Nekaj spominov iz svetovne vojne

Nekaj spominov iz svetovne vojne John Furar

Izdano:	Prosveta 17.1 - 24.1; 17. 1., 20. 1., 21. 1., 23. 1., 24. 1.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

Z zanimanjem sem čital v Prosveti spise rojakov, bivših vojakov v avstrijski armadi, v katerih so opisovali svoje doživetja v svetovni vojni. Ni bilo pretiravanja v spisih, ampak je bilo vse bridka resnica. To lahko potrdi vsak, ki se je udeležil svetovne morije in mu je znano trpljenje vojakov v vojnem času.

Dasi nisem vodil zapisnika in sem po toliko letih pozabil datume važnih dogodkov, imena oseb in raznih mest, bom vsaj poskušal opisati svoje doživljaje v svetovni vojni.

Star še nisem bil sedemnajst let, ko sem moral zapustiti domačo hišo in oditi s trebuhom za kruhom. Izbral sem si bil mesto Trst, kjer sem najti hotel službo. To je bilo v januarju l. 1913 in me je spremil tja rojak zdušantere Josip Furar in prijatelj Tone Penca. Naj omeni, da sta oba že v večnem pokoju — eden zaradi črne zemlje. Prvega je pokopala bolezen l. 1920, katero se je nalezel v bolnici v Avstriji med Korotani, drugi pa je padel na bojišču v Galiciji, na avstrijsko-ruski fronti.

S pomočjo prijateljev, ki sem jih imel v Trstu, sem dobil delo v topličnici železa. Bilo je naporno delo, toda ker je bila plača povoljna, sem sklenil, da bom vztrajal, čeprav je bilo pretežko za mojo postavo.

Dnevi trdega garanja so minivali in tako je prišlo l. 1914. moral sem iti še v Sarajevo v službo avstrijskega prestolonaslednika in njegove soproge.

K meni je prišla soproga s pridelanimi delavci, med katerimi je bil eden moj znanec, in mi je sporočila, da je vojna neizbežna. Nekega dne (datum pozabil), smo opazovali v topličnici Sarajevo in Trst, in čegar krova sta bili sliki Ferdinanda in njegove soproge. Parni klic in avtomobili so prihiteli, nastalo je vznemirjenje in govorice — vojake so ukrcavali in železnica je začela delovati.

Hitro sem se napotil proti mestu, kjer je bila vojaška postaja. Vsa železniška postaja je bila v gibanju, ljudje so hiteli v mesto, mesto se je zavilo v črne zastave in ves cestni promet je bil ustavljen.

Drugi dan sem se spet podal na delo v topličnico. Nevarnost, da bo Avstrija napovedala vojno Srbiji, se je povečala. Na 25. julija, ko sem moral biti na delu 18 ur, se je raznesla vest o mobilizaciji. Sporočilo so nam, gospodinji, pri katerih smo bili na hrani, in soproge oženjenih delavcev, ki so jim prinesle kosilo v topličnico. Povedale so, da so moški že morali nabiti letak s pozivom, da se morajo vsi rezervisti do 42. leta javiti na prijavljenem mestu. Nastala velika zmešnjava, kajti prisadele so se hitro preoblekli in hiteli domov, da predvijo še nekaj ur med svojci.

Naslednji dan so se poslavljali od svojih ljudi, ki so jih spremljali do kolodvora, kjer so čakali vlak, da jih odpeljejo naprej. Bilo je nekaj pretiravanja, a bilo je žalostno, kajti vojna je vojna.

Iz topličnice je bilo veliko železje, ki se je vračalo z brnatranskim tovorom — o vsem tem bi vam še kaj napisal, toda delo nadaljujem v naslednjem tednu, nakar vas sklenim, da zapustim Trst in se odpravim.

Odfila sva na glavno železniško postajo, kjer sva zasedla vlak in ta naju je odpeljal do Zidanega mosta. Tu sva morala izstopiti in čakati na drugi vlak do Krškega, ki pa je imel odrinili šele naslednji dan.) Železniški uradnik je nama namreč pojasnil, da vlaki vozijo samo vojake.

Na postaji sva dobila nekega voznika, s katerim sva se dogovorila, da naju popelje do Radeč. Tu sva dobila spet drugega voznika, ki je naju peljal do Krškega. Potem sva morala najeti še enega, ki naju je ponoči vozil v Kostanjevico in tako sva končno srečno prišla domov.

Doma sem pomagal pri spravljanju jesenske letine in včasi spremljal fante, ki so odhajali k vojakom, na kolodvor. Ko so bili pridelki pod streho in so tovariši povečini odšli v armado, je postalo silno dolgočasno. Z bratrancem sva sklenila, da obiščeva Ljubljano, kar sva tudi storila, toda tu sva ostala samo en dan, toda vseeno nama je bila dana prilika, opazovati trpljenje vojakov, ki jih je bilo polno v mestu. Trpljenje, ki sva ga videla, nama je še povečalo strah pred vojaščino. Ko sva videla, da v Ljubljani ne bova našla primernega zaslužka, sva se odločila, da se vrneva v Trst. Naslednji dan sva že odpotovala.

Ko sva se vozila proti Trstu, sva videla ob progi vojaške straže. Bratranec je vrgel nekemu stražniku nekaj cigarét, in ta jih je z veseljem pobral. Vlak je kmalu prispodnil na glavni tržaški kolodvor, kjer sva izstopila. Tu sva zasedla voz cestne železnice, ki naju je odpeljal proti Skednju. Kmalu sva bila v starem stanovanju, pri gospođini Badalič, katere 42-letni mož je moral v armado, ko je bila razglašena mobilizacija. Ostala je v hiši z majhnimi otroci ter nadalje vodila gospodinjstvo.

Naslednji dan sva se oglasila v topličnici, kjer sva srečala delovodjo in je nama rekel: »Naj gresta v pisarno, kar sva storila in oba sva dobila staro delo. Nekateri, ki so prej delali v topličnici, so prišli na dopust in prišli ponovno poiskat staro službo.

Meseca februarja je prišlo vpo... ...da morajo vsi fantje letnika 1896 na nabor. Prer tednov pozneje sva bila z bratrancem že naborna in oba sva bila potrjena.

Dobila sva listine, v katerih je bilo rečeno, naj se 15. aprila javiva pri vojaškem poveljništvu v Ljubljani, bratranec pri 27. pešpolku, jaz pa pri sedemnajstem. Da preživiva zadnja dva tedna med svojimi ljudmi, sva 30. marca pustila delo in se podala domov. Na tržaškem kolodvoru sva pokazala omenjene listine in tako sva dobila brezplačno vožnjo na vlaku do Novega mesta.

Domov sva srečno prišla in se sestala s tovariši, ki so bili tudi potrjeni. Tista dva tedna sta hitro minila in prišel je dan odhoda. Posloviti se je bilo treba od svojejev in oditi v Orehovec, kjer smo zasedli voz in se odpeljali v Krško in od tu dalje proti Vidmu na postajo. V Vidmu smo se ustavili v neki gostilni, moj brat pa je z listinami, ki sva jih imela z bratrancem, izposloval za naju brezplačno vožnjo do Ljubljane. Kmalu potem je pridrdral vlak od Brežic, na katerega smo stopili in odpeljal nas je do Zidanega mosta. Tu je bilo treba izstopiti in čakati drugega vlaka, ki je imel priti šele proti večeru. Železniški uradnik nam je pojasnil, da lahko zasedemo brzovlak, ki bo kmalu tukaj, toda doplačati moramo vozovino. Odločili smo se za brzovlak, ker nismo hoteli čakati. Pri nabavi posebnih voznih listkov je mojemu bratrancu dobro izpadlo, toda na moji listini so opazili, da sem že imel brezplačno vožnjo, in zahtevali so polno plačilo za nadaljnjo vožnjo. Moral sem se ukloniti, če sem se hotel vrniti naprej s tovariši.

