralnost je prenevarna stvar; le v ta namen se ne sme zvezati s kako mogočno deržavo, da žali in napada sosednje vlade. Vede in umetnosti, poljedelstvo in kupčijo naj podpira na vso moč, ter naj dostojno česti vsakega, kedorkoli se v kaki stroki odlikuje. Posebno mora paziti vladar, da si izbere pametne in spretne ministre; ako tega ne umé, ni ga moči prištevati razumnim vladarjem. Na tem pa se spozna dober minister, da skerbi le za deržavne koristi, a ne za lastno mošnjo; le o tem, kar se deržave tiče, naj se razgovarja sè svojim gospodom. Prilizunom naj se knez skerbno izogiba; ker pa tudi ne sme dopustiti, da mu sleherni svoje mnenje prosto v obraz pove, naj izbere okrog sebe pametne, previdne možake, da mu ti razodevajo popolno resnico, a le o tem, zaradi česar jih on popraša. Vprašati pa jih mora za vse, pazljivo slušati njih mnenje ter konečno se po svoji pameti terdno odločiti. Nikedo ne sme svetovati vladarju, če ga ta sam za svet ne praša; ako se je pa to zgodilo, mora vladar mirno sprejemati njegove odgovore ter le takrat se kazati nejevoljnega, če odgovor ni bil povsem resničen in odkritoserčen.

Ker so italijanski dinasti prezirali ta načela, izgubili so svoje od barbarskega sovražnika osvojene deržave. Izgubili so jih po lastni krivdi, kajti dasiravno božja previdnost, ali — kakor drugi pravijo — slepa sreča svet vlada, vendar se to ne godi tako, da človeški razum ne bi ničesar zraven opraviti imel. Lehko se reče, da sreča ukazuje polovici naših dejanj, da pa nam prepušča drugo polovico. Podobna je deroči vodi, katera tudi prepluje svoje bregove, ako se jej nikedo ne ustavlja, pa vendar če je mirna, dopušča, da se ji stavijo zasipi in jezovi. — Kako pa ohraniti izpremenljivo in nezvesto srečo? Pred vsem treba, da človek vedno primerno ravna svoji dobi in svojim razmeram; znati mora, miren ali strasten biti, kakor ugaja stanju njegovemu. (XXIV., XXV. pogl.). Vse se tedaj ravná po stanji. Ali so pa italijanske razmere ugodne taki izpremembi, da bi se ustanovilo »novo« vladarstvo, kakor si ga misli pisatelj? Macchiavelli to poterjava z ognjeno besedo, v prelepi domovinski navdušenosti, z ginljivo pesniško gorečnostjo; dokazujoč, kako pravičen in svet je boj za rešitev zatirane očetnjave, roti dinastijo medicejsko, da naj se oserči ter pogumno loti imenitnega podjetja v čast in blagor italijanskega naroda. S to krasno apostrofo končuje Macchiavelli razpravo »o knezu«.

III.[uredi]

Nikedo ne bode tajil, da Macchiavellijev »Il principe« poleg mnogih prav koristnih naukov mnogokateri nasvet hrani, ki popolnem nasprotuje vekovitim moralnim zakonom, veljajočim ne le za posamezne osebe, temveč tudi za deržave in velike narode. V vsej zgodovini skoro ne nahajamo bolj popačenega, pregrešnega zločinca nego Cezarja Borgija — in vendar ga Macchiavelli, ki ga je tako rekoč, studiral, »novim« vladarjem v vzgled stavi! Njegova hudodelstva, npr. grozno klanje sinigalsko (l. 1502) in nečloveško ravnanje z namestnikom Ramirom d’Orco omenjevaje nikakor ne graja teh krutosti, temveč jih celo hvali ter z nekakim dopadajenjem pripoveduje!

