Nevihta (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nevihta.
Anonimno
Izdano: Domoljub 5. maj 1892 (5/9), 102–106
Viri: dLib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Prijeten kraj.[uredi]

Ne daleč od prijazne, s košatim drevjem obdane vasice Marijni dol vzdiga se iznad majhnega griča stara, a mnogo obiskovana cerkvica, posvečena prečisti Bogorodnici, katero prosto ljudstvo imenuje »Marijino kapelico«. Stari hrasti in košate bukve senčijo na dveh straneh črno, a še dokaj trdno zidovje; na končni strani pa sloji kamenita podoba blažene Device Marije. Iznad trhle in z mahom poraščene strehe vzdiguje se majhen zvonik, ki kakor kak prst kaže proti nebu, ljudi opominjajoč, da je le eno potrebno: skrbeti za nebesa, ki so naša prava domovina. V zvoniku visi majhen zvonček, ki s svojim srebrno čistim glasom vabi vaščane k molitvi. Ko stopiš v cerkev, zapaziš na altarju za steklom staro podobo zamorske (črne) Matere Božje. Ta podoba je zelo stara in umetno izrezljana; in ljudstvo vé pripovedovati, kako je Marija marsikatero zaupno molitev na tem svetem kraju uslišala; in zato verni še dandanes radi zahajajo v to cerkev molit.

Na bližnjem visokem hribu prav tik cerkvice pa stoji kakor orlovo gnezdo majhen grad, z vitkimi stolpiči. Ta gradič je bil poprej lastnina nekega kneza, ki je pa le na lov zahajal v grad, sicer pa ni razven starega in čmerikavega oskrbnika v njem prebivala živa duša. Sedanji oskrbnik pa, neki bogat trgovec, je gradič ki je bil že skoro na pol podrt kupil za malo ceno od kneza in ga dal popraviti.

Na »Višavi« — tako so ljudje navadno gradič nazivali — prebival je poleti graščak s svojo družino. Imel je razven enega sina, ki je bil pa prostovoljec v nekem huzarskem polku, še dvanajstletno hčerko Julijo. Ta je bila starišem nad vse. Gospa graščakova je bila sicer mlada, a zelo bolehna; tičala je najraje doma in se dolgočasila, le redko kedaj se je peljala kam na sprehod.

Vsa drugačna pa je bila njena mala, a živa hčerka Julija. Vesela je od jutra do večera skakljala in pela, igrala in letala po vrtu, ter z rudečimi jabolki hitela v hišo, kazat jih materi. Poskočni deklici ni bil noben jarek preširok, noben klanec prestrm in njena odgojevalka bi bila med poukom skoro prisiljena lahkonožno deklico na stol privezali, da ji ni ušla. Mesto, da bi se francoščine in angleščine učila, šla si je raje cvetic natrgal, naj so bile še tako visoko na kakem hribu, ali pa na še tako močvirnem kraju potoka, in njen oče je z veseljem gledal svojega ljubljenega otroka, kako je z rudečimi lici, razmršenimi lasmi, vihrajočo obleko skakljala po najstrmejših klancih, čez najširje jarke. Tukaj doma se ji ni bilo treba ravnati po strogi meščanski šegi, zato jo je oče pustil, da se je razveseljevala v krasni prirodi. In nevarnosti se jej ni bilo treba bati nikake, kajti spremljal jo je vedno velikansk bernardinski pes, ki je zvesto nad deklico čuval in, ako je bilo treba, jo tudi branil.

V malo letih se je bila Julika lepo razvila. Deklici je kaj dobro ugajalo življenje na Višavi. Kakor roža je rasla in se razcvitala. Bila je gibčna in živa, kakor živo srebro; iz njenega uljudnega očesa iskrila je vsa dekliška nedolžnost in prikupljivost. Z glave pa ste jej viseli dve dolgi, zlatolasi kiti, in vse se je čudilo njenim kakor svila tankim in lepim lasem. Ne le stariši, tudi ljudje v okolici so Julijo imeli zelo radi. Z vsakim je bila prijazna in vzlasti do revežev usmiljenega srca in radodarnih rok. Bila je res, kakor so ji ljudje rekli, »grajski angelj«.