V Ljubljano smo prispeli zvečer. Na kolodvoru smo opazili vojake podčastnike, ki so prešli na nas, da nas odženejo v vojašnico. Ko smo izstopili, so prišli v spremstvu nameščeni vojaki in nas odvedli na vojašnico, kjer smo se dvakrat v dveh skupinah. Tu so nas razvrstili, rumeni, rdeči in modri vojaški jopiči. Ko je bila vsa stvar urejena, smo v spremstvu podstnikov odkorakali proti vojašnicam. Vodja našega oddelka je bil žejem in nam je dovolil, da se ustavimo v neki gostilni. Dali smo mu pivo, katerega se je nadejal dobiti na račun rekrutov. Ker pri eni mizi ni bilo dovolj prostora, sva s tovarišem sedla za drugo, kjer mi je povedal, da si rad obiska! teto, ki jo ima v Ljubljani. Z veliko težavo sva prevarila vojaškega stražarja, da nas je pustil v gostilno, nakar sva šla s tovarišem v mesto, da najdeva njegove teto. Kmalu sva jo našla in po kratkem razgovoru sva se spet vrnila v gostilno.

Ko sva se nekoliko okrepčala, sva se spomnila, da se je treba oglasiti v vojašnici. Trije so kmalu prišli in odvedli so naju v pisarno in potem v oddelek sobo. Naslednji dan sva morala iti na večerjo in tako začela uživati »sladkosti« vojaškega življenja. Par dni so nas mučili kar v civilnih oblekah, potem pa so nam dali zamašene uniforme. Hrana je bila zelo slaba, vrh tega pa so nam delili kazni za vsak majhen prestopek.

V Ljubljani smo se vežbali mesec dni, nakar je prišel ukaz za odhod. Odkorakali smo na železniško postajo, kjer so nas pognali v živinske vagone. Vlak je kmalu odrinil z Zidanem mosta in dalje po tja Stajerska do Ptuja, kjer se je ustavil. Prva stotnija, katera sem bil dodeljen, je odkorakala skozi mesto in hribček, kjer je bil pod zapuščen grad. V tem gradu smo si potem uredili stanovanja. Ostale stotnije so bile raztresene po vsem mestu.

Odtod smo dnevno hodili čez dravski most na planjavo, ki nam je služila za vežbališče. Nekega dne so prišli k nam novi rekruti, že precej pretrli možje. Razumel se, da so bile njih žene pri družinah, ki so jih pustili doma, in v vežbanju jim zato ni šlo dobro. Podčastniki, ki so jih vežbali, pa niso poznali sočutja in so rekrute psovali in žmerjali.

II

Po dveh tednih vežbanja v tem kraju se je bilo treba spet pripraviti na odhod. Natpali so nas v živinske vagone, katerih smo se že nekoliko privadili, in vlak je odpeljal nam neznano kam. Na neki postaji, kjer smo se ustavili, smo opazili skupino primorskih beguncev. Povečini so bile ženske in otroci, ki so nam s solzami v očeh povedali, da so morali zapustiti svoje domove. Takoj smo vedeli, da se pripravlja nekaj novega, da je vojna z Italijo blizu.

Vlak se je zopet premaknil in proti večeru je zasedel v nekem mestu na Gornjem Štajerskem, kjer smo izstopili. Odkorakali smo stanovanja in takrat smo opazili, da smo dodeljeni k poljskemu pešpolku. Tu so nas že čakale nove obleke, ki katerih se potem nismo mogli iznebiti. S Poljaki smo dobo izhajali in slovenske pesmi so smo jih prepevali, so se jim zelo dopadle.

Pri tem polku so začeli sestavljati enajsto odhodno stotnijo in jaz sem bil včei, ker me niso vtaknili v to stotnijo. Kot v drugih krajih, tako smo morali tudi tukaj hoditi na par kilometrov oddaljeno vežbališče. Ko smo se utrujeni vračali z vežbališča v bivšo tovarno usnja, katero so spremenili v vojašnico, nas je navadno spremljala vojaška godba.

Nekî dan, ko so nas preganjali po vežbališču, je prišel poziv za skupen nastop, nakar nam je stotnik sporočil, da je Italija napovedala vojno Avstriji. To namreč smo morali sprejeti z navdušenjem. Kmalu potem je prišel čas odhoda enajste stotnije. Vzeli smo slovo od prijateljskih tovarišev, ki so odkorakali z glasbo na čelu na kolodvor, kjer se že čakal vlak, da jih odpelje v klavnico.

Par dni pozneje smo se morali tudi mi odpraviti proti fronti. Nagnali so nas v živinske vagone in vlak je odpeljal proti Ogrski. Dolgo smo se vozili po lepi ravnini in končno dospeli v Budimpešto. Mislili smo, da je mesto naše prihodnje bivališče, a kmalu sem spoznal, da sem se motil. V Budimpešti smo ostali le nekaj čas, zakajker je lokomotiva spet zakajikala in nas povlekla s sanmi prostimi vagoni. Vlak se je ustavil v kraju, kjer smo izstopili. Nastanili so nas v krčmah hišah in večinoma v močvirnatem polju in še potovali dalje.

Nekega dne so pričeli sestavljati dvanajsto odhodno stotnijo, v kateri sem bil tudi jaz. Dobili smo novega stotnika po imenu Klimek, ki je bil pravi surovec. Vedno je vpil nad nami in nas mučil na vežbališču. Tu smo se učili napadanja in rabili tako zvane slepe naboje, papirnate krogle. Neki vojak je izrabil priliko in izstrelil pravo kroglo, ki je zabrenčala mimo stotnikovih ušes, nakar je ustavil vežbanje. Takoj smo se vrnili v »velik hlev«, v katerem smo stanovali, in tu so pričeli preiskovati puške, toda vojak, ki je oddal strel, se k sreči ni našel.

Nekaj dni pozneje smo dobili nove uniforme in orožje, kakor jih vojak potrebuje na bojišču. Pričeli smo se učiti streljanja z ostrimi naboji iz pušk, ki so bile postavljene na vežbališče. Kmalu smo se morali seliti v drugo mesto, kjer je bil kraj za topove in juna, kjer so bile hleve in polja. Streljanje se je še nadaljevalo. Naslednji dan pa smo odkorakali proti 40 km oddaljenemu hribu, kjer smo se potem vežbali v streljanju.

Proti koncu meseca julija je prišlo povelje, da odrinemo v Galicijo. Z godbo na čelu smo odkorakali na postajo, kjer smo zasedli vlak in se odpeljali. Na vožnji se je opazilo slede vojne čez proko karpatskega gorovja smo opazili sledove vojne. Mostovi so bili po večini razdrti in na hitro popravljeni, kar se v naglici pozna, ko je mogel vlak po polje naprej.

V Lvov, kamor smo dospeli, je bilo deloma v razvalinah in železniška postaja uničena. Skozi vojsko in ob cesti smo opazovali ob robovih križe, znake, da so tamle umrli vojaki. Končno smo se ustavili na neki postaji, katerega imena sem pozabil, in tam nas raztresli na razna postajališča in planjave, kjer smo postavili šatore.

Bilo je v začetku avgusta. V teh krajih je že bilo zatišje, a ker so nas kar zobe jezili, smo...

