Na rdečem oblaku vinograd rase

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na rdečem oblaku vinograd rase
Pavel Medvešček
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Na rdečem oblaku vinograd rase

Pravce n štorje od Matajurja do Korade


Beseda zapisovalca[uredi]

Ko sem se prvič srečal s tem neznanim svetom, sem bil prestrašen desetletnik, ki je v tistih vojnih letih (1943) prihajal sem samo zato, da bi v mlinih ob Idriji zamenjal tobak in sol za moko, ki je bila tako nujna za preživetje.

Od takrat sem v to pozabljeno, skoraj težko dostopno deželico prihajal pogosteje, in to predvsem zaradi kostanja, ki ga je bilo takrat tu še v obilju.

Po letu 1950 pa sta me ob počitnicah sem gor gnali le še radovednost in želja, da bi spoznal nekaj tiste davnine, ki je še živela v ljudeh in prostoru.

Deželico sem potem v nekaj letih prehodil podolgem in počez. Na zahodu meji z reko Idrijo po vsej dolžini z Italijo, natančneje z Beneško Slovenijo. Na severu, kjer je najožja, meji s Kolovratom na Tolminsko. Tam je tudi najvišji vrh tega območja, goličavi Kuk (1243). Vzhodno jo omejuje srednji del Soške doline, južno pa meji na Goriška Brda, kjer je tudi najvišja briška vzpetina Korada (812).

Ta Skrivnostni, nekoliko surovi svet ima več zemljepisnih imen: za domačine in okoličane je to Idrija, po mejni reki, Idrijo z živosrebrnim rudnikom pa imenujejo tu Nemška Idrija, najbrž po takratnih upravnih oblasteh. Idrijo obravnavano, v literaturi, pogosto imenujejo Kanalski Kolovrat ali Kambreško pogorje. V zgodovinskih obdobjih je bila pogosto obmejna dežela, to je tudi danes. Naseljuje jo samo slovenski živelj. Njene danosti so ji omogočale legalne in ilegalne zveze s sosednjim narodom, predvsem s Furlani in Benečani, s katerimi so imeli vedno dobre stike. Naravno pa je, da so ostajale in se utrjevale vezi s Slovenci, ki so svoje življenje živeli onkraj državne meje. Ob tem pa je, z vsem naštetim, delovala tudi spontana trgovska vez, ki se je pogosto prepletala s kontrabantstvom, včasih tudi v večjih razsežnostih. Idrija je gorat svet, obrnjena proti zahodu, z majhnim vplivom Sredozemlja, ki dopušča le skromno poljedelstvo v plantah, s sicer razvitejšo živinorejo. Pečat ji je nekoč dajala zaraslost s plemenitimi kostanji, cenjenimi maroni, ki so še danes znani daleč naokoli. Zaradi marljivosti in skromnosti tega ljudstva je bilo njegovo življenje, kljub slabšim življenjskim razmeram, sorodno tistemu pri zahodnih sosedih. Po stavbni dediščini sodeč, sta blaginja in razcvet dosegla vrhunec v 19. stoletju. Takrat se je tudi število prebivalcev povzpelo nad 1800 duš, od takrat dalje pa je nezadržno upadalo, dokler ni v letu 1966 doseglo kritičnega števila, le okoli 700 vztrajnežev. Na odseljevanje so bolj ali manj vplivali enaki dejavniki kot v sosednji Furlaniji in Benečiji. To deželico pa sta hudo prizadela tudi prva svetovna vojna z bližnjo Soško fronto in čas fašizma. Zato je čisto naravno, da so ti ljudje v Osvobodilno fronto odhajali množično in jo vsa vojna leta tudi izdatno materialno podpirali. Tu so se, ob slabih cestnih zvezah, strmih grapah in gozdnem svetu, dokaj varno zadrževale številne partizanske enote, nameščene so bile delavnice, tehnike in kurirske postaje.

Znani so primeri, ko so domačini delili s partizani zadnjo polento in dali iz hleva v zameno za potrdilo, zadnje govedo. Tako so osvoboditev dočakali do konca obubožani, a srečni. Pa vseeno je bilo v tem ljudstvu še toliko zagnanosti, moči in domoljubja, da so v času zavezniške vojaške uprave pripomogli k še eni, zanje najpomembnejši zmagi. Tisti, da so bili leta 1947 priključeni k Jugoslaviji.

Od tedaj pa so namesto zasluženega priznanja in enakopravnosti doživljali iz dneva v dan nova brezštevilna razočaranja, ki trajajo še danes. Povojna industrializacija, petletni plan, je mnoge za vedno odpeljala v druge kraje. Zadružništvo pa jih je sililo v drugačen, nesprejemljiv način dela in gledanja na zemljo, obenem pa ni ljudi z ničimer spodbujalo. Obvezna oddaja kmetijskih pridelkov jih je gmotno tako prizadela, da je nekatere potisnila na rob preživetja. Ob vsem tem pa še nenehni sestanki in drugi propagandni pritiski, ki so imeli tu, tik ob meji, še druge razsežnosti. Takrat pa se je v tem razočaranem človeku najbrž sprožil neki obrambni mehanizem, ki .so ga potem nekateri s pridom obravnavali kot izdajstvo domovine.

Razočaranci, predvsem mladi, so začeli v takih razmerah ilegalno bežati na Zahod in od tam v Ameriko, Kanado in še kam. Sem, v to pozabljeno, žalostno deželo se ne vračajo več niti tisti pridigarji, ki so v 'vojnem času obljubljali stvari, kakršne se uresničujejo le v pravljicah.

Le tisti, ki je vse to od blizu doživljal, je lahko videl, kako le Idrija počasi, a nezadržno umirala. Vedno več je bilo praznih domov, in kar je hujše, tik ob dobro varovani meji so se za vedno izpraznile cele vasi: Velendol, Kosi, Kuščarji in Dolenje Nekovo, ki so danes žal skoraj vse v ruševinah. V vseh teh letih se ni našel niti en občinski ali republiški mož, ki bi to agonijo vsaj poskušal ustaviti, če ne preprečiti. Danes ta sveta slovenska zemlja, prepojena z znojem in krvjo naših dedov in pradedov, osramočena sameva na skrajnem robu domovine.

Naši zamejci Benečani živijo drug svet. Ne bi ga opisoval, vsakomur je dostopen, naj si ga ogleda in si ustvari svoje mnenje. Morda bo to tudi priložnost, da obenem pobliže Spozna tudi idrijsko tragedijo, ki je del naše skupne, slovenske tragedije. Celo danes se za ta obmejni, nikogaršnji svet, ki sega mnogo dlje proti severozahodu tja do Tolminskega Robedišča, ne zmeni nihče. Nihče, prav nihče ne ponuja tem utrujenim rodoljubom kakšnih pravih rešitev, morda nekatere olajšave ali privilegije, kot so jih deležni drugi mejaši v razvitem svetu. Ali pa si morda Slovenci želimo, da bi to praznino ob meji napolnili prišleci z juga ali kar z zahoda?

Žlahtni kostanj, ki je v tem prostoru vedno pomenil glavni pridelek, je počasi izginjal. Veliko dreves, ki jih je v času po priključitvi k Jugoslaviji napadel drevesni rak, so posekali in les namenili taninski predelavi. Kmetijska pospeševalna služba je tukaj povsem odpovedala, kajti posekanih dreves ni nihče nadomeščal z novimi cepljenkami. Tudi prizadevanja s posaditvijo kitajskega kostanja so propadla že na začetku. Senožeti je počasi zaraščal gozd. Oporni zidovi rodovitnih plant so se pod težo starosti počasi sesedli. Kmetijstvo, nekoč gospodarsko najmočnejša gospodarska dejavnost, je skoraj zamrlo. Ob tem so propadli še številni mlini in stope.