2. Nasprotje.[uredi]

Bilo je lepega poletnega jutra. Solnce je vzhajalo izza mogočne gore. Okna v kapelici in grajskih stolpičih na Višavi so čarobno odsevala v solnčni svetlobi in onstran hriba ležeče jezero razprostiralo se je kakor modro oko po bujno rastoči dolini, po njem pa je majhen čoln plaval ter rezal bistre valove. Naenkrat pa se začuje z one strani tenki glas iz otroškega grla, ter daleč po dolini odmeva ona znana Marijina pesem:

»O Devica bod' češčena!
Ti Kraljica vseh nebesi«

Graščak Henrik je koračil s puško na rami po hribu proti jezeru; njemu ob strani je pa sledil velik lovski pes. Graščak je bil velik in širokopleč mož, visoke rasti in krepkih udov. Njegov zagorel obraz pokrivala je gosta rujava brada, ki mu je segala daleč po prsih. Glavo mu je pokrival klobuk ozkih krajev s košatimi krivci divjega petelina na strani. Izpod klobuka so se mu vsipali gosti črni lasje, tu in tam že prepleteni s sivimi. Po njegovi postavi bi mu človek prisojal kakih pet in štirideset let. Ko gre Henrik mimo odprte cerkvice, obstane. V cerkvici namreč je klečalo mlado kmetsko dekle pred Marijino podobo, ter pobožno molilo. Zraven nje stala je majhna pletenica napolnjena z zelenjavo, jajci in z drugimi kmečkimi pridelki. Nekaj časa sloji graščak Henrik nepremično, potem pa mrmraje odide svoj pot dalje; nek poseben, da skoro zbadljiv nasmeh mu je zaigral okoli njegovih usten. — Na vznožju hriba sreča graščak župnika ondotne fare; bil je to star in častitljiv mož. Čital je iz svoje molitvene knjige. Danes imel je ravno opraviti mašo v Marijini cerkvici.

»Dobro jutro, ste že zgodaj na nogah,« pozdravi graščak župnika.«

»Bog daj!« odzdravi mu župnik ter pristavi: »Zgodaj vstajati je človeku koristno, krepi telo in duh!«

»Prav imate!« pritrdi graščak, ter nadaljuje : »Jaz sem tudi danes zgodaj vstal; imeli smo namreč velik lov na divje peteline. Ko sem pa šel mimo cerkvice, ozrem se notri in vidim pred altarjem klečati majhno dekle, ter moliti. Skoraj bi pobožno deklico zavidal, tako srčno je molila!«

»Verujem, gospod graščak,« seže mu župnik v besedo, »kajti s pobožno molitvijo se povzdigne duh k Bogu in človek si olajša srce!«

»Temu nič ne oporekam! Toda gospod, ne zamerite, ali je res ona črna Marijina podoba čudodelna? Slišal sem nekoč tako praviti, da se tukaj godé čudeži, pa nevem, če je res?« — Resno pogleda župnik graščaka, kajti ni prav vedel, ali se gospod norčuje, ali se res zanima za to stvar. Graščak Henrik namreč je bil sicer katoličan, a le po imenu. On je le redko hodil v cerkev, dasi je bil v mladosti krščansko vzrejen. Graščak Henrik je imel, kakor je navadno pravil, »sam svojo vero,« to se pravi, bil je sicer neumoren in delaven mož, bil je uljuden in prijazen do svojih služabnikov, živel je sicer dostojno, toda za cerkev se pa ni dosti ali bolje rečeno nič brigal. »Omika in poštenost, to je moja vera!« dejal je pogosto sam.

»Gospod, jaz ne vem, če je ona Marijina podoba v tem smislu, kakor morda vi menite, čudodelna,« odvrne župnik na graščakovo vprašanje. »Kar časa sem jaz tukaj duhovni pastir, ne vem pomniti, da bi na tem mestu kak slepec naenkrat izpregledal, ali da bi se kak hromeč postavil na noge, ter hodil. Toda godili so se pa tukaj duhovni čudeži.«

»Gospod, jaz vas ne razumem!« reče grajščak.

Le poglejte, gospod, vi imenujete čudež to, če slepec brez človeške pomoči izpregleda in kaj tacega se je že večkrat zgodilo. Toda, ali ni to tudi čudež, če kak na duši slep človek izpregleda? In taki čudeži so se na tem svetem kraju že pogosto zgodili. Bog namreč da nekaterim krajem posebne milosti, tudi tej cerkvici po pravici pravijo »čudodelna kapelica«. Seveda temu pa zopet ni tako, da bi Bog na tem kraju vse prošnje uslišati moral!«

»Mogoče! Toda če bi bil jaz priča le enemu čudežu, bi jaz brez ugovora veroval!«

»Vi torej zahtevate čudež, potem pak bi še le na božjo vsegamogočnost verovali?« dostavi gospod župnik resno. »Veste, če bi pa bilo temu tako, potem bi pa vsi ljudje zahtevali od Boga čudežev, potem pa ni potreba nobene vere. Sploh je pa ves svet in njegov čudni red — od solnca do najmanjše travne bilke — čudež .«

