Nevaren lov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nevaren lov
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/177 (1930), 39/178 (1930), 39/179 (1930), 39/180 (1930), 39/181 (1930), 39/182 (1930), 39/183 (1930)
Viri: dLib1, dLib2, dLib3, dLib4, dLib5, dLib6, dLib7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čudne stvari so se dogodile na Šifanskem otoku, kjer je vladal general Zarov kot nekronani vladar.

"Tam na desni — tam nekod — je velik otok," je dejal Whitney. "Otok ima svojo skrivnost."

"Kateri otok je to?" je vprašal Rainsford. "Na starih mornariških zemljevidih je bil označen kot Šifanski otok," je odvrnil Whitney. "Čudno ime, ali ne? Mornarji so imeli vedno čuden strah pred tem krajem. Ne vem zakaj. Morda iz praznoverja ...

"Ne morem je videti," je dejal Rainsford, ki se je trudil, da prodre vlažno in toplo tropično noč, ki je ležala v svoji zadušljivi sopari na jahti.

"Imaš dobre oči," je pripomnil smeje Whitney. "Bil sem nekoč poleg, ko si v sivem jesenskem gozdu ustrelil jelena na 400 metrov razdalje, toda v brezmesečni karilični noči ne moreš niti ti videti štiri metre daleč."

"Niti štiri metre daleč," je pritrdil Rainsford. "Uf! Je kakor vlažen, črn žamet."

"V Rio bo bolj jasno. V par urah bomo tam. Upam, da so puške za lov na jaguarje prišle. Ob Amaconki bi moral biti lov uspešen. Krasen sport je lov, ali ne?"

"Najlepši na svetu," je pritrdil Rainsford.

"Za lovca, ne za jaguarja," je dejal Whitney.

"Pusti te neumnosti! Si lovec, ne filozof. Kaj te briga, kar čuti jaguar! Če sploh čuti, ko vendar nima pameti."

"Ali eno razume vseeno — strah. Strah pred bolečinami, strah pred smrtjo."

"Nezmisel!" Rainsford se je smejal. "Toplo vreme te je napravilo mehkega, Whitney. — Bodi realist. Svet obstoji iz dveh skupin: lovcev in divjačine. K sreči sva midva lovca. Ali misliš, da sva že mimo tega otoka?"

"V temi ne morem spoznati. Ali upam."

"Zakaj?" je vprašal Rainsford.

"Kraj ima slab sloves;"

"Ali so tu ljudožrci?"

"To pač ne. Niti ljudožrci ne bi hoteli živeti na tako zapuščenem kraju. Celo mornarji se boje tega kraja. Ali nisi opazil, da je bilo moštvo nekoliko vznemirjeno?"

"Da, v resnici. Celo kapitan Nielsen."

"Res! Tudi ta neustrašen Šved, ki bi tudi hudiča poprosil za ogenj. Njegove, po navadi brezizrazne oči, so imele čuden blesk, ki ga nisem še nikdaj prej opazil. Vse, kar sem mogel izvleči iz njega, je bilo: Ta kraj ima slab sloves, gospod. — Potem mi je dejal zelo resno: Ali nič ne čutite? — kakor da bi bil zrak zastrupljen. Ne, ne smeš se smejati, če ti to rečem. Ampak, čutim v resnici ko nenadno grozo."

Nobenega vetra ni bilo. — Morje je bilo gladko ko zrcalo. Nismo bili daleč od otoka, ko sem nenadoma občutil nekako notranjo grozo. Kar nenadoma sem prebledel.

"Sama domišljija," je dejal Rainsford. "Preplašen mornar more s svojim strahom okužiti vse moštvo."

"Mogoče. Včasih pa mislim, da imajo mornarji še en poseben čut, ki se oglasi, če so v nevarnosti. Včasih mislim, da je nesreča nekaj prijemljivega — da se širi po valovih ko zvok in luč. Grozen kraj more pošiljati nekake grozne valove. Na vsak način sem vesel, da smo iz te cone. Sicer pa je sedaj čas, da grem spat."

"Nisem še zaspan," je dejal Rainsford. "Pokadil bom še pipo na krovu."

"Potem lahko noč, Rainsford! Vidiva se pri zajutrku."

"Dobro. Lahko noč, Whitney!"

Brezslično tiha noč je bila, ko je kadil Rainsford svojo priljubljeno pipo. Čutil je, kako ga noč uspava. "Tako temno je, da bi mogel zaspati z odprtimi očmi. Noč bi zakrila moje oči," si je mislil.

Odtrgan krik ga je predramil. Prišel je z desne; njegovo uho, ki je bilo izkušeno v takih stvareh, ga ni moglo varati. Še enkrat je slišal krik in še enkrat. Nekje, daleč tam v temi, je nekdo puško trikrat sprožil.

Rainsford je skočil pokonci in skočil k ograji na palubi. Napeto je zrl v snfor, v kateri so padli streli, toda nemogoče je bilo kaj opaziti v silni temi. Stopil je na ograjo, da bi bolje videl. Pri tem je s pipo zadel v vrv, da mu je ta izpadla. Hotel jo je ujeti; nenadoma je kratko in hripavo zakričal. Predaleč se je nagnil in izgubil ravnotežje. Krik se je ostro pretrgal, ko so se zganili krvavo topli valovi Kariliškega morja nad njegovo glavo.

S težavo je priplaval na površje in skušal je zaklicati na pomoč. Toda vodni razir dalje hiteče ladje mu je udaril v obraz, da se mu je vlila slana voda v usta in mu vzela sapo. Obupan je plaval v dolgih sunkih za odhajajočimi lučmi ladje, toda ustavil se je, še preden je preplaval petdeset čevljem Hladnokrvnost je prišla vanj. Ni bilo prvič, da je zašel v tako kritično situacijo. Možno je bilo, da je njegovo krike vendarle kdo slišal. Ta možnost pa je bila majhna, dočim je hitela jahta vedno dalje. Oprostil se je svoje obleke in kričal je z vso silo. Luči jahte so postajale vedno bolj blede, potem so ugasle čisto.

