Narodne pripovedke za mladino III/Kako je pavliha kukca prodal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino III/Češke legende Narodne pripovedke II/Kako je Pavliha kukca prodal
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino III/Kako je pavliha obogatel
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako je Pavliha kukca prodal


Pavliha je bil edini sin svoje matere. Neizredeno ga je rada imela, dasi jej je dal veliko opraviti. Stanovala sta skupaj sama v majhni, a lastni hisici. Kadar je sla mati z doma, takrat je pustila Pavliho vselej samega brez varha doma ; zanašala se je na sinovo ubogljivost. Pavlihi namreč se more po vsej pravici priznati, da je kaj rad ubogal; kar mu je bilo zapovedano, natanko je vse tako storil, le za las ne drugače. Kedar je pa po svoji glavi ravnati moral, takrat je skuhal pravo Pavlihovo. Nekdaj je bil Pavliha sam doma. Mati mu je grede od hise zelo priporočala, da nikakor ne sme po hiši stikati, kakor je navajen. Zlasti pa miu je hudo zapovedala, da se more peči ogibati ; kajti kukec, strašna, huda žival sedi v peči v nekem loncu pod pepelom. Mati mu je bile zažugala, da mu bode kukec pri tej priei oči izkopal, ako le v peč pogleda. Pavliha je zvesto obljubil, da bode ubogal- ter še iz hiše ne pojde, temveč bode vedno za pečjo sedel.

Kaj pa je bil ta kukec? Poln pisker trdih tolarjev, lepo s pepelom zakritih. Mati jih je pred Pavliho skrivala ; vedela je že zakaj. Poznala je namreč Pavlihovo navado, da, rad stika po hiši, kedar je sam doma. Bali se je tedaj za tolarje, ker Bog ve, kaj bi bil Pavliha z njimi počel, ko bi jili dobil, V peci so se jej denarji najbolj varni zdeli, torej jih je spravila tukaj, sinu. pa je rekla, da kukec notri sedi, ki mu bode oči: izkopal ako v pec pogleda. S tem je mislila, da bode najlažje skrila tolarje Pavlihu.

Komaj odide mati od doma, primaha jo neki Ribničan z veliko krošnjo loncev v vas. Po ulicah krice je ponujal svojo suho robo. Ali nihče se ni oglasiti hotel, da bi kaj kupil le otroci so prežali v njega, da bi ga kmalu z očmi prebodli. Tudi Pavlihi se je zdelo, da se nekaj nenavadnega na ulicah godi ; zelo ga je mikalo, da bi šel pogledat, a spominjal se je, kaj je materi obljubil. Ostal je torej doma, čeprav se mu je zdelo, de sliši kukca v peci grčati. Strahu se je tresel, ko šiba na vodi, in tuhtal je, kako bi kukca od hiše spravil.

Ribnican videvši, da na ulicah ničesar ne proda, jams po hisah svoje blago ponujati. Začel je pri tisti hiši, v kateri je Pavliha za pečjo trepetal. Stopivši v vežo je zakričal: Bode li kaj kupčije ?" Oče, nič, nič," oglasi se Pavliha izza peci, „ni matere doma! Enega kukca pa vam prodam, če je vas volja ; prav ceno ga dam." „I zakaj pa ne?“ Pokaži mi ga, bodem vsaj videl, kakšen je vendor ta kukec," pravi Ribnican odpiraje vrata. No, fantek, kje pa imas kukca?" „Jaz vam ga ne pokažem ; sami si ga poiščite, če ga hočete videti. V peč poglejte, v nekem loncu cepi. Jaz se še pred peč bojim, ker kukec je huda žival," pripoveduje Pavliha 'Ribnicanu.

Ta odloži krošnjo in gre v pet gledat. Nazaj prišedši reče : „Videl sem ga že ; res je huda žival, kmalu bi mi bile pošast nos odgriznila. Vendar ga pa kupim, da ga bodem imel doma mesto psa priklenjenega. Ves kaj, fantiček, da ne bodeva nic glihala, vso to krošnjo loncev ti dam ; saj bode zato se bolje, ker to bodem kukca rešil, kajti zdaj zdaj bode peč prekopala pošast, ker te samega to čuti; potlej pa gorje tebi tukaj. No, imaš dosti toliko zanj ?" „Oh, oče, kako ste dobri! le hitro kukca iz peci spravite ter bežite ž njim. Mati bodo vendar tako veseli, ker sem kukca tako bogato spečal. Brez skrbi bodejo tedaj zgance kuhali," rece Pavliha.

Ribnican resi ga kmalu kukca in jo pobere urno naprej. Vesel je bil, da je svojo robo tako hitro, in kar še bolj, tako drago prodal. Pavliha se je pa sedaj oddahnil; več se mu ni bilo kukca bati. Samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Mislil si je že, kako bode mati veseli, zvedevši, kako drago je Pavliha kukca prodal ter tako rešil hišo hude živali. Da bi mati precej, stopivši ie čez prag videla lonce, sklenil je Pavliha- neko prav Pavlihovo. Prevrtal je vsako posodo na dnu ter je nabral vse sklede in piskre na vrv, potem jo je pa napeljal čez vežo od ene stene do druge. Sam pa je sedel na ognjišče, da bi mati pri tej priči videla, da se ji ni treba vec kukca bati ; saj se ga še Pavliha ne boji, zato sedi pred pečjo. Precej časa je sedel tako a matere ni mogel dočakati. Srečna kupčija ga je tako na srcu pekla, da bi jo gotovo po telegrafu materi naznanil. Ker pa tega takrat ni bilo mogoče, pustil je lonce in hišo, ter je letel, kar je največ mogel, da bi mater našel. Dobivši jo, ni mogel tako hitro svoje sreče povedati, kakor bi bil rad.

Jecljaje je materi pripovedoval, da bodo zanaprej brez skrbi v peč segali, ker kukca ni več, da ga je kaj bogato prodal in dobil zanj več loncev, kakor jih cela vas premore. Da mati te novice ni bila nib kaj vesela, to se pač lahko ve. Lepo si mi naredil," rekla mu je, za kup črepin si doto dal. Dve sto srebrnih tolarjev si dal Ribničanu unesti. Zdaj ga pa iši, če veš kod; Bog ve, kdo je bil, in kje je že! Od ranjke matere, Bog jim daj- večni mir in pokoj, sem te tolarje dobila, ko so se fantje cele fare po meni gledali. Hranila sem jih do sedaj, za te, da bi kaj dote imel, Ali ti si jih -, " več ni mogla dalje govoriti, solze ji zalijejo oči, da je komaj videla pred-se.

Sla sta naravnost domov. Bližaje - se domu, so materi solze že nekoliko usahnevale, a vnovič se jej, curkoma polijo pa obrazu, ko zagleda, kako je Pavliha vso, posodo spridil. Mislila -je preje, da bode za lonce vsaj nekaj dobila zopet nazaj prodavši je sosedam. Sedaj ni vedela besed" da bi sina dostojno oštela. Tri dni je neki za tolarje brez prenehanja jokala'. Pavliha pa ni rekel ne bev, ne mev, nedolžno-, kakor da bi ne bil ničesar naredil, je gledal mater ter ji morda, milovaje jo v srcu, štel njene solze, katerih je bilo- več, ko tolarjev. Da ne bode več dote imel, moral je Pavliha potem večkrat slišati od matere.

Fč. Peščenikar.