Nastanek in razvoj grškega herojskega epa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Nastanek in razvoj grškega herojskega epa
Srečko Puncer
Izdano: Savinja let. 1, št. 1, 1914
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Že v Homerjevi dobi (1000–700 pr. Kr.) ni bila Grška več enotna, temveč razdeljena na večje število samostojnih državic, ki jih je spajalo tesneje le isto verstvo in ista narodna pisava, vse druge prvine države pa so jim bile različne.

Grki so si predstavljali svoje bogove popolnoma od ljudi, ne samo v telesnem, temveč tudi v duševnem oziru. Mislili so si jih z vsemi človeškimi nagoni in strastmi, toda z neskončno večjo močjo in oblastjo, pozneje tudi neumrljive, vedno mlade, dočim so si jih prvotno mislili umrljive. Bogovi domujejo, kakor bogati ljudje v prekrasnih palačah na Olimpu, ki so si ga izprva mislili na Zemlji, pozneje pa ga povišali nad oblake.

Tak po človeški zamišljen bog pa je moral imeti seveda svoje bivališče tudi sredi ljudi, da je v njem stanoval, kjer so ga častili verniki in mu tja donašali darove. Tako božje bivališče, ali svetišče se je razvilo brez dvoma iz domače kapelice, ki so jih imeli stari Grki po svojih hišah. Pozneje so jeli zidati hiše božje na razvalinah starih palač, po svetih logih in gajih.

Vsako svetišče je imelo svojo sveto legendo. Tvorile so jo himne, ki so jih peli svečeniki v čast krajevnemu bogu ob njegovih praznikih. Čim bolj pa so prihajali narodni bogovi na plan, tem hitreje so izgubljali krajevni svoje božanstvo in bili slednjič ponižani v junake ali heroje, ki so živeli baje v starodavnih časih in bili mnogo močnejši, kakor navaden človeški rod. Celo Heraklej ni mogel uiti tej usodi. Pesmi, ki so slavile njih dejanje, so izgubljale polagoma svoj verski značaj. Pozorišče vseh opevanih dogodkov je bilo preneseno iz nebes za Zemljo: iz himne je nastala junaška pesem. Sedaj se je pesniška domišljija lahko gibala svobodneje. Posamezne pesmi so se spojile na raznovrsten način v večje pripovedne skupine, med katere so se polagoma vpletle tudi pesmi, ko so slavile zgodovinske dogodke. Ogromna vsebina se je mogla sedaj shvačati le še v obsežnih sestavah: iz junaške pesmi se je razvil herojski ep.

Postanki epske zegnike seznajo nazaj v mikensko dobo Tudi epsko merilo strahov, heksameter, izvira bržkone iz te dobe. Pesnitve iz te zgodne dobe, božje in junaške pesmi, se nam niso ohranile. Iz tega časa poznamo le dva obsežna homerska epa, ki tvorita vrhunec in konec starogrških pesnitev. Ta dva epa sta zrela plodova dolgotrajnega razvoja.[1]

Prva in najzanimivejša junaška pripovedna skupina opeva razrušenje Troje ali Ilija, ki je bil, kakor je razvidno iz ogromnih razvalin iz mej najvažnejših mest v premikenski in mikenski dobi. Da so ravno Grki razrušili Trojo ni neverjetno, ker vemo, da so prodirali v zadnjih stoletjih mikenske dove po obalah egejskega morja. Pripovedke pa, ki tvorijo zrno pesnitve o razdejanju Troje, so mnogo starejše in nimajo z razrušenjem mesta nikakršnega stika. Temelj cele pesnitve tvori prastara bajka o boju likov (bogovi svetlobe) z Danajci, (bogovi oblakov-teme). Z njo je v zvezi pravljica, ki pripoveduje, ko je oropal sončni bog Heleno, ki sta jo ujela njena brata Dieskura osvobodila in pripeljala na njen dom v Šparto. Homerski ep, pa pripoveduje, da je Helenin ropar Trojec Aleksander, kateremu jo je po dolgem boju ugrabil njen prvi soprog Nenelaj in njegov brat Agamenmon. Okoli teh bajk se je nakopičilo tekom časa vrsta drugih bajk in pripovednih oblik, ki so prvotni trojski pripovedni skupini popolnoma tuje. Tako namreč (pripovedka) pravljica o sončnem bogu Odiseju, ki gre v Had in vrni se domov, gonobi s svojimi puščicami vse priliznjeno snubače, ki so nadlegovali njegovo zvesto soprogo, med tem ko je sam blodil 20 let po svetu.

Druga iz med imenitnejših pripovedni skupin temelji na hebanski pripovedki o Eotipu , ki ubije svojega očeta, se oženi z lastno materjo, ne vedoč, da sta njegovo oče in mati. Ko spozna svojo pregreho, se za kazen lastnoročno oslepi, sinova pa, ki mu jih je rodila mati, prekolne. Zaradi tega nastane med njima prepir in v dvoboju usmrtita drug drugega. S to pripovedko je v tesni zvezi tudi vojni pohod sedmerih argejskih junakov proti Tebam. Vseh sedem junakov pogine pred mestnimi vrati in njihovi bogovi jih osvetijo, ko premagajo Tebe. Da tvorijo tudi nekaj narave bajke temelj pesnitve ni dvom, toda odtegajo se znanstvenem raziskovanju, ker poznamo pripovedke ter skupine le v mlajših oblikah.

Epi, v katerih so vpletene te ali enako pripovedne skupine so nastali v Janiji. To trditev potrjuje celo ilijadino inodisejno narečje tako zelo, da skoraj ni dvoma o nje resničnosti. Neštevilni eolizmi, ki so pomešani med jonskim narečjem homerskih epov, pa utemeljujejo mnenje, da je izšel jonski ep iz eolskega, ki pa tudi ni prvoten, ampak ima svojega roditelja v epu mikenske dobe. Ker temelji vsaka teh pesnitvenih plasti na prejšnji in je sprejela od nje mnogo i po obliki i po vsebini, bi bilo popolnoma odveč povprašati po pesniku teh epov, kajti pri pesnitvi Ilijade in Odiseje je sodelovalo mnogo pesnikov posredno in neposredno. Ta nepretrganost epske pesnitve nam kaže, da so jo gojili pevci po poklicu, kar lahko spoznamo tudi iz mnogoterih orisov v Odiseji. Junaške pesmi se je naučil sin od očeta, učenec od učitelja, rod od rodu. Tak pevski red so bili tudi »Homeridi« na otoku Kiosu, ko so se razpretli po vseh jonskih mestih. V tem rodu je nastal in dobil današnjo obliko trojanski cikel. Ko se je jelo povprašati po imenu pesnikovem, so začeli smatrati eponima Homerja pesnikom teh epov, v resnici pa ste Ilijada in Odiseja zrasli polagoma iz razmeroma majhnega jedra v obsežni epski pesnitvi.

Različne plasti teh pesnikov se dado, kakor zemeljske plasti ločiti druga od druge. Toda sedanja mlajša plast je prodrla in uničila na več mestih starejše, tako da ni mogoče poiskati prvotnega jedra epov. Izmed starejših plasti so nam ostali le odlomki. Svojo poslednjo obliko so dobili epi bržkone v 8. ali 7. stoletju, dasiravno je bilo pozneje še mnogo dostavljenega.


Potujoči pevci, ki so hodili od mesta do mesta, so razširili znanje epov, kakor daleč se je razlegala grška govorica. Pravljični svet, ki so srečali v junaških pesni je postal na ta način narodova lastnina. Ta duševna vez je mnogo pripomogla, da so se jeli Grki zavedali svoje narodnosti. Ilijada opisuje trojansko vojsko kot narodno podjetje, katerega so se udeležili vsi grški narodi. Iz homerskih epov je zajemala vsa poznejša grška poezija svojo snov. Razen Biblije ni zavdalo nobeno slovstveno delo tako globokih vtisov in vpliva človeški kulturi, kakor ravno grška junaška pesem. Grški ep, poleg jugoslovanskih pesmi, se loči, ko biser od epskih pesnitev drugih narodov in pričuje o visoko razvitem grškemu intelektu, narodnem čustvovanju in kulturi. Cela poezije je imela verski smoter in Homer je bil nekak katekizem grškega človeka.[2]

  1. Dr. I. Beloch: Die Griechen bis Aleksander den Grossen.
  2. Dr. Drtina: Miselni razvoj evropskega človeštva.