Ne bom več naša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Ne bom več naša ...«
Tadeja
Izdano: Vigred 4/3 (1926), 59–60
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kadar se godi človeku predobro, mu pride marsikaj v pamet, kar pa ni pametno.

Pet let mi je bilo, ko sem se nenadoma spomnila, da ne bom več »naša«. Nekega zimskega popoldne sem stopila k materi.

»Mama, jaz ne bom več naša. Hribarjeva bom.«

Mati je za hip obstala. Nasmehnila se je. Videla sem smehljaj na njenem licu, videla sem pa tudi senco, ki je hušknila preko oči in zakrila solnce v njih. Takrat nisem razumela te sence.

»Kar bodi! Čakaj še, da ti navežem culo, potem pa pojdi!«

Jaz sem pa mislila, da mi bo branila.

Res je mati kmalu prinesla iz sobe culo, dala mi jo je v roko in odprla vrata. Nič ni izpregovorila, ni mi segla v roke, tudi smehljaja ni bilo na njenih ustnih. Tiho je zaprla za menoj vrata.

Šla sem. Potrkala sem na sosedova vrata.

»Sedaj bom pa vaša. Mama je rekla, da smem biti.«

Zasmejala se je soseda, zasmejali so se otroci in tudi sama sem se zasmejala.

Soseda mi je odvzela culo in odšla sem na dvorišče s Francetom se sankat. Tiho in hitro so drčale sani in tih ponos je bil v meni, ko sem sedela na njih. Skrivoma sem gledala v okna, če me vidi morda mati.

Pa kaj vendar mislim, saj sem sosedova! Saj mati ni več moja mati! Hotela sem prepričati o tej resnici samo sebe.

Morda so prehitro drčale sani ali pa je bil France preneroden. Nenadoma sva oba ležala na trdem snegu, sani pa so same drčale navzdol po klančku.

Začutila sem bolečino na glavi, obenem pa zapazila, da mi lije kri iz nosa. Jokaje sem hitela po vrtu, po dvorišču, v vežo, k materi.

»Mama, kri!«

Prestrašena je stopila mati k meni, z neko trdostjo, v kateri je bil strah in usmiljenje, ter rekla:

»»Saj nisi naša! Tja pojdi ...«

In obenem me je že umivala, ustavila kri in me ozdravila.

Sedla sem mirno na istol in molčala. Tiho je sedela tudi mati in pletla dalje. Le zdajpazdaj me je pogledala, izpraševale, ljubile so njene oči.

Zvečer je prinesla soseda culo nazaj. Zasmejali sta se z materjo, jaz sem pa hitela v sobo in tam jokala. Med jokom, v solzah in v molitvi za mamo sem zaspala.

Ponoči pa mi je žgoča svetloba odprla oči in v polsnu sem videla mater, ki je stala z lučjo pri meni. Prekrižala me je in me skrbno odela.

Čez petnajst let nisem bila več naša ...

In nimam te več, o mati, da bi mi izbrisala s toplo besedo bolest iz srca, da bi me pokrižala na čelo, usta in srce, da bi me toplo odela, kadar brije burja in me zebe v dušo ...