Narodne pripovedke I/Jermen za tristo mož in čudodelni studenec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke I/Pernat škrat Narodne pripovedke I/Jermen za tristo mož in čudodelni studenec
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke I/Zlatovlaska
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Jermen za tristo mož in čudodelni studenec


Nekdaj je vladal slaven cesar. Moral pa je na boj in zapustil je doma edinega sina, krepkega mladenča in njegovo mačeho, svojo mlado lahkomiselno ženo. Obljubil jima je, vrniti se čez leto dni iz boja, a pretekla so že tri leta, njega pa še ni bilo nazaj.

Princ se tedaj odloči, obiskati svojega očeta in se poda brez spremstva se svojo mačeho na pot. Po dolgern potovanji prideta v temen gozd. Ondi zajdeta s prave poti in zablodita v gosto šumo. Princ gre malo v stran, iskaje prave poti. Pod nekim grmom vidi izpod listja moleti kos jermena. Potegne ga ven in ugleda na njem napis : „Za tristo mož." Ko bi mu povedal nek notranji glas, opaše jermen na ngo kožo in v tem hipu občuti neznano moč v svojih žilah. Najprej poskusi svojo moč na drevesih in vsako drevo, v ktero se le malo vpre, pade, ko slamnata bilka pred njim na tla.

Ta jermen je bil izgubil nek tolovaj, ki je za grmovjem prežal na mimogredoče. Bila je namreč pred grmovjem steza, ktero sta to dva zgrešila. Vesel pokliče mačeho na pravo pot nazaj, a o jermenu ji ne omeni nič. Gresta dalje in prideta v sredi šume do temnega gradu. Ideta vanj. V prvi hiši najdeta za dva človeka živa in jedi. Ker sta potrebna, sedeta takoj za mizo. Po kosilu gre mladeneč v druge sobe gledat. Prva je bila polna orožja. Princ si izbere puško in gre za kratek čas na lov. V tem pa pride posestnik onega gradu domu, bil je mlad, čvrst mož, pa poveljnik roparjev.

V prvem hipu, ko cesarici pove, kdo je, se ga to močno vstraši; a ko jo prijazno vpraša, kam neki gre, mu naravnost pove, da je cesarica in gre moža iskat. Lep ropar pa počne pregovarjat mlado ženo, da bi vedno v tem gradu pri njem ostala, ker tako za gotovo no zna za moža, ki jo je menda že pozabil in kdo ve kaka nesreča jo še čaka na dolgem poti. Ona bi bila koj pri volji - a pomislila je na princa ; kaj bi ji to rekel, ko bi zvedel njen ostuden sklep Same sebe jo je sram in brž naznani tolovaju, kako in kaj.Tega že odstranim," misli tolovaj, nji pa še ne reče nič o svojem sklepu.

Ko princ pride domu, reče mu mačeha, da sta pri tem in tem grofu, njenem starem znanci.Tolovaj pa pelje princa po vseh sobah, da bi mu razkazal svoje bogastvo. V prvi sobi je bilo samo orožje za več stotin mož; v drugi obleka; v tretji najdeta samih kadi, polnih srebra; v četrti sobi so bile kadi napolnjene suhega zlata. Tako ideta še skozi več soban; v vsaki so bile druge dragotine. V slednji izbi pa je bila jedina miza, na nji pa krvav meč. Zdajci pograbi ropar dečka in ga hoče vreči na mizo, da bi ga zaklal - ta pa podere tolovaja kar igraje na tla in odhiti iz ostudne sobe. Ropar spozna, da tako ne gre. Izmisli si torej drugo zvijačo. Mačehi reče, naj se dela bolno in mu naj reče, iti po vode iz studenca bližnjega gaja.

Ondu sta čuvala vodo dva divja medveda in razstrgala vsakega, ki se je bližal. Mačeha stori tako. Rad hiti mladeneč v skrbeh za nevredno ženo, z vrčkom v roki po zdravilne vode. Ropar gleda ostudno za njim, v svesti si, da ga zverine takoj razstrgajo. A kako se začudi, ko vidi medveda prijazno mladenču lizati roke. Hitro se vrne ta z vodo. »Le čakaj"; misli ropar, „od ondot, kamor to pošljeva sedaj, se ne vrne več." Ženi naroči, naj se še vedno bolno kaže in mu naj veli v bližnji grad, da ji prinese vina, ki ga pije poveljnik sam pri pojedini. Poveljnik je bil strijc temu roparju in je zapovedoval dvesto možem.

