Narodne pripovedke I/Pernat škrat
| ← Narodne pripovedke I/Princezinja se zlatimi lasmi in zlato zvezdo na čelu | Narodne pripovedke I/Pernat škrat Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke I/Jermen za tristo mož in čudodelni studenec → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
V davnih časih, ko so bili ljudje neizprideni, ko so jim še bele žene pomagale poljsko delo opravljati, bivali so med ljudmi tudi škratci. V obče so to bitja ljudem malo hasnila, pa če tudi to nikdar brezplačno. Njihov prijatelj jim je moral zvečer postaviti na okno ječmene kale, zraven pa še naznaniti reč, ktero je želel imeti, in še tisto noč mu jo je prinesel škratec. Večkrat se je prigodilo, da so hudobni sosedje onemu položili na okno kamen ali trn - in drugi dan bil je cel hram s trnjem zametan. V onem času je gospodoval na prijaznem otoku sredi velikega jezera bogat grof. Imel je tri krepke sine in manjkalo mu ni ničesar, razven zlatega zdravja. Vračili (zdravili) so ga vsi zdravniki njegove dežele, pa bolezen se le ni hotela umakniti. Pride pa star berač, ki mu nasvetuje, naj pošlje k pernatemu škratu po zlatega ptiča. Če bi le ensamkrat grof čul peti onega ptiča,ozdravil bi. Sicer je daleč, daleč, do pernatega škrata, v deveti deželi namreč ima svoj grad.
Najstarejši sin se spusti po svetu. Oče mu da dve sto goldinarjev, zlato kočijo in služabnika na pot. Pripelje se v drugi deželi do velikega mesta. Tu ga zvabijo v krčmo. Sicer se nekaj obotavlja, a tako mala zamuda, misli si, mu ne more škodovati. V krčmi počne veselo živeti in jame za denar igrati. Zaigral je v kratkem vse peneze, kočijo, konje, služabnika, vrh tega pa se je še zadolžil tako, da je moral kot vjetnik ostati v krčmi, dokler bi ne plačal svojega dolga. Doma so ga težko pričakovali, in ker ga le predolgo ni bilo, gre srednji sin po zlatega ptiča, pa tudi z dve sto ranjši in kočijo. Doma mu še naroče, naj se nikjer ne mudi in ko najhitreje vrne.
Pride tudi on do krčme, kjer ga vabijo v gostilno ; on pa zmisli na očetov zaukaz in hoče naprej. „Vsaj toliko idi notri, da vidiš brata !" reče zvita krčmarica. „Brata ?" misli srednji sin „tega pa vender lehko vidim in vprašam, kje se je mudil, potem pa greva oba domu ali h kralju vseh škratov." Tudi njemu igra tako dopade, da še hitreje kakor brat zapravi imetje.
Ker tako tudi srednji sin ne pride domu, niti ne upa pisati po peneze, odpravi se skoro proti očetovi volji najmlajši sin po svetu, iskat očetu zdravja in starejša brata. Tudi njemu hoče ode dati dvesto ranjsev, a pa vzame le toliko, kar se mu ravno potrebno zdi za na pot. Pripelje se po veliki cesti tje pred ono oštarijo. Kakor ona dva, hočejo tudi njega zvabit notri, a on ne gre. „Barem toliko idi notri, da vidiš svoja brata, ki sta tu priprta zaradi dolga!" reče krčmarica, pa vse zastonj.
,,Denarjev nimam seboj, tedaj ju tudi rešiti ne morem - vidim pa ju še lehko poznej, ko grem domu, misli razumni mladeneč in se pelje dalje. Pride v drugi deželi do glavnega mesta. Tam zazve o studencu, ki je imel tako zdravilno vodo, da je zvračila celo slepe. Pa v slednjih letih se je bil vsušil in vsi ljudje so se žalostili zanj, posebno pa kralj, ki je obljubil veliko plačilo onemu, kteri bi znal odstraniti to nezgodo.
Mladeneč si zapomni vse to in gre dalje. V tretji deželi pa najde v glavnem mestu drevo, ki je rodilo čudodelno sadje; kdor ga je le okusil ozdravel je. Pred nekaj leti pa je začelo veneti in slednje leto posušilo se je popolnoma. Veliko plačilo bi dobil, kdor bi prinesel pomoči.
Mladeneč je potoval še daleč, pa dospel v deveti deželi do reke, ki teče krog škratovega grada. Dolgo hodi kraj reke, pa ker je jako široka in globoka, ne more nikakor prek. Pozove tedaj brodarja, belolasega starca, ki pa ga obljubi prepeljati le za tri peresa škratca-kralja. Ta mu je obljubi, če ga spravi v škratov grad. Brodar mu da tri ključe, železni, srebrni in zlati, pa mu naroči, naj prosi tudi ono dekle pomoči, ki jo ima škrat zaklenjeno v zlati sobi.