Naslednjega dne smo dobili nekaj kave, nakar se je bilo treba spet pripraviti na odhod. Hodili smo ves dan in se končno ustavili na neki ravnini, kjer smo spet postavili šotore. Tu smo ostali dva tedna in vsak dan je bilo treba hoditi na vežbališče in potem se je bilo treba odpraviti na pot. Nasproti je prišla vojaška godba ter nas potem spremljala na kraj, kjer je bil dvanajsti pehotni polk. Tam smo našli tovariše od enajste stotnije, bledi in izmučeni od neprestanega trpljenja. Povedali so nam, da je tovariša Barseta, ki je bil doma iz Razdrtega, ubila ruska krogla.

Da nadomestimo mrtve, ranjene in ujete, so nas poslali k raznim stotnijam. Nekateri smo bili tega veseli, ker smo se s tem iznebili brutalnega stotnika Klimeka. Tovariši so pripovedovali, da bi bil naš bodoči poklic itak kaj žalosten. Moje je bilo stanovanje urejeno, soba čista in dobil sem ruski bojni križ.

Nekega dne smo prišli ponovno k Rusji, ki ne okoli raztrešili vojaki z raketami, a mi smo šli naprej, ne ozirajoč se na streljanje. Proti jutru smo prišli do enega hribčka, kjer smo počivali do popoldne. Tu smo dobili nakar smo se spet pripravili na pot.

V deževju smo hodili po blatnih cestah z malimi presledki dva dni, potem pa smo se ustavili v neki vasi, kjer smo postavili šotore. Radi deževnega vremena nas niso preveč mučili z vežbanjem, toda kmalu smo morali spet odkorakati naprej po blatnih cestah. To korakanje je črpalo naše moči in marsikdo je omagal na poti. Take so polivali z mrzlo vodo in jih tako spravili spet k zavesti. Videl sem brutalnega častnika, ki je na tleh ležečega vojaka pretepal z palico in žele, ko je videl, da ga udarci ne bodo spravili k zavesti, je poklical sanitejce.

Okrog polnoči smo prišli do neke vasi, kjer smo se ustavili. Od onemoglosti sem se kar zgrudil na trati, ko so kuharji klicali, naj gremo po kavo. Bil sem je zelo potreben, toda vstati nisem mogel. Tovariš je nato vzel tudi mojo posodo in mi kmalu prinesel kavo, obenem pa mi je povedal, da je veliko število drugih vojakov omagalo.

S tovarišem sva spila kavo in zaspala. Zjutraj, ko sva se zbudila, sva bila vsa mokra od nočne rose. Takrat sva tudi opazila, da je precej tovarišev ostalo zadaj in so sedaj prihajali za nami. Med potjo so obešali, plačilo za trpljenje, ki so ga prestali, pa je bila kazen. Oficirji so jih namreč ukazali privezati k drevesom kot razbojnike. Vsak si lahko misli, kako smo se počutili, ko smo videli izmučene tovariše viseti ob drevesih, toda častniki se niso brigali za njih trpljenje.

Tu smo ostali dva dni in hodili na vaje. O polnoči naslednji dan smo spet odkorakali naprej in zjutraj smo dospeli do topniškega oddelka, ki je neprenehoma sipal granate in šrapnele na rusko bojno črto. Slutili smo, da se pred nami vri vroča bitka in kmalu se je pokazalo, da se nismo motili.

Tu smo zasedli jarke in se razvrstili v bojno črto. Proti večeru smo že opazili ranjence, ki so prihajali v našo bližino. Lahko ranjeni so hodili, težko ranjene pa so nosili, kar nam je strah še povečalo. Videl sem vojaka z odbito nogo pod kolenom, ki se je opiral na dve puški in se počasi pomikal v ozadje. Naš četovodja mu je pomagal čez ograjo iz bodeče žice, nakar je pohabljenec sam nadaljeval težko pot.

Ko se je zmračilo, smo odrinili naprej in čez nekaj časa smo prišli v strelske jarke. Ker je bila tema, nismo dosti videli, pa da smo slišali vpitje ranjencev. Od tu so naši zapodili Ruse in mi smo jim morali zdaj slediti. Hodili smo naprej do neke planjave in dalje v dolino, iz te pa zopet v breg. Dospeli smo na neko z ovsorn posejano njivo in takrat so zažvižgale ruske krogle okrog naših ušes. Hitra smo se vrgli na zemljo, nakar je streljanje ponehalo. Mislili smo, da se bomo nekoliko odpočili, toda prišlo je povelje, da je treba nadaljevati pot.

Hodili smo čez planjave in gozdove do drugega večera. Ustavili smo se v neki vasi, kjer smo dobili nekaj čaja in kruha. V temi smo prišli na neki vrt, kjer smo opazili jablane, obložene s še zelenim sadjem. Radi bi bili planili na jabolka, toda prišel je ukaz, da se jih ne sme nihče dotakniti.

Od tu smo odkorakali na neki hrib, kjer smo bili ves noč zaposleni s kopanjem strelskih jarkov. Slišali smo reglčanje strojnic in slutili smo, da nas Rusi pričakujejo.

Ko se je zdanilo, smo se spet pripravili na pot. Opoldne smo dospeli v neko vas, kjer so nam kuharji pripravili kosilo, toda preden smo ga dobili, je prišel ukaz za odhod. Prišli smo na večjo ravnino, kjer so nas zapazili Rusi in pričeli pozdravljati z granatami in šrapneli. Umakniti smo se morali do neke ceste in nadaljevati pot po obcestnem jarku ob potoku, katerega smo morali prekoračiti. Ko smo bili že na drugi strani, nam je četovodja ukazal, da moramo doseči strelski jarek v bližini.

In smo tako ležali v vrsti, je četovodja povzel prvega in to krohot odvalil kakih petdeset korakov, nakar je padel k tlom. Kmalu je prišla vrsta name — planil sem in tekel v toči krogel po planjavi in končno sem prišel do strelskega jarka, ki pa je bil že poln. Ker mi drugega ni kazalo, sem se vrgel na zemljo in pričel kopati skrivališče; delo mi je šlo hitro izpod rok, čeprav sem ležal na zemlji.

Kmalu sem izgrebel dovolj globoko luknjo, da sem bil na varnem. Mučil me je glad in zato sem se odločil, da izpraznim konvo konzerviranega mesa. Konzerve smo imeli več s seboj, a se jih ni smel nihče dotakniti brez dovoljenja. Konvo in nož, da jo odprem, sem imel že v rokah, toda to je preprečil trobentač, ki je naznanil naskok. Hitro sem potisnil konvo nazaj in že smo tekli v toči krogel po nekem močvirju proti Rusom. Ker so bili ti v strelskem jarku, mi pa na planjavi, so krogle dobro kosile v naših vrstah. Vrgel sem se na zemljo in hitro nakopal prsti, da smo se nekoliko zavarovali. Videl sem že mnogo naših vojakov, ki so se težko ranjeni zvijali v bolečinah. Krogla je prihrčala tudi v moj kupeček prsti in ga razpršila. Hitro sem odložil puško in pričel spet kopati, da se zavarujem, a trenutek pozneje sem že začutil bolečino v hrbtu. Odpel sem suknjo in iztrgal kri, nakar sem vrgel proč še druge stvari in zbežal nazaj v strelski jarek. Tam sem ugotovil, da sem le lahko ranjen. V jarku je bilo še večje število ranjencev in eden izmed njih je šil obvezal rano.

Ko se je stemnilo, so prišli sanitejci in odvedli ranjence v ozadje. Nagovarjali so tudi mene, naj se umaknem, toda bil sem izčrpan in se nisem mogel odločiti in tako sem ostal v jarku. Predno se je zdanilo, sem prosil nekega vojaka, ki je prišel mimo, naj mi vrže stvari, ki sem jih pustil spredaj, v jarek, kar je tudi storil. Mislil sem, da bom dobil še nekaj konv konzerv — a sem se motil. Nahrbtnik, ki je bil privezan k suknji, katero mi je vojak vrgel v jarek, je bil prazen.