Tako značilna kulturna krajina z mnogimi raztresenimi naselji in zaselki po slemenih se vidno spreminja v divjino. Tako še poudarja nenaravno začrtano državno mejo, ki sestavlja danes z njo v tem prostoru še nasilnejšo vidno cezuro. Od enovite krajine, ki je zajemala obe slemeni desno in levo od reke Idrije, je zato danes ohranjena le tista v Beneški Sloveniji.

K popolni osamitvi prostora pa delno prispeva še to, da je prej znana božja pot, Marijino Celje (680) pri Ligu, s številnimi romarji, shodi in sejmi sem privabljala številne trgovce in okoličane. Sedaj je zaradi vsega povedanega skoraj neobiskana. Enako usodo doživljajo tudi druge samotne cerkvice, kot je Sv. Genderca (800) pod Korado ali Sv. Jakob (745), ki so s svojo skromno nabožno dejavnostjo prispevale svoj delež k razgibanemu življenju tega podeželja. Prvotna, naravna trgovska povezanost proti jugozahodu, to je na Čedad in Krmin, je po priključitvi, kot še nikoli v zgodovini, z novo mejo nepropustno zaprta. Nadomestna v Soško dolino je komunikacijsko neustrezna, trgovsko revna in neprimerljiva. Ker si mejaši sami ne znajo pomagati iz zagate, v kateri so se znašli, mladi, perspektivni ljudje, ki bi tok lahko spremenili, še vedno odhajajo vdruge kraje, ker vedo, da bodo tam živeli času primerno. Drugi pa se kar naprej slepijo z ustaljenimi frazami, ki občasno bobnijo z govorniških odrov. Obenem brezbrižno in neodgovorno dajemo svoj zasluženi denar za nerazvite dele države, ker za svoje ne vemo ali pa nočemo vedeti. Hkrati pa govorimo in se zaklinjamo, kako smo bili in bomo sestavni del razvite Evrope. Žarek upanja je v to dolino prvič posijal, ko se je leta 1955 odprl maloobmejni promet in so bili z njim delno obnovljeni vsi tradicionalni stiki s sosedi. Vendar je ta nujni ukrep le ustavil dokončni propad dežele. Ni pa mogel ponovno oživiti tega območja, ker bi bili za to potrebni drugi, korenitejši ukrepi gospodarstva in politike ter ozaveščenost vsega naroda.

Vsakdo, kdor se je v tistih časih (1950) napotil v te obmejne kraje peš ali z vozilom, je moral računati na nekatere težave, ker je bilo gibanje v obmejnem pasu zelo omejeno, drugod po Idrijskem pa strožje nadzorovano. Iz svojih izkušenj vem, da podnevi skoraj ni bilo mogoče priti v še tako odmaknjen zaselek, ne da bi bil zaupnik o tem obveščen. Zato je bilo zelo težko karkoli v tem prostoru početi, ne da bi vzbujal kakršnegakoli suma. Prišleki so bili zato nezaželeni, saj so jim v naprej naprtili namero, da hočejo čez mejo ali pa da se ukvarjajo s tihotapstvom. Kako resno mislijo čuvaji meje, so potrjevali streli, ki so ponoči občasno skalili tišino v dolini. K sreči sem imel običajno pri sebi le zvezek in skicirko, kamor sem zapisoval ali narisal, kar sem zanimivega slišal ali videl. Ta skromna prtljaga zato ni vzbujala nobene pozornosti in je bila obenem vedno na voljo radovednežem. Seveda pa je bilo navezovanje stikov z domačini dodatno oteženo. Ne smemo namreč pozabiti, da je bil to čas naše vsesplošne industrializacije in propagiranja inovatorstva in udarništva. Zato je bilo postavljanje vprašanj o vražah, pravljicah in drugih rečeh temačne preteklosti pogosto sprejeto kot neokusna provokacija mladega saboterja. Zato ni bilo redko, da se nekateri starejši ljudje niso hoteli o tem pogovarjati, še posebno, če so bili navzoči mladi. Po tem spoznanju sem si delo olajšal tako, da sem kasneje navezoval stike z njimi, ko so bili sami, doma ali na polju. Še danes se spominjam, s kakšno otožnostjo in zanesenostjo so govorili o otroštvu, o redu in o takratnih veljavnih pravnih in medčloveških odnosih. Še posebej o dani moški besedi, ki da je držala bolje od drenovega klina. Pa o neštetih strašncah, pravcah, štorjah in baldorjah, ki so jih poslušali zvečer ob domačem ognjišču. Vasi in zaselke sem si ogledoval brez reda ali vnaprej pripravljenega programa. Tudi nobenega namena nisem takrat imel, da bi to, kar sem pri ljudeh zanimivega zbral, sistematično uredil in obdelal, saj za to nisem imel prav nobenega znanja in ne napotkov. Zato je razumljivo, da sem si zapisoval le tiste pripovedi, ki so se mi zdele zanimive, oziroma tiste, ki jih še nisem slišal. Prav zato jih je ostalo mnogo nenapisanih in tako verjetno izgubljenih. To svoje potepuštvo sem na Idrijskem začel leta 1950 in ga, ne vem zakaj, končal leta 1957. Takrat sem tudi zbrano gradivo odložil in nanj pozabil. Zagotovo se je ob mojih večkratnih selitvah kaj tudi izgubilo, saj gradiva nisem imel spravljenega, kot se za tako dragocenost spodobi, pa še nobenega seznama nisem imel za kontrolo. Z gotovostjo lahko le trdim, da se je slikovno-risarsko gradivo skoraj v celoti izgubilo, za kar mi je še posebej žal, ker ni ponovljivo.

Danes, ko gledam na ta zbrani material s časovne razdalje, lahko le ugotavljam, da je bilo takratno delo, če upoštevam vse okoliščine, opravljeno zelo amatersko, pa vendar s poštenimi, zanesenjaškimi nameni mladostnika, da bi spoznal in ohranil vsaj delček te slovenske ljudske ustvarjalnosti tu ob meji. Pri zbiranju gradiva nisem v celoti upošteval geografskih meja Idrije; tako sem na severu zašel na Tolminsko, na vzhodu prav do Soče, toda le v eno naselje. Južno mejo sem prav tako razširil na nekatere briške vasi pod Korado, kar prav gotovo ne zmanjšuje vrednosti zbirke. Čeprav sem dosledno spoštoval zahodno mejo, je nekaj gradiva tudi iz Beneške Slovenije, vendar od pripovedovalcev, ki živijo na tem območju. Seveda pa ostaja še naprej odprto vprašanje, s katerih območij so ti pripovedovalci prišli sem na Idrijsko?

Ko sem jeseni spet odšel na to pot z namenom, da bi si ob srečanju s pripovedovalci morebiti gradivo še dopolnil, sem lahko le ugotovil, da je teh preteklih devetintrideset let temeljito opravilo svoje. Podobe naselij in krajina so komaj še spoznavne. Stare navade, pravljice in druge vrednote preteklosti so skoraj pozabljene. Strah zbujajoča pa je podoba praznih domov, ki bodo kmalu kup kamenja in verjetno nikoli več dom koga našega rodu, in to prav tu, ob meji, kjer bi tok življenja ne smel presahniti. Od vseh v seznamu omenjenih pripovedovalcev sta danes pri življenju le še dva, v sicer zavidljivih letih.

Namenoma se nisem želel spuščati v vsebino zbranega gradiva in ga kakor koli komentirati. To naj opravijo drugi, predvsem pa stroka. Na tem mestu bi hotel le omeniti, kaj pomeni meni in kako sem ga podoživljal takrat, ko sem ga zbiral.