Rainsford se je spomnil na strele. Prišli so od desne. [nejasno] je plaval v počasnih sunkih proti desni. Skoraj brez konca dolgo se je boril z valovi. Pričel je šteti svoje sunke; [nejasno] jih je mogel nareditti še sto, dve sto ... in potem ...

Rainsford je zaslišal neki glas. Prišel je iz teme. Visok in rezek glas, krik živali v skrajni sili in strahu.

Ni poznal živali, ki je zakričala, niti ni skušal spoznati glasu; vendar je z novo silo plaval v smer, iz katere je predel glas. Še enkrat je slišal ta glas, še enkrat; potem je slišal drug glas, kratko odrezan in krepak zvok.

"Strel iz pištole", je zamrmral Rainsford.

Po desetih minutah največjega napora je zaslišal drug ton — najlepši, ki ga je sploh kdaj slišal — bučanje valov, ki se lomijo ob skalnatem ozemlju. Bil je tik ob pečini, ko jo je zagledal.

V manj mirni noči bi se ob skalovju ubil. Z zadnjimi silami se je izvlekel iz penečih valov in plezanl po skali navzgor. Težko sopeč, z ranjenimi rokami je splezal na vrh. Gosta džungla je segala do pečine. Kakšne nevarnosti preže še nanj iz džungle, za to se ni menil. Vedel je samo to, da je sedaj ubežal svojemu glavnemu sovražniku, morju, in da je truden, na smrt truden. Vrgel se je ob robu džungle na tla in že je tudi zaspal.

Ko je spet odprl oči, je bilo, solnce že visoko. Spanje mu je vrnilo njegove moči, oglasil pa se je glad.

"Kjer padajo streli iz pištole, tam so tudi ljudje. Kjer so ljudje, tam je hrana," si je mislil. Ampak kakšni ljudje prebivajo na tem kraju? Šel je ob robu džungle. Nakrat zapazi, da je neka ranjena žival, očividno zelo velika, obvisela med drevjem. Veje so bile zlomljene, trava pa je bila pohojena in kmalu je zasledil tudi sledove krvi. Nakrat je opaeil v travi svetlo patrono.

"Šestmilimeterski kaliber! To je čudno! S tako majhnim orožjem je mogel samo pogumen lovec napasti veliko žival. Jasno je, da se je žival branila. S prvim strelom, ki sem ga slišal, je bila žival ranjena, zadnji strel jo je ubil."

Natančno je pregledal tla in našel, kar je iskal: odtise lovskih čevljev. Sled je vodila ob obrežju v smer, iz katere je prišel. Hitro ji je sledil. Včasih se je spodtaknil in noč se je vlegala počasi na zemljo.

Gosta tema je že izbrisala mejo med morjem in zemljo. Nakrat se pojavijo pred Rainsfordom luči. Najprej je mislil, da je pred njim vas, ker videl je veliko luči. Ko pa je prišel bliže, je spoznal, da izhajajo vse luči iz enega sanmega, ogromno velikega poslopja z visokimi v zrak štrlečimi stolpi.

"Fata morgana", si je mislil. Toda kmalu je spoznal — ko je odprl velika železna vrata — da ni to nobena fata morgana. Kamnite stopnice in težka masivna vrata s sijajno živalsko glavo niso bila nobena izmišljotina. In vendar je bil nad vsem tem duh neresničnosti.

Privzdignil je vratno tolkalo, ki je zaškripalo, ko da bi ne bilo nikdar upravljano. —

Spustil je tolkalo in se ustrašil nad njegovim grmečim zvokom. Mislil je, da sliši korake. Zopet je prijel za tolkalo in ga spustil. Vrata so se sedaj naenkrat odprla in močna luč je zasijala nad Rainfordom.

Ko se je Rainford nekoliko privadil luči, je zagledal pred seboj orjaškega moža, kakor ga še ni videl. V roki je imel orjak dvoceven revolver, ki je bil naperjen naravnost na Rainfordovo srce.

Iz bradatega obraza se je bliskalo dvoje majhnih oči.

"Nič se ne bojte," je dejal Rainsford z nasmeškom, ki naj bi razorožil orjaka. "Nisem ropar. Z jahte sem padel v morje. Moje ime je: Sanger Rainsford iz Londona. Lačen sem."

Edin odgovor orjaka je bil, da je napel petelina na samokresu. Potem je videl Rainsford, kako je dvignil svojo roko za vojaški pozdrav, udaril s petami skupaj in se zdravnal. Po širokih mramornatih stopnicah je stopal navzdol Visok in slok gospod v smokingu. Šel je k Rainsfordu in mu ponudil roko.

V kultivirani govorici, ki je bila vsled lahkega akcenta še posebno jasna in določna, je dejal: "V veliko čast in zadoščenje mi je, da morem pozdraviti v svoji hiši Mr. Sanger Rainsforda, velikega lovca."

Avtomatično je stisnil Rainsford ponujeno desnico.

"Bral sem namreč Vašo knjigo o lovu na panterje v Tibetu," je dejal gospod. "Jaz sem general Zarov."

Prvi utis Rainsforda je bil, da je general nenavadno lep mož, njegov drug utis, da ima generalov obraz nekaj posebnega, bizarnega. Bil je visok in slok mož, že v letih, njegovi lasje snežno beli, toda njegove goste obrvi in njegove vojaške brke ko oglje. Dal je znak orjaku, ki je odložil pištolo, pozdravil in odšel.

