Nadporočnik Podluna. Humoreska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nadporočnik Podluna.
Humoreska.

Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 31. julij 1909, letnik 42
Viri: 172
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsak, ki ga je poznal, je imel o njem drugačno mnenje. Nekateri so dejali kar po domače, da je trapast, drugi pa so menili, da je zvit in pretanjen.

Naj že bo pravo prvo ali drugo, resnica je, da je bil gospod Podluna nekdaj nadporočnik. Kako je dospel do te časti, je zagonetna stvar; no, takrat je namreč bilo, ko je narod še brenčal patriotizma in so služili naši fantje cesarja tako dolgo, da so bili sposobni samo še za beraško bisago. Drugačni časi so bili in zato je verjetno, da se je povzpel Podluna nasled bogve kakih vrlin do nadporočnika. Danes nosi že osmi križ ali vendar se še z veseljem spominja na tiste lepe čase, posebno ob kupici vina. Zgovoren je možakar in nič ga bolj ne razveseli – ako ga pozove kdo:

»Gospod nadporočnik!«

Potem pa se prične nadolgo in široko čudna zgodovina njegove smešne mladosti, ki se konča vedno z navdušenim monologom:

»Tako je bilo, sakramokra! Junaki smo bili, danes pa smo mahudre, da me je sram, ako pogledam po sebi in se spomnim svoje davne prevzvišene časti! Živio Radecki!«

Nekoč, ko je bil že čez mero »sladko-ginjen«, sem ga povprašal, kaj je bilo vzrok, da ni ostal častnik.

Sivi možakar me je pogledal z brezizraznim nasmehom in se obliznil po redko brkati gornji ustnici, da je glasno cmoknilo.

»I, kako ste vendar čudaški,« je dejal. »Premoder sem bil, pa so me odpustili, vrag jih jaši! Danes bi moral biti že general ali pa še kaj več! Rdečo porto bi nosil in polne prsi zaslužnih križcev, ampak, sakramokra, grbasta in na vse načine pohabljena je morala biti zvezda, pod katero sem se rodil. Naj bo za duše v vicah! Torej vidite, nesrečen sem bil radi svoje modrosti. Ko sem bil še navaden prostak, me je imel moj stotnik najraje. Debel je bil ta možakar, kakor sv. Tomaž Akvinsk, kateremu so morali izrezati mizo v obsežnem kolobarju, da je zmogel vsled preobilnega trebuščka do jedi in pijače, no, moj stotnik je bil še vse huje. Bog mu daj vesela nebesa, trem konjem je zlomil hrbtišče. Zakreščalo je malo, ko je sedel nanj in – resk, pa je sedel na tleh, na vsaki strani pol konja. Veliko škode je napravil regimentu, no, naposled so mu dali žrebca, kakršnega še nisem videl do tedaj. Velik je, bog pomagaj, ko je šel po ulici, je gledal brez težave skozi okna v prvo nadstropje. Kadar pa je dirjal, se je tresla zemlja, kakor se pravi v tisti pesmi:

»Cel svet se tresu,
k' je Jezus križ nesu!«

No, tistega ni polomil, ampak bolje bi bilo, da ga je, ker vsi vojaki so imeli s tem konjem težavo. Naposled sem ga dobil v varstvo jaz in kmalu sem ga naučil vojaške spokornosti. Treščil sem ga parkrat s kolom čez butico, da se je zverina kar upognil in kmalu je pozabil na vse spolne muhe. Pa vse to mojemu stotniku še ni bilo dovolj: vedno sem mu moral pomagati tudi na konja. In pomislite, tako nečloveško težo spravljati na tako velikanskega žrebca! Menda sta tehtala oba enako!

Nekoč je bil zbran na dvorišču cel polk z generalom vred. Vsi častniki so bili že na konjih, samo naš stotnik se je še žalostno oziral na visoko žrebčevo hrbtišče. Vedel sem, da zopet pokliče na pomoč mene, in resnično!

»Dobro mi pomagajte, saj vidite, kako se muza in posmehuje general,« mi je šepnil in stisnil v roko srebrnjak.

– Sakramokra – sem si mislil, – sedaj pa je treba napeti vse moči. – Ampak bolje bi bilo, da sem jih samo polovico, ker zagnal sem debelušnega stotnika na konja s tako silo, da je telebnil na drugi strani na tla.

Dvakrat je brcnil in je postal hladen, drugi dan smo ga pokopali. Bog mu daj mir in pokoj, ako je še tako debel, morajo imeti v nebesih zanj poseben stol.

To je bilo prvo moje junaštvo in od takrat me je ljubil ves polk.

Tako sem se povzpenjal od stopnje do stopnje, vojske so bile in dobro sem se zadržal, postal sem nadporočnik in s samim Radeckim sva pila bratovščino. Takrat sem bil znan po celi deželi. Kamor sem prišel, so metali name cvetje in me pozdravljali kot samega cesarja. Deklet sem imel toliko, da jih nisem več razločeval: včasih sem rekel Francki Polonca, Polonci Marjanca, Marjanci bog ve kaj, kje bi si zapomnil vse, ko sem jih imel več kot pratika svetnic. Povem vam, da je priromalo na moj naslov toliko pisem, da moja stotnija ni rabila nikdar drv. Kako pa tudi ne, junak sem bil in »zavber« fant! Malo sem potrkal s sabljo, malo pomežiknil, kot da se mi blešči, in šle so za menoj kakor putke za petelinom. Ah, da! Takrat je bilo življenje. No, in upal sem, da postanem kmalu stotnik. In nekega dne se je odločilo. Naš stotnik je nenadoma obolel, nadomeščal sem ga torej kot nadporočnik jaz.

Lepo jutro je bilo. Moja stotnija je stala na dvorišču in vsak hip sem pričakoval, da pride general. Vedel sem, da je tisti dan za mojo saržo odločilen in pregledal sem vsakega vojaka, ako je pri njemu vse v redu. Ampak ni bilo! Plašče so imeli zvite in oprtane nad telečnjakom, pa tako nerodno in bunkasto, da me je bilo sram s takimi grbastimi vojaki mimo generala. Pregledal sem in videl, da so vzrok samo rokavi, ki so napravljali v zvitem plašču tako nespodobno bunko, da jo je moral zapaziti vsak.

No, bister fant sem bil in takoj sem si vedel pomoči.

»Pozor!« sem zakričal in vsa stotnija je stala z največjo pozornostjo. »Vsi v sobe nazaj in odparajte rokave proč!«

Vojaki so se nekoliko spogledali, ampak povelje je povelje, – čez četrt ure so se vrnili s tako lepo zvitimi plašči, da nikdar takega!

Sam general me je pohvalil in nato sem zasedel konja in odšli smo na vežbališče zunaj mesta.

Veselja se mi je smejalo srce, da sem jo izvil tako premeteno – toda, nebo se je jelo oblačiti.

Proti poldnevu so začele padati prve kaplje in polkovnik je zapovedal na moje veliko presenečenje, naj obleče cel polk plašče.

Gromska strela! Pridušil sem se na glas, ampak povelje je povelje: vojak se mora pokoriti.

»Torej, oblecite plašče!« sem zastokal mojim vojakom, ki so stali kakor panani. Že jih je ostro gledal general, ampak še bolj široko je pogledal hip pozneje, ko so stali moji vojaki v plaščih – brez rokavov.

Godba je zaigrala in polk se je jel pomikati proti mestu.

Koliko je bilo po ulici smeha, vam ne morem povedati! Moja stotnija je korakala prva in tisti dan se ni govorilo drugega kot o nadporočniku Podluni.

Najprvo sem sklenil, da se ustrelim, potem pa sem se premislil, ker višje poveljstvo me je odpustilo s pohvalo, češ, da sem za navadnega častnika premoder. Tako sem torej prišel ob čast in slavo! Lepi časi so bili in imenitno smo živeli. Takega nadporočnika pa, kakor sem bil jaz, ga ni bilo, ga ni in ga ne bo! Živio Radecki!«

Tako je končal gospod Podluna svojo historijo, srknil na jezo dvakrat in čaša je bila prazna.