Ne vem več, katerega leta je bilo. Vem le, da je bila huda zima. Močno je snežilo in veter je nosil velike snežinke v obraz. Na večer sem pod Sv. Jakobom gazil še nedotaknjen sneg, ko sem šel proti domu. Ko pridem do velike senožeti v Boderšcah, zaslišim pred seboj neznane čudne glasove. Prestrašen obstanem in kolena se mi začnejo tresti. Podzavestno pomislim na Lintuarja, Vedoljo in Mrkucina. Ko pa postajajo glasovi vedno močnejši, si ne morem kaj, kot da pomislim še na Jaudunika in Ludra. Šele takrat, ko glasovi prenehajo, si drznem nadaljevati pot. Tam, kjer preide steza v kolovoz, sebi ne morem verjeti, kar vidim. V krogu, velikem kot hiša, je premetan sneg, na mestih zglajen, tu pa tam do trave izkopan. Čez celo ploskev pa so bile posejane svetlordeče pike krvi. Tedaj sem bil prepričan, da se je prav tu Tamurgast spoprijel s Štrijo. Od tam naprej sem tekel, toda še preden sem prišel do Duje jame, sem zopet upočasnil korak, ne da bi se upal pogledati vstran iz strahu da ne bi mogoče videl Duje babe. Šele ko sem se pod Čufom bližal domu, sem oddahnil Tudi iz tega doživetja sem potem laže razumel tiste svoje pripovedovalce. Predvsem pa sem iz vseh tistih pravc in štorij poskušal na svoj način odkriti ta izjemni domišljijski svet, ki je vsakomur na široko in vabljivo odprt, da lahko vstopi vanj, ne da bi za to kaj plačal, s tem da po mili volji počne z domišljijo, kar se mu zahoče.

Priznati moram, da sem se v tem svetu tudi sam marsičesa naučil in da ta proces še traja in se poglablja z neslutenimi vplivi na moje zdajšnje in prihodnje delo. Prav na koncu pa bi želel izreči svoje spoštovanje in zahvalo vsem tistim idrijskim mejašem, ki so posredno ali neposredno sodelovali pri nastajanju te zbirke. Verjamem in želim, da jim bo nadaljnja usoda milejša, tako da bi lahko vse vrednote svojih prednikov, s to knjigo vred, še dolgo hranili v svojih srcih.

Belo, na Martinov dan 1989

Pavel Medvešček – Klančar


Vsebina

Evi in Vasju[uredi]

Pravca nima palca
Pravca nima palca.
Ima pa kazalec, sredinec, prstanec in mezinec.
Pravca nima kazalca.
Ima pa sredinec, prstanec in mezinec.
Pravca nima sredinca.
Ima pa prstanec in mezinec.
Pravca nima prstanca.
Ima pa mezinec.
Pravca nima prstov.
Ima pa v pesti uho tvoje. Če je tvoje, le poglej.
Pravca ima mezinec, prstanec, sredinec, kazalec in še palec.
Le tvojega uha ni več.

(Pripovedovali otrokom, pri tem so kazali prste na roki in jih po vrsti zapirali in odpirali.)

(30)–A Ukanje, 1952


Kako ris zasenjati[uredi]

Ne da b ki mislu,
rožco vsak zamerka.
A ko odcveti, je hedu.
Pohuodeš jo, ne da bi jo vidu.


Velendol, 1954 (25)–B


1 Lintuar[uredi]

Kogar se luntuar pocesira, mu tisti dan ni dobrega za čakati. Zadnjič ko sem ga z martro iz hiše izganjal, je dvigal streho, tako se mu je ven mudilo. Korci so vse naokrog padali. Kamin pa se je nagnil. Čeprav je oče zažugal, da se ta dan ne sme od hiše, sem šel vseeno branat. Kot je treba, sem utdi takrat brano dobro s kamni obtežil, ker je bila zemlja grambasta. A nisem še do sredine njive prišel, ko za mano močan piš brano dvigne. Če se nisem bil za konja oprijel, bi še mene odneslo. Kamne pa je sila v spodnjo planto vrgla.

Da je bil tudi takrat lintuar, sem zadnji hip videl, ko je nekaj kosmatega v gorno smuknilo. Ker se nisem hotel z njim naprej bosti, sem raje šel grabit listje za steljo. Ko sem napolnil brencelj, si ga naložim na ramo in grem proti domu. Komaj nekaj korakov naredim, ko začne nekaj po brenclju skakati. Teža me pritiska k tlom, da se komaj na nogah obdržim. Ker se mu ne dam, z ihto puli listje in še hitreje skače. če hočem breme obdržati, moram po celi širini ceste sem pa tja hoditi. Ko je teža pojenjala, sem že mislil, da sem lintuarja ugnal. Pa zavoham duh po zažganem, kmalu me dim objame. Komaj brencelj odvržem, je ze v plamenu. Zavali se po strmini in prileti naravnost v senik. Prav kmalu predrejo plameni streho. Preplašen in začuden gledam, kako luntuar, sedaj spremenjem v goša, stoji kot kol pred senikom in gleda, kako se streha udira. Tisti hip pa me zgrabi taka huda jeza, da vržem prvi kamen, ki ga najdem, vanj. Ko ga zadenem, se v hipu spremeni v jabolko, ki ga nato dam v žep kamižole.

Še pred domom začutim, da se v žepu nekaj premika. Sežem v žep, pa namesto jabolka iz njega črna podlasica skoči. Ko jo pes zagleda, se požene za njo. Podlasica se pa v hipu spremeni v zelenega konja, ki kot strela po klancu dol zdirja. Pod kopiti se mu strele kreščijo in udarjajo na vse strani, tako da zagori cel hrib.


(22) Zapotok, 1957


2 Štorje o ludru[uredi]

Ko je beseda na ludra nanesla, je naš rajnc oče zmeraj govoril: »Ludro je mešta, ne sirk, ne krompir. Ludro je tudi kunde in lajdra obenem. Ludro ti pride v hišo skozi zaprto okno in iz nje gre, ne da bi ga videl. Ludro hodi za tabo in ti kar naprej v uho nekaj govori. Tako da proti svoji volji delaš tisto, kar sam ne bi nikoli počel. Ludro se še v cerkev upa in takrat tudi o pregrešnih stvareh misliš.«

Na to so eni molčali, ker so enako mislili. Drugi pa k temu niso imeli kaj dodati. Edino stari kolar, ki jih je že dosti v življenju pretuhtal, je pa rekel, da ludro ima kobo v vinu. In res je tako. Ob pustu je Pejca šla k izvirnici po vodo kot vsak dan. Kdo drug bi jo, če ne ludro, premotil, da se je do nagega slekla in po Sopotu gor in dol letala. One, ki imajo štiri oči, so tudi videle in potem okrog govorile, da sta jo dva pustarja tudi v podlindo peljala in kdove kaj z njo tam počela. Drugi dan, ko jo je ludro pustil, o tem ni nič vedela.

Pa takrat, ko ej trgovec pri plačilu oglarja osleparil. Ta ga je v jezi premlatil in ga, preden je kopo zažgal, noter dal. Res da v pijanosti, toda le kako je zmogel, če ne s pomočjo ludra, da je potem okoli nosil in kazal njegove zažgane kost. Pri tem pa kar naprej ponavljal, da ima on za sleparje že narejen pekel na zemlji.

Pa tudi s kovačem ni bilo nič drugače. Prav gotovo, da ga je segrelo, ko je v bošku našel ženo z bratom. A kar je potem naredil, skoraj da ni za povedati, še posebno pred otroki ne.

Kot ranjen volk je rjovel in scukal z nje vsa oblačila. Nakar jo je zavezal. Potem jo je spodaj dobro namazal z maslom. Takšno je potem posedel na veliko mravljišče.

Doma je razbil vso posodo in se nato napil. Čeprav je žena kričala in klicala na pomoč, ni nihče tja prišel. Kovač je namreč z nožem grozil, da bo vsakogar, če se le približa.

Nekateri pa so kar odobravali, da žena za greh tudi plača. Toda takoj, ko je ludro šel, je pozabil tudi kovač, le žena si je morala še dolgo z arniko mazati na stotine ugrizov.


(29) Ukanje, 1954


3 Vedolja[uredi]

Če zvečer pod lipo sediš in v polno luno nekaj časa gledaš, boš, če boš res dobro gledal, videl neslišno hitro mimo leteti vedolje. Bog ne daj, da bi jih proviral s kakršno koli rečjo zaustaviti.