"Ivan je neverjetno močan človek," je pripomnil general.

"Zadela ga pa je ta nesreča, da je mutast. Preprost fant, ali bojim se, da ima v sebi, ko vsi od njegovega plemena, nekaj njihove divjosti."

"Ali je Rus?"

"On je Kazak," je dejal smehljajoče general, da so se pokazale njegove rdetie ustnice in ostri zobje. "Natančno tako, kakor jaz. Greva, ker tu se ne bova pogovarjala. Pozneje lahko pokramljava. Sedaj pa potrebujete obleko, hrano in mir. Vse to boste imeli. Tu je zelo miren kotiček."

Ivan je zopet prišel in general je govoril ž njim. Premikal je ustnice, a glavno ni izgovoril niti besede.

"Prosim, idite za Ivanom," je dejal nato. "Ravno som hotel večerjat, ko ste prišli. Čakal sem na Vas. Moje obleke Vam bodo gotovo prav." Rainsford je šel za molčečim orjkom, ki ga je peljal v ogromno spalnico s posteljo z nebom, v kateri bi imelo sigurno šest ljudi dovolj prostora. Ivan je pripravil večerno obleko. Ko se je Rainsford oblačil, si je dejal, da je obleka sigurno narejena pri londonskem krojaču, pri katerem naročujejo obleke vsaj vojvode.

Jedilnica, v katero ga je pripeljal Ivan, je bila v mnogem oziru zelo zanimiva. Opremljena je bila s srednjeveškim sijajem in je spominjala s svojim hrastovim obojem, visokim stropom, svojo velikansko mizo, za katero bi se moglo udobno vsesti 40 ljudi, na grajske dvorane iz dobe viteštva.

Okrog in okrog sten so visele nagačene glave raznih živali: levov, tigrov, slonov, jelenov, medvedov; Rainsford še nikdar ni videl lepših in popolnejših glav. Za veliko mizo je sedel general čisto sam.

"Izvolite cocktail, gospod Rainsford?" je ponudil. Cocktail je bil izvrsten. Rainsford je opazil, da je bilo namizno orodje od izbranega finega materiala, vse: perilo, kristalne čaše, srebro, porcelah.

Jedla sta boršč, krepko rdečkasto juho, ki jo Rusi tako zelo ljubijo. Kakor da bi se opravičeval, je dejal general: "Trudimo se, da tu ohranimo tudi vse pridobitve civilizacije. Oprostite morebitne pogreške. Daleč smo od velikega sveta. Ali mislite, da je šampanjec kaj trpel" od dolge morske poti?"

"Niti najmanje," je odvrnil Rainsford. V generalu je našel zelo prijaznega in pozornega gostitelja, pravega kozmopolita. Neka majhna poteza v obrazu pa ni bila Rainsfordu všeč. Kadar je pogledal s krožnika, vselej je videl, kako ga general opazuje.

"Morda ste se začudili," je dejal general Zarov, da sem poznal vaše ime. Berem pa vse angleške francoske in ruske knjige o lovu. Poznam samo eno strast in ta je lov."

"Krasne glave živali imate tu," je pripomnil Rainsford in se lotil okusno pečenega zrezka. "Ta kapski bivol je največji, kar sem jih sploh videl."

"Da, ta kerlc je bil — monstrum."

"Ali vas je napadel?"

"Vrgel me je ob drevo. Pritisnil mi je glavo. Ampak potem sem mu prišel le do živega."

"Po mojem je kapski bivol najbolj nevarna zver."

Trenutek se je general obotavljal, okoli usten mu je zaigral čuden smehljaj, nato je dejal počasi:

"Ne, gospod. Motite se. Kapski bivol ni najbolj nevarna zver." Počasi je srkal vino in nadaljeval: "Tu, na tem otoku, v mojem lovišču, lovim mnogo bolj nevarno divjačino."

Rainsford se je začudil. "Kaj, na tem otoku naj bi bile velike zveri?"

General je prikimal: "Največje."

"Prav zares?"

"Seveda ne same od sebe. Sam jih moram uvažati na otok."

"Kaj ste uvozili, general? — Tigre?"

General se je smehljal. "Ne. Lov na tigre me že dolgo ne zanima več. Sem namreč izčrpal že vse njegove možnosti. Lov na tigre ne pomeni za mene nobene prave nevarnosti. Živim pa za nevarnost, gospod Rainsford."

General je vzel iz žepa zlato cigaretnico in ponudil gostu črno cigareto s srebrnim ustnikom. Bila je parfimirana in razširjala je duh od kadila.

Imela bova izvrsten lov, vi in jaz," je dejal general. Srečen bom, če bom mogel iti z Vami na lov."

"Pa na kakšno divjačino?" je vprašal Rainsford.

"Vam bom takoj povedal. Gotovo se boste zabavali. V vsej skrivnosti smem menda reči, da sem storil nekaj nenavadnega: iznašel sem novo senzacijo. Ali Vam smem ponuditi še kozarec portugalca?"

General je nalil oba kozarca in dejal: "Bog je naredil nekatere ljudi za kralje, druge nekatere za berače. Mene je naredil za lovca. Moja roka je odločena za orožje," je dejal že moj oče. Bil je velik bogataš ter imel na Krimu četrt milijona desjatin polja. Bil je strasten lovec. Ko sem bil star šele pet let, mi je že dal puško, ki so jo morali v Moskvi nalašč za mene narediti, da sem lahko streljal na vrabce. Ko sem ustrelil nekaj njegovih nagrajenih puranov, me ni kaznoval, temveč pohvalil kot dobrega strelca. Deset let Star sem na Kavkazu ubil svojega prvega medveda. Vse moje življenje je bil večen lov. Vstopil sem v armado — ker se je to od mladih plemenitašev zahtevalo — in poveljeval nekaj časa diviziji kazakov. Toda v resnici sem se zanimal samo za lov. Vse vrste divjačine v vseh deželah sem lovil. Čisto nemogoče je, da bi povedal, koliko živali sem ubil."