»To vam veljaj, gospod, hvaležen sem vam za ta pouk; toda dovolite mi še eno vprašanje. Glejte, jaz sem si razven svojih opravil tudi pridobil nekaj znanja v naravoslovskih vedah. Bral sem namreč razlaganje učenega (?) Darvina, ki trdi, da je človek le neka žlahtnejša vrsta opic; in čeravno jaz tega ne verujem, vendar ima ta Darvinov nauk marsikaj verjetnega v sebi. Niso li morda divji ljudje, katerih jezik je zelo nepopoln in so zeló divjega vedenja, torej zeló na opice spominjajo?«

»Počasi, gospod graščak! Glejte na primer, če vzamete novorojeno dele najbolj divjim starišem in je izredite pri najbolj olikanih ljudeh, bode ravno tako se naučilo slovenski, nemški in francoski govoriti, kakor kak slovenski, nemški ali francoski otrok. Ako pa poskusite to z opico najboljše vrste, ne bo se to vam posrečilo. Iz tega lahko spoznale, kako velik propad je ravno zaradi govora med živaljo in človekom.«

Graščak je nepremično zrl v tla, naposled pa seže župniku v roko, rekoč : »Z Bogom, gospod župnik, o drugi priliki kaj več o tem! Z Bogom!« Po teh besedah odide hitrih korakov proti domu.

3. Požar.[uredi]

Nekega poletnega večera ne dolgo po tem dogodku sedi graščak s svojo družino na vrtu pred gradom. Njegov sin, kateri je popoldan z nekaterimi častniki semkaj prišel, se je poslovil in šaleč in smejoč se jahal je s svojimi jezdeci navzdol. Steklenica z vinom stala je še na mizi in zraven nje prazne kupice. Graščakinja sedi na stolu in dremlje; Henrik si pa nažge smodko, ter korači po vrtu gori in doli, vesela Julika pa skače in se podi s svojim bernardincem po vrtu. Bil je strašno soparen poletni dan. Teden dnij že ni deževalo; drevje in grmovje, katero je žalostno vêle liste povečalo h tlom, koprnelo je po krepilnem dežju. Tu se naenkrat pokažejo izza onostranskih gorá temno-sivi oblaki.

»Dež bomo dobili,« reče gospa svojemu možu.

»Menda res; toda dež je po dolgi suši dobrodelen.«

Med tem so se na nebu oblaki še hujše zgostili ter zemljo preteč zagrinjali; od daleč se je zaslišalo strahovito bučanje in grmenje. Debele kaplje so padale na tla, po oblakih so bliski, kakor ognjene kače švigali, da je okolica žarela v njihovem svitu. Kakor plaha srnica pridrvila je Julika k očeta; »Oče, jaz se bojim pred bliskom,« reče otrok očetu.

On vzame deklico v naročje in pravi: »Pojdi v grad, Julika, skrij se v posteljo, potem ne boš več videla bliska! Poslušna Julika takoj zapusti vrt in hiti v svojo spalnico; tudi nje stariši vstopijo v hišo, kajti dež je vedno hujše lil, pridrvila se je neznanska huda ura.

Blisk za bliskom se podi na nebu in grom je bobnel okolu gradu; zdelo se je, kakor da bi se gore majale na svojih podlagah. Nastala je hipno temna noč. Tu se naenkrat zasveti — blisk švigne, strela udari — in grad je bil v plamenu. Od strahu omamljena omedli Henrikova gospa; njen mož jo vzdigne ter nese na prosto, plamen pa je oprijemal grad naenkrat od vseh strani. Prestrašen gleda graščak nekoliko časa na grad, toda naenkrat na ves glas zakriči: »Julika« in se zažene v plamen.

Z neko divjo srčnostjo plane v sobo svoje hčerke. Soba je bila strašno razsvetljena: postelja, okna, vse je gorelo in pred posteljo ležala je na tleh njegova hčerka, brez kakega znamenja življenja.

»Julika!« zakriči nesrečni oče. Vzame otroka v naročje in hiti ž njim po gorečih stopnicah navzdol, na prosto. Tam si je še-le nekoliko oddahnil; tresel se je po vsem životu, od truda, od strahu, groze in bridkosti. Služabniki in strežaji tekali so sem in tje in reševali, kar bi se le še dalo.