Kamor bi vedolja padla, bi dplo tam nastalo in vse naokoli bi bila golota. Zemlja pa bi izginila v podzemlje. Od kod prihajajo vedlolj, zakaj in kam letajo, nihče še ni izvedel. Tudi to ne, zakaj letajo le ob polni luni.

Bil pa je nekoč pekljač, ki ga je ravno pred vasjo noč zajela. Zato hiti, da bi čimprej pod kakšno streho prišel. Pa se nenadoma kot iz brente ulije. Zato pod skalo stopi. Nebo se zasveti, strela v oreh ob poti udari, da ga prekroji na pol. Pekljač bidi, kako del strehe oplazi tudi vedoljo, ki je ravno takrat mimo letela. Ker na tla pade, gre pekljač k njej in hitro opazi, da ima eno perut zlomljeno. Ne da bi pomišljal, hitro fcu vzame, ji obveže perut in jo na prvo drevo odnese. Ko za seboj nekaj zasliši, se obrne in presenečen zagleda dva velika v voz vpršena vola, ki imata na škalirju vse polno žakljev sirkove in šunične moke. Ves vesel vse skupaj domov odpelje. Koz so potem pravili, od tistega dneva ni več pekljal.

Kakšna je vedolja, ki jo je le on od blizu videl, pa le ni nihče izvedel, čeprav so mu za to veliko soldov ponujali.


(22) Zapotok, 1954


4 Mrkucin[uredi]

Ko so z volom odpeljali blago v trg ali mesto, so mu na glavo vedno dali brnjak in takrat so vedno rekli, da je vol od mrkucina rešen.

v starih časi pa so ljudje pogosto videvali mrkucine, ki so prihajali iz gozda na polje. Ko so prišlji, so naredili veliko škodo, ker so mnogokrat uničili vse posevke. Ni vilo redko, da seme zaradi mrkucinov sploh ni vzklilo. Da bi se ljudje ubranili tem gozdnim spakam, so na robovih gozda in ob njivah obešali dolge olupljene sarabote, na katerih so viseli majhni križi. Tudi kurjenje pred nočjo z mokrim listjem je pomagalo, še posebno, če si vrgel v ogenj nekaj mačje dlake in da je sapa nosila dim proti gozdu.

Nekoč se je en kmet hotel rešiti mrkucina tako, da mu je na stezo, kjer je hodil, nastavil lc. Ko se je mrkucinponoči v njega ujel, se je slišalo strašno rjovenje. Kmalu za tem je bilo slišati še vse mogoče ptičje kričanje ter lajanja in cviljenje raznih živali. Drugega dne ni bilo ne lca ne drevesa, na katerem je bil lc privezan. Kmeta pa so dobili z lcem okoli vratu in mrtvega v postelji.


(27) Velendol, 1952

Popisovalec je takrat še videl brnjak in ga dokumentiral.


5 Kačón[uredi]

Samo v najbolj starih bukvah je pisalo o kačonu in oeno od teh je imel tudi županov pisar. Iz njih je marsikaj zvedel pa tudi drugim povedal.

Pripovedoval je, da je kačon velika debela kača, ki hodi s stotimi nogami kot gosenica. Živi le pod koreninami škurža. Na glavi ima velik zlat rog. Tisti, ki se mu posreči, da mu ga odbije, zagotovo obogati. Kačon pa se takrat spremeni v štrik, ki ga ni dobro tikati.

Prav zaradi kačonove moči je škuržev les najtrši na svetu. Z njim pa ni dobro kuriti, ker bi se njegov zli duh naselil v hišo in iz nje bi ga bilo zelo težko ven spraviti.

Gorje tistemu, ki kačona razdraži pri spanju ali jedi. Ali da mu po življenu streže. Zelo težko mu bo utekel. Kajti kačon se z usti za rep ugrizne in kot kolo gor, dol in po ravnem zelo hitro leti in te gvišno ujame.

Prav zato so tisti, ki so se nameravali s kačonom srečati in mu zlati rog sneti, najprej pri štrijah oglasili. Te so jim vse postrebne nauke dale. Šele potem so stopili h kovaču, da jim je po meri pravo sabljo skoval.

Ker je bilo takih, ki so hoteli na hitro obogateti, več kot kačonov, so jih kmalu vse pokončali. Tako jih danes pod škurži ni več. Stoji pa še zmeraj nekaj bogatih hiš, ki so jih sezidali s kačonovim zlatom. Samo sreča v te hiše ni nikoli stopila, kačon jim tudi mrtev ni dal miru.


(7) Senik, 1957

Leseni vijaki pri prešah so bili izdelani iz (o)škurža (Sorbus domestika), zato so nekateri rekli, da je v vinu vedno nekaj kačona.


6 Jaudanikovo bezno[uredi]

Tega bezna, pa četudi ni imelo nevem kakšne ograje, so se vsi, takrat kot danes, izogibali. Toda ne samo zato, ker v njem pogosto joče in cvili. Ampak tudi zato, ker je marsikdaj od tam slišati tudi take glasove, kot da bi nekdo drobil kosti. Ali premetaval lobanje iz kota v kot. Da je bezno gvišno Jaudanikovo, skozi katero ob hudi ure ven in noter hodi, z ajo povedati le tisti, ki so se z njim srečali. Pa kako naj to povedo, ko ni nobenega med živimi. So pa zagvišno tudi taki, ki so mu zaprisegli in zato kot grob molčijo.

Še največ jih je povedal ubogi Šebeč. Bog se mu za dušo usmili. Jo je pa zares poceni prodal. Ali pa ne, kdo le to ve? Da je bil reven kot cerkvena miš, so vedeli vsi. Potem pa je kar čez noč postal gospod, ki j nosil cilindre, kadil cigare, pil najdražje vidno, se vozil s svojo kočijo. V čedadu in Gorici je imel vse polno žensk, ki jih je plačeval v zlatu. Toda nebesa na zamlji so zanj durala le največ eno leto. Kar čez noč ga ni bilo več. Kot da bi se v zemljo vdrl. Zeliščarka, ki je tudi coprala, je na vse svoje rajnke prisegla, da je videla zjutraj, prej ko je odzvonilo sveto jutro, kako je Judanik nesel pijanega Šebeča naglih v bezno. Kovač, ki je bil tih in pameten mož in ki je poznal vse konje in vole zam okoli, še bolj pa njihove gospodarje, je enkrat samkrat inše to, ko ga je župan opil, povedal, kar mu je zaupal Šebeč takrat, ko mu je kovač popravljal žlajf pri karoci. Bilo da je marča, mrzlo kot že dolgo ne. Bil da je Šebeč takrat bos in brez srajce pod kamižolo. Pa da mu reče Šuštrca, naj ji v Jaudanikovem beznu nalovi en par golobov, ki jih bo možu spekla, ko jih tako rad je. ker je bil zmeraj brez solda, ji obljubi in gre ponje. Ravno se začne spuščati v bezno, ko zavoha duh po tobaku. Obrne se pa vidi pod seboj na skali sedeti lepo oblečenega gospoda, ki mu z roko daje znak, naj prisede. Čeprav se mu je zdelo čudno, da v beznu sedi tako lep gospod, prisede. Ta mu ponudi cigaro. Šebeč jo vzame. Ko mu neznanec prižge, reče:

»Vse, kar ti dam, in dam ti lahko vse, boš plačal.«

Šebeč globoko potegne, puhne, nato pa v smehu reče:

»Kaj naj ti le dam, kako naj ti le plačam, gospod? Imam le to, kar je pod temi cunjami.«

Gospodič vstane, rekoč:

»Zame je to dovolj, če pristaneš.«

Šebeč omamljen od cigare:

»Pristajam, tvoj sem, cel, kot me vidiš.«

Nato ga lepo oblečeni gospod odpelje po skrivnem tunelu na dno bezna. Tam odpre težko okovana vrata. Šebeč od presenečenja kmalu v znak pade. Kaj vse je bilo tam, ni moč opisati. Omare raznih oblačil, skrinje srebrnikov, cekinov in zlatnikov ter raznega nakita, posoda, hrana, dragoceno pohištvo. Vse, prav vse, kar si človek želi. Že je hotel Šebeč prestopiti prag, ko mu kosmata taca to prepreči. Šele takrat vidi, da se je lepi gospod spremenil v volka in da je Jaudanik.