General je napravil par dimov in nato nadaljeval:

"Po polonui v Rusiji sem zapustil deželo, ker ni bilo za carskega oficirja dobra tam ostati. Mnogi bogati Rusi so takrat izgubili vse svoje premoženje. K sreči sem vse svoje premoženje naložil v tujih papirjih in vsled tega ne bom nikoli prisiljen, da bi odprl čajarno v Monte Carlu ali pa postal šofer v Parizu. Jasno je, da sem bil še naprej le lovec. Lovil sem medvede v Skalnatem gorovju, krokodile v Gauglou, rinoceruse v Afriki. VAfriki je bilo, ko me je ranil kapski bivol in me privezal šest mesecev na posteljo. Kakor hitro sem ozdravel, sem odšel k Amaconki lovit jaguarje, ker sem slišal, da so izredno zviti. To pa ni res. Lovcu, ki je razsoden in ki ima dobro puško, niso niti najmanje kos. Silno sem bil razočaran. Ko sem neko noč ležal v šotoru in me je bolela glava, mi je šla strahotn misel. Lov me je pričel dolgočasiti. Lov pa [nejasno] je bil vendar vse. Slišal sem večkrat, da v Evropi ljudje propadejo, če opuste poklic, ki jim je bim vsebina življenja.

"Da, tako je," dejal Rainsford.

General se je nasmehnil. "Jaz pa nisem hotel propasti. Moral sem nekaj storiti. [nejasno] posebno veselje za analiziranje. Brez dvoma je v tem vzrok, da sem našel na lovu veliko veselja."

"Brez dvoma, general [nejasno].

"In tako sem se vprašal, zakaj me lov ne zanima več. Vi ste mnogo mlajši od mene, [nejasno] Rainsford, in zato niste toliko lovili ko jaz; ampak kljub temu morda uganete odgovor."

"Kako se glasi?"

"Čisto enostavno: lov je izgubil za mene športni dražljaj. Postal je prelehak. Vedno sem hitro opravil z divjačino. Nič ni bolj dolgočasnega ko popolnost."

General si je prižgal novo cigareto.

"Za vsako žival je postal boj proti meni že vnaprej brezupen. To ni nobena samohvala, temveč matematična točnost. Žival nima nič drugega ko svoje noge in svoj instinkt. Instinkt pa ni dorasel možganom. Trenutek, v katerem sem se tega zavedel, je bil za mene tragičen. To mi lahko verujete."

Rainsford se je nagnil čez mizo, čisto zavzet od generalovega pripovedovanja.

"Prišlo je name ko navdahnenje in vedel sem, kaj naj storim," je nadaljeval.

"In to je bilo?"

General se je nasmehnil z mirnim smehljajem moža, ki je naletel na oviro in jo srečno premagal.

"Moral sem iznajti novo zver za lov."

"Novo zver? Vi se šalite."

"Niti najmanje!" je dejal general. Lov ni za mene nikdar in v nobenem oziru šala. Potreboval sem novo zver in našel sem jo. Kupil sem otok, zgradil to hišo in tu sedaj lovim. Otok je za moje namene ko nalašč. Tu je džungla s celo vrsto zavajajočih poti, z grički, močvirji ..."

"A kje je zver, general Zarov?"

"Oh," je dejal general, "otok me oskrblja z najboljšo divjačino na svetu. Nobenega drugega lova ni mogoče z mojim niti primerjati. Lovim vsak dan in sedaj se nikdar več ne dolgočasim. Zakaj sedaj imam divjačino, s katero morem meriti svoje duševne sposobnosti."

Rainsfordova prepadenost se je videla na njegovem obrazu.

"Potrebujem za lov idealno žival. Zato sem si dejal: Kakšne so lastnosti idealne živali? — In odgovor se je seveda glasil: Mora imeti pogum, spretnost in predvsem pamet."

"Nobena žival pa vendar ne zna pametno misliti ..." je zajecljal Rainsford.

"Moj dragi prijatelj," je dejal general. "Ena taka vendarle obstoji."

"Vendar ne boste rekli ..." je s strahom dejal Rainsford.

"In zakaj ne?"

"Ne morem si misliti, da govorite umno, general Zarov. To je strahotna šala."

"Zakaj ne bi mislil umno? Govorim vendar o lovu."

"O lovu? Ali za Boga, general Zarov! O tem, kar govorite, je umor!"

General se je nasmejal dobrodušno. Z nasmehom je pogledal Rainsforda. "Ne morem si misliti, da ima moderen in civiliziran mož, kar ste očividno vi, tako romantične misli o vrednosti človeškega življenja. Gotovo vaše izkušnje, v vojni ..."

"Me niso naučile tega, da bi odobraval hladnokrvno izvršen umor," je ostro dopolnil Rainsford stavek.

General se je glasno smejal.

"Kako komični ste!" je dejal. Dandanes je že smešno, če se naleti ta mladega moža iz izobraženih krogov, ki ima še take naivne in predpotopne nazore. Stavim, da boste svoje naziranje spremenili, kakor hitro greste z menoj na lov. Spoznali boste čisto novo senzacijo, g, Rainsford."

"Hvala! Jaz sem lovec, ne pa morilec."

"Moj Bog. Zopet ta neprijazna beseda. Mislim pa, da vam bom dokazal, kako so vaši pomisleki neutemeljeni."

"Tako?"