Julika ležala je še vedno nezavestna v naročju očetovem. Henrik jo pogleda, če ima kje kako rano na sebi; toda izprevidel je kmalu, da tega na nji ni! Morda je le od strele omamljena? Kajti v izbici, kjer je Julika bivala, je najbolj ogenj gospodaril in pokončaval. Bridka slutnja se ga polasti, da je morda njegov iskreno ljubljeni otrok — mrtev; in mrzel pot stopi mu na čelo. − On pokliče deklico z najmilejšim glasom, a otrok nič ne sliši. Kakor brez pameti vzame zopet hčer v naročje ter hiti skozi vrt naravnost v vas. Kaj mu je bilo mar za grad, ko bi tudi do tal pogorel, ko bi le Julika bila rešena! Toda kam se naj poda ubogi oče? V vasi ni bilo tacega zdravnika, ki bi mu zamogel pomagati, in v mesto je bilo dve uri hoda. Tu se naenkrat zablišči skozi gosto drevje medla lučica; oče ostrmi, pospeši še bolj korake in v tem trenutku stoji pred Marijino podobo v cerkvici, pred katero stojite na altarju prižgani dve sveči. V klopi zraven altarja sedela je Henrikova gospa in oba služabnika, katera sta gospó tu sem privedla ter jo varovala.

4. Božja pomoč.[uredi]

»Janko, hiti v vas po pomoč, najprvo pa prinesi volnene obleke!« zapoveduje graščak. Janko služabnik odide; graščak pa ves spehan in truden pade na stopnjice altarjeve. Trdno pritisne Juliko k sebi na srce, kakor bi hotel ubraniti, da mu črna smrt ne iztrga iz naročja najdražjega bisera. S tresočo roko potiplja jo po giavi in njene ude, ali deklica ne sliši nič in tudi ne izpregleda. Tudi mati nase popolnoma pozabi. ko zagleda bledi obraz svoje hčerke.

»Za božjo voljo, kaj je z Juliko?«

»Bodi mirna, Emilija, jaz vem, da se ni otroku nič hudega zgodilo in da je le nezavestna!« Skloneč se k licu deklice, šepetal je: »O rožica, kaj ne, da nisi mrtva? Ti si le od strele omamljena! Tako hudo me vendar ne bode Bog kaznoval! Julika vzdihni, oživi se!« Toda Julija se ne gane, kakor da je mrtva.

Tu zagleda Henrik črno Marijino podobo mogočne Kraljice božje. Strese se. Njemu naj bi pomogla božja Mati, njemu nevercu, ki se veliko, veliko let nič menil ni za katoliško cerkev, njemu naj bi pomagala? A sila je velika. On vstane, poklekne pred Marijino podobo; Juliko v naročju držeč, prične na ves glas moliti: »Sveta Marija, mati božja, stoj mi danes na strani v tej stiski. Tvoja prošnja pri Bogu vse premore in poln zaupanja se jaz sedaj k tebi obračam. Ne daj, da bi moj otrok, moje veselje in moje upanje, res bil mrtev.« Bilo je presunljivo čuti graščaka tako glasno moliti pred Marijo. Bila je to – prva molitev po dolgih, dolgih letih. Pogledal je zopet otroka; zamore li, sme li on misliti, da bode uslišana njegova prošnja? Tu naenkrat Julika izpregleda, in kakor iz težkega spanja se zbudeča vpraša: »Kje pa sem?«

»Še živi, ni še mrtva!« zakliče vesel Henrik. »Bogu in blaženi Devici bodi večna hvala!« Poljubi otroka, in sobe mu zaigrajo v očeh, solze sreče, hvaležnosti in veselja. Položi dete v naročje njene matere in poklekne še jedenkrat in se zahvaljuje za to dobroto. Julika je bila zeló slabotna in je tožila, da jo glava boli. Strela jo je le omamila, poškodovala pa je ni.

»Jaz vas milujem,« reče graščaku župnik, ki tudi pride h kapelici.

»Hvala za sočutje, gospod župnik,« reče graščak.

»Čudež se je zgodil, Marija mi je vrnila hčerko živo in ž njo tudi mojo vero iz mladostnih let! Hvala Bogu za to hudo, a meni potrebno poskušnjo!«

* * *

Grad na Višavi vzdiguje se zopet iz razvalin v novi krasoti; biizu zraven pa stoji tudi vsa prenovljena Marijina cerkvica, in po volji graščakovi gori noč in dan lučica pred čudodelno Marijino podobo. Pogosto pa se vidi v njej, zlasti v jesenskem času samoten pobožen molivec pred črno Marijino podobo: to je graščak Henrik, kateri se Bogu in Devici zahvaljuje, da mu je bila tukaj oteta hčerka in da je tukaj našel zopet v viharjih življenja izgubljeno svojo srečo, pravo vero!