Narodne pripovedke I/Princezinja se zlatimi lasmi in zlato zvezdo na čelu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke I/Od vbogega dijaka čarodeja Narodne pripovedke I/Princezinja se zlatimi lasmi in zlato zvezdo na čelu
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke I/Pernat škrat
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Princezinja se zlatimi lasmi in zlato zvezdo na čelu


Bila je nekdaj grofinja vdova, imela je jedino krasno, zlatolaso hčer, ki je tudi imela zlato zvezdo na čelu. Nek princ se pripelje nju obiskat. Grofica, ki je bila še jako lepega lica, hoče, da bi cnjo za ženo vzel. Zategadelj zapove služabnikom, Hčer zapreti v odstranjeno sobo, da bi je princ nikakor ne videl . Ko se pa grofica odpelje iz grada, podkupi kraljevič njene hlapce, da bi mu dovolili vsaj skozi ključavnico pogledati princezinjo, o koji je že mnogo slišal. On pogleda skozi Iuknjico v izbo in ostrmi nad lepoto in milobo krasne deklice.

Ko pride grofica domu, že ne more dočakati, da bi jo začel princ snubiti, in mu reče tedaj nevoljna, pa vendar zmage si svesta, ali je videl že tako lepo ženo, kot je ona. On njej odvrne, da tako lepe res ni nobene, razun jedne same, ki ima zlate lase in zlato zvezdo na čelu.   Zdaj je vedela grofica dovolj. Osramočena in razsrdjena ukaže svojemu hlapcu, naj princezinji roke zveže, jo zapelje v les in ondu umori. Da je resnično izvršil krvavo maščevanje, imel bi grofinji prinesti dekletovi očesi in srce. Ta pa zgrabi v naglici grofinjinega ljubljenca kodra, velikega psa, in ga vtakne k zvezani princezinji v kočijo.

Ko prideta v hosto, ubije hlapec psa, izkoplje mu oči in srce, dekle pa spusti pod tem pogojem, da ne pride več domov. Ko se zvečer pripelje hlapec domu, da brezbožni grofinji očesi in srce, ta pa vrže oboje v ogenj. Dekle pa gre žalostno po hosti dalje in joka bridko. Zdajci ji pride nasproti častit, belobradat starček in jo vpraša, zakaj tako joka. Princezinja mu potoži svojo nezgodo, kojo ji je vzročila njena lepota. Starec jo potolaži in ji pokaže pot iz gozda. Ko se ločita, ji polo škatljico in ji reče: »Kadar pogleda v škatljico; postaneš nevidljiva, kadar se pa ogledaši v majhnem zrcalu, ki je v nji, izgine ti zlata zvezda na čelu; ko se pa v drugo ogledaš, prikaže se ti znova.«

Dekle se mu lepo zahvali, starček pa ji zagotovi, da ji hoče pomagati, kadar bo v veliki sili. Ona pogleda v zrcalo in zvezda ji izgine s čela, potem gre in gre, pa pride v veliko mesto, ravno v ono, kjer je bival princ, ki je njeno mater tako razsrdil. Princezinja pride v kraljev grad, pa prosi da bi jo vsaj za kuhinjsko deklo vzeli. Vzamejo jo. Bila je jako pridna in snažna, tako da jo je kuharica že prvi dan jako rada imela. Ko pride nedelja, napravi se k maši, obleče najlepše zlato krilo in ko pogleda v škatljico, da bi je nikdo ne videl, ne more si kaj, da bi tudi ne pogledala v zrcalo, in to hip se ji zlata zvezda zablešči na belem čelu. V cerkev stopivši pogleda zopet vskatljico, in vseh oči se hipoma na njo obrnejo. Po končani božji službi hiti ona prva iz cerkve. Komaj se malo oddalji, pogleda zopet v škatljico in postane zopet nevidljiva.

Princ spoznavši dekle, katero je skozi ključavnico videl, prihiti za njo, pa ne vidi je več. Drugo nedeljo zapove princ kuharici, da ima pripraviti dober obed, ker hoče seboj pripeljati tujo, krasno princezinjo. Ta dan ji kuharica tedaj noče dovoliti v cerkev; a ko ji ta lep rumen zlat pože, ji mahoma dovoli.

Princ še boli pazi ko zadnjikrat in komaj pričakuje konca božje službe. Ko je vse končano, hiti za tujo princezinjo, in jo komaj toliko pred oči dobi, da jo pozdravi, tako hitro je bila izginila med ljudstvom. Doma jo je kuharica karala, zakaj se ni bolje paščila domu, ker vsak čas se ima pripeljati imenitna princezinja. Takoj pride princ sam domu in se srdi nad svojo nezgodo.   Tretjo nedeljo zapove kraljevič popolno gostovanje pripraviti, ker sklenil je, tujo krasotico domu pripeljati, naj si bo kakor hoče. V kuhinji so imeli neznano dosta dela, in ko dekle prosi kuharico, da bi jo pustila v cerkev, ji ta prav jezna odreče. Še le trije zlati ji pomorejo iz zadrege. Danes pa se spravi kraljevič še pred koncem božje službe proti cerkvenim vratam. Ko je bil konec, ne stoji več daleč od nje. Hitro gre za njo iz cerkve, jo dojde in prosi, naj ga spremlja v njegov grad k obedu. Ona mu odvrne, da danes nima časa; princ pa Ie ne miruje; prosi in prosi - a vse zastonj. Vsaj ime in stanovanje naj bi mu povedala, prosi jo slednjič. »Prihodnjo nedeljo vse« mu odvrne lepo dekle in izgine med množico.

