Naredba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naredba.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 26. marec (1910) 43/69
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Poznal sem mladega častnika, veselega fanta, ki se na živem svetu ni brigal za drugo stvar, nego za žensko. Ne za eno samo, temveč za vsako. Bil je kakor vrtnar, ki z enako prisrčno ljubeznijo ljubi vse cvetiče na svojem vrtu. Opominjal sem ga časih, da naj si odpočije ter se umiri; kajti večna prešernost da škoduje zdravju, morali in karijeri. On pa se ni zmenil za moje blage nauke.

Zadnjič sem ga ugledal v kavarni — razvalina je bil. Lica upala, siva, nagrbljena, oči globoko udrte, ustna tenka in izžeta.

»Ali ti nisem pravil? Ali te nisem opominjal? Razuzdanost bo uničila mladino, narod, človeštvo ...«

Leno je zamahnil z roko ter se bridko nasmehnil.

»Ne beseduj!«

»Kaj? Tako zakrknjeno je tvoje srce, da ne vidiš in nočeš spoznati, kako globoko te je pahnilo, kako te je izželo in zdrobilo tvoje posvetno, nečimerno življenje ...«

»Ne beseduj po nepotrebnem! Kaj ženske, kaj ljubezen, kaj vino, kaj svet!«

Obmolknil je, še bridkeje se je nasmehnil ter je uprl čelo v dlani.

Takrat se mi je zasmilil.

»Kakšna notranja bolest mu pije kri?« sem pomislil.

Videl je vprašanje v mojih sočutnih očeh. Dolgo me je gledal z globokim, mirnim, trpljenja in udanosti polnim pogledom.

»Poet sem!« je rekel.

»Kaj?« sem planil ves prestrašen. V misel mi je mahnilo: »Zbledlo se mu je!«

Govoril je počasi, s tihim, trudnim glasom.

»Zdaj pišem veliko tragedijo iz življenja Otona Debelega ... Ali veš kdo je bil Oton Debeli.«

»Ne!«

»Saj je vseeno! Oton Debeli ali Suhi, Plešasti ali Kuštravi — za ime se ne menimo! Poglavitna stvar je patriotizem!«

Ker se je s svojim dolgim životom sklonil preko mize, sem nekoliko odmaknil svoj stol.

»Nič se ne boj, nikar se ne odmikaj! Že prej sem videl, da ti je nelepa sumnja obsenčila srce! Bebast nisem — o, da bi bil! Ne bilo bi teh grenkih skrbi, teh dolgih noči — glasno in solnčno kakor prej bi se smejalo moje mlado življenje! ... Naredba, naredba, naredba!«

Nisem ga razumel.

»Tisti visoki ukaz namreč, da je treba v večji, mnogo večji meri gojiti patriotizem v šolah ... ter da naj zategadelj častniki in uradniki zgrabijo za pero. Ukaz je pameten, če ga pogledam postrani in če mene samega na miru pusti. Tudi doslej se patriotizmu ni slabo godilo; redili so ga pošteno, da je bil že zelo trebušen ... v primeri z njim je bila vsa kultura posušena stara devica ... Zgodba o mladem Vukasoviču, recimo, je prav lepa in poučna. Ali kdo jo je pisal? Pisatelj! Reč pa je taka: če pisatelj devetkrat na dan zapoje cesarsko himno in vrhutega še trikrat moli rožni venec — pisatelj ostane! Na katerikoli krpi njegove klavrne civilne suknje se še drži prašek umetnosti in okusa. Nej kane ta prašek v patriotizem, pa je vsa glorija podobna rekrutu, ki si ni bil očistil gumbov za parado ... Vse drugače je s častnikom in z uradnikom. Ta dva sta takorekoč izvedenca v patriotizmu ... ta dva sta utrjena v veri, da patriotizem nima opravila s kulturo, z umetnostjo in z okusom ...«

Prekinil sem mu besedo.

»Ali čemu, ne zameri, čemu te je tako žalostno posušila ta modrost?«

»Čemu? Ko je stotnik prebral ukaz, me je poklical. — Vi ste talent, sedite in pišite! — je ukazal! — Oprostite, jaz nikakor nisem talent! — sem ugovarjal. Najprej me je obsodil na tri dni zapora, nato pa me je vprašal: »Ali ste talent, ali niste?« — Zu Befehl! — sem rekel, pa je bilo! Sedel sem in sem pisal. V božjem imenu — sem dejal — manever je manever! Najprej sem se vadil ob kratkih stvareh, po vsoru mladega Vukasoviča. In glej, šlo je! Spoznal sem, da pisanje ni tako imenitna stvar, kakor se mi je časih zdela. Stotnik je pohvalil moje zgodbe o Radeckem in o Albrechtu ... pa so res prav čedne! Ali bi rad, da ti jih par preberem?«

»Oprosti ... zdajle ... v kavarni ...«

»Saj je vseeno! Bral jih boš v šolskih berilih ... Kmalu pa sem spoznal, da je ves tisti ukaz sila pomanjkljiv in enostranski. Mladina se v šoli nauči patriotizma — ali kako je z njo, kadar stopi na cesto? Poznam ljudi, ki so hodili v samostanske šole, pa so dandanes najhujši neverniki in uporniki. Pohujšala jih je pisana beseda, iztrebila jim je iz srca vse šolske občutke ... Zatorej —«

»Slutim!«

»Slutiš — kajti vsaka visoka ideja je enostavna ... Zatorej bodi peresna umetnost prepovedana civilnim ljudem ter poverjena častnikom in državnim pravdnikom. Za božič, mislim, da izide ukaz: pripravljajo ga že ... Nato objavim takoj svojo tragedijo o Otonu Debelem; zadnjič sem jo pokazal stotniku, pa jo je močno pohvalil. Tudi tebi jo pokažem, če prideš k meni ...«

Tri ali štiri dni kasneje sem res hotel k njemu, pa so mi povedali, da je obolel. Nameraval je namreč prepovedati poleg pisane tudi še govorjeno besedo, rasen vzklikov »Habt acht!« in »Kehrt euch!« ... Žal mi je bilo veselega fanta.