Ves svet ostro obsoja hinavstvo in licemerstvo — in vendar svetuje Macchiavelli svojemu »knezu«, naj se dela dobrotnega in zvestega tudi takrat, ko so dejanja njegova nečloveška in perfidna! Podloga vsemu društvenemu življenju, pravi pogoj človeškega obstanka je zvestoba in po vsej pravici pravi nemški pesnik:

»Die Treue ... Ist jedem Menschen wie der nächste Blutsfreund, Als ihren Rächer fühlt er sich geboren.«

Macchiavellijev nauk za kneza pa se glasi: »bodi zvest in ostani mož-beseda — dokler ti zvestoba koristi«! V istini, če vsak poštenjak onega zaničuje, kateri se po svojem življenji kaže grozovitneža in licemerca, lažnika in goljufa — kako ostro sodbo bode moral izreči nad onim, ki enake hudobije javno uči ter jih zlasti onim priporoča, katere je osoda postavila na višine človeštva, da sè svetlih prestolov gospodujejo klanjajočim se rodovom! Ne govori li Friderik II. povsem prav, ako v »Antimacchiavelliju« našega pisatelja pravo »pošast« imenuje ter ga neusmiljeno biča kot nastavnika in oznanjevalca vsake gerdobije?!

Ali, glej čuda! Ravno ta mož, kateremu so nauki njegovi nakladali stoletno sovraštvo in zaničevanje, je v svojem življenji povsem pošten, značajen in blag človek. V uplivni službi, kjer bi si mnogo kedó bogastva nakopičil, kaže se tako nesebičnega in zvestega uradnika, da celó lastno premoženje žertvuje ter naposled, ko ga nesreča zadene, strada in terpí. On, ki v »knezu« tako čudno govori o zvestobi in odkritoserčnosti, hodi vedno po ravni poti ter je tudi kot zgodovinar gledé na značajnost in možatost pravi uzor poznejšim zgodovinopiscem. In ravno tisti Macchiavelli, kateremu je nevedna množica očitala, da podučuje samosilnike v zatiranji in tlačenji narodov, je vse svoje žive dni po svojem neomahljivem prepričanji republikanec in navdušen rodoljub. V istini dovolj dokazov, da ga oni nikakor ne umejo, kateri mu podtikajo zlobne namene in gnusna sredstva!

To je vse tako jasno in neoveržno, da so se strokovnjaki trudili in mučili, kako drugače razlagati njegovega »kneza«. Nekateri so ugibali, da je »Il principe« pisan s hudobnim namenom, Lorenca medicejskega razdražiti do strastnega in silovitega postopanja, češ da pride potem republikancem hitreje prilika zaželene osvete.

Drugi, med njimi angleški filozof Bacon, imajo knjigo o knezu le za resno ironijo, nameravajočo svariti narode pred nakanami in zvijačami čestilakomnih velikašev. Ali kako se strinjajo enaka najivna tolmačenja s tem, da se, kakor Gervinus obširno dokazuje, v vseh političnih spisih Macchiavellija enaki nauki, čestokrat še jasnejši in ostrejši, nahajajo? Da pisatelj piše z največo resnobo, ter očividno odkritoserčnostjo? Da sam zagotavlja, daje vsa izkušnja in učenost njegova razvita v tej neznatni knjižici?! — Da rešimo to uganko, da razumemo nauke in načela tega izrednega moža, treba da se oziramo na njegove politične nazore in na zgodovinske razmere tedanje Italije.

