Nevesti (Fran Albreht)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nevesti
Fran Albrecht
Izdano: Svoboda 1/7 (1919), 117
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II dno

I[uredi]

Ob tisti uri, ko sem najbolj sam
in zapuščen kot vrabec sredi ceste,
od mraza trepečoč — jaz vem in znam,
kako so dobre Tvoje roke zveste.

Kako je zame topel, mil Tvoj hram,
ki tiho v njem cvete telo neveste
in diše váme nežni čar omam
in požlahtni vse moje sli zločeste.

Kako si lepa Ti, upijanjajoča,
ko drug noben ne vidi Te od mene,
opojne, bajne rože razcvetene.

Kakor skrivnost, v dnu duše sladko žgoča,
kot pesem, ki je nikdar ne zapojem,
globoko, sveto si Ti v srcu mojem.


II[uredi]

Ob tisti uri, ko sem sred ljudi
neljubljen, nepoznan, od vseh izdan,
poražen v srcu, v duši razkljuvan,
Te merim včasih z nemimi očmi,

vprašujem z ustnami molčečimi,
kakor berač, zavržen in bolan,
ki prosi le njegova nema dlan ...
V ponosnem srcu pa mu prošenj ni!

Kot tisti, ki ga žeja po omami,
ker je nesrečen, pozabljenje pije,
je misel nate meni najbolj vroča,

ko čutim Te — edino med ženami —
in molk moj k Tebi toži, prosi, vpije:
Dobrotna! Čudežna! Osrečujoča!