Prve dveri odklene z železnim ključem in stopi v krasen vrt. V gradu odklene srebrnim ključem prva vrata. Ko stopi v grad, odpre zopet prve dveri, ki so bile zlate. Stopivši v izbo ostrmi bogastva. Pri zlati mizi sedelo je zlatolaso dekle, imelo je tako leskeč prstan na roki, da se je zarilo po celi sobi. Na steni pa je visela zlata kletka in v nji je zlatoperi ptič zapel zdaj pa zdaj tako jasno pesmico, da je mladeniču srce veselja zaigravalo. Stopi bliže dekleta, pa jej razodene svoja želje. Rado mu privoli dekle svojo, pomoč in mu veli, naj se pod postelj vleže, ker zvečer pride pernat škrat domu in tedaj ga hoče ona vse vprašati.
Zvečer pride mogočen škrat domu in mrmra sem in tje po hiši, da mu močno diši kristijan. Dekle pa ga spravi v dobro voljo in slednjič se vleže ta spat. Škrat zaspi, vjeto dekle pa mu ročno izdere eno pero iz kreljut; on se prebudi in vpraša; kaj zahteva. „Sanjalo se mi je," reče mu ona zvito, „da je nekje na svetu studenec, ki ozdravi celo slepe, da zopet spregledajo ; zdaj pa je vsahnil; kaj je temu krivo?" - škrat hitro odgovori: „Vrgel je nekdo mrtvo dete v studenec; kosti leže na vrelčevi žili, zategadelj voda več ne izvira. Istrebiti ga je treba in vse bo dobro." - škrat v drugo zaspi ; ona pa prime za dve peresi in ji hitro izmakne. Skrat se močno prestraši in bolečine skoči iz postelje, pa vpraša jezen, zakaj ga moti. Dekle reče : „Sanjalo se mi je, da je nekje drevo, ki je rodilo zdravilno sadje, sedaj se suši, ljudje pa temu ne znajo krivde. Kako pa hočeš to razložiti ?"
„Drevo je zraslo veliko," reče škratec nevoljen, „ in korenje je prignalo do velike kadi zlata ; to bi izkopali in vse bi bilo dobro - a ne puli mi več peres, preveč me čmije !" Drugo jutro odide škratovski kralj zopet na spregled, deček pa dobi od dekleta obljubljene tri peresa, ptiča s ptičnico, povrh se oni leskeči prstan, ker jo je iz grada rešil. Brodar ju prepelje, mladeneč pa mu da zaželjena tri škratova peresa za plačo. Njemu pa se je tako dekle dopalo, da je sklenil, jo kedaj za ženo vzeti. Razodene jej svoje želje, in ona mu obljubi zvestobo. Potem se od njega poslovi in gre v svojo domovino, kjer je bil njen oče kralj, on pa se obrne proti svoji domovini. Pride v mest; kjer so imeli čudežno drevo, gre naravnost pred kralja in mu razodene kako in kaj. Ko izkopljejo zlato in presadijo jablan, in ko to na torišči ozeleni, ni vedel kralj samega veselja kaj početi. Bogato obdaruje mladenča, vrh tega pa mu podari še voz zlata.
Pripelje se v mesto, kjer so imeli čudodelni studenec in naznani zopet kralju, kako se da pomoči. Studenec iztrebijo in na dnu najdejo v istini kosti; voda pa je z isto močjo izvirala kot nekdaj. Tudi ta kralj mu daruje voz denarja. Na to pride do krčme, kjer sta brata v zaprtji kopernela. Brž ju odkupi in vsi se napotijo domu. Med potoma pa premišljujeta starejša brata, kaka sramota je za nju, da ju je mlajši v vsem prekosil. Skleneta ga pahniti v globoko brezno sredi velike šume. Tako tudi storita.
Iznenaden in prestrašen hotel ju je prositi - vse zastonj - v malo trenotkih je že letel v globoko, temno razpoko. Globoko nekje se zgrabi za grm in obvisi. Navzgor ne more, pregloboko je in prestrmo, skuša tedaj kako drugače pomagati si. Ne globoko pod seboj vgleda razpokino dno in spusti se tje. Tam zapazi, da pelje iz brezna votlina; v to plazi in lazi po vseh štirih dalje. Kar dospe iz votline na prostrano polje. Tu ni svetilo ne solnce ne mesec, a vender se je razlivala žalostna polusvetloba črez plan. Tu najde veliko hišo in gre v njo vprašat, kje neki je. Nek gospod mu naznani, da je v peklu in da lahko pride na oni svet nazaj, če hoče pridno služiti ; sicer lehko dobi službo, če hoče kuriti - a nikdar ne sme pogledati, komu kuri.