Še dandanes vidimo pri pervih italijanskih veljakih terdno prepričanje, da je italijanski narod poleg vseh prevratov in izprememb velikega ljudskega preseljevanja vendar le pravi potomec nekdanjih Rimljanov, da v njegovih žilah poleg vse različnosti vedno še bije plemenita kri starorimska, da se bode še kedaj probudil do prejšnje slave in kreposti. Kaj čuda, da je v XVI. stoletji, ko je oživljenje klasičnih študij podloga bilo izredni italijanski omiki, ta misel vse zdrave in nepokvarjene duhove prešinila ter se posebno ukoreninila v rodoljubnem Macchiavelliju. Čem globokeje je nesrečo svojega naroda čutil, čem bolj se je zakopaval v zgodovino in v slovstvo rimljanskih pradedov, da bi tam si poiskal zdravila in tolažbe: tem bolj se je njegovo mišljenje vjemalo sè starorimskimi nazori. Zlasti velja to pri teoriji o deržavi, katera je dandanes jako različna od one v starem veku. Naš omikan svet namreč vidi namen in pojem deržave samo v tem, da varuje in pospešuje blagostanje in srečo vseh poedinih deržavljanov; naglašajo se individualne koristi in tedaj se lahko opazuje posebno v deržavah brez odločne narodnosti, da se deržavna nesreča le v toliko čuti, kolikor upliva na materijalno korist posameznih deržavljanov. Pri starih Gerkih in Rimljanih pa je blagostanje deržave tako tesno združeno bilo sè srečo vsakega posameznega, da se le-ta niti misliti ni dala brez onega. Ker je tedaj deržavno blagostanje neprimérno nadvladalo osebne težnje in želje, žertvovali so Gerki in Rimljani brezozirno posamezne interese, da bi koristili vsej deržavi. Ni se gledalo na to, ali je kako pospešilo povsem opravičeno ali ne, temveč le na to, ali pospešuje moč in slavo deržave. Edino merilo javne moralnosti bila je takrat domovinska korist!

Na stališči teh starih narodov pa stoji dosledno Niccolò Macchiavelli, o katerem Gervinus pravi (l. c. 109), da tako v smislu, v duhu in tonu starih Kviritov piše, da se da ugibati, ali kateri izmed poštenjakov propadajoče rimske ljudovlade častni naslov »poslednjega Rimljana« bolj zasluži nego on? Isto tako ga primérja Macaulay (l. c. 321) onim neustrašljivim jeklenim senatorjem, kateri so brez premisleka tudi najsvetejše vezi raztergali ter najslajša čutila z nogami teptali — če je domovina to velevala. Narod povzdigniti, zanj se žertvovati, videlo se je tudi italijanskemu rodoljubu najvzvišenejša dolžnost!

Ali kakova je bila takrat Macchiavellijeva domovina! Gledé na omiko sicer je presegala Italija vso tedanjo Evropo, dokler je niso sè surovo pestjó zadušili tuji in domači despoti. Saj so se v tej deželi, celo v odurnih pervih srednjeveških stoletjih ohranili ostanki stare kulture in dušna tmina je bila tu (po prelepi primeri angleškega zgodovinopisca) podobna svetli noči arktičnega poletja: še ni bil zatonil zadnji blesk zahajajočega solnca in že se je na obnebji prikazovala novi dan naznanjajoča jutranja zarija! Vse skoro je zedinjevala Italija, kar se je začetkom XVI. stoletja odlikovalo v vedi in umetnosti. Tudi bogastva je bilo mnogo, premnogo; po vsem svetu so kupčevali florentinski bankirji, Milán je slovel zbog svojih zakladov, in valovitemu širokemu morju so gospodovale oblastne Benetke. Ker pa je nekdanja hrabrost in bojevitost izginila, ker se je ugnezdila izprijenost, zavist in nesloga, sama kultura ni mogla braniti Italije; po italijanskem bogastvu hlepeči sosedje so priderli v deželo ter so jo plenili in pustošili, razkosali in med seboj delili. V takem žalostnem stanji se je razširila ideja panitalijanska, starodavna misel zedinjene Italije. Izrazil jo je že l. 1506 Flaminius v latinskem distihu:

»Dux opus est acris, populos qui cogat ad unum.
Qui male concordes jungat ad arma manus.«

Tudi Macchiavelli se navduši za prelepo misel narodnega prebujenja in združenja; preje samo Florentinec, postane v svojem pregnanstvu vseitalijanski rodoljub. Prav z namenom, da pripomore k zedinjenju svojega naroda, da pové kako bi se to dalo doseči — sestavi ón še le sedaj razumljeno knjigo »o knezu«.