Ko se je zdanilo, so pričeli Rusi spet močno streljati. Iz jarka nisem smel prikazati in tako sem tam ležal do večera. Ko je bila tema, so prišli sanitejci z nosili, na katera so naložili težko ranjene. Jaz sem pa čakal, dokler za njimi ni šel prvi zasilne voz v bolnišnice.

III

Pot je bila dolga in naporna, končno pa smo prispeli na cilj, kjer sem našel nekaj svojih tovarišev. Zdravnik je pregledal rane in nas poslal naprej. Zasedli smo vozove in se peljali do druge vojaške bolnišnice, kjer nas je zdravnik spet pregledal. Dobili smo nekaj kave in povedali so nam, da bomo morali nekaj časa čakati, potem pa bomo nadaljevali pot.

Tu je bilo vsepolno ranjencev in veliki kupi vojaške opreme, katero so odvezli težko ranjeni. Pri nekem kupu sem se usedel in izvlekel iz njega konzervo, v kateri sem našel stručno klobaso. Hitro sem jo skril pod suknjo in se vrnil k tovarišem. Vem še, da smo si komas razdelili. Jésem del – komaj sem ga spravil, kjer sem ga dobil.

Nato smo spet zasedli vozove in se odpeljali na neke železniške postaje, kamor smo prišli ponoči. Vsega okrog nas je bilo hrupno. Hitra nismo smeli zasedati mest, ker so bile vse zasedene. Vseeno smo odrinili naprej in se peljali preko Karpatov v Ogrsko. Tu nas je vlak zaustavil ob polno kočaro vasi in začela se je nova pot.

Zavili smo v tanko dolino, ustavili hitro na znak odhoda, so je izpraznili. Vlak se je pričel pomikati, ženska pa se je jokala pri prazni košari.

Na vlaku smo potem dobili nekaj živil, veliko premalo za izstradane ranjence. Ob progi smo opazovali s sadjem obložena drevesa, da so se nam kar sline cedile. Sadje smo požirali kar iz daljave, ker nismo mogli blizu njega.

Kmalu smo dospeli v neko mesto, kjer smo iztopili. Obstopili so nas Madžari in nas odpeljali v bolnišnice. Tu so nas najprej očistili uši, katerih smo se navzeli na fronti, in preoblekli. Takoj smo se počutili bolje, čeprav smo bili lačni. Prva dva dneva smo skoraj nepretrgoma spali v čistih posteljah. Tu me je obiskal tudi madžarski duhoven, ki je z menim razumela v nemškem. Smejal se mi je in s prstom pokazal pod nos, kakor je hotel reči, da sem pravi slovenski vojak, ko že brk nimam.

Rana se je dobro zacelila in po dveh tednih so me odslovili iz bolnišnice. Bil sem spet skupaj v družbi dveh Poljakov. Zopet smo dospeli v Kabi, od koder smo pred sedmimi tedni odšli z dvanajsto odhodno stotnijo proti fronti. Po znani poti smo odkorakali do vojaške kasarne, kjer so pregledali naše listine in nas potem poslali v eno uro oddaljeno mesto Tetelen. Ker smo bili izstradani in utrujeni, smo dospeli v mesto po treh urah počasne hoje.

Tu smo dobili stanovanje pri kmetih. Kar nas je bilo Slovencev v tem mestu, smo se dogovorili, da bomo vprašali, naj nas dodelijo k domačemu polku. Odločili smo se tudi, da vprašamo za dopust. Poveljnik nam je dovolil, toda naslednji dan, ko bi imeli dobiti potrebne listine, je bila smola. Prišlo je nenadoma povelje, da se moramo vsi Slovenci zbrati v dvanajsti stotniji in tako je šel dopust rakom žvižgat.

Ko smo prišli k stotniji, smo tam našli slovenskega četovodjo in dva desetnika, ki sta prišla od 27. pehotnega polka. Potem so vse Slovence dodelili k petnajsti stotniji oziroma bataljonu, nakar so nas poslali v barake ob železniški postaji. Že precej prileten četovodja je medtem zbolel in poslali so ga v bolnišnico, nakar je desetnik prevzel njegovo mesto.

Nekaj dni pozneje smo dobili nove uniforme in drugo opremo in spet se je bilo treba pripraviti na odhod. Na 1. novembra smo bili že na vlaku, ki nas je vozil nazaj v Galicijo. Naš bataljon so tvorili vojaki raznih narodnosti in vsaka narodnost je imela svojo zastavo, tako tudi Slovenci. Na neki postaji, kjer se je vlak ustavil, je poveljnik bataljona pregledal vagone. Rekel ni nič, toda pozneje je pozval vodjo našega oddelka in mu ukazal, naj odstrani slovensko zastavo, češ, da so srbske. Naš četovodja se je zgražal, toda pomagal ni nič. Bolelo je, ker je vedel, da se morajo slovenski vojaki boriti v avstrijski armadi, ki našega naroda ne priznava.

Po nekaj dneh vožnje smo bili spet v Galiciji. Vlak se je ustavil v neki dolini, kjer so nam pokazali velikansko vojaško pokopališče. Tam so bili zakopani vojaki, ki so padli v bitkah z Rusi. Naša bojazen pred fronto se je povečala. Zopet smo zasedli vlak in se odpeljali dalje. Ustavili smo se v nekem mestu, kjer smo prenočili. Naslednji dan smo spili kavo in odkorakali naprej. Hodili smo ves dan in proti večeru dospeli v neko vas, kjer se je bilo treba spet vežbati.

Nekega večera smo zunaj na polju postavili šotore, v katerih smo napravili ležišča. Ponoči je pričelo deževati, proti jutru pa se je dež spremenil v sneg in mraz. Ob štirih zjutraj so nas alarmirali za naskok na namišljenega sovražnika. Slične nočne vaje so se potem ponavljale. Tu smo morali tudi kopati strelske jarke.

V tem kraju smo večkrat opazovali žalostne prizore. Videli smo civilno prebivalstvo, ki se je moralo v hudi zimi umakniti in zapustiti svoje domove: Bile so matere z otroci in priletni možje. Ti so gonili pred seboj govejo živino, ki so jo rešili, predno so sovražnikove krogle udrle njih domičije.

Spet smo morali na pot, ki nas je pripeljala v neko vas. Naš oddelek se je ustavil pred neko hišo, v kateri so bila vrata zaklenjena. Gospodinja nam je hotela preprečiti vstop, a se je ustrašila grožnje, da bomo rabili silo. Zvečer je skuhala nekaj krompirja za nas, zato smo nekateri odšli na podstrešje, kjer smo opazili prekajeno meso. Za nami je kmalu prišla gospodinja, ki je meso hitro pobrala in odnesla v drugo shrambo. Moj tovariš jo je pri tem opazoval in ponoči je želel v shrambo ter ukradel kos slanine. Zjutraj, ko smo se pripravljali na odhod, je gospodinja opazila tatvino, nakar je začela silno vpiti. Da žensko potolaži, je začel četovodja ponovno preiskovati, toda našel ni ničesar, ker namerno ni hotel odkriti tatvine.

Treba je bilo spet nadaljevati pot. Dospeli smo do vasi, kjer se je nahajal poljski pehotni polk. Tu so nas dodelili k stotnijam, kar ni ugajalo našemu četovodju. Šel je pred polkovnika in razložil, kdo smo in da hočejo Slovenci zbrani v svoji četovodiji. Odpustil je, da to ugodi naš želji pozneje in res je držal besedo, toda nekaj Slovencev je vseeno ostalo pri Poljakih.