»Ne boj se, Šebeč, vse je tvoje, tako, kot sva se dogovorila, le mauš, ki ga bova igrala, moraš razumeti in spoštovati. Zato me dobro poslušaj. Tu imaš zlato karavdo. Vsakič, ko boš prišel sem in vzel, kar boš hotel, boš moral, da se ti bodo vrata odprla, iz karavde vzeti eno jagodo in jo spustiti v to odprtino. Ko boš vse jagode iz karvde porabil, boš moj. Takrat pridem po tebe, neglede kje in skom boš. Odslužiti boš moral tud spodaj, kar si Jaudanikom zapravil. In da ti povem, ne bo lahko. Danes ti pa jagode ni treba odvršt. Vrata sem ti jaz odprl, zato lahko vzameš, kar želiš.«

Od tistega dne, ko se je Šebeč oblekel prvič kot gospod in si napolnil žepe z zlatniki in cekini, je živel razuzdano in razsipno. Plačeval in razdajal je vse, kar je imel, toda zastonj samo revežem, kot je bil prej sam. Prav zaradi tega je bilo na karavdi tudi zmeraj manj jagod. Ko je zadnjo spustil v odprtino, je vse žepe napolnil z zlatniki in cekini, pa še polno mošnjo je s seboj vzel. Nato je s kočijo odšel v Trst. Poiskal je mlajšo sestro, ki je revca služila kot dekla pri bogatem trgovcu. Odkupil je ladjo z vso služinčadjo. Marinarjem pa je naročil in tudi plačal, da so sestro odpeljali v Ameriko. Prej ko sta se poslovila, ji je za popotnico dal skrinjico polno cekinov. Nato se je z zadnjim cekinom napil in zaspal.

Kovač je nato županu ponovno zatrdil, da je bilo zagotovo marča in prav tiste dni, ko je zaledenel potok, ko so Šebeča pijanega zadnjič videli, ko je spal na tleh v svojem kažotu. Po tem Šebeča ni nobeden več videl. Da bi šel kdo v bezno pogledat, mu še na pamet ni prišlo.


(15) Kambreško, 1957


7 Tamurgast[uredi]

V starih časih je živela revna mati, ki je imela pet sinov. Trije starejši sinovi so bili delavni in ubogljivi. Najmlajša dva pa lenuha in huncvata. Tako je bilo tudi za pusta. Starejši trije so se napravili v domače maškare. Eden v pusta, drugi v pustico, tretji pa v muštafarja. Najmlajša dvojčka pa sta se namaškerala v Tamurgaste in z mokrižo okoli vratu. V take maškere, ki jih tukaj še noben ni videl. Nič ni pomagala materina prošnja, naj nikar ne hodita taka okoli in kličeta nesrečno nase. Odšla sta na mašun, kjer je bil zbor vseh maškar.

Kaj vse sta počela Tamurgasta, se nikoli ni zvedelo. Valjala sta se po blatu, razbijala sta vse, kaj jim je prišlo pod roke. Enemu volu sta z glave rog snela. Pri eni hiši sta naložen voz sena porinila v solino. Pri drugi sta žganjarski kotel prevrnila in ga zakotalila po klancu. Zato ni čutno, da so začeri govoriti, da ju je uročila skušnjava. Zaradi tega so ju začeli odga jati od hiše, kamor sta prišla. Ker se nista pokoravala ustaljenim navadam, ju tudi druge maškare niso marale. Zato sta sama nadaljevala pot po vaseh. Ko sta vse obredla in napravila vrsto zmešnjav, sta odšla proti večeru v Globočak. Ker ju tudi na pepelnico ni bilo domov, so ju začeli iskati. Enega od dvojčkov se čez nekaj dni našli, še zmeraj v Tamurgasti obleki v eni grapi. Domov so ga morali prinesti. Od tistega dne ni več spregovoril, pa tudi za nobeno drugo delo ni bil. Le okoli po samotah je hodil. Drugega dvojčka pa niso nokoli našli. Govorilo se je, da ga je skušnjava v podzemlje odpeljala, ker so njegovo mokrižo čez nekaj let v beznu našli. Govorilo se je tudi o tem, da se vse do danes v teh krajih ni nobeden več našemil v Tamurgastega.


(12) Čolnica (Avško), 1953


8 Cufulin[uredi]

V tistih lepih, veselih in bogatih cajtih, ko so klobase in pršut rasli na drevju, gobance pa pod grmi in ko so bila vsa hišna vrata brez ključavnice in vsem na široko odprta, so živeli cufulini, pol zajci, pol ptiči.

Toda ljudje so kar naenkrat začeli govoriti, da cufulin prinaša nesrečo in mižerjo. Zato so jih zčeli preganjati in pobijati. To pa ni bilo ralhko opravilo, ker je bil cufulin na zemlji s svojimi zadnjimi zajčjimi nogami zelo hiter. Kadar pa je razprostrl peruti, se je v hipu dvignil pod nebo. Tudi s pastmi na hrano ga je bilo težko uloviti, ker jo je imel kot zajec veliko in raznoliko. Je pa imel med ptiči čudno navado, da je ponoči spal v kobi, ki jo je med dnevom izkopal. A kar je bilo zanj še pogubnejše, je bilo to, da je ponoči lepo in glasno pel. Tako so ga z lahko to odkrili. Pa še nekaj je bilo narobe pri njem. Bil je gljuh za vse šume in zvoke. Tako, da si se mu zlahka približal in izvlekel iz kobe. Ker pa je imel nenavadno ostre, zajčje zobe, so ga le od daleč nabadali na kljuke in ga tako pokončali. Gotovo zato, ker je imel veliko okusnega mesa, so ga vsi od kraja lovili. Prav iz tega razloga je cufulin hitro izginjal in ko so na Koradi ubili zadnjega, kralja cufilinov, se je nebo za tri dni popolnoma stemnilo. Divjala je strašna nevihta. Strele so kar naprej udarjale v zemljo in netile hude požare. Potoki in reke so narasli in zalili vsa polja in vasi.

Ko je sonce zopet posijalo, so ljudje videli, da so se ohcetna drevesa posušila. Izobilja in brezskrbnega življenja ni bilo več. Zato so se začsli skrivati in zapirati vrata z zapahi. Vse je bilo treba na novo začeti!


(13) Šebrjak, 1953


9 Kako je cufulin v letenju zmagal[uredi]

Ptiči niso nikoli priznali, da je cufulin pravi ptič. Kako naj bi ga tudi, če pa ni imel kljuna. Poleg tega pa je imel še velike uhe. Največ, ker so mu priznali, je bilo to, da ni ne zajec ne tič. Iz tega so se tudi neprestano norčevali. Ker pa je bila sraka pri tem najbolj glasna, ju je cugilin predlagal, da bi se pomerila v letenju. Predlagal je tudi, da bi razsodniki bili kos, sova in kragulj. Ti pa so potem določili, da bi letela s hriba na hrib in nazaj. Na dan tekmovanja je bilo sončno in nevetrovno vreme. Ptiči, ki so hoteli videti junaka, so prileteli iz vseh boškov. Tudi neumrljivi ptič je bil med njimi. Ko je kragulj dal znak za začetek, sta hkrati odletela z debelega kostanja. Do polovice poti sta frčala skoraj skupaj, potem pa je sraka vodila. Tudi potem, ko sta se na hribu obrnila, je bila še zmera sraka prva. Cufulin se je že videl, kako bo sramotno premagan. V trenutku se spomni na svoje velike uhe. Takoj začne z njimi mahati kot s perutmi. Kot da bi se zgodil čudež. V hipu je prehitel srako in tako prvi pristal na kostanju. Kragulj si je iz repa spulil najlepše pero in ga cufulinu kot priznanje zataknil za uho. Poražena sraka začne takrat kričati in dokazovati, da jo je cufulin ogoljufal, ker je uporabljal uhe. Razsodniki pa so razsodili, da je cufulin z uhami, s katerimi je bil od vsem zasramovan, dokazal, da so mu koristne in je zato zmagal.

