Narodne pripovedke I/Od vbogega dijaka čarodeja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke I/Zlata gora Narodne pripovedke I/Od vbogega dijaka čarodeja
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke I/Princezinja se zlatimi lasmi in zlato zvezdo na čelu
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Od vbogega dijaka čarodeja


Ubožen kmet je imel jedinega sina, pošlje ga v mesto v šolo. Pridno se je učil nekaj let. Sedaj pa je oče primoran ga vzeti iz šole, ker vbožal je popolnoma. A sin ne ostane dolgo doma. Od očeta vzame slovo, pa si gre po svetu iskat službe. Pride jako daleč od doma v neznano veliko sšmo. Visoka, temna hiša je tam stala. Gospodar pa je bil sam peklenšček v podobi lepega gospoda.

Nekdanji dijak ga najde v sobi, ravno ko je urejal svoje knjige. Vpraša ga, ali bi ga vzel v službo, in gospod mu odvrne : “ Če ne znaš čitati knjig, bi znalo kaj biti !" - Ne prav." reče mu deček, »nekaj pisemk poznam, a ne vseh."

Gospod ga na to vzame. Služba ni bila težka; opravljal je lehka dela, snažil obleko ali urejal kake malenkosti. Kadar pa gospod odsledi (odide), vzame deček vselej kako knjigo v roke in se iz nje uči. Bile so namreč v njih vsakojake čarovnije zapisane. Med drugimi knjigami najde tudi tisto, v kateri je zapisano, kako se mora moliti, če se hoče v kakokoli stvar spremeniti.

Gospod ga nekokrat zasačii pri bukvah, pa ga vpraša kaj dela. „Črke gledam in te podobe", mu odvrne dijak, in gospod mu ne brani knjig. Ko mine leto dni, dobi mladeneč odmerjeno plačo in se napoti domu. Oče je životaril v siromaših razmerah.

“Od zdaj bo se nama dobro godilo !" kliče mu sin vesel nasproti, v sobo stopivši „Jaz se vem sedaj spremeniti v vsako stvar vi me lahko oddate, jaz pa se zopet spremenim in pridem domu."

Koj o prvem sejmi se spremeni v konja, a očetu naroči, naj si zgovori uzdo, ker sicer bi se ne mogel spremeniti. Oče tako naredi in odda sina za sto rajnš. Ko ga kupec s sejma jaha, počne se spreminjati in postaja vedno manjši, da se jezdecu k velikemu njegovemu začudenju noge po zemlji vlecejo. Mora stopiti razkonja in ga dalje gnati. Najedenkrat se spremeni v tico in odleti domu, kjer se zopet spremeni v človeka.

Ravno tako je bilo ob drugem semnji.Ko ga pa oče tretje žene na semenj, pride ravno oni gospod tje, pri katerem je bil služil njegov sin. Ta spozna koj spremenjenca, pa tudi posebno vrednost uzdino. Počne barantati za konja in obeča toliko za uzdo posebej, da se je očetu zdelo neumno, ne dati je. Gospod zasede konja, porine mu ostroge v strani in odjaše: Oče pa se napoti domu.

Sinu je prihajalo gorko, ker znal je, da je hudobi prodan z dušo in telesom. Prideta do visokega gradu. V gornjem nadstropji je ležala bolna ženska, ki je v svojih bolečinah izročevala sebe in dete svoje peklu.

Gospod priveze tedaj konja naglo, pa trdno, za blizo stoječo vrbo, sam pa hiti pogledat, ali bo že skoro dobil izročena, mater in otroka. Konj pa drgne s tako močjo z glavo ob vrbo, da si uzdo potegne raz gobec.

Ko pade uzda na tla, strese se cela okolica, kakor bi zagromelo, ob enem pa prihiti tudi gospod iz hiše. Konj pa se je bil že spremenil v ribo in je plaval po potoku, ki je tekel mimo grada. Vrag pa so hitro spremeni v ribiča in skuša ribo v mrežo vjeti. Malo je manjkalo, da, je ni izvlekel.

Ko riba spozna, da, ji preti velika nevarnost spremeni se brž v hitro letečega goloba in sfrči pod oblake. Ko bi trenil spremeni se tudi oni v tiča - jastreba. Ko blisk švigne ta za golobom in blizu mu je že bil. Golob strahu cvili in se spušča bolj in bolj k zemlji. Ravno priletita v neko mesto, in golob prisiljen zleti skozi prvo okno v sobo, sede neki gospe na prst in spremeni se v trenotku v lep, zlat prstan.

Jastreb pa postane ličen gospod, pride v sobo in jame koj za prstan vpraševati in oblubi jako dosti denarja.

Gospa misli, da slobodno da prstan za toliko penez, pa ga potegne raz prst. V tem hipu se vrže prstan v proseno zrnice in pade na tla. Gospod je to tudi pričakoval, pa se vrgel v kokota, da bi pozobal zrnice. Ta pa se po bliskovo spremeni v lisjaka, popade urno petelina za vrat in ga pregrizne. Na to - pa se zopet spremeni v človeka in se poda k svojemu očetu nazaj.