Za vodjo naše stotnije smo dobili nadporočnika Klimeša, ki je bil dobra duša. Da li je bil sorodnik stotnika Klimeša, ki je brutalno postopál z vojaki, mi ni znano. Nadporočnik je bil Čeh in bil nam je naklonjen. Vedno nas je nagovarjal k prepevanju naših pesmi in nas držal v dobrem razpoloženju. Pravil nam je smešnice in vsi smo ga radi poslušali. Učil nas je tudi petja, in ko smo bili nekoliko izvežbani, nas je peljal pod okno polkovnikove sobe, kjer smo zapeli par pesmi in polkovnikov sluga nas je nagradil s par steklenicami ruma.

Bila je huda zima, a smo morali vseeno vsak dan hoditi na vežbališče, kjer smo se urili v streljanju. Neki dan je bil zaradi oficirske nepremišljenosti ubit vojak in več drugih je bilo ranjenih. Vežbanje v hudi zimi nam je črpalo moči in to trpljenje se je vleklo do sredi marca, dokler ni spet prišel ukaz za odhod.

Mislili smo, da nas bodo poslali na italijansko fronto, ampak gotovi nismo bili, kam nas bodo zvlekli. Na železniški postaji so pred nami zasedli vlak stotnije nekega polka, a smo imeli smolo. Par kilometrov od postaje se je namreč lokomotiva zvarila v sneg in obstala. Vzelo je dva dni, da smo jo izkopali in spravili v red.

Naslednje jutro smo mi zasedli drugi vlak in po petdnevni vožnji smo dospeli v tirolske hribe. Tu nas je doletelo novo trpljenje, ker so nas stalno gonili po strminah.

Ko smo se nekega dne vračali z vaj, smo prišli do mesta Bocen, kjer se je nahajal 27. pešpolk, pri katerem je bil moj bratranec. Sklenil sem, da ga obiščem naslednji dan, na nedeljo, ko sem bil prost. Na ta dan je imel polk nekakšne ceremonije in bil v nastopu. Ko sem tako korakal mimo vojaštva, sem naenkrat zaslišal glas svojega bratranca, ki me je pozdravljal. Ko so ceremonije minile, sem ga obiskal in oba sva bila vesela snidenja. On mi je pripovedoval, kaj vse je že doživel na italijanski fronti, jaz pa sem mu orisal trpljenje vojakov na bojiščih v Galiciji. Razgovarjala sva se dolgo časa in se končno poslovila drug od drugega.

IV

Visoke tirolske hribe je že vedno pokrivala debela plast snega, ko je v dolinah bilo toplo in je trta poganjala brstje. Nekega dne je prišel ukaz, da moramo na vrh visoke gore, kamor smo s težavami prilezali. Tu smo dobili kratek počitek, nakar smo ubrali pot po drugi strani nazvad. Pot je bila slaba in tudi je že kmalu zmanjkalo, da smo morali po trebuhih plezati naprej, za nami pa se je valilo kamenje. Poročnik nam je opozoril na nevarnost, zato sem se odstranil od skupine in sam nadaljeval pot po strminah.

Šele v mraku sem se vrnil ves izmučen v stanovanje, kjer sem opazil, da so se vsi prali nazaj. Tovariši so mi povedali, da »no od kraja, kjer sem jih pustil«, krenili spet na hrib in so nato odšli v dolino.

Najvišja gora v tisti okolici je Mendel, po kateri smo se morali tudi plaziti. Splezali smo stalno po snegu in prispeli na kraj, ko smo že blizu italijanski fronti. Na poti smo opazovali druge vojaške oddelke, ki so prodirali v isti smeri, iz česar smo sklepali, da nas čakajo hudi boji. Potovanje preko hribov je bilo naporno za izstradane vojake.

Dospeli smo do prvih italijanskih strelskih jarkov, kjer so se nekdaj dni prej vršili vroči spopadi. Italijani so se morali umakniti v naglici in so tu pustili mnogo orožja in bojnega materiala. Granate so ležale kar na cestah in bili smo vedno v nevarnosti.

Neke noči, ko smo se z nekega hriba počasi pomikali proti dolini, smo opazili Italijani in nas začeli pozdravljati s kroglami, ki pa niso napravile posebne škode, ker so šle v sneg. V dolini pa smo naleteli na njihov most, potem pa smo zopet prodirali proti sovražniku. Italijani so morali zopet ubežati z nekim hribom, toda ne predno nas niso opazili. Pri tem so uporabili nad nami italijansko letalo, ki je krožilo nad nami in trosilo granate, katere so trosile smrt in trpljenje. Krogla je zadela mojega tovariša v križ, da je ranjen obležal in kmalu izginilo.

Kmalu potem so pričele frcati italijanske granate in šrapneli nad našimi glavami, a nam niso mogle do živega, ker nas je varoval hrib. Tu so nam častniki povedali, da bomo naslednjega dne naskočili Italijane, da jih poženejo z njihovih pozicij. Tisti noči smo zapustili varna zavetja za hribom in odkorakali naprej, nakar sem srečal vojaka, ki da se napil vode, toda častnik nas je napodil.

Okrog polnoči smo prišli vznožja nekega hriba, kjer so nas postavili v bojno črto. Opoldne, ko smo nekaj malega zaužili in se nekoliko okrepčali, je prišlo povelja za napad. Pričeli smo streljati in počasi pomikati proti italijanskim jarkom. Med nami in Italijani je bilo zmrznjeno in zaradi tega nismo mogli ugotoviti razdalje. Italijani so streljali tako, da smo se morali zrušiti, da nas bodo lažje pokosili. V razdalji dvajsetih korakov so nas zadeli granati.

Kmalu se je začela se je vse bolj mešati, tako da nismo več vedeli, kdo strelja in s katere strani. Bila je grozna zmeda, v kateri so ležala trupla, kri, kriki ranjencev in streljanje, velike izgube na obeh straneh, so se morali Italijani umakniti.

Ko sem z drugimi vred preskočil italijanski strelski jarek, se je zraven mene zgrudil ranjeni desetnik poljske narodnosti. Skočil sem k njemu, da ga obvežem, medtem pa je prišel častnik, ki mi je nastavil revolver pod nos in zavpil »Naprej!« Hitro sem mu pojasnil, da obvezujem ranjenca, nakar se je zadovoljil in odšel.

Ko sem opravil to delo, sem odšel za tovariši. Dohitel sem jih na vrhu hriba. Bila nas je le še peščica, kajti večina je bila zapletena v vroči bitki. Ko smo se pogovarjali o mrtvih in ranjenih tovariših, so pričeli frčati krogle na nas iz ozadja. Streljali so na nas avstrijski vojaki, nevedeč, da smo mi v ospredju. Umaknili smo se na drugi hribček, kjer smo naenkrat opazili pred nami polno Italijanov. Častnik je vedel, da ne bomo kos Italijanom, a je vseeno ukazal streljati. Po kratki bitki, ko sem uvidel, da bomo poraženi, sem zbežal proti desnemu krilu in se znašel v sredi med italijanskimi in našimi četami. K sreči sem zapazil kup kamenja in pred njim izkopano jamo, v katero sem se zaril. Za menoj so pribežali nekateri drugi tovariši in tako smo bili naenkrat v križnem ognju. Naši vojaki so nas obstreljevali, ker so mislili, da smo Italijani in ti tudi, ker so vedeli, da smo Avstrijci. Tovariš se je iz neznanega vzroka vzpel čez kamenje in se takoj ranjen zvalil nazaj. Drugi tovariš je hitro dal znamenje s kapo na puški, kar so naši opazili in nato prenehali s streljanjem.

