Najboljša kapljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Najboljša kapljica
Julij Bučar
Izdano: Slovenski narod 20. februar 1903 (36/41), 1–2
Viri: dLib 41
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospod Pipec je imel danes pri sebi povabljene gospode. Postregel jim je, kar najboljše je mogel. Štedil pri tem ni, ker se je šlo za njegov dober glas. Rad se je pustil hvaliti od drugih in je bil sila srečen ob tem, srečen tem bolj, ker so povabljeni gospodje bili tako zvani »višji« uradniki, on sam pa je bil eden tistih »malih«, kateri le tako izginejo v družbi, ako nimajo posebnega talenta, sami sebe povzdigniti bodisi z dejanjem bodisi z urivanjem. Gosp. Pipec je imel talent za oboje in je v istim nekaj veljal, če ne za res, pa v svoji domišljiji. Take ljudi se takoj izpozna in služijo isti navadno v zabavo ali se jih pa, kolikor mogoče, izkorišča. Ker pa tega sami ne morejo presoditi, si domišljujejo, da bi svet brez njih kar prenehal.

Take vrste ljudij je bil naš Pipec. Iz malega se je znal povspeti do nekake višje stopinje tako, da si ga videl v najboljših krogih, v katerih se je smejalo in delalo dovtipe na njegov račun, ker on ni bil sposoben član take družbe. Iz vsake ševi njegove elegantne obleke zijal je nagajivček, ki je trobil v svet zgodovino Pipčevega rojstva. Vsaka njegova kretnja mu je bila izdajalka dejstva, da se njegove velike noge niso veliko sukale po gladkih tleh. Duševno pa je ostal vedno stari Pipec. Imel je pa še drugo lepo lastnost, katere se človek ne more priučiti in katera je njegove namere izdatno podpirala. Ako je kak bogataš kje umrl, je bil gotovo našemu Pipcu več ali manj v sorodu. Tako je Pipec podedoval parkrat nekaj tisočakov in si s tem utemeljil svoje blagostanje. Nakupil si je par vinogradov, zasadil najboljšo trte ter je gospodaril z veliko srečo. Bes te plentaj! Ni čudo, da so ga njegovi kolegi, katerim je bilo živeti ob pičlih jaslih državnega hleva, gledali kot Boga in so le od strani sline požirali, kadar je on dajal »boljšim« gospodom svoja vina pokušati.

Danes ga vidimo v njegovem elementu, v njegovi sreči. Govoril je seveda on sam največ in najglasnejše, boječ se, da bi katera njegovih duhovitih besed ne šla preslišana v večnost. Govor se je sukal le okolu njegove obilne osebe. Tu je šlo v enomer: »Mi« pa »mi« pa »jaz«. Skakal je okolu mize, da se je v enomer zadeval s svojim obilim trebuhom vanjo in se je vino v steklenicah in kupicah plajhalo. Hotel je posnemati šaljivega natakarja, ne vedoč, da se mora komiku seboj na svet prinesti, je delal po svoje dovtipne opazke ter globoke in kaj neokretne pri klone, pri tem pa je marsikaterikrat zagodrnjala iz sladkega spanja nemilo vzdramljena, nad mizo viseča svetilka, ob katero je Pipec s svojo nenavadno debelo bučo butal. Tista bunka sredi njegovega obraza, ki je pripovedovala o vsem drugem nego o zmernosti v pijači, je bila danes v paradi in je metala od sebe posebno lep vijolčast odsev. Stregel je stregel nas gospodar svojim imenitnim gostom tako, da mu je zmanjkovalo sape. Nikdo se ni mogel pritožiti. Saj so pa postali gospodje prav živahni; domači pridelek jim je razvozljal jezike. Pipec je ž njimi delil to veselje, katero je žarilo iz malih svitlih očij in iz celega njegovega mastnega obraza. Ko je pričela gospoda na vse pretege hvaliti domačo kapljico izvrstnega vinogradnika, je bil gespod Pipec v ekstazi in je le še nalival in nalival v znak presrčne hvaležnosti.

