Nepokooj ponoči (Fran Levstik)
Videz
| ← Vihra | Nepokoj noči (Pesmi) Fran Levstik |
Premoteno srce → |
| |||||
Ko sije bledi mesec na obzori,
da vrtje, njive in stezé so jasne:
potihnejo v sejmù kupčije glasne
in zvezd budijo se nebeški zbori.
Zapirajo se kmetom mirni dvori,
molčé po vejah ptičje strune krasne;
al slavcu tožna pesem ne ugasne,
ne umolkne prepreliza med razori.
Tako sinoči, ko je vse pospalo,
nemiren vstal sem in sem šel na platno,
usopljèn, obstal nad vrtoglavo skalo.
Nad breznom sem kleče premilo prosil:
»Moj Oče, dolgo sem trpel in nosil,
zaveži ti, ki moreš, mojo rano!«