V bližini naše luknje so padale granate. Ena je eksplodirala tik za našim skrivališčem, da se je drobno kamenje vsulo na nas. Ker sem se bal, da bodo druge priletela naravnost v naše skrivališče, sem se spustil po bregu in dalje v dolino, kjer sem presenečen zapazil skupino italijanskih vojakov. Tudi oni so me opazili in pričeli kričati: »Sta, sta, sta.« — se podam. Vrgel sem puško proč, ker sem videl, da me bodo sicer ubili, če bi streljal. Tovariš je še ležal v luknji in ga niso našli, nakar so prišli za menoj in ostali tovariši, ki so jih Italijani ujeli.

Vse so nas odvedli do bližnje italijanske posadke, kjer nas je obkrožila grupa vojakov. Nastala je prava smešnjava, ko se je oficiir napotil z revolverjem v roki proti nam. Sledili so glasni pogovori in prerekanje in še danes sem mnenja, da nas je hotel častnik postreljati, a so mu to vojaki zabránili.

Po daljšem debatiranju je častnik odbral pet vojakov, ki so nas kot ujetnike odvedli v ozadje. Med potjo smo videli italijanske čete, ki so korakale na fronto. Med vojaki so bili dobri in slabi ljudje. Nekateri so kričali na nas, da je treba ubiti, drugi pa, da smo reveži kakor oni in da nas je treba pustiti pri miru. Nalételi smo tudi na dobrega vojaka, ki nam je dal cigaret.

Ko smo čúspeili v kake tri kilometre oddaljeno dolino, smo se ustavili. Kmalu so nas obkrožili italijanski vojaki in pričeli so nas opazovati od nog do glave — nekateri iz sovraštva, drugi morda iz sočutja. Da so bili med njimi dobri ljudje, sem se prepričal, ko sem bližnjega vojaka prosil, naj mi prinese vode, kar je tudi storil. Drugi so nam dali kruha in cigaret.

V mraku sta dva karabinjerja nadomestila stražo ter nas odvedla naprej. Po daljši hoji smo dospeli do nekega tovornega avta, na katerega so nas naložili in odpeljali dalje. Med vožnjo sem mnogo premišljeval, in ker konca vojne še ni bilo videti, sem bil zadovoljen, ker so me Italijani ujeli.

Okrog polnoči se je avto ustavil v nekem mestu, kjer smo morali izstopiti. Odvedli so nas v veliko poslopje, kjer smo prenočili. Zjutraj, ko sem stopil na dvorišče, sem opazil veliko število ujetnikov. Bili so poljske narodnosti in med njimi sem bil jaz edini Slovenec. Približal se mi je italijanski vojak in pričel povpraševati po Slovencih.

Ker sem se bal izpraševanja, sem se mu izogibal, toda Poljaki so me pokazali vojak, ki je iskal Slovence, nakar je stopil k meni in me prijel in priparkal v posebno slovensko zbornico, kjer je bil en sam slovenski. Bojazen me je kmalu minila, ker je bil zelo prijazen napram meni. Dejal je, da sem lahko vesel, ker so me ujeli, kajti v Italiji mi ne bo treba stradati.

Opoldne so nam razdelili obed, ki nam je šel v tek, ker smo bili lačni kot volkovi. Po dolgem času smo se spet enkrat do sitega najedli. Kmalu nato so prišli karabinjerji, ki so nas postavili v vrsto, nakar smo odrinili proti Veroni. Kmalu smo dospeli v mesto, kjer so nas civilisti kar po strani gledali in najbrž se nam bi slabo godilo, če ne bi bili močno zastraženi.

Odpeljali so nas potem v trdnjavo Sv. Ana, kjer nas je sprejela druga straža. Ta nas je pregledala in potem peljala v kopališče, kjer smo se pošteno okopali in očistili uši. Potem smo oddali novo perilo in odkazali so nam ležišče, v katerem smo se naslednjo noč dobro naspali.

Drugi dan so nas posamezno klicali v pisarno, kjer so nas natančno popisali. Ko sem stopil v pisarno, me je pričel izpraševati italijanski desetnik v nemščini. Ko sva bila že skoraj pri koncu, me je vprašal, odkod sem doma. Povedal sem, da sem z Kranjskega, nakar me je debelo pogledal in rekel v slovenščini: »Tako, Kranjec si,« ter me odslovil.

V tem kraju je bilo več drugih slovenskih ujetnikov, s katerimi sem se kmalu seznanil. Nekaj dni pozneje so pripeljali drugo skupino ujetnikov, med katerimi je bilo precej Slovencev od 27. pešpolka. Vsak dan smo se zbrali na dvorišču, kjer smo se lahko razgovarjali o doživetjih na fronti.

V ta kraj so neprenehoma vozili ujetnike, jih očistili uši in potem poslali naprej, kajti ni bilo treba narediti prostora drugim. Tudi nas so kmalu poslali z močno stražo v trdnjavo St. Felice. (Okrog Verone je mnogo trdnjav, katere so pred mnogimi leti zgradili Avstrijci.) V trdnjavi St. Felice smo ostali mesec dni. Nekega dne smo opazili v zraku avstrijsko letalo, katerega so kmalu obkrožila italijanska in pričela se je bitka. Pilot avstrijskega letala je bil navihan in se je spustil navpično proti zemlji, da prevari Italijane, kar se mu je tudi posrečilo. Naenkrat se je zasučal vodoravno in jo popihal nazaj proti Avstriji, kamor mu italijanski letalski niso hoteli slediti.

Ko se nas je tukaj nabralo kakih tisoč ujetnikov, so nam razdelili potrebno obleko in pohištvo, nakar smo bili naslednji dan pripravljeni za odhod. Ko smo tako stali v nastopu drugega dne, smo videli Italijane opremiti veliko množico straž. V ospredje so postavili kolesarje, za njimi je bila četa konjenikov in ob straneh so korakali pešci — oboroženi vojaki. Po številu je bilo straže mnogo večje od ujetnikov, s katerimi so odkorakali proti mestu je bil pravi cirkus. Ob cestah je stala velika množica civilistov, ki nas je gledala sovražno in kričala »Živela Italija!« Takrat smo uvideli, da je bila močna vojaška straža potrebna, da nas je varovala pred napadi razkačene množice. Na železniški postaji so nas porinili v vagone in odpeljali smo se proti Milanu. Tu so nas nastanili v velikem poslopju, kjer smo prebili noč, naslednje jutro pa smo spet zasedli vlak in se odpeljali dalje.

Po pardnevni vožnji smo dospeli v mesto Santa Maria Capua pri Neapolju. Tu so nas nagnali na veliko dvorišče, obdano z zidovjem, kjer so bile postavljene lesene barake, v katerih so nas nastanili. V vsaki baraki je bilo prostora za 125 mož. Dali so nam čiste postelje, na katerih smo se po dolgem času spet pošteno naspali.

V

Slovenci smo se držali skupaj in dobili polovico barake, v drugi polovici pa so se nastanili muslimani iz Bosne, s katerimi smo se dobro razumeli. Ker mohamedanska vera prepoveduje uživanje svinjine, so ti prosili italijanske oblastni za maščo, da bodo z njo zabelili makarone in riž namesto s spehom, kar so jim tudi ugodili. Dobili so tudi svojega kuharja, da jim je kuhal jedi po njihovem običaju. Vsi drugi kuharji so bili tudi ujétniki. Naš kuhar se je hotel nekoč pošaliti z muslimanskim kuharjem, a je žal to naletelo kos špeha, katerega je hotel vtakniti v kotel, v katerem se je kuhala mohamedanska juha, a že se je zabliskal nož v roki muslimskega kuharja. Zapretil je našemu kuharju, da ga bo zaklal, nakar je to uvidel, da se z muslimani ne more šaliti.