Nezadovoljna sraka je z glasnim kričanjem odletela v bošk, to kar počne še danes.


(9) Gluho Vrhovlje, 1956


10 Kozlink[uredi]

Na Tolminskem je živela revna mati, ki je imela zelo lepo hčer Vido. Prežiljale sta se z majhno njivo na pušči in tako, da sta hodile k bogatim v aud. Pa reče en dan mati Vidi, da je vinkla spet prezna in da naj zato nese nekaj zrnja v mlin. Ker pa je bil žaklje tako majhen, da ga je pod pasko dala, je od sramu raje okoli po daljšenci v mlin šla. Ko jo mladi mlinar zagleda, se takoj zaljubi vanjo in odloči, da bo njegova. Vida ga lepo prosi, da bi ji zrnje hitro zmlel, da bi tako še pred uranoč bila doma. Pa jo mlinar potolaži, da naj za to ne skrbi, ker jo bo že on z vozom odpeljal domov, saj bo roja kmalu prazna. Tako se je tudi zgodilo. Med potjo pa se je Vida spečala z njim, zato mu je morala še pr znamenju zapriseči, da bo odslej samo njegova. Mlinar ji je za lon doma pustil cel voz bele moke, čeglih ko sta od mlina šla, je bil voz prazen. Šele, ko je vreče z voza pred prag metal, je Vida opazila, da je mlinar Kozlink, saj je imel v botah kozlove noge.

Kadar koli je potem vida na drugega le pomislila, se ji je v rokah ta bel kruh kmalu spremenil v črnega. Prav tako tudi bela moka, če se jo je le dotaknila. Kadar pa je na Kozlinka pomislila, se je vse, kar je v roko prijela, povečalo in podvojilo. Tako je zelje na njihovi njivi imelo po tri glave. Klobci volne so bili za jerbas veliki. Krompir pa tak, da je eden komaj v cajno šel. Tako je postajala lepa Vida iz dneva v dan bogatejša, a tudi bolj nesrečna. Prav kmalu se je v zlati kočiji odpeljala v mesto, kjer je razkošno in razuzdano živela. S Kozlinkom je imela sedem otrok. Dva zdrava fanta sta pri njej živela, za pet koz pa je na Pušči njena mati skrbela.


(1) Dolenje Nekovo, 1954


11 Kako ris zasenjati[uredi]

Hdbo ni lahko od sebe proč odganjat. Za to delo tudi ni vsak ku se toka.

Da boš bolj gvišno okuol hodu, n se od hdbe varvu, se teh prviranih nauku drž:

Ko od doma greš, glej da imaš nimr ob sebe nekaj požegnanega. Ker pa to zmeraj ne nuca, saj je dostikrat hdba mociana, moraš hitro, ko jo zagledaš ali na sebe slišiš, takoj z baštonom okoli sebe ris zasenjat. Potem pa čimbolj daleč bašton vršt. Če pa ga pri roki nimaš, prav pride tudi kamen ali kakšna druga reč. Kadar to narediš, ne smeš iz risa ven stopit, ker bi felungo zgubil. Še bolj bo risu nucalo, če iz risa ven, na vse stani pljuneš. Ali pa, da v facol močno pljuneš, kamen v njega zaviješ, tri vazuole narediš in ga potle daleč vržeš.

Kada bo hdba preč šla, moraš ris z nogo ali roko poraunat, tako, da se ne bo videl, če ne te druhkrt ne bo poslužu. Če pa ti hdba u hrm sili, je dobro s krajdo na notranji strani vrat ris zasenjat in ga s tremi cveki zabit, tako da bodo na drugi strani ven gledali.

Da je to nucno, je večkrat pravil ranjc Matajurc, ki je tudi zagovarjal. Takole je pravil: »Tisto noč, bržda za vahte, se je hdba v vrate zaletavala. Pa sem zato taprvo ris na vrata zasenjal. Potle sem cveke v jazbečevo mast povaljal in potle enega za drugim v vrata zabil. Zunaj se je potle slišalo, kot da bi se od vrat senen voz odmaknil. Potle je še nekaj zaropotalo, trikrat zacvililo, kot da bi se tantaua v skopc ulovila. Potle pa je bilo vse tiho kot v cerkvi. Drugo jutro sem začudeno gledal v črne debele ščetine, ki so se na cvekih držale. Hitro sem jih pobral in v palčevno zavil. Pole sem jih na koncu groblje globoko zakopal. Še sedem let na tistem mestu ni nič raslo, pa tudi nobeden se tam ni nikoli ustavil. Enkrat pa sem orla zadnji cajt zamerkal, ko mi je jagnje z berjača pobral. Hitro sem z grabljo, ki sem jo imel v rokah, ris pa zraku zaseniral. N glej ga beštrna, jagnje je spustil n odfrlu proti Krnu. Od takrat ga tudi nisem več videl. To pa je bilo vse res, sa so se šenji od krempljev na hrbtu od jagnjeta dobro videli.«


(18) Livške Ravne, 1953


12 Blancove čeče[uredi]

Le kdo naj ve, kako te stvari ratavajo in se zameštrajo. Prav za gvišno pa se to pripravlja dost prej, ko se zgodi. Tako je bilo tudi pri Blancu. Prvi veliki šenjo je bila lipa, ki je s tremi velikimi vrhi rasla na borjaču. Drugi je bil v gromu, ki je trikrat zandrugem udaril v okril, da je šele potle v dem. Treči in zadnji pa je bil, ku mu je cika povrgla telce s tremi nogami. Šaft bi najdu kje moža, ki ne bi vedel, kaj ga čaka.

In res, pr' vseh kosmatih, ob kresni luni mu je Blanucka rodila tri lepe čečce. Ma še tisti dan je božca težko šla na oni svet. Čeglih brez matere, so čeče zdrave in vesele rasle ko robida v črnici. Tako, da so se v hiši začudili, kadar so ratale urne. ker na gruntu ni bilo fantov, so mogle tudi moška dela opravljati. Najraje pa so pasle ovce, lovile rake in katorne.

Čeglih je bilo ob večerih veliko krat slišati vriskanje mladeničev, jih v hišo ob takih urah ni bilo. Tako, da je Blanca že skrbelo, da bo ostal brez zetov, saj bi enega že zdi nucal. Najbrž da so se tudi beštrne čeče same ovedle, da morajo nekaj striti, da ne bojo same ostale. Zato so na Antonov kres šle v Rušič navsezgodaj. Po starem užiranju so v Biršo vrgle rožnkraut in potle gledale, kakšen moto dela s cinganjem. Šele potle so si zmočile fcu in z njim so se pokrile glavo. Kadar so do cerkve prišle, so se ob veliki lipi ustavile in pred njo stopile. Z eno nogo so cbale v drevo, ne da bi za trenutek iz risa stopile. Pri tem pa na glas govorile, ka so si želele, da bi se jim kmalu uresničilo. Če je takrat kaj z lipe padlo, je bilo treba k sebi spraviti, ker je bil to dober šenjal.

Kadar so potle ob velikem rbiduvem kriesu pele, skakale in plesale, so spoznale tri veseljake, ki so se hvalili, da so obogateli, saj so v enem potoku ušafali dosti čistega zlata, ki tam leži med peskom. Drugi dan čeč ni bilo domov, pa tudi potle ne. Nobeden jih ni več videl, ne slišal. Izginile so ko jutranja megla iz ozare. Stari Blanc je od žalosti kmalu šel k ženi za zid. Čez en čas pa so eni začeli govoriti, da so pohajale po Dunaju, drugi, da so se, kot bogatinke s pucflegerji odselile čez morje. Spet drugi so znali povedati, da imajo na Laškem gradove in gradiče z vliko zemlje, ki jo obdelujejo zanje koloni. Ko pa so en dan v potoku Dednik najdli pigli vliko človeških kosti, so se začele širiti nove strašnce in štorje o blancovih čečah.


