Na vseh svetnikov dan (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na vseh svetnikov dan
(Podoba iz življenja.)

Planinec
Izdano: Slovenski narod 2. november 1889 (22/253)
Viri: dLib 253
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sama sva sedela na vseh svetnikov dan leta 187. z gospodom Tomažem, kateri je tedaj oskrboval malo pogorsko faro na Gorenjskem. Bila sva sošolca, dobra prijatelja in najino prijateljstvo se ni nič ohladilo, ko sva se po maturi razšla — on v Ljubljansko bogoslovje in jaz na Dunajsko univerzo. Saj je bil on tudi prijateljstva in ljubezni vreden — poštena, zlata, odkritosrčna slovenska duša bil je Tomaž in nosil je srce svoje tako rekoč na rokah. Sešla sva se danes po dolgem prestanku zopet in občevala prostodušno in odkritosrčno, kakor nekdaj kot gimnazijci; gospod Tomaž ostal je pač stari mej prijatelj, ki se ni v nobenem oziru na slabejše spremenil in svojih čutov nikdar ni prikrival, če tudi ga je oblačila duhovska suknja.

Pogovor je nanesel na naše nekdanje kolege in prijatelje, na dogodbe, katere sva doživela od tedaj, ko sva zapustila gimnazijo. Gospod Tomaž dozdeval se mi je danes nekako resen in otožen, tudi jaz nesem bil baš posebno dobre volje. Na naju je kolikor toliko uplival pomen tega dneva, kajti tužno zvonenje zvonov, otožno vreme, ki navadno prevladuje v tem času, vse nekako upliva na človeka, ter ga spominja na drage, kateri že počivajo v črnej zemlji. Razpravljala sva mladostne spomine; mene je sosebno zanimala nastopna dogodbica, katero mi je pravil gospod Tomaž iz svojega življenja; pomiloval sem iz vsega srca svojega prijatelja na nje tragičnem završetku.

„Bil sem bogoslovec tretjega leta — tako mi je jel pripovedovati prijatelj Tomaž — ko sem se nekoč slučajno v rodbini mi znani seznanil z gospodično Zorano. Ne morem ti povedati, kako mi je bilo tesno in čudno pri srci, ko sem se pe tem seznanji vračal zopet v semenišče. Postal sem sedaj ves drugi; njena podoba plavala mi je vedno pred očmi ter me spremljevala po vseh mojih potih, srečen in zadovoljen sem bil le tedaj, kadar sem jo videl in ž njo govoriti mogel, in to se je zgodilo čestokrat. Pa vsaj me razumeš: Ljubiti sem začel to bitje z vso silo in z vso strastjo ter le v njej iskal svoje sreče. Dobro je vedela ona, da jo ljubim, in tudi ona mi ni prikrivala svojih čutov. Ljubezen pa je večkrat slepa in tudi jaz sem se ji popolnoma udal, tako da nesem mislil na bodočnost. Presedati mi je začel poklic, katerega sem si izvolil, nesrečnega som se čutil v svojem stanu, sklenil sem rešiti se vseh spon, ki so me vezale nanj, kajti ljubezni, katero sem nosil v srci svojem, nesem mogel udušiti. Le jedna skrb kalila je mojo brezkončno srečo. Skrbeli so me roditelji moji; prepričan sem bil, da nemam od doma ničesar pričakovati in da me bodo popolnoma zavrgli, ako dam semenišču slovo. Ko sem pa prišel v božičnih praznicih domov, ohrabril sem se ter povedal roditeljem svojim, da sem grozno, grozno nesrečen v svojem poklici in da nameravam stopiti iz semenišča. Mati je tarnala in se jokala, oče je rohnel nad menoj; oba pa sta me zagotovljala, da ne bodeta preživela te sramote in mi zatrjevala, da ne dobim v tem slučaji nobene podpore od doma, ker zgubljenemu študentu ne bodo dali niti vinarja. Hudo mi je bilo pri srci ter sem se zopet vrnil v semenišče. Dolgo sem premišljeval, kaj mi je storiti. Voliti mi je bilo mej njo, ki mi je postala najdražje bitje na svetu, in mej svojimi starši. Prevladala je slednič — skrb za negotovo bodočnost. Obupal sem sam nad seboj, zgubil sem pogum, da morem skrbeti sam za se, kakor je storilo že veliko slovenskih dijakov pred menoj in jih bode še mnogo za menoj. Menil sem, da morem zblazneti, tako sem bil nesrečen. Pojasnil sem necega dne pismeno svojej Zorani stališče svoje odkrito in pošteno, ter prostovoljno pretrgal to zvezo. Kako mi je tedaj srce krvavelo, pisočemu ta list, ne morem Ti povedati. Odgovorila mi je kmalu, a kako! Sedaj sem še bolj vedel, kako srčno ma je ona ljubila! To njeno pismo hranim še dandanes kot dragocen spomin; na tu ga imaš, beri ga in sodi:

— Predragi! Jaz sem najbolj nesrečna mej ženami! Pa zakaj, tega mi vsaj Tebi ni treba pojasnjevati. S Teboj zgubila sem vse, vse, kar mi je življenje dati moglo. Ah, kako srečna sem bila že pred meseci, srečna kot dete, ki še ne pozna življenja. Pa prišel si Ti, iztrgal me iz krogov otrok, posadil me na vrhunec sreče! — Srce, dušo, vse misli svoje darovala sem le Tebi! Zidala sem zlate palače v bujni svoji fantaziji, pa žalibog ... Osoda me je pogledala s sovražnim očesom. Osoda?! Bog, moj Bog, kedaj sem Te tako žalila, da sedaj nimaš usmiljenja z nedolžnim bitjem!

Ne meni da Ti hudujem, kajti nikdar bi Ti ne mogla hudovati, želim Ti le blagoslov, srečo, vse, kar more trohljiva zemlja dati prebivalcu svojemu. Boginja miru naj Te spremlja po potih, katero si se izvolil. Pozabi, pozabi dekleta, katero plače za Teboj, za srečo svojega življenja! Pa — Vsaj je boljše, da sem že sedaj okusila pijačo, katera mi je bila morebiti že namenjena. Lažje se potepta rastlina, dokler je mlada, nerazvita: a ne meni, da ljubezen moja ni bila razvita. Razvila se je hitreje kot tropična roža in dosegla vrhunec. In sedaj naj pozabim na Te, na vse, kar me je še vezalo na življenje? Bo li to mogoče? Je li me ne bo prej vsprejela zemlja v mrzlo svoje krilo? Pa da bi me le! Saj drugej ne najdem pokoja, ne najdem miru! Takrat pa bodeš Ti morebiti že blagoslovljen! Spomni se potem one, katere duh bo plaval nad Teboj! Da preje ne bom mirovala, da se združim s Teboj! V tem življenji ne! — osoda tako zahteva — pa onkraj groba! — Zdaj pa hočem še dalje žalovati! dalje, dalje do groba!!

Vedno še Tvoja.

Zorana.

Ginjen sem bil, prebravši to pismo, katero je narekovala globoka, srčna ljubezen; prijatelj moj, je pa glasno ihtel, kakor še nesem videl jokati moža.

„In vidiš — nadaljeval je gospod Tomaž, ko se je nekoliko pomiril — spolnila se ji je kmalu njena skromna želja. Še tisto leto, ko sem opravil prvo sveto mašno daritev, zagrebli so jo v hladno zemljo. — To je zgodovina prve in zadnje ljubezni moje. A pozabiti je ne morem! Saj prava, poštena, srčna ljubezen ni prepovedana, ona je Bogu dopadljiva, kajti vera, katero nas je učil sveti Vzveličar, je vera ljubezni, bratoljubja miru in sprave! Tedaj pa onkraj groba jo bodem zopet videl, tam bodeva združena za večno! Da bi se le kmalu!“

Tako je končal Tomaž svojo pripovest o svojej ljubezni!

Zopet je prišel vseh Svetnikov dan. Od tedaj kar sva se bila sešla zadnjič s prijateljem Tomažem, pokosila je britka smrt mnogo dragih mojih. Tudi prijatelja Tomaža sem zgubil. Lansko zimo prehladil se je hudo, ko je šel težko obolelega župljana tolažit s svetsvi in od tedaj ni več okreval. V spomladi smo ga pokopali. — Sedaj pa je tudi on našel mir in pokoj, sedaj je tudi on srečen nad zvezdami! Meni po zopet done blagega dekleta besede po glavi: „V tem življenji ne — pa onkraj groba.“ — Sedaj sta združena na veke!!

Planinec.