Naslov besedila v slovenščini. Delovno ime je lahko tudi Prevod besedila XYZ

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

MOLČI BESEDA

   (Tihota prepleta hiše, reko, drevesa, ljudi...M. Jarc)

Iz zasneženih strmin naravnost med stene, ki uokvirjajo teh petindvajset kvadratnih metrov mojega stanovanja. Na smučišču Kronplatz sem ostal, dokler ga niso zaprli, torej do konca. Ko sem na počitnicah, hočem imeti mir, odklopim se in zasanjam v svoj svet, kjer sem le jaz, bela prostranost in tisti občutek svobode, ko mi mrzel zrak reže lica. O virusu sem le mimogrede ujel nekaj besed, vendar ga nisem jemal resno. Neke vrste gripa pač! Določba: »Ne smeš nikamor! Karantena, štirinajst dni!« mi vzbuja strahotne občutke ujetosti. Tihota se je razlezla po stanovanju. Ko tesnobnost grozi, da me bo zadušila, delam sklece; to sem prebral, da je reševalo marsikaterega zapornika in jezim se nase, ker nisem v Hoferju kupil kompleta uteži. Obisk fitnesa je nenadoma utopija. Sedaj o virusu vem skoraj vse. Videti je prav srčkan, ko z njim krasijo ekran televizije.

	Živim sam, ker ljubim svobodo. In sedaj je nastal pravi paradoks: nimam ne svobode in nikogar s katerim bi delil to ujetost, spregovoril besedo, delil mnenja, si izmenjaval občutke.

Prvi dan sem si zadal nalogo: pospraviti stanovanje! Za kosilo sem naročil pico, dostavljač je bil edino živo bitje, ki sem ga srečal prvega dne karantene, pa še ta je odložil škatlo na prag in sem uspel videti zgolj njegov hrbet. Moje bivališče je skromno, nimam veliko, le najnujnejše. Zame je moje stanovanje pravzaprav nekakšen bivak, v katerega se vračam, da se naspim in potem lahko nadaljujem svoje opravke v zunanjem svetu. Stanovanje deluje hladno in neosebno. To opažam šele zdaj! Drugi dan sem se odločil, da si bom skuhal kosilo. Veliko časa mi je vzelo iskanje recepta na internetu, da bi iz sestavin v hladilniku naredil spodoben obrok. Še sreča, da sem si tik pred odhodom na smučanje omislil zadnji model pametnega telefona Huawei. Toda viseti na njem, je utrujajoče. Pogrešam človeško bližino. Tretji dan. Mama me pokliče okrog desetih, heca se, da skupaj pijeva kavo. »V Italiji imajo celo štalo!« pravi, »veliko jih umre!« »Sem kot vreča virusov, ki prežijo na trenutek, da moja odpornost zdrsne navzdol!« ji odvrnem. Vem, da jo skrbi, rada bi prišla, vendar ne sme. Rizična skupina. Četrti dan sem vse bližje norosti, že zbudim se s tesnobnim občutkom v prsih, ki jih tudi petdeset sklec ne prežene. Krožim po stanovanju, telefon prenašam v roki in škilim na zadnja obvestila. Nato štejem korake: en, dva, tri do kuhinje, en, dva do zadnje kuhinjske omarice, en korak za obrat, tri do postelje, ki jo simbolično od ostalega prostora ločujejo leseni stebrički, tri do jedilnega kotička in še eden do okna. Tam obstanem! Ko takole strmim skozi okno, ostanki spominov in podob priplavajo na dan: gruča temnih pokončnh smrek, lesketajoča se belina v soncu, osamljeni smučar, opozorilna tabla z napisom prepovedano smučanje izven urejenih prog, mehkoba snega, nevarnost, divji občutek neznanega! Večer v fitnesu, pivo z Juretom, nasmeh neznanega dekleta na ulici, jutranja zaspanost, kava na mizi, direktor bobna s prsti po konferenčni mizi, Japonec se priklanja, z novim modelom se zatika, naročila so, bomo zmogli? Moje okno gleda natančno v okno sosednjega bloka, med zgradbama je le nekaj metrov zabetoniranega prostora. Socialistična gradnja. Zavese preprečujejo pogled v notranjost, jaz nimam zaves, sklepam, da je za tistim oknom enako stanovanje kot moje. Dolgo časa strmim vanj, v nekem trenutku se mi celo zazdi, da se je zavesa za trenutek zatrepetala. Peti dan mi mama svetuje: »Piši dnevnik, pomisli na Ano Frank!« Mama težko razume, da sodim v generacija piscev sms-jev. Strmim v sosednje okno, zavesa je odgrnjena. Zaznam obris dekleta, ki sedi ob njem, kaže mi profil, temni lasje ji skoraj prekrivajo obraz. Dekle je zatopljeno v knjigo, ki jo drži v rokah. Opazujem kako obrača liste. Mojega pogleda ne začuti, mene ne zazna. Toda jaz ne odneham, čas imam in rad bi z energijo misli prodrl skozi razdaljo, ki naju ločuje. Močno si želim, da bi dvignila pogled izza knjige, toda ona tega ne stori, zagrne zaveso. Šesti dan si zjutraj skuham kavo in s skodelico v roki stopim k oknu. Neznanka že sedi ob oknu. Ne bere. Tudi ona drži skodelico v roki in najina pogleda se srečata nekje na sredi poti. Pomaham ji, ona pa me samo gleda. S kretnjo ji dam vedeti, da se bom vrnil. Poiščem velik bel list in nanj napišem: COVID 19-KARANTENA. Uspe ji prebrati, to uganem po izrazu obraza. Izgine in se vrne z napisom: SVA ŽE DVA! Obrnem list: GROZNO MI JE! Tudi ona obrne list in napiše: TUDI V TEM SVA DVA! Nekaj časa se gledava, nato napišem številko svojega telefona. Tudi ona napiše svojo. Mrzlično vtipkavam številke, ona tudi: Številka je trenutno zasedena! Dvigneva pogled od ekrana in se zasmejeva. Počaka, da jo pokličem. »Povabim te na večerjo!« rečem. »Z veseljem! Vedi, da sem veganka,« odvrne. »Bi ti nocoj ustrezalo? Recimo ob osemnajsti uri?« predlagam. »Odlično!« Priprava večerje me popolnoma osredišči, pozabim na karanteno, na smrtnonosne viruse. Na dekle, ki mu še ne vem imena, bi rad naredil vtis. Google mi na ekran nameče številne kuharske recepte. Rad bi nekaj posebnega, nekaj iz narave! Čemaž! Kdo mi bo nabral to zel? Jure seveda, ki se je najprej čudil, nato se je le potrudil, kot se za prijatelja spodobi. Torej: čemaževa juha, pašta s čemažem in mandlji ter za posladek jagode s karamelom. Vrhunsko! Pijača: otroški šampanjec. Mizo sem porinil do okna, v predalu sem našel zgolj eno svečo, jo kljub svetlobi prižgal in pripravil pogrinjek za dva. Slekel sem trenirko, si oblekel srajco in kavbojke, se obril in petnajst minut pred osemnajsto že sedel za mizo. Niti minute ni zamudila. Natančno ob dogovorjeni uri je odgrnila zaveso, na oknu sta goreli dve sveči, oblečena je bila v rdečo oprijeto obleko. Vklopil sem skayp, bila sva skupaj.

	»Slastno!« je rekla, dvignila sva kozarca, v mojem se je penil otroški šampanjec, v njenem voda, nazdravila sva si. 

Mogoče pa tale karantena le ni tako slaba zadeva?