Medtem so prihajali novi ujetniki in barake, v katerih je bilo prostora za pet tisoč mož, so bile kmalu napolnjene z avstrijskimi ujetniki. Bili so različnih narodnosti in tudi naša skupina se je povečala z novimi prišleci. Hrana je bila zadovoljiva, in ker nismo imeli nobenega dela, se nam ni slabo godilo, čeprav smo bili pod strogo vojaško disciplino.

Ravnati smo se morali po predpisanih pravilih. Zjutraj nas je zbudil italijanski trobentač, nakar smo morali znositi posteljno opremo na dvorišče, počistiti barako, potem smo posteljno spet znesli nazaj v barake ter jo zložili po predpisih. Ob 8. uri zjutraj smo dobili kavo, potem pa je bil nastop. Italijanski častniki nas kar prešteli in potem pregledali barake, če je vse v redu. Nato smo se lahko kratkočasili z igranjem kart do kosila, ki je bilo opoldne. Potem se je štetje ponovilo in nato smo bili spet prosti. Ob 6. zvečer smo dobili večerjo, ob 8. smo morali iti počitku in ob 9. je moralo biti že vse tiho.

Tu smo imeli priliko opazovati ognjenik Vezuv, ki je bil oddaljen kakih deset kilometrov od nas, iz katerega so se vedno valili gosti oblaki dima. Prizor, ki nam je nudil, je bil zelo zanimiv.

Neke temne noči je neki slovenski ujetnik skušal pobegniti, kar je bilo seveda nesmiselno. Prišel je do obzidja, kjer ga je prijela italijanska straža in odpeljala v zapor. Drugi dan je moral pobrati vse svoje stvari in odvedli so ga nam neznano kam.

Dasi je bila že jesen, nas je vseeno mučila huda vročina. Že pozno jeseni pričnè zeleneti od poletnega solnca ogreti hribi. Parkrat so nas pod močno vojaško stražo peljali na izprehód proti naravi, da bi nas vsaj malo zrak osvežil. Ob takih prilikah smo opazovali v obleki vsakega ujetnika. Skriti so imeli denar in nože. Nekega ujetnika, pri katerem so našli nekatere prepovedane stvari, so zaprli.

Denarja nismo smeli imeti, dali so nam pa nekakšne izkaznice, ki smo jih rabili namesto denarja. Za rezanje kruha smo rabili zbrušene žlične držaje, a jih nismo morali skrivno uporabljati pred italijanskimi stražniki.

Nekaj dni pred božičem so nas začeli razdeljevati po narodnosti in nas v manjših skupinah pošiljali v razne kraje. V skupini, kateri sem bil dodeljen, je bilo kakih trideset Slovencev. Poslali so nas na železniško postajo, od koder smo se odpeljali najprej severu. Po dalji vožnji smo izstopili v mestu z imenom Avila. Odvedli so nas v veliko poslopje, kjer smo našli veliko število dezerterjev iz avstrijske armade, med njimi tudi veliko Slovencev. Kako hitro se razširi, da smo na tem kraju, so nas že naslednji dan obiskali zastopniki cesarja, ki pa pri Italijanih niso dosegli nobenega uspeha.

Nekaj dni pozneje so nas ponovno preselili. Moral sem se ločiti od svojih tovarišev, ki so me tolažili, da se bomo morda spet srečali. Poslali so me v mesto, kjer so nas nastanili pod zelo močno italijansko stražo. Najbolj divji so bili avstrijski Srbi, ki so nas obkladali z grdimi imeni.

Italijani so se zavedali, da bo prišlo do konflikta med nami dezerterji, ako ne odredijo potrebnih korakov. Naslednje jutro so nas odvedli na železniško postajo, kjer smo zasedli vlak in se odpeljali v mesto Sulmona. Tam smo odkorakali v tri kilometre oddaljeno vas Fonte de Amora. Že med potjo smo opazili na bližnjem hribčku dolge vrste barak, ki so pričale, da je tam ujetniško kolonija. Ko smo dospeli na cilj, se je pokazalo, da se nismo motili.

V tistih barakah sem se sestal s slovenskimi ujetniki, ki so me odšli pozdravit. Dasi je bilo to veliko število barak, so še vedno gradili nove, iz česar smo sklepali, da še to kmalu ne bo konec. Barake so gradili civilni obrtniki in jim pri tem delu tudi ujetniki. Dnevna hrana, ki so jo prejemali ujetniki, je znašala 50 centov.

V teh barakah smo prebili zimo. Nekega dne so nas pripeljali pred posebno barako, kjer so nas popisali. Kaj naj bi to pomenilo, nismo takoj uganili, dokler nismo zagledali italijanskih karabinjerjev, ki so šli proti nam. V sredi so imeli dva ukenjena civilista, vojaka ujetnika, ki sta skušala pobegniti, a so ju zasačili na železniški postaji. V naši bližini so se karabinjerji ustavili in privezali begunca k drogu, vendar sta še lahko komodno stala na nogah.

To početje je opazoval neki ujetnik, ki je pristopil h karabinjerjem in jim pojasnil, da v Avstriji bolj strogo kaznujejo grešnike. Vojaka, ki napravi kak prestopek, privežejo tako, da mora viseti na rokah. Karabinjeri so bili zadovoljni s pojasnilom. Rekli so, če v Avstriji to tako delajo, bomo tudi mi, takrat so privezali begunca po navodilih ujetnika.

Ujetnik, ki je bil odgovoren za mučenje beguncev, je kmalu prejel zasluženo plačilo. Na dvorišču, ko se je vračal v barako, so ga prijele močne pesti in preteple. Morda bi ga bile zibile do smrti, ako ne bi bila priskočila italijanska straža na pomoč ujetniku in ga rešila.

Vso zimo smo se povečini dolgočasili v barakah, na pomlad, ko smo se lahko sprehajali po dvorišču, pa je postal položaj že bolj neznosen, ker smo videli vedno ene in iste vrste ujetnikov in smo bili že siti in vsi smo hrepeneli po svobodi. Nekega dne smo izvedeli, da bodo sestavili skupino 30 mož ter jih poslali na metliške opravila: poljska dela. Ker je bil v pisarni uposlen Slovenec, smo bili Slovenci najprej na vrsti, da smo se prostovoljno javili za poljska dela. Vsi smo se prijavili in tako smo skupino tvorili sami Slovenci. Potem so nas še popisali, nam dali potrebno obleko in odkorakali smo na železniško postajo, kjer smo zasedli vlak in se odpeljali.

Vlak se je ustavil v vasi Carsoli, kjer smo izstopili. Odvedli so nas v neko dvanadstropno poslopje, v katerem smo zasedli tri sobe, četrta pa nam je služila za kuhinjo. V peti sobi je bila pisarna, v šesti pa se je nastanila italijanska straža, katero je tvorilo pet oboroženih mož, kateri je poveljeval narednik. Kmalu je prišel k nam neki rejen civilist, ki je dejal, da je odvetnik in da lastuje velik kos zemlje. Med nami je bilo nekaj primorskih Slovencev, ki so razumeli italijanščino in on nas je bil tega vesel. Bil je zelo priden, ko je pojasnjeval, pri čem bomo delali zunaj na poljih.

Naslednji dan smo že bili na delu, nekateri na polju, drugi v gozdu. Prve dni smo trdo delali in gospodar je bil z nami zadovoljen, pozneje pa smo pričeli popuščati, ker je bila plača silno nizka. Gospodar je bil jezen, a pomagati si ni mogel, ker smo imeli zaslombo pri vojaški straži, ki se je zavzela za nas.