Prihodnjega dne se napravi princ na pot po vino. Ko pride v grad, hočejo ga pogostiti, on pa jim veli, da zahteva za svojo bolno mater kupico onega vina, ki ga pije poveljnik. Razkačen črez tako predrznost zavpije ropar svojim ljudem, naj ga razsekajo. Mladeneč pa pograbi jednega za noge in udriha po ostalih ter pokolje vse in glavarja samega. Zatem vzame poln vrč sladkega vina in ga nese mačehi. Se z večjim začudenjem ga zagledata hudobna človeka. „Zdi se mi, da se oni-le zopet vrača zdrav," reče glavar ženi,»a v tretje še hočeva poskusiti. Pošlji ga jutri v drug grad k mojemu znancu; ondu bo jutri ples in gostija, katero bo priredil moj prijatelj svojim tristo možem. Reci, naj ti prinese stoletno rožo, ki raste v vrtu tistega gradu. Od ondot se ne vrne več!"

V tretje gre mladeneč zdravila iskat. Po daljšem potu dospe do gradu. Godba mu že od daleč doni na uho. Ko pride v prvo sobano, najde tam med svojimi tovariši pri vinu sedečega tolovajskega poveljnika. Prijazno ga poprosi mladeneč za stoletno rožo. „Kaj, paglavec, mojo največjo dragocenost zahtevaš?" zarohni tolovaj nad njim. Zgrabite in razsekajte ga, hajduki moji !" zapoveduje svojim slugom. Ob jednem se odprovrata bližnje sobe, kjer so roparji plesali. Tam zagleda tri objokane princezinje, s katerimi so roparji po sili plesali in je vlačili po plesišče. To razburi dobrosrčnega mladenča popolnoma. Pograbi tedaj prvega pjanega roparja, ki je planil nanj in udriha ž njim po ostalih ; roparjih cepajo kot muhe; kojega se le dotakne, to se zvrne mrtev na tla. Nobeden ni živ ostal.

Ko tako deklice reši, približa se mu najstarejša in najimenitnejša in mu pove, da je kraljeva hči iz sosedne dežele in da so jo roparji s tovaršicami vred vjeli in tje privlekli. „Le pojdi z nami", konča dekle, „moj oče ti bo kraljevo plačal tvojo dobroto !"Cesarjevič pa ji odvrne, da mora svoji bolnej materi prinesti stoletno rožo, ki raste v grajskem vrtu. Žalostna razreže kraljevna svojo ruto, prstan in nogovico tar da oboje mladenču, rekoč : „Če nas kedaj obiščeš, po tem-le to bodem spoznala !" Princ vzame radosten darilce, pokaže princezinjam pravo pot, pa je zapusti. Hitro gre na vrt, poseka stoletno rožo, zadene jo na ramo in hiti domu. Prestrašita se ga oba, ropar in mačeha. ,,Zvečer hočeva pogledati, kaj neki pri sebi nosi, da ga še tristo mož ne more ukrotiti. Omotno pijačo mu morava dati, da ga lehko in brez skrbi preiščeva !" Tako-le je govoril ropar ženi in tako sta tudi storila.

Mladeneč- trdno zaspi, ona ga slečeta in najdeta - jermen za tristo mož. Tiho mu ga ropar odpne in sebi pripaše, rekoč: „Kako je neki ta-le dobil v roke to jermen, lastnino mojega deda. Sedaj razumem, kako je zamogel toliko mož nadvladati! Pa le čakaj, jaz mu hočem popolnoma plačati smrt svojega strica in ostalih tovarigev !" To izgovorivši zbudi mladenča, ki spozna prestrašen, da nima več jermena. Ropar ga zveže na rokah in nogah in mu zagrozi strašansko osveto. Zastonj ga prosi deček milosti, trde, da nič krivega storil ni. Ko vidi mačeha; da so besede tolovajeve krvava resnica, smili se ji mladeneč, ki jo je tako nažno ljubil in sama zaprosi kleče roparja milosti. To ga hudo razjari ; ostro bodalce ji zasadi globoko v prsi, da se mrtva zgrudi na tla. Ropar pa razbeli železo in iztakne junaškemu mladenču obe očesi. Zatem ga odnese dve uri daleč v šumo in ga obesi na brezo za pete nad mravljišče, tako, da se mu je glava dotikala tal. Nič ni pomagalo revežu mile

prošnje, da bi ga raja usmrtil, ko taki muki izročil - neusmiljen ga zapusti. Mravlje pa mu skažejo večje sočutje; osnažijo mu namreč vse lice in očesne votline zasedene krvi, potem pa ga nič več ne nadlegujejo. Čez malo časa gre tam mimo nek logar in sliši milo stokanje in klicanje na pomoč. Ker je znal, da so se ondu: klatili tolovaji in pogosto potnikom vsakovrstne krivice delali, hiti urno tje, vzeme reveža raz drevo in ga pelje seboj. Doma ga žena že na pragu čaka in mu reče : „Ti že desetega črva ženeš k hiši, saj še lastnih devet otročičev nima kaj jesti." mož ji odvrne: „Sedaj je ta-le tudi po božji volji lasten naš, in kjer se jih nasiti devet,se tudi deseti kaj jesti dobi !"