"Življenje je za močne ljudi, da ga ti žive in, če treba tudi uničijo. Slabotneži so na svetu, da zabavajo močne. Jaz sem močan. Zakaj ne bi uporabil svojega daru? Če hočem loviti, zakaj naj bi tega ne delal? Lovim izmeček človeštva. Mornarje nasedlih ladij, Tartare, črnce, Kitajce, belokožce, mešance ... polnokrven konj ali pes čiste pasme je več vreden, ko dvajset njih."

"Ampak ljudje so!" je zdivjal Rainsford.

"ftes je, prav zato jih potrebujem. V zabavo mi je. V gotovem zmislu mislite čisto pametno. Zato ste nevarni."

"Toda, kje jih dobite?"

General je pomežiknil z očmi in dejal: "Temu otoku se pravi tudi 'Past ladij'. Včasih mi jo pošlje razjarjeni [nejasno] visokega morja. Včasih, če ni previdnost tako dobrotna, ji pomagam jaz. Stopite sem k oknu."

Rainsford je stopil k oknu in pogledal na morje.

"Dobro poglejte! Tam zunaj je zaklical general in pokazal v noč.

Rainsford je videl samo črno noč in potem, ko je general pritisnil na gumb, je zagledal daleč v morju, kako so se zasvetile luči.

General se je rtiuzal. "Te luči pokazujejo morsko pot, ki je ni: velikanske skale z ostrimi robi preže ko morsko pošasti z na široko odprtim žrelom. S tako lahkoto razdrobe ladjo, ko jaz ta oreh." Vrgel je oreh na trda tla in ga razdrobil s peto.

"O, da," jo dejal ravnodušno, ko tla bi hotel odgovoriti na vprašanje: "Na razpolago imamo tudi elektriko. Trudimo se, se, da smo civilizirani."

"Civilizirani? In streljate na ljudi!"

Jasen izraz je za hip zamračil generalov obraz, nato pa je dejal z najbolj ljubeznivim glasom: "Moj Bog! Kako silno pravičen mlad človek ste! Zagotavljam vam, da ne delam tega, kar mislite. To bi bilo barbarsko. Ravnam s temi ljudmi ljudmi z izbrano pozornostjo. Dobe bogato hrano in imajo dovolj prilike, da se gibljejo. V kratkem času so telesno v najboljšem stanju. Jutri se boste o tem sami prepričali."

"Kaj pravite?"

"Jutri obiščeva mojo pripravljalno šolo," reče smehljaje general. "Nahaja se v kleti. Trenutno imam tam približno en ducat ljudi. Vsi so s španske ladje 'San Luca', ki je imela smolo, da je tu nasedla.

"Slabotni eksemplari, ki so bolj vajeni krova ko džungle."

Vzdignil je roko in Ivan, ki je vršil službo natakarja, je prinesel kavo. Le s težavo je Rainsford brzdal svoj jezik.

"Vse to je namreč igra," je nadaljeval general prijazno. "Predložim enemu od, njih, gre na lov. Dam mu proviant in izvrsten lovski nož. Dam mu tudi tri ure prehitka. Nato mu sledim, oborožen le z majhno pištolo z najmanjšim kalibrom in najmanjšim streljanjem. Če mi moja žrtev za tri dni ubeži, tedaj je dobila igro. Če pa jo najdem, potem je izgubila."

"In če se brani tega lova?"

"Oh," je dejal general. "Seveda pustim vsakomur, da izbira. Nikomur ni treba igrati te igre, če noče. Če noče igrati, ga prepustim Ivanu. Ta je imel nekoč čast služiti kot uradni izvrševatelj kazni pod velikim belim carjem ga palice obsojenih vojakov. Ivan ima zato čisto svoje nazore o uporabi palice. Brez izjeme vsi se zato odločijo za lov, gospod Rainsford."

"In če dobijo igro?"

General se je smehljal. "Do danes še nisem nikdar izgubil." Nato je hitro dostavil: "Nočem, da me imate za širokoustneža. Mnogi nudijo le čisto navaden problem. Tu pa tam naletim na Tatarja. Eden od teh bi skoraj dobil. Navsezadnje sem moral poklicati na pomoč pse."

"Pse?"

"Da, prosim. Pokažem vam jih." General je peljal Rainsforda k oknu. Luči v hiši so svetile na dvorišče. Rainsford je mogel opaziti ducat temnih postav. Ko so se obrnile proti njemu, je zapazil njih zeleno se lesketajoče oči.

"Zelo dobri psi," je pripomnil general. "Vsak večer okoli sedmih jih izpustim. Če bi kdorkoli poskušal vstopiti v mojo hišo ali pa jo zapustiti, bi doživel nekaj zelo žalostnega." In pri tem je zažvižgal poskočno pariško melodijo. — "In sedaj vam pokažem svojo zbirko glav. Ali greste z menoj v knjižnico?"

"Upam, da me boste za da nes opravičili, general Zarov. Se res ne počutim dobro."

"Kaj res?" je vprašal general ves v skrbeh. "No, mislim, da je to le posledica vaše dolge plavalne ture. Dolgo in mimo spanje vam je potrebno. Stavim, da boste jutri ko prerojeni. Potem pa greva na lov? Obeta se mi nekaj prav izrednega."

Rainsford je hitel k vratom. "Škoda, da ne morete iti danes z menoj. Upam na zanimiv lov. Velik in močan črnec je, ki skoraj zgleda, kot da bi si znal pomagati. — Pa lahko noč! Upam, gospod Rainsford, da boste spali imenitno!"

*

Šele k lunchu je prišel drugi dan general Zarov. Imel je obleko podeželskega plemiča. Obleka je bila brezhibna. Zelo se je zanimal za Rainsfordovo zdravje.