Pri tem delu so dnevi počasi minevali in prišel je čas žetve. Kmetje so imeli v tem času dosti dela, toda bilo je pomanjkanje delovnih moči in apelirali so na vojaške oblasti, naj jim preskrbijo ujetnike, da jim bodo pomagali pri žetvi. To se je tudi zgodilo in oboji, kmetje in mi, smo bili zadovoljni. Dobivali smo dobro hrano in tudi pijače ni manjkalo.

Ko je bilo delo na polju končano, smo šli spet delat za tistega odvetnika, ki je imel velik gozd kostanjevega drevja. Dva tedna smo obirali kostanj, ki ga je odvetnik pošiljal na trg in dobil zanj precej denarja. Priganjal nas ni dosti pri tem delu, toda dajal nam je slabo hrano in bili smo nezadovoljni, a pomagati si nismo mogli.

Ko se je približala zima, je prišel ukaz, da se bomo vrnili v stare ujetniške barake. Tam smo našli veliko število novih ujetnikov in med njimi sem opazil tudi svojega starega tovariša s fronte. Imela sva si veliko povedati o doživetjih na bojišču in v ujetništvu. Izvedel sem, da so okrog tisoč ujetnikov poslali na delo v neki nezdav kraj, kjer je bila slaba pitna voda. Med ujetniki so se pojavile nalezljive bolezni in smrt je imela veliko žetev. Ugotovili so, da je polovica tistih ujetnikov podlegla boleznim.

V teh barakah smo prebili zimo ob slabi hrani in v dolgčasu. Na pomlad so spet pričeli zbirati skupine ujetnikov poljska dela. Skupina, h kateri sem bil dodeljen, se je z vlakom odpeljala v Rosiano in tam je dobila stanovanje v velikem poslopju. Naslednji dan so pričeli prihajati kmetje, ki so potrebovali delavce v svojih vinogradih, katerih je bilo vse polno v tisti okolici. Delo v vinogradih ni bilo preveč naporno in tudi kmetje so bili z nami zadovoljni in so skrbeli, da smo imeli dobro postrežbo. Na žalost smo se morali kmalu ločiti od tega kraja, kajti pripeljali so druge ujetnike, ki so nas nadomestili, mi pa smo se morali vrniti v barake.

V barakah nas niso držali dolgo, kajti sestavili so skupino 200 mož in jo poslali proti severu. Po daljši vožnji z vlakom smo dospeli v mesto Bolognina, kjer smo izstopili in so nas odpeljali na polje, kjer smo morali postaviti šotore. To je bilo l. 1918, ob času, ko so avstrijske čete pognale Italijane do reke Piave. Da so se Italijani pripravljali na nadaljnji umik, smo spoznali, ko je prišel ukaz, da bomo morali kopati strelske jarke. Pri tem delu so nas nadzorovali po navodilih italijanskih častnikov ujeti avstrijski podčastniki, ki so bili veliki suroveži. Ujetniki smo jih sovražili bolj ko Italijane, kajti slednji so bili proti nam obzirnejši. Nekega podčastnika, ki je stalno šikaniral ujetnike, so ponoči pretepli, nakar se je pritožil. Italijani, ki so se hoteli izogniti neprilikam, so mu dali oboroženo stražo, potem pa so ga premestili.

Tukaj smo dobivali zelo slabo hrano in delo v poletni vročini je bilo naporno. Štirje Slovenci so se trpljenja naveličali in so se hoteli rešiti z begom, ki pa se je ponesrečil. Ujela jih je vojaška straža in prignala nazaj.

Poletje je minilo in nastopila je deževna jesen. Naša šotorišča so bila na močvirnati zemlji in morali smo gaziti po velikem blatu. Tudi slama, na kateri smo morali ležati ponoči, je bila vsa mokra in gnila in med nami so se pričele širiti bolezni. Zdravniki so imeli dosti posla z bolniki in mnoge so morali poslati v bolnišnice.

Pozno v jeseni je prišlo povelje, da se moramo pripraviti za odhod. Odkorakali smo proti železniški postaji, kjer so nas potisnili na vlak in ta nas je odpeljal neznano kam. Vozili smo se en dan in eno noč in izstopili na neki postaji, od koder smo nadaljevali pot peš do 15 kilometrov oddaljenega mestecca ob jezeru, kjer so nam določili delo pri popravljanju cest. Različna znamenja in dogodki so nas uverili, da se bliža konec vojne. Kmalu se je pokazalo, da se nismo motili.

Bilo je na 11. novembra, ko nas je italijanski častnik pozval v nastop in sporočil novico, da je vojna končana. Vsi smo se razveselili te novice, kajti upali smo, da se bomo rešili ujetništva, a kmalu smo spoznali, da smo se varali. V tem kraju smo trpeli in stradali nadaljnja dva meseca. Našemu mučeništvu še ni bilo konca.

Nekega dne so nas odpeljali na železniško postajo, kjer smo zasedli vlak in se odpeljali. Vlak se je ustavil v bližini Verone, kjer smo izstopili in odkorakali v deset kilometrov oddaljeno mesto Zevio. V tej okolici je bilo na tisoče mul in konj, katere so prignale s fronte. Te živali smo morali krmiti in čistiti. Graščinski hlevi v vedonski okolici in drugi prostori so bili namenjeni mulam in konjem. Ujetniki zaposleni do pozne jeseni naslednjega leta, dokler nas niso poslali v staro trdnjavo na hribčku ob mestu Veroni. Tu nas je italijanski častnik obvestil, da nas bodo kmalu poslali domov.

Novice smo bili zelo veseli, toda naša želja se je izpolnila šele proti koncu februarja, ko nam je isti častnik sporočil, da se moramo pripraviti na odhod, nakar smo pričeli z veliko naglico pospravljati svoje stvari. Ko je bilo vse urejeno, smo odkorakali proti železniški postaji. Tam smo zasedli vlak, ki nas je odpeljal do obmorskega mesta Ancona, kjer je na nas že čakal parnik, da nas odpelje v Jugoslavijo.

Iz vseh krajev so prihajale skupine ujetnikov in parnik je bil kmalu natrepán.

Parnik je odrinil iz pristanišča okrog polnoči. Vozili smo se vso noč in v mraku naslednjega dne smo dospeli v Dubrovnik. Parnik se je ustavil kakih sto metrov od obali in po nas so prišli jugoslovanski vojaki s čolni, v katerih so nas prevažali na suho. V Dubrovniku smo prenočili, drugi dan pa smo se po ozkotirni železnici odpeljali do Bosanskega broda, kjer smo presedli na vlak širokotirne železnice, ki je odpeljal proti Zagrebu.

Tam smo zasedli spet drugi vlak in nadaljevali vožnjo proti Krškemu. V Vidmu, od koder sem se 15. aprila l. 1915 odpeljal k vojakom, sem se zopet znašel 3. marca l. 1920 ob zgodnji jutranji uri. Vlak se je tu ustavil, nakar sem izstopil in nadaljeval pot peš proti Kostanjevici in od tu dalje v svojo rojstno vas. Trpljenja, ki sem ga prestal na fronti in v italijanskem ujetništvu, je bilo konec.

Doma so bili zelo veseli mojega prihoda. Imeli smo si dosti povedati o težavah in trpljenju, ki smo ga prestali v vojnem času. Doma se je v času moje odsotnosti mnogo spremenilo, kajti vojna je povsod pustila žalostne sledi. Manjkalo jih je mnogo, ki so izgubili življenje na fronti, drugi pa so prišli domov pohabljeni in uničeni. Bratranca, ki je bil istočasno z menoj poslan v vojaško službo, sem našel bolnega. Bolezen, posledica trpljenja na fronti, ga je pokončala naslednjo jesen.