Princ je bil precej časa pri tem logarju nekega dne pa mu ta reče : „Precej daleč od tod je kraljevo mesto. Izvedel sem sedaj, da je dal kralj sezidati hišo, v katero jemljejo ubožce. To ti pravim, ker dalje ne moreš pri nas ostati, kajti sami smo reveži; ravno zategadelj nas roparji ne nadlegujejo !" Prihodnji dan se napotita v daljno mesto. Tam ga logar zapusti pred bogato palačo in odide. Primeri se pa, da ga zagleda kraljevna, in njegovo lice se ji zdi tako prijazno in znano, kar gre naravnost k očetu in ga prosi, naj bi še tega vzel v ono hišo, kjer je že toliko revežev preskrbljenih. Kralj prav rad usliši hčerino prošnjo. Sedaj se je pričelo za oslepljenega cesarjeviča nekoliko boljše življenje, vsaj pomanjkanja več trpel ni. Nekdaj pa pride princezinja v sobo in vidi mladenču iz žepa moleti njeno ruto. Pogleda ga natančneje in spozna v njem svojega rešitelja. Tudi ona imela je še one pol rute; primeri jo tedaj k oni polovici in - o čuda - obe polovici se sprimete in ruta postane zopet cela. Ravno tako se tudi zgodi z prstanom in z nogovico.

Sedaj se spomni princezinja, da je nekdaj slišala, da je v nekem kraji njihove dežele studenec, v katerem se morajo umiti, da ozdravijo popolnoma. Napravita se na pot in peljeta se dva dni daleč, pa prideta v veliko šumo. Naenkrat pa zmanjka prave poti, in sedaj ne znata, kam naj bi se obrnila - kar pribeži mimo divji konj, ki pa je moral slep biti, ker se je skoro ob vsako drevo udaril. Princezinja hiti za konjem; čez malo časa pritečeta do studenca, ki je bil plitek pa razširjen. Tu potisne konj glavo v vodo; ko si jo namoči v tretje, zarezgeta veselja in oddirja po onem potu, koder je prišel, pa se ne udari ob nobeno drevo.

Princezinja teče k vozu nazaj, pa naznani mladenču veselo vest o studencu. Prišed do vrelca mu ona hitro dvakrat obi izpere - in zazdi se mu, da tako razloči krog sebe reči, kakor bi skoz sito gledal. Hitro ga še podurne v tretje pod vodo - in imel je zopet čiste in jasne oči ter je zamogel gledati in občudovati božji svet kakor nekdaj. Veselja in hvaležnosti objame princezinjo. Ko se pripeljeta h kralju nazaj, naznani mladeneč, da je cesarjevič.

Zatem gre očeta iskat, katerega tudi kmalu srečno najde. Razloži mu, kako sta mačeha in ropar ž, njim ravnala. Cesar se močno raztogoti in priseže, krvavo osvetiti se. Cesarjevič sam je hotel izpeljati težko nalogo. Očetu, ki je blizu z vojaki skrit stal, naroči, naj z vso močjo navalijo na grad, če bo kazal na oknu rudeče banderce in da ne bo nevarnosti, če zagledajo belo.

Tiho se splazi v grad in se skrije pod postelj v spalnici. Zvečer pride ropar v sobo in zaspi. Varno zleze mladi junak izpod postelje in zagleda na mizi svoj jermen, kateri je imel moči za tristo mož, zraven pa še drugi, za dvesto mož in si pripaše oba. Princ sedaj zakliče : „Ustani ropar, odbila ti je slednja ura!" Ropar skoči po konci in zgrabi po jermenih na mizi - a ne najde jih, princ pa zapusti sobo in zaklene vrata. Pri prvem oknu obesi belo banderce in na mah prihrume očetovi konjeniki na dvor. Cesar da roparja prignati na dvor in ga obsoditi na smrt. Vojaki mu najprej iztaknejo oči,zatem pa ga razsekajo na drobne kosce.Princ pa se je brž na to oženil z dobrosrčno princezinjo in je zadovoljno živel ter modro vladal svojim deželam.