Mladeneč mu obljubi vestno opravljati službo. Bile so železne peči, v katere se je kurilo na poseben način. Izpod vsake peči dala se je potegniti mala železna miznica, v katero je polagal drva večkrat na dan. Nekega dne gospod odsledi, mladenča pa premaga radovednost in on pogleda skozi vratica v vsako peč. Najnižje, kjer je vsakikrat le po dve drvici položil, našel je majhno deco; višje; kjer je bolj kuril, bila so dekleta in dečki; najviše pa, kjer je kuril najbolj, bile so stare babe. Ko zre skoz ozko špranjo - ker celo odpreti ni smel - vidi, kako se stare babe tepejo in za lose vlačijo. To ga močno zanima; ker meni, da ga tako ne opazujejo, odpre vratica bolje - to hip pa planejo use skozi vratica ven, postanejo velike kakor v življenji in se tako lasajo, tepejo in kriče, da mahoma cel pekel skup prileti. Njihovi varuhi, peklenščki, začnejo je tepsti z zelenimi lanci in biči, pa le z veliko težavo je zamorejo razpraviti in dve po dve zopet poriniti v peč.
Na vprašanje, zakaj je odprl vratica, jim odgovori, da bi bil rod znal, komu pač mora tako kuriti - a zdaj, ko ve komu, zdaj še le hoče pridno drv prilagati. Varuhi s tem zadovoljni, ga še puste dalje v službi. Ker se mu leto bliža h koncu, pouči ga babica najvišjega peklenščka, naj si izbere za plačo leščerbico, ki brli tam na vhodu pod breznom in ono capo, ki leži zraven. Če ž njo drgne leščerbo, dopolni se mu vsaka želja. On stori tako. Ko leščerbo drgne, pride toliko podložnih duhov, da jih je use gomzelo; ti ga vprašajo, kaj zahteva. ,,Zanesite me pred očetov grad, pa tudi moji nevesti naznanite da sem rešen." V migljaji spolni se mu use. V beraški obleki pride do grofa, svojega očeta, in si pri njem izprosi majhno službo. Starejša brata pa sta na videz srečna in zadovoljna živela.
Nenadoma se privali grozno velika vojska na brege ob jezeru. A ker je bil otok precej daleč od kopnega, niso mogli blizo. - Berač pa je dobro vedel, da je to vojsko pripeljala njegova nevesta. V noči tedaj počne drgniti lščerbo, dasi se je odviše bal peklenščkov in jim zapove, naj postavijo širok most od grada do suhe zemlje. Močno so se tega prestrašili vsi prebivalci otoški. Princezinja pa je poslala grofu pismo in mu naznanila, da se nič ne zgodi ne njemu, ne njegovim, če ji pošljejo njenega ženina, ki je bil nekdaj pri pernatem škratu in je prinesel zlatega ptiča s ptičnico. Hudobna brata se tega močno prestrašita. Najprej se ujunači starejši, zasede konja in zajaše na most. Ker se je bal, da bi ne padel v vodo, jahal je počasno in po sredini mosta. Ko prijaše na suho do princezinje in njenih vojakov, vprašajo jo njeni:"Vidimo tu tvojega moža?"
"Ne, moj bi po robu prijahal !" Na torišči ga denejo ob glavo. Pošlje pismo v drugo, da hoče onega junaškega mladenča. Komaj nagovori grof srednjega sina, naj jezdi k sovražnikom, če je istinito bil pri škratu. Sede tedaj na konja in jezdi prav previdno po sredi mosta. Ko prijaše blizu suhe zemlje, vprašajo vojaki svojo zapovednico:"Vidimo to tvojega moža?" "No, moj bi po robu prijahal !"
Tudi temu se tako zgodi ko starejšemu. . Zdaj pa pošlje princezinja v tretje pismo in se pogrozi grofu, da mu razdene ves grad, če ji brž ne pošlje onega, ki je resnično bil pri kralju vseh škratov. Stari grof bil je v hudem strahu; sam ni znal, kaj to pomeni. Stopi paberač pred njega in mu naznani, da je njegov najmlajši sin, ki je bil pri pernatem škratu in oslobodil brata, ki sta ga same nevoščljivosti pahnila v silno brezno. Potem je sedel na bistrega konja in zajahal hitro na most in zdirjal isker po robu prek. Vojaki pa zopet vprašajo "Vidimo tu, tvojega moža?" „Da, ker je po robu prijahal !" V kratkem sta se zaročila in živela prav srečno in zadovoljno do pozne smrt.i