Kako pa to, da si je vnet republikanec za svoj narod monarhično obliko izbral ter novi deržavi celo tiraničnega nenravnega samosilnika namenil? Storil je to iz globokega prepričanja, da se ljudovlada le pri čilem, krepkem, nepopačenem narodu ohrani, katerega še krasijo vse republikanske čednosti: nesebično rodoljubje, pokorščina zakonu, mirna doslednost in vstrajna hrabnost. Jasno je spoznal Macchiavelli, da oslabljeni, v tisočérne stranke razcepljeni Italijani za republiko niso sposobni. Ker je pa ob enem z bolečim sercem v moralno brezno tedanje italijanske izprijenosti zèrl, videlo se je mu nemogoče, da bi se narod iz lastne sile ohrabril in oprostil, poboljšal ter predrugačil; da bi tak rod sam ob sebi vreden postal narodne svobode, zdela se mu je sanjarija — in kot praktičen deržavnik se je le oziral na istino. Tedaj stavi on svojo edino nado v krepkega vladarja, da sè silno roko zedini italijanski narod, da ga oboroži in navadi vojaške pokornosti, da odpravi strankarstvo in nerede, ukroti uporni živelj in tujega nasprotnika, negledé na levo ali desno ljudstvo prisili do poštenega in častnega življenja ter mu tako pomore do blagostanja m do slave, kateri bi se naposled tudi pridružiti morala zlata svoboda! Za to imenitno delo pa je bil »nov« vladar ustvárjen, strog in osoren, znan s človeškimi slabostmi in zmotami in jih berzdati vajen!

»Knez«, ki ga ima Macchiavelli v mislih, mora tedaj zapoditi tuje gospodarje in pod svojim žezlom zediniti italijanski narod. Ali kake težave se mu upirajo pri enakem podjetji! Ljudstvo nestanovitno in razuzdano, plemstvo samopridno in zavidljivo, cerkev nasprotna, sovražnik bojevit, brezsramen in pregrešen! Tak vladar, akoravno poln domovinske ljubezni bode vendar čestokrat prisiljen, neusmiljeno ravnati, upornike uničiti, vnanje zopernike prevarati in prekaniti. Če je deržava v nevarnosti, za rešitelja Italije ne veljajo moralna načela, marveč edino geslo: »Salus reipublicae — suprema lex«.

Macchiavelli tedaj nikakor ne namerava v »knezu« nauke dajati, po katerih naj se deržave sploh vladajo; z legitimnimi vladarji, s postavnimi razmerami se v tem delu še peča ne. Oziraje se na tedanjo Italijo, razlaga le to, kako bi se ona dala rešiti in zediniti, obraniti in urediti. Dobro zna, da bode za to trebalo oboroženega reformatorja, brezozirnega samosilnika, ali on se tolaži, da bode ta deržavna oblika le začasna in da se mora zopet umakniti ljudovladi, berž ko se zedinjeni narod oživi in ojači. Globoko čuti, da se té velike premembe ne bodejo veršile brez mnogoverstnih neusmiljenosti in hudodelstev, serce ga boli — ali povdarjaje blagi namen priporoča svojemu narodu celó nevarne in odurne pomočke, zdravniku podoben, ki rabi najhujši strup, da reši že napol izgubljeno, hirajoče truplo!

Lorenca medicejskega je imel Macchiavelli za sposobnega, da kot »principe« združi in vlada narod italijanski; z ozirom na to napisal mu je »kneza«. Ako pa kedó o tem dvomi, ako blage namere pisateljeve sumniči, naj se potrudi ter pazno prebere zadnje poglavje te razprave. »Nikedar« — pravi Macchiavelli — »ni bil čas tako ugoden novemu vladarstvu v Italiji kakor sedaj. Sužnji so morali biti Izraelci v Egiptu, da se izkaže Mojzova krepost, zatirani Perzijani, da se vidi Kirova hrabrost, raztreseni Atenjani in tavajoči po blodnjah, da se osveti Tezejeva izverstnost; ravno tako mora tudi Italija, da se bolj spoznava velikost enega samega Italijana, omejena na sedanje meje bolj sužna biti nego Izrael, bolj zatirana nego bolj razkropljena nego Atenjani, brez glave, brez reda, premagana, oplenjena, ranjena, razkosana ... Umirajoča prosi Boga, da naj ji vendar rešitelja pošlje, da jo reši neznosnega tujčevega jarma; za zastavo pojde, ako jo le kak junak zagrabiti hoče ... Lepa ta prilika se mora porabiti. Čas je, da po tako dolgotrajnem terpljenji Italija svojega rešitelja zagleda. Ne morem popisati, s kako radostjo in hvaležnostjo ga bodejo sprejemale vse pokrajine, katere že toliko let preplute od sovražnikov le po maščevanji hrepené, s kakim zaupanjem, s kakimi pobožnimi občutki ter s kakimi solzami! Katero mesto bi mu neki zapíralo duri? Katero ljudstvo mu odrekalo pokorščino? Katera zavist bi se mu protivila? Kateri Italijan se mu ne bi radostno klanjal? Gnjusi se vsakemu barbarsko gospodarstvo; naj se tedaj vaša svetla rodovina poprime tega dela, polna terdne nade, da vse srečno izide, tako pravičnega podjetja, da se pod njenim praporom zopet povzdigne naš narod ter pod njenim okriljem uresničijo besede Petrarkove:

»Virtú contro al furore
Prenderà l’arme e fia il combatter corto,
Che l’antico valore
Negli Italici cuor non è ancor morto«!

* * *

Popisali smo Macchiavellijevo življenje ter govorili o njegovih delih, zlasti o »Knezu« — naj nam tedaj čestiti bralec dovoli, da pridenemo še kratko razsodbo o taki odlični osebi. Gervinus pravi nekje, da romanski narodi nimajo večega moža, nego je Macchiavelli; »kar ima sploh korenike v romanskem življi, rodilo se je v njegovem duhu« (l. c. 217.). In v istini, kako obširna, kako plodonosna je delavnost njegova! Izurjen v diplomatičnem poslu, razodeval je vendar genijalne misli tudi v vojaških stvaréh in je proderl v globočine zgodovinskega življenja, nepoznane ogromni večini suhoparnih učenih pedantov ter dostopne le neznatnemu številu redkih izvoljenih duhov. Deržavne skrivnosti je razodeval ter po Platonu in Aristotelu pervi se sistematično pečal z največim umotvorom, z deržavo. Um njegov je prešinil stoletja; živeč v začetku XVI. veka, mislil je vendar tako žarno in bistro, da je s preroškim glasom svojim rojakom naznanjal pogoje njihovega obstoja, smoter njih teženj: uničenje svetne oblasti papeževe in združenje vsega naroda v eno politično celoto!

Že l. 1827., ko sta še Metternichovo nasilstvo in domači despotizem Italijo kakor môra tlačila, pisal je Macaulay o florentinskem deržavniku in pisatelju te prelepe besede: »V cerkvi S. Croce dviguje se Macchiavellijev spomenik, na katerega se vsi oni z občudovanjem ozirajo, ki tudi skozi umazanost izprijene dobe spoznavajo kreposti velikanskega duha. Z večo spoštljivostjo pa se mu bodejo približevali, ko bode enkrat dosežen smoter, kateremu je bil posvetil svoje javno življenje, ko bodejo raztergane in otresene tuje verige, ko bode drug Procida maščeval terpljenje neapolitansko, srečnejši Rienzi Rim osvobodil in zopet po ulicah bolonjskih in florentinskih burno se razlegal stari bojni krik: »Il popolo, il popolo! Morte ai tiranni«!

Dandanes je to dognana stvar in »zedinjena Italija« je postala zgodovinska istina. Od silnih Alp sneženih verhov do jadranskega in tirenskega morja in do blagoslovljenih krajev, obdajajočih stermine stare Etne biva pod priborjene svobode varnem zavetji prost narod, kateremu je poleg mnogokatere stare rane lepa prihodnjost vendar le zagotovljena. Če pa ta narod, ponosen na sedanjost, v žalostno preteklost zadnjih stoletij se ozira, če se spominja svojih boriteljev in mučenikov, ne najde ne zvestejšega sina, ne sijajnejšega zastopnika, nego je bil Niccolò Macchiavelli, »segretario e cittadino fiorentino«!

  1. Macaulay (essays, l. 275—325) l. 1827.; Ranke (zur kritik der neuern geschichtschreibung 151—158; 159—174) l. 1824 in 1874.; Gervinus (florentinische historiographie 86—218) l. 1833.