»Kaj ne, gospoda,« dejal je bahato, to je dobra kapljica, pa pristna; jaz sem bil pri stiskanju osebno prisoten in jamčim za to, da ni nikake primesi zraven. Pa kaj to, to niti vino ni proti istemu, ki ga imam se v zidanici. Hranim ga že par let. Vino je iz najboljšega grozdja ki se je stiskalo strogo po predpisih, prosim, pod mojim lastnim nadzorstvom. Dobro je pa že tako, da bi ga sam cesar pil; še jaz se ga ne upam piti. Najboljša kapljica. Del ga bom v buteljke, potem pa Vas bom prosil, da me počastite ob največjih praznikih. Poučil sem svojega viničarja, kako je s tem vinom ravnati, da se dobro obdrži, da postane čim dalje boljše. Imel sem že neverojetne ponudbe glede tega vina, a takega denarja ni na svetu, da bi ga dal zanj. Oh, moj viničar, moj Blažon kako on to vino varuje, kako se zanj trese, kakor nobena mati za edinega otroka; to Vam je dobra, poštena, zanesljiva duša! Takega ni na tej božji zemlji. Vse mu smem zaupati. Ko bi tega človeka ne imel, hm — potem bi šlo vse rakom žvižgat. Saj se ve, dandanes so vsi lopovi, zati je jedina izjema toliko več vredna. V kratkem se peljem v svoj vino grad — tri ure z vozom. Moram vendar v presledkih malo pogledati — saj veste, brez mene ni nikjer nič, in človek je tako srečen, ako more reči: Glej, to le je moje! Moja last, moja muka, moji žulji! Kaj ne? O! Kaj mi pade ravno v glavo! Li bi se ne dal skupen izlet napraviti tjakaj? Zimski čas ne ovira; vreme imamo krasno: na slabo pot pa se pozabi pri dobri kapljici vina. Skrbel sem za vso udobnost, i-i-i imam glavo na pravem koncu. Vam povem, da tako fletne sobice nima nikdo v svoji zidanici, kakor jaz. Dal bom dobro zakuriti in imeli se bodemo kakor v nebesih. Sedaj že precej dolgo nisem bil v zidanici. Časa ni bilo, časa. Saj veste, da se v uradu vse le name zanaša. Imeli smo groznega, zelo važnega posla — tega pa ne razumi nikdo tako, kakor jaz — hudo je, hudo, ake je človek nenadomestljiv — no, sedaj je pri kraju, sedaj se bo že dobil dopust. Vabim Vas torej, gospoda, pridružite se mi, Vam ne bo žal.« 


Še v istem trenotku se je predlagani izlet enoglasno sklenil ter se je določil tudi dan v to. Gospod Pipec je kar skakal samega veselja, da se bo zopet enkrat mogel prav imenitno izkazati.

Dan pred določenim izletom piše gospod Pipec svojemu viničarju, naj za drugi dan vse potrebno pripravi, kakor je navada ob takih prilikah. Poslal mu je obenem dva pitana purana — eden je zadostoval komaj Pipcu samemu — več domačih klobas lastnega pridelka, sira, boljšega kruha, konserv, čaja, kave, sladkorja, Klauerjevega likerja, Cvekovega brinjevca itd, da bi ga le-to na vozu ne težilo, posebno pa, da bi bilo ob prihodu veseljakov že vse pripravljeno.

Nestrpno ja pričakoval drugega dne.

Bilo je lepo jutro kmalo po novem letu, ko so se tri starošegne kočije, v katerih so sedeli gospodje s svojimi damami, na Čelu gospod Pipec s soprogo, tresle po kamniti okrajni cesti proti vinski gorici Knežja reber pri Vrhu. Mrzlo je bilo sicer precej, vendar snega ni bilo.

Dospevši na Vrh pelje gospod Pipec svoje spremljevalce v svojo zidanico, ki je od daleč blestela od južnega pobočja vinske gorice. Pot je bila strma, težavna, vendar je gospod Pipec svoje goste tolažil s tem, da bodo kmalo odškodovani za vse težave in bridkosti nerodnega pota. Hvalil jim je opetovano krasni razgled od njegove zidanice in seveda nad vse dobro kapljico, katera bi smelo služila vsakemu vinogradniku v ponos. Na tihem pa si je slikal prijetno iznenađenje družbe, ko bo dobila v njegovi zidanici delikates, kakor se navadno dobe le v mestih.

Prišli so do zidanice. Gospodu Pipcu se čudno zdi, zakaj je zaklenjena, ko je bil vendar viničarju pisal, da ima gospodo pričakovati v dobro razgreti sobi. Nemir se ga poloteva — jeza. On kliče, išče, skače kakor besen okolu zidanice, vendar je vse tiho, zidanica pa stoji, kakor da bi se mu hotela rogati. Pustivši svoje goste na mrazu, hiti onkraj gorice nizdol v viničarjevo bajto.

»Kje je ključ od zidanice?« rohni Pipec že pred durmi. »Kje je Blažon, moj viničar? Tristo preklicanih zelencev!« 

Slaboten glas se zasliši iz veže.

»Jezus, kaj so oni, naš gospod, za pet ran božjih, sem mislila, da so roparji — kaj pa se je zgodilo?« 

»Še vprašate! Li nisem Vašemu možu, mojemu viničarju naročil, naj me pričakuje v zidanici! Najimenitnejšo gospodo iz mesta imam tu gori, da jo pogostim, ji dam piti neprecenljive kapljice; čaka me na mrazu — hitro, hitro, Blažon, ključ!« 

»Moj Bog, moj Bog, meni se vrti v glavi!« tarna babura. »Meni o vsem tem ni nič znano — mož mi ni nič povedal, rekel je, da gre v goro, pa je že zarana odišel —.« 

»Kaj niste nič pripravili — v kuhinji nič ne čvrči — niti ognja nimate — da, kaj pa je to? Lačni smo.« 

»Nič, nič«, mu seže prestrašena mamica v besedo »Nič mi ni mož povedal!« 

»Kje pa sta purana, kje vse drugo, kar sem semkaj poslal?« rentači Pipec.

»Prav nič ne vem«, opravičuje se pol blazna viničarka. »Gotovo je kaka pomota, gospod. « 

»To ni mogoče!« zagrmi Pipec peneč se od jeze.» V luknjo z Vami! Hitro ključ od zidanice pa z menoj!« 

Kmalo dospeta oba do gospode, katera je pred zidanico čakala na pol zmrznjena in apatična.

Gospod Pipec odpre zidanico in vstopi v klet. Viničarka za njim.

Pipec postoji, kakor bi treščilo vanj. Nobenega soda ni v zidanici.

»Kje je moje vino — tisto dobro vino, ki sem ga imel tukajle v voglu v polovnjaku — kje je polovnjak?« hrešči Pipec ter nadaljuje bolj sam zase: »Aha, tamle za legnarji vidim steklenice. Gotovo je Blažon vino že pretočil v iste — brez moje vednosti, sod pa kam spravil — Bog se smili —« 

Seže po steklenicah. Prva prazna, druga, tretja tudi — v nobeni nič. —

Pipec pogleda ženico tako grozno, da bi bila leta kmalo strepetala.

»Ne vem, ne verna, se joka uboga reva. »Mož mi ni nič povedal« 

»Poberi se!« zatuli Pipec nad babo. »Proč od tukaj!« Zaloputne vrata, da se je cela zidanica zamajala, zaklene in pove v obupnem tonu neprijetno iznenađeni lačni mestni gospodi, kaj se mu je pripetilo.

Vkljub kritičnemu položaju so komaj smeh tiščali.

Pravijo, da je »nič« dobro za oči.

Za prazen želodec pa ni. Ker ni bilo v bližini nobenega krepčila dobiti, ni gospodi drugo preostajalo, nego peljati se naprej do eno uro oddaljene večje vasi Gomila, kjer se je v edini krčmi sem pa tam že kaj dobilo.

Hočeš, nočeš — šli so, dobili so pa le neusmiljeno kislega cvička, ob katerem se jim je kremžil obraz, kakor v smrtnih težavah, vrhu tega pa je vino še dišalo po sodu.

Jesti niso dobili nič. V zadregi pusti gospod Pipec zaklati in speči par kokoši, katere je on sam s svojo medvedjo šapo na dvorišču pograbil, katere je pa nevešča kuharica potem, ko so bile pečene, s sladkorjem postupala, da niso bile užitne.

Na kmetih plača navadno gospoda veliko več, nego domačini. Skupni račun, katerega je poravnal gospod Pipec, je bil tako zasoljen, da je plačniku izbulil oči. Vsled tega je bil zelo poparjen, in ga tudi njegova boljša polovica ni mogla spraviti v normalni tir.

Med potjo domov dohiti gospod Pipec svojega viničarja, ko je bil ravno od stranskega pota, Bog ve od kod, krenil na okrajno cesto med Gomilo in Vrhom.

Pozabivši, da naglost ni nikjer dobra, plane raz voz, še predno se je ta ustavil in se zaleti liki jastreb na goloba, k viničarju, kateri se je takega sestanka z gospodarjem ravno tako nadejal, kakor smrti. V svoji burji zdrkne ob cestnem kamnu, da telebne kakor dolg in širok viničarju ravno pred noge. Ob tej priliki si raztrga hlače na kolenu, njegov bunkasti nos pa se je zadrsal po pesku, da je dobil vsled tega lepe rdeče maroge, katere so njegovega nositelja spominjale nekaj dni na današnji izlet.

Komaj pobere svoje razrahljane kosti. Divji vsled doživelih dogodkov pa tudi iz sebe vsled sramu zaradi neprostovoljnega ponižanja samega sebe nasproti svojemu podložniku, se postavi Pipec, podoben v tem trenotku velikanu Goljatu, pred svojo nesrečno žrtev, hoteč ga prav izdatno ošteti in v strah spraviti.

Besnost nima besed. S trudom izpuha Pipec svojemu viničarju te le besede v obraz:

»P-p-p klenski f-alot — goljuf — tat — lopov —« 

Viničar je takoj vedel, za kaj se gre — pal je na kolena, proseč s tresočim glasom:

»Odpuščanje — milost, gospod — velik grešnik sem.« 

»Kam si zapravil moje vino?« škriplje Pipec z grozovitim glasom.

»Oh!« jeclja viničar. »Velika sila — prodal sem ga, meneč, da gospoda v tej hudi zimi ne bo le-sem — pozneje bi se že kako izgovoril — — « 

»Kje pa sta purana, klobase in vse drugo, kar sem ti poslal?« 

»Milost, milost — zima — lakota — izkušnjava — zapeljivci — kosem pošiljatev dvignil na pošti, so me prijatelji zavlekli v krčmo, kjer smo vse do zadnjega pospravili — pa še mali bar giček tistega njihovega dobrega vinčka —.« Viničar utakne palec in kazalec v usta in cmokne, da je bilo slišati kakor poljub — Pipec se trese.

Viničar nadaljuje: »Zadnji ostanek tistega imenitnega vinčka smo zraven popili. — Vest je huda reč!« — Bal sem se jih, pa sem bežal z doma — moja žena je nedolžna — prosim, prosim milosti!« 

»Požeruhi!«  »Oh, gospod, moji zapeljivci so rekli, da niso imeli še nikdar tak traktarnent!« 

»Ako mi v osmih dneh škodo poravnaš, ti cigan ti — računal bom prav dobro — potem naj bo — tvoji grehi so ti odpuščeni, ne bom te ovadil — ampak, Blažon, Blažon! V lepo nepriliko si me spravil, kaj takega se ne odpusti kar tako — ti si pri meni zaigral, ti nehvaležnež — ne maram te več v službi«

»Oh, gnadlov gospod, hvala, hvala!« izbruhne viničar, kateri je bil pričakoval hujšo kazen, ginjen: »Vse bom povrnil, samo da ne pridem v luknjo. « Poljubi gospodu Pipcu roko.

Ta se je čutil vsled tega tako počaščenega in povišanega, da bi bil na razno nezgode tega dne kmalu pozabil. Čut, da se bo vsa škoda dobro, prav dobro poravnala, stavil je današnje doživljaje bolj v ozadje, samo nos je Pipca grozno pekel.

Čez teden dni dobi gospod Pipec od Blažona pismo, v katerem mu ta naznanja, da je na potu v Ameriko. Zahvaljuje se mu za vse dobrote, posebno za zadnji »traktarnent« ter za kazen, katere milost ni bila i dobroto poneverjenega vina v nikakem razmerju, končujoč svoje pismo z željo, da bi Knežjareber rodila še veliko boljšega vina, kakor je bila tista najboljša kapljica, kateri se ima zahvaliti za izgubo viničarske službe, ki mu je itak že presedala.

Ta ironija je Pipra globoko zbodla. Spoznal je, da je žrtev prekanjenega lopova in je bridkim srcem gledal za pobeglim Blažonom, vzdihujoč: Z Bogom, z Bogom novci!

Tako je služil ponesrečeni izlet Pipcu v pouk, drugemu svetu pa v zabavo.