(39) Žarščina, 1957

Slišal sem tudi pravljico z enako vsebino, le da je bila cerkev sv. Antona v Kobaridu.


13 Strašnca o štriji[uredi]

V hrupi je svoj čas živela štrija. Kdorkoli je v hrupo padel, ga je spremenila v špičameš. Te so nato ponoči okoli letale in pile kri človeku in živali. Toda takoj ko se je začelo daniti, so morale, še preden je odbilo sveto jutro, prileteti nazaj v hrupo. Neke noči sliši kmet, da se živina v hlevu nemirno premika. Pa gre pogledat, da ni kdo nepovabljen tja prišel. Čeprav ničesar ni videl, za seboj dobro zapahne vrata. Seveda v temi ne vidi, kako špičameš sesa volu kri.

Drugo jutro, ko vrata odpre, se prestraši, ko sredi hleva spozna soseda, ki je pred leti neznano kam izginil. Sosed mu nato začne pripovedovati, da je imel srečo, ker se je v zaprtem hlevu znašel v času, ko je zvonilo sveto jutro, ki mu je vrnilo človeško podobo. Potem mu je vse od začetka povedal, kako je v hrupo padel in kako ga je štrija, kakor vse druge, v špičameš spremenila. Tudi kako so morali vsak večer odleteti, kamor jih je ona poslala. K nekaterim so tako pogosto prihajali, da so onemogli in zato prav kmalu umrli. Njemu je bilo najbolj hudo, ko je moral kri sesati noni. Ko pa so se zjutraj nazaj vrnili, so morali kri zbljuvati v velik kotel, ki je stal sredi hrupe. Štrija ga je nato skuhala in pojedla. Hrupo je zapuščala spremenjena v veščo in to le v polni luni in ponoči. Če se je komu v okno zaletela, je bilo prav kmalu po njem. Če že ni umrl, je pa tako hudo zbolel, da si je to le želel.

Govorilo se je, da je gor v Planinah en pastir živo veščo v kres vrgel. V hipu je iz kresa taka svetloba nastala, da je ubogi pastir oslepel. Tisti pastirji, ki so od daleč gledali, so pa še videli, kako so se špičamiši v kres zaletavale, dokler ga niso pogasile in veščo rešile.


(37) Gluho Vrhovlje, 1954


14 Štrije na Globočaku[uredi]

Naši stari, kadar je beseda nanesla na štrije, so vedno rekli, da gnezdijo na Globočaku. Zato tja ponoči ni bilo varno hoditi. Še posebno ne v rožnikovi polni luni, ko se štrije valijo. Štrija ima več podob, je lahko kuščar, kača ali špičameš. Gnezdijo v nedostopnih skalah. Štrija – kuščar izleže jajca, iz katerih se zvalijo štrije – kače, ki se tri leta potikajo po Globočaku in kogar te pičijo, v trenutku umre. Po treh letih se ob kresu zavlečejo v brezno, kjer se po treh letih spremenijo v špičamiši. Šele po sedmih letih nastane iz špičamiši štrija. Da lahko ponoči leta okoli, ima špičamiš (manjka), na kateri jaha. Še prej pa jo s čudežno mešanico trikrat sedemkrat zveča. Vse štrije stanujejo na Globočaku v jami Štrjaunik, ki ima izhod na Platneh. Vhode varuje trinajst velikih kač, zato še nobenemu ni uspelo priti vanjo. Tistemu, ki je prišel najbliže, se je od groze pomešalo, ker je pred jamo videl samo bele kosti štrleti pokonci.


(14) Avško, 1953


15 Dujababa[uredi]

V črni jami živi Dujababa. Da bi jo do konca sveta ne nadlegovali in jo pustili v miru spati, mora enkrat na leto v prvi polni luni obiskat vse otroke. Da bi to lahko opravila, ji za to noč zrasejo peruti špičamiši. Ker pa je ena sama noč tako kratka, otrok pa tako veliko, se je morala Dujababa odločiti, da bo letala samo nad strehami njihovih domov. Da pa bodo otroci kljub temu vedeli, da jih je res obiskala, si je morala izmisliti znamenje. In tako, ker je uboga in stara, pridnim in ubogljivim otrokom spusti skozi dimnik s sladkorjem posut kolač. Nagajivim, neubogljivim otrokom pa le kos črnega oglja. Tako, da ga naslednje leto, če so le pridni, na ognjišču prižgejo in ji tako z dimom dajo znak, da si tudi oni zaslužijo kolač. Seveda si Dujababa nadvse želi pridnih in ubogljivih otrok, ker lahko tako sproti peče kolače na luni in jih nato še posuje z zvezdnim prahom. Kadar pa ji zmanjka oglje, mora ponj na zemljo, k škratom, ki ji takrat kuhajo velike kope oglja. In če bi bilo kakšno leto teh neubogljivih otrok veliko, bi se ji lahko primerilo, da bi jo med letenjem po strehah obsijalo sonce. Njegovi žarki bi ji v trenutku zažgali krila in tako bi se ne mogla več vrniti v črno jamo. Ker pa se ji do danes to še ni zgodilo, lahko še naprej obiskuje otroke. In da bo tako še naprej ostalo, poskrbijo otroci sami, saj škratje vsako leto manj oglja nakuhajo. Zelo pa se motijo tisti otroci, ki mislijo, da je dovolj, da ubogajo le tisti dan, ko Dujababa pride. Če to res mislijo, se hudo motijo. Kajti Dujababa tisočero vojsko mušic nevidnih ima, ki povsod svoje nosove vtikajo in zvečer ji na steno črne jame vse napišejo. Zato, otroci, danes obljubite, da pridni in ubogljivi boste skozi celo leto.


(14) Avško, (Pravco slišala v Oborči – Benečija), 1956


16 Utana[uredi]

Ko je kralj voda brez potomcev umrl, je zapustil kraljestvo sinu kralja gozdov. Ker je imel kralj zemlje le hčerko Utano, jo je mislil poročiti s sinom kralja gozdov in tako združiti veliko bogastvo na enem mestu.

Toda kralj zemlje ni vedel za namere svoje hčerke Utane. Ta se je naskrivaj, ne da bi za to kdo vedel, dobivala s kraljem vetrov, ki je bil vedno mlad in sam. Da bi to namero izpeljala, je dovolila, da jo je ljubil volk – pitokrvnik. Ta je potem na ohcetni dan umoril sina kralja gozdov. Ko je kralj posumil, kako je umrl njegov sin, je, da bi se Utani maščeval, oznanil v vseh treh kraljestvih, da se bo v znamenju kozoroga z njo oženil.

Ko je Utana to slišala, jo je postalo strah, da bi z njim spala, ker je vedela, da je kralj gozdov zgoraj človek spodaj kozel. Zato ga je skušala prelisičiti. Hlinila je žalost in prosila, da za nekaj časa odide v samoto in nekaj lun preživi v deževnem gradu. Ker bo tam sama, potrebuje zase in konje nekaj vreč ajde, ovsa in prosa. Pri tem je uporabila tudi sluge kralja vetrov, da so ji na skrivaj pomagali skriti v vreče zlato iz vseh treh kraljestev. Pri pripravah so ji pomagali tudi sluge kralja zemlje. Kralj gozdov pa ji je v znak ljubezni sam vpregel dva para belih konj. Ne da bi kdo videl, pa je vsakemu dal pod vrat pijavko. Ko je bila karoca že globoko v skalni dolini, se na oblakih pripelje kralj vetrov. Vse žaklje zlata naložita nanje. Sedaj, ko sta na nebu sama in bogata, se odločita, da za vedno odideta v kraljestvo morja.

