Narodne pripovedke za mladino IV/Najlepša nevesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/Hudobni brat Narodne pripovedke za mladino IV/Najlepša nevesta
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/Kako je nekdo znal krasti
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Najlepša nevesta


movit kmet je želel svoje posestvo prepustiti enemu svojih sinov. Ker je imel tri jim reče: “Idite po svetu; kateri pride za leto dni z največ denarja domov, njegovo bodi vse moje imetje?” Kjer so trije sini, nameri se včasih, da se dva bolje ljubita, tretjega pa mrzita ali ga celo črtita. Tudi ta starejša brata sta gledala mlajšega le postrani. Ko pridejo do križpotja, izvoli eden lepo, durgi desno pot, najmlašega pa stirata na srednjo stezico. Žalosten gre ta svojo pot in zajde na večer na veliko dobravo. Ker ne najde izhoda, spleza na drevo in zagleda v daljni luč. Gre tja in najde malo hišo. Stopi v sobo, pa nikogar ni bilo ondi. Na mizi je bilo jedi za enega človeka. Nekaj časa čaka in čaka, ker pa ni bilo nikogar, vsede se k mizi in poje in spije dobro večerjo, rekši, da bo že pozneje prosil odpuščanja. Zraven jedi najde tudi malo molitveno knjižico. Vzame jo v roke in jo ravno do polnoči prečita. Zdaj zabuči veter krog hiše, in v hišo se privali grozna kača, ki vpraša prestrašenega, če ji hoče služiti. Drugega opravka bine imel, ko vsak dan enkrat ono knjigo prečitati ter sobo ohraniti snažno; jedi in pijače bi vsak da dobil obilno. On brž privoli jo prosi za toliko penez, da bi doma očetvino dobil. Kača mu obeča in odide. Od zdaj je dobil vsak dan mizp trikrat hrane in pijače polno — pa je vestno molil in težko čakal konca leta. Nekega večera pa pride kača že z žensko glavo, prinese mu mošnjico denarjev in reče, naj le brata prej svoje peneze preštejeta, zatem šele on svoje.

Doma ga že vsi posmehljivo pričakujejo. Brata sta pripeljala svoje denarje, vsaki polno vrečo, on pa je prišel peš in prinesel le majhno, sloko mošnjico. Sredi sobe pa jo odpre in počne denarje na kup vsipati, ter ne jenja prej, dokler ni imel več, ko oba brata skupaj. Vsi strmijo nad čudodelno mošnjico, oče pa, ki bi le nerad prepustil najmlašemu celo posest reče: “Odidite zopet; kateri bo za leto dni prinesel ravno tako dolg lanec, da bo segal okoli mojega zeljišča, tega bo gospodarstvo.”

Sinovi se v drugo razidejo in najmlajši pride zopet h kači. Za plačo je volil omenjeni lanec. Tudi to leto je molil iz knjige in slednjič dobil zaželjeno plačo. Brata sta si vzela skrivoma na tuje mero seboj in dala ondi narediti tako verigo — a jeden je imel za tri glive predolgo, drugi ravno za toliko prekratko. Najmlajši pa potegne iz žepa kratko verižico in gre okoli posestva. Kako je on šel, tako se je verižica natezovala in tako je bila ravnoprav dolga. Sedaj reče oče nejevoljen: “Kateri za leto dni najlepšo snaho pripelje, ta bo gospodar!” Vsi se zopet odpravijo. Mlajši pa pride v tretje h kači v služvo, ki je bila že do pasa neizrečeno lepa ženska. Ko jej mladenič razodene svoje želje, reče mu ona, naj šele v tretje zvesto služi, in vse bo dobil.


Pridno je molil in težko čakal konca tretjega leta. Prišel je zadnji dan. Zvečer ob enajstih močno zagrmi in cela okolica se razsvetli ko ob belem dnevu. Mila godba se začuje, v sobo k mladeniču pa stopi lepa kraljičina, ki mu reče: “Sedaj sem tu, kako si me želel; rešil si rnene in moje začarano mesto — in jaz bom tvoja žena, če bo tebi prav.” — Neizrekljivo vesel se pelje drugi dan mladenič s svojo nevesto v zlati kočiiji domov. Starejša brata sta bila že oba doma z ženama; ko so ugledali zlato kočijo, mislili so, da se pelje kak kralj. Kako se pa začudijo, ko ugledajo v njej svojega zaničevanega brata in njegovo prelepo nevesto.

Kraličina pa je rekla osuplima bratoma: “To posestvo naj ima katerikoli hoče; nama ga ni treba, ker imava celo kraljestvo.” Doma sta se zaročilk, potem se pa odpeljala v rešeno mesto nazaj, kjer še dandanašnji veselo živita, če še nista umrla.