Se bolj nevoljen pride princ tudi danes sam domu. Dekle pa je imelo kcmaj toliko časa, da si je vrgla prek zlatega krila domače in pogledala v zrcalo, da ji je izginila zvezda in brž je morala v kuhinjo, kjer jo je težko pogrešala jezra kuharica. Princezinja mora vse uredovati to in tam, urno se obračati sem ter tja. Zdaj stopi v kuhinjo kraljevič sam in naznani, da ne bo danes velikega obeda, nego prihodnjo nedeljo prav za gotovo. Krasno dekle se hitro obrne proč, da bi ji v lice ne videl, pa ravno to jo izda. Zasveti se namreč po celi kuhinji izpod vsakdanje obleke bliščeče zlato krilo, katerega ni mogla odložiti. Princ to zapazivši, reče: »Nemara je ravno naša dekla ona krasotica!« rekši stopi k dekletu. »Je že, je že!" vsklikne ves iznenaden. »Vse je ravno kot na oni, zlati lasje, obleka - le zlata zvezda ji manjka !«

Princezinja obrne se malo v stran, pogleda v zrcalo in zlata zvezda se ji zalesketa na čelu. Takoj mora sleči kuhinjsko opravo, in gostija se prične. Še tisti dan se da princ ž njo poročiti, in gostovanje trajalo je še več dni. Celo kraljestvo je bilo zadovoljno z mladim kraljem in njegovo zaročnico, le ena sama oseba ne, sama kraljeva mati ne, ki je do tega časa med vsemi ženami pri sinu največ veljala. Zato počne kraljico črtiti in poskuša jo tudi pri mladem kralji samem očrniti. Zgodi se pa, da mora kralj na vojsko nad svoje sovražnike, ki so mu segali po kroni. Ženo zapusti pod maternim varstvom. Zdaj je bila uboga žena v pravem peklu. Ko ji ni dalje ostati, odpravi se na tihem in gre obupana iz mesta, daleč, dalec. Pride pa ji nasproti isti častitljivi starček in jo pita (vpraša), kaj ji srce teži. Solzami v očeh mu potoži svoj bridek stan. On jo tolaži, naj le ne obupa in ji da lepo zeleno šibo. Karkoli bi si zelela, se šibo naj križ naredi in storjeno bo, pouči jo starec in izgine.

Žalostna kraljica zagleda v daljavi gore, v katere jo je bila nekdaj neusmiljena mati poslala, in iz katerih je prišla v mesto, od kojega si je zdaj želela tako daleč proč. Naredi s šibo pred se križ in reče: »Da bi most peljal od mene do one gore tja; da bi ondi stala ponižna hišica ob veliki cesti in bi tam imela jaz krčmo, dobre posle in druge potrebne reči.«

Komaj to izreče, že stoji most črez široko polje, njive in travnike, črez jezera in reke. Ona se napravi na pot in pride v kratkem v zaželjeno hišico. Ker je vsakega lepo pogostila in skrbno gospodarila, imeli so jo sosedje koj raje, kot katerega oštirja poprej. Kmalo na to porodila je zalega, rumenolasega dečka. Ta je skoro vidno rasel in bil vedno zdrav in vesel. Mati ga je učila in odgojevala skrbno.

Minulo je šest let po njenem begu iz mesta, kar pride kralj sam, njen mož, v isto krčmo. Ona ga na mah spozna, a imela je čez čelo in lase prevezan robec, da ji ni mogel videti las in zvezde na čelu. Kralj zahteva, večerjo in postelj čez noč. Koj po jedi leže v postelj; krčmarica, njegova žena, pa odide iz sobe in reče tiho sinku, ondu ostati. Sam seboj začne zdaj kralj govoriti: »Vse je njeno, hoja, lice - vse - vse - tudi dete je jako meni podobno, pa sam Bog vedi kako je !"

»Vi ste moj oče !« jekne sinček, kateremu je pošepetala, prej mati, da je ta gospod njegov oče. Zdaj stopi tudi žena v sobo ; zvezda se ji sveti na čelu in zlati lasje se ji vsipajo po ramah. Kralj omamljen samega veselja plane iz postelje in pade svoji krasni ženi na prsi. Zdaj mu žena potozi, koliko je morala pretrpeti in celo iz mesta pobegniti, ker ji je njegova mati celo po življenji stregla.

»Draga, jaz sam nisem manj pretrpel. Ostal sem štiri leta na vojski, in mati mi je pisala, da si pobegnila z nekim zapeljivcem. Že tretje leto to iščem pa celem širnem kraljestvu. Pred nekaj dnevi mi je pa zvest, star vojak, ki je beračil todi, prinesel veselo vest, da je tu videl zlatolaso, krasno oštirjaško; jaz se koj podam na pot in sem tako srečen, da sem tebe našel. "

Ko pride kralj z ženo in šestletnim sinčkom domu, razveseli se vse kraljestvo, razen kraljeve matere, ki je strupeno pogledala po veselih prišlecih, izpila majhno steklenico neke tekočine in se mrtva zgrudila na tla. Kralj pa je živel zdrav in vesel še dosti let srečno.