"Jaz pa se ne počutim dobro," je dejal. Sem slabe volje. Včeraj sem opazil, da se me loteva moja stara bolezen."

Na Rainsfordov vprašujoč pogled je odgovoril: "Ennui, dolgočasje."

Ko je general drugič vzdignil čašo, je dejal: "Včerajšnji lov ni bil lep. Fant je zgubil glavo. Šel je naravnost naprej, da zasledovanje sploh ni dalo nobenega problema. To je tista neprijetna stvar pri mornarjih; tepci so in v gozdu se ne spoznajo. Same neumnosti in nerodnosti delajo. Človek se mora jeziti! Ali želite še kozarček, gospod Rainsford?"

"General," je tedaj dejal Rainsford z vso odločnostjo. "Takoj hočem zapustiti ta otok."

General je nagubančil čelo, kakor da bi bil razžaljen. "Toda, moj dragi prijatelj," je protestiral, "saj ste komaj prišli. Niste še bili niti na lovu!"

"Hočem iti še danes," je dejal Rainsford. Videl je, kako ga opazujejo prodirajoče ogljeno-črne oči generala. Nenadoma se razjasni generalov obraz. Znjova je natočil Rainsfordov kozarec in dejal:

"Danes zvečer bova lovila midva — vi in jaz."

Rainsford je odkimal. "Ne, general," je dejal, "jaz ne bom lovil."

General je skomignil z ramami in z užitkom pričel jesti grozdje. "Kakor želite, moj prijatelj," je dejal. "Imate pravico izbirati si. Toda, dovoljujem si opozoriti vas, da se boste prepričali, da je moje pojmovanje športa mnogo zabavnejše ko Ivanov sport."

Pomignil je orjaku, ki je stal čmeren v kotu.

"Vendar ne mislite reči, da ..." je kričal Rainsford. "Moj ljubi prijatelj," je dejal general, "ali vam že nisem povedal, da govorim o lovu samo resno? Prišla mi je ta misel ko navdahnenje. Napijam nasprotniku, ki je vreden mojega meča — vendar enkrat."

General je vzdignil svojo čašo, toda Rainsford je sedel nepremično in strmel vanj.

"Boste videli, da je tak lov vreden napora," je dejal general ravnodušno. "Vaša pamet proti moji. Vaše lovsko znanje proti mojemu. Vaša sila in vztrajnost proti moji. Šah na prostem. Pa tudi to, za kar staviva, ni brez vrednosti, ali ne?"

"In Če dobim jaz —" je pričel Rainsford s hripavim glasom.

"Z veseljem se priznam za premaganega, če vas ne najdem do polnoči tretjega dne," je dejal general Zarov. "Moja ladjica vas bo izkrcala na celini ni v bližini mesta. Seveda pa se morate obvezati, da ne boste o vsem doživljaju zinili niti besedice."

"Na nič se ne obvežem."

"Tako? V tem slučaju pa bom ... Pa kaj bi se o teh pogajala? V treh dneh se lahko o tem pogovarjava pri steklenici Veuve cliquota."

General je srkal svoje vino.

Nato je prešel v čisto posloven ton. "Ivan," je dejal Rainsfordu, "vam bo dal lovsko obleko, provijant in nož. Predlagam vam, da nosite mokasinke; zapuščajo manj vidno sled.

Tudi vam svetujem, da se ogibate velikemu močvirju na ju govzhodnem kotu otoka. Pravimo mu močvirje smrti. Tam je nanešen pesek. Prositi vas moram, da me opravičite. Po kosilu se vedno malo vležem. Vi pa boste komaj imeli čas za spanje. Najbrže boste hoteli kar oditi. Pred mrakom vam ne bom sledil. Po noči je lov vedno bolj razburljiv. Ali ne mislite tudi Vi tako? Au revoir, g. Rainsford, na svidenje!"

Globoko in uljudno se je poklonil general Zarov in odšel iz sobe.

*

Rainsford je dve uri dolgo prodiral skozi goščo.

Samo eno mu je bilo na umu, da čim bolj prehiti Zarova in v paničnem strahu je v začetku bežal in bežal. Sedaj jo prišel zopet k sebi. Ustavil se je in prevdaril položaj.

Spoznal je, da je običajen beg brezupen; pripeljal bi ga k morju in tu bi ga ustrelil Zarov. Nahajal se je v prostoru, ki je bil ves obdan od morja. Njegove operacije so se morale zato vršiti čim dalje od morja.

"Pustim mu sled," je zarnrmral Rainsford. Zapustil je grbasto stezo in se prebijal skozi brezcestno džunglo. Pomikal se je naprej v zavitih kolobarjih, se vedno in vedno vračal na svojo staro sled in pri tem upošteval vse izkušnje lova na lisice in vse zvitosti lisice. Ko je prišla noč, je ležal na smrt utrujen z razbolelimi nogami in razpraskanim obrazom na košati kopi. Vedel je, da bi bila blaznost tavati še naprej. Na vsak način se je moral odpočiti. Mislil sije: "Dosedaj sem igral lisico iz pravljice, sedaj moram igrati mačko."

Veliko drevo z močnim deblom in visokimi vejami je bilo v bližini. Pazil je, da ni pustil niti najmanjše sledi in splezal na drevo ter počival na široki veji. Mir mu je vrnil samozavest in čutil se je skoraj že varnega. Niti tako dober lovec, ko general Zarov ga ne bo tu našel. Samo hudič bi mogel najti to zapleteno sled ponoči v džungli.

Grozeče pa se je plazila noč bližje in bližje ko ranjena kača. Nikakor ni mogel Rainsford zaspati, pa čeprav je bila brezslišna tišina nad mrtvo džunglo. Ko se je danilo, je krik tiča obrnil pozornost Rainsforda v smer, iz katere je slišal krik. Nekaj je prihajalo počasi skozi goščo, previdno sledeč kolobarju za kolobarjem sledi, ki jo je pusti! Rainsford. Čisto tesno se je vlegel Rainsford na vejo in ostro opazoval skozi listje, ki je bilo skoraj tako gosto, ko preproga. Stvar, ki se je bližala, je bil mož.

Bil je general Zarov. Šel je počasi naprej in z napeto pozornostjo so sledile njegove oči sledi. Skoraj tik pred drevesom je obstal, pokleknil in pregledoval tla. V prvem hipu se je hotel Rainsford vreči ko panter na generala, toda videl je v desnici Zarova nekaj svetlega — majhno pištolo. Lovec je parkrat zmajal z glavo, kakor da se prav ne spozna. Potem se je zravnal in vzel iz svoje doze eno onih črnih cigaret; oster in omamljiv dim je začutil Rainsford.

Rainsford je pridrževal sapo. Generalov pogled se je obrnil od zemlje in šel col za colom navzgor po deblu. — Rainsford je zledenel, vsaka njegova mišica se je napela. Toda ostre oči lovca so se obrnile proč, še preden so dosegle vejo, na kateri je bil Rainsford. Smehljaj je zaigral na ogorelem obrazu generala. Počasi je potegnil iz cigarete in kolobarček dima se je dvignil v zrak. Nato je obrnil drevesu hrbet in šel ravnodušno nazaj po poti, po kateri je prišel.

Vroče je dolgo zadržana sapa planila iz Rainsfordovih pljuč. Njegova prva misel mu je ustavila kri. General je mogel ponoči slediti sledi v gozdu; že neprijetne sposobnosti je moral imeti. Samo neverjeten slučaj je bil, da ga Zarov ni zagledal.

Druga Rainsfordova misel je bila še strašnejša. Mrzlica se ga je prijela. Zakaj se je general nasmehnil? Zakaj se je obrnil?

Rainsford ni hotel verjeti, kar mu je govorila pamet, toda resnica je bila jasna ko solnce, ki je med tem pretrgalo megle. General se je igral ž njim! Prizanesel mu je za drugi lovski dan! Sedaj je šele spoznal Rainsford, kaj je groza.

"A moram ohraniti mirno kri. Moram."

Spustil se je z drevesa in šel v gozd. Njegov obraz je imel odločen izraz in njegov um je pričel mrzlično delovati. Tri sto metrov daleč od svojega skrivališča se je ustavil na mestu, kjer je bilo veliko odmrlo drevo naslonjeno na drugo živo drevo. Vrgel je svojo torbo z živili na tla, vzel nož in pričel delati na vse kriplje. Na zadnje je le delo dovršil in se vrgel približna sto metrov za drevesom na tla. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Mačka je prišla, da se poigra z miško.

General Zarov je s sigurnostjo psa sledil sledi in sedaj se je pojavil. Nič ni ušlo tem majhnim, temnim očem. Vsako pohojeno bilko, vsako zlomljeno vejico, vsako še tako majhno sled v mahu je opazil. — Tako zatopljen je bil v svoje zasledovanje kozak, da je bil že pri stvari, ki jo je pripravil Rainsford, predno jo je videl. Njegova noga se je že dotaknila naprej stoječe veje, ki je služila kot vzmet. V tem trenutku je tudi že opazil nevarnost in z opičjo spretnostjo se je pognal nazaj. Vendar še vedno ne dovolj hitro. Odmrlo drevo, ki je bilo tako položeno, da je samo še napol slonelo na prežaganem zdravem, se je s treskom podrlo in oplazilo generalove rame. Če bi bil le malo manj hiter, pa bi ga drevo sigurno zdrobilo. Omahnil je, ne pa padel. Niti revolverja ni izpustil. Drgnil se je po zadeti rami in Rainsford je slišal, kako se mu je smeje regal:

"Rainsford, če me slišite, kar domnevam, potem vam čestitam. Le malo ljudi je, ki vedo, kako se napravi maljaška mišja past. K sreči pa sem bil tudi jaz na lovu v Malaki. Zanimiv človek ste, g. Rainsford. Sedaj grem, da si obvežem rano. Toda pridem nazaj. Gotovo pridem."

Ko je general odšel, da si obveže, ranjeno ramo, je pričel Rainsford zopet bežati. Pravi beg je to bil, obupen in brezupen beg, ki ga je gnal par ur naprej. Mrak se je že pričel delati, noč je nastala, Rainsford pa je bežal še vedno dalje. Tla pod njim so postajala mehkejša, vegetacija je bila vedno bujnejša, komarji so ga prebadali.

Potem, ko je še naprej prodiral, se je njegova noga nakrat pogreznila v blatu. Skušal jo je potegniti ven, toda blato se je prisesalo na nogo, ko ogromna pijavka. S silnim mukom je vendarle nogo oprostil. Sedaj je vedel, kje je. V močvirju smrti z njegovo sipo.

Njegove roke so bile krepko stisnjene, ko da bi bil njegov pogum nekaj prijemljivega. Krhkost zemlje mu je dala novo misel. Šel je nazaj kakih 12 korakov in pričel je kopati ko kak predzgodovinski velikanski bober.

Rainsford se je v Franciji vkopal, ko je ena sekunda obotavljanja pomenila sigurno smrt. Pa tudi ono vkopavanje je bila le mirna igra v primeri z njegovim sedanjim mrzličnim delom. Luknja je postajala vedno večja, ko je bil v njej do ramen, je splezal iz nje, odrezal nekaj vej in jih priostril. Tako prišpičene veje je vsadil v jami s špicami navzgor. S hitrostjo vetra je nato pokril jamo z vejami in mahom in skril vso jamo. Potem je počenil ves potan za deblom, od strele zadetega drevesa.

Vedel je, da prihaja njegov zasledovalec; slišal je temen odmev korakov in nočni veter mu je prinašal dim generalove cigarete. Zdelo se mu je, da se Zarov bliža z nenavadno hitrostjo; ni šele počasi iskal poti. Rainsford ni mogel — čepe za drevesom — videti niti generala niti jame. Eno celo leto je preživel v tej minuti. Potem bi najrajše zakričal od veselja, kajti slišal je, kako.se lomijo veje, ko se je odeja nad jamo zrušila, slišal je prodirajoči krik, ko so se ostre veje zarile v telo. Skočil je iz svojega skrivališča, nato pa hitro zopet počenil. Tri korake od jame je stal mož z električno svetilko v roki.

"Bravo, Rainsford!" je zaklical general. "Vaša tigerska jama, kakor jo delajo v Birmi, je zahtevala enega mojih najboljših psov. Zopet ste vi pridobili točko. Gospod Rainsford, menda bom moral poskusiti še to, kaj opravite proti vsej tolpi mojih psov. Sedaj grem spet domov. Hvala vam za tako zabaven večer!"

Ko je nastal dan, je prebudil v bližini močvirja ležečega Rainsforda glas, ki mu je oznanil novo nevarnost. Bilo je lajanje psov.

Rainsford je vedel, da sta bili zanj dve možnosti. Mogel je ostati in čakati, kar je pomenilo samoumor. Mogel pa je tudi bežati. Neizogibno je s tem nekoliko odlomil. Za trenutek je obstal in premišljeval. Nakrat mu je prišla misel, ki bi mu mogla prinesti tudi rešitev. Krepkeje si je zapel pas in pohitel proč od močvirja.

Lajanje psov je prišlo bližje in bližje. Na neki višini je splezal Rainsford na drevo. Videl je, kako se spodaj pri potoku, komaj četrt milje od njega, nekaj premika. Ko je ostro tja pogledal, je opazil sloko postavo generala, pred njim pa drugo postavo, katere široka ramena so segala preko džungelske trave. To je bil orjak Ivan, ki ga je neka neznana sila vlekla naprej. Ivan je moral imeti vso tolpo psov na povezki.

Vsak hip so mogli biti tu. Rainsfordovi možgani so delovali mrzlično. Spomnil se je na neki trik, ki se ga je naučil od domačinov v Ugandi. Splezal je z drevesa, zgrabil mlado in prožno drevesce in pritrdil nanj nož tako, da je bila klina obrnjena navzdol na sled. Z divjo trto je privezal navzdol zapognjeno drevo. Potem j,e. bežal za življenje. Psi so divje zalajali, ko so zadeli na svežo sled. Rainsford je sedaj vedel, kaj čuti žival, kadar je v največji stiski.

Moral je obstati, da je prišel k sapi. Lajanje psov je naenkrat prenehalo in Rainsfordovo srce je obstalo. Doseči so morali nož.

Razburjen je splezal na drevo in opazoval. Njegovi zasledovalci so obstali, Rainsfordovo upanje pa se je izjalovilo, ker videl je, kako stoji že general Zarov v dolini. Ne pa Ivan. Nož, ki ga je zagnalo sproženo drevesce, vendar ni čisto zgrešil svojega namena.

Komaj je bil Rainsford na tleh, se je že zopet pričelo lajanje psov.

"Pogum, pogum, pogum," si je govoril in bežal. Modra razpoka se mu je pokazala med drevesi. Vedno bližje so prihajali pni. Vse sile je napel Rainsford in dirjal proti odprtini. Bilo je to morsko obrežje. Na drugi strani ozkega zaliva je videl grad. Dvajset čevljev pod njim je bučalo morje. Nekaj se je obotavljal. Slišal je že čisto blizu pse. Potem je skočil daleč v morje.

Ko je prišel general s svojimi psi do morja, je obstal. Par minut je opazoval široko, modrozeleno gladino. Potem je skomignil z rameni, se vsedel in izpil požirek žganja iz vsebine steklenice. Prižgak si je cigareto in si zažvižgal neko melodijo iz "Madame Butterfly".

*

General Zarov si je ta večer privoščil posebno dobro večerjo. Pil je steklenico "polrogova" in pol steklenice šambertena. Dve majhni neprijetnosti sta motili njegov užitek. Predvsem misel, da bo le težko našel nadomestilo za Ivana. Drugega pa je bila, da mu je na zadje njegova žrtev ušla; toda Anglež ni igral igre do konca.

Tako je premišljeval Zarov in srebal svoj liker.

Ob desetih je šel v svojo spalnico. Ko se je zaprl, je čutil, da je prav pošteno utrujen. Slaba mesečina je svetila. — Predno je prižgal luč, je šel k oknu in gledal na dvorišče. Zagledal je velike lovske pse in jim zaklical: "Več sreče za prihodnjič!"

Nato je prižgal luč.

Mož, ki je bil skrit za zavesami, je stal pred njim.

"Rainsford!" je zakričal general. "Kako za vraga ste prišli sem?"

"Priplaval," je dejal Rainsford. "Bilo je mnogo krajše, ko iti skozi džunglo."

General se je smehljal. "Čestitam vam. Dobili ste igro."

Rainsford pa se ni smehljal. "Še vedno sem razdražena zver," je dejal s tihim in hripavim glasom. "Pripravite se na konec, general Žarov!"

General se je globoko poklonil.

"Razumem," je dejal. "Izvrstno! Eden od naju naj bo danes psom v požrtijo. Drugi pa bo spal v tej sijajni postelji. Pozor, Rainsford ..."

Še nikdar ni spal v boljši postelji, je dejal drugi dan Rainsford.