Toda med tem ko se na oblakih ljubita in smejeta, razjezita boga groma. Ta pošlje v oblake tri svoje goreče strelice. Ena smrtno zadene Utano, hčerko kralja zemlje. Tam, kamor je padla, nastane kasneje mandrija Utana. Drugi dve strelici pa raztrgata vreče in razmečeta zlato vse naokoli. Tako, da so še danes vsa tri kraljestva enako bogata.


(27) Velendol, 1952


17 Dobrinika[uredi]

Dobrinika je zmeraj med nami. Nikoli pa ne veš, kdaj je prav ob tebi. Kdaj te gleda in peza, to kar takrat delaš. Nobeden je še ni videl, nobeden ne pozna njene podobe, Tudi za njeno velikost ne ve nobeden. Le po njenih dobrih delih jo poznajo. Kako čudno je to, da Dobrinika, ki nam dela le dobro, nam ne da nobene priložnosti, da bi se ji zahvalili ali vsaj stisnili roko. Kaj pa če nima rok? Verjetno prav zaradi takih in podobnih vprašanj o njej najraje molčimo. Tisti, ki je njeno dobroto prejel, molči in se ji na skrivaj zahvaljuje. Zanjo je to gotovo dovolj.

Za praznike se pri nas peče veliko dobrot. So pa tudi taki siromaki, ki si komaj lahko na ta dan spečejo kruh. Še danes se na tisto leto ni pozabilo, ko je bila taka šuša, da so še bogatini komaj preživeli. Pa se je tudi takrat vseeno peklo, kar je kdo zmogel. Vem, da jih je bilo veliko, ki so v krušno peč stavili le navaden kruh. Nekateri tudi črnega. Dobrinika je vse te siromake razveselila in presenetila. Ko so peč odprli, so ostrmeli, kajti v njej so bile tudi gobance, pince in fin kruh.Tudi to vem, da o tem niso nobenemu govorili, a dobrot niso mogli skriti radovednim očem.


(38) Senik, 1952


18 Noviča Vodovnica[uredi]

Samo takrat in le toliko časa, kot čeriešnja tisto leto v drugo cveti, so lahko šle Vodovnice med ljudi, potem pa so se morale vrniti v podzemne izvire Kodarjane in čakati spet na tisto leto, ko čeriešnja v drugo zacveti.

Ko so Vodovnice prišle iz Kodarjane, so se oblekle v oblačila, ki so jih rade nosile. Tako je bila ena oblečena v ciganko, druga v kraljično in tretja v kelnerco. Najlepša med njimi se je opravila v novičo. Pa jo je med bruljem srečal zal fantina, ki je ravno vrše v reko nastavljal. Od njene lepote ni mogel oči sneti. V zadregi jo vpraša, kaj tu počne v tej lepi opravi. V smehu veli, da provira, kako bo, ko bo zares noviča postala. Pa jo ribič zaprosi, naj mu noviča bo. In res, še tisti dan si pred oltarjem zvestobo do smrti obljubita. Potem cele dneve ob reki na lašti preživita. Sanjata, kako si življenje bosta uredila in koliko srečnih otrok bosta zredila.

Vodovnici noviči pa ves ta čas srečo grenijo čeriešnjevi cvetovi, ki počasi venijo in odpadajo. Ker se je v fantina na smrt zaljubila, mu je proti pravilom, ki jih morajo spoštovati, povedala, kdo je in od kod je prišla. Ribič je od nenavadne novice skoraj umrl. Verjeti ni mogel, da jo bo tako kmalu izgubil. Ko je zadnji cvet odpadel, je noviča Vodovnica brez sledu izginila. Zastonj je fantina jokal in jo ob reki iskal in klical.

Minevala so leta, ma on jo ni mogel pozabiti. Čakal jo je in kar naprej mislil nanjo. Po sedmih letih čeriešnja tisto leto v drugo zacveti. Še istega dne ponoči se noviča Vodovnica pri njem oglasi. Spet je veselje in ljubezen napolnila hiško na lašti. Vse sta hotela v tem kratkem času nadoknaditi. Ponoči in podnevi sta kar naprej nekaj počela in se ljubila. Pa je čeriešnja prav kmalu odcvetela in noviča Vodovnica je morala nazaj tja v Kodarjano.

Kot beli oblaki so tekla leta. V tem času fantina postane mož. Po štirinajstih letih čakanja in hrepenenja čeriešnja tisto leto v drugo zacveti. Sonce še ni šlo za gore, ko se na lašti noviča Vodovnica prikaže in z njo lepa mlada čečica. Ko jih ribič zagleda, se na pragu od same sreče razjoče. Ve, da je to njegova hči. Sreča in ljubezen sta zopet napolnili hiško. Dnevi pa so neusmiljeno minevali in cvetov je bilo vsak dan manj. Kar naenkrat ponoči slana pade, tako, da čeriešnja gola ostane. Toda Vodovnice to ne preseneti. Prej ko se sonce zbudi, sta že obe v podzemlju Kodarjane. Ko ribič vstane, očem ne more verjeti, da sta brez slovesa odšli.

Da bi imel vsaj njuni podobi ob sebi, začne iz velike skale na lašti klesati njuni telesi. Mimo je šlo veliko vode in let, prej ko jih izkleše. Sedaj mu je življenje mnogo lažje. A ker je zmeraj bolj star, se ga lotevajo razne bolezni. Ena ga tudi priklene na posteljo in zaradi te kmalu umre.

Čez en čas se na hiški udre steha. Ker nobeden več ne vzdržuje bregove ob lašti, prva povodenj ko pride, podre reka, še kar je od hiške ostalo in kamenje v strugo odpelje.

Kakor da se v drevesu nekaj čudnega in nerazumljivega godi, čeriešnja tisto leto po triintridesetih letih v drugo zacveti. Noviča in čečica Vodovnica sta še istega dne ob zori na lašti. Žalostni in zbegani hodita ob reki. Nič jima ni ostalo od tistih lepih, nepozabnih časov, ko je še tu živel ribič, ki jih je osrečil. Sedaj zagotovo vesta, da tudi ko bo prišel njihov čas, ob čeriešnjevem cvetenju, sem ne bosta več prišli.

Res, od takrat Vodovnice v naših krajih ni nobeden več videl.


(2) Dolenje Nekovo, 11. 1. 1951


19 Brusar[uredi]

Vsak, ki ga je prvič videl, je vedel, da dela bruse. Imel je okroglo in ploskasto glavo, z udrtim nosom in očmi. Pa še nekaj je imel, kar drugi brusarji niso imeli. To, da je kamen za dober brus takoj našel. Že ko ga je zagledal, je malokdaj zgrešil. Ko pa ga je poscal in po njem z brituco dvakrat potegnil, je takoj vedel, če je tapravi. Sreča, da je pri špičenju bil tako počasen. Drugače bi bili ostali brusarji ob plento. Skoraj vse bruse so mu sproti odnašali z borjača. Le večje, po naročilu, je dvakrat na leto sam v trg odpeljal.

Pa je enkrat naneslo, da je zvečer na voz naložil bruse za bečarja, kovača in žagarja. Zjutraj je že zarana odšel v dolino. Ker ga v trg ni bilo in ker se do noči tudi domov ni vrnil, so ga začeli iskati. Čez nekaj dni so ga le našli na Ipavskem, kamor nikoli ni šel. Bil je pijan, brez brusov in brez šimeljna. Pod lajbčem pa je imel cel fš goldinarjev. Toliko, kot jih ni zaslužil celo leto. Ko je prišel domov, se je prvo spovedal. Potem pa je povedal, kako ga je tisto jutro pred Ročnom ustavil ludro in od njega zahteval, da mu nabnisi vse nože, ki jih je imel okoli in okoli pasu. Ko pa je ludro videl, kako dobre bruse ima, sta naredila dobro kupčijo. Potem je odpeljal v dolino, nato čez hrib v eno veliko jamo u bošku, ki jo ni brusar še nikoli videl. Ko sta bruse tam zložila, so jih v jamo nosili lintuarji, ki jih je moral z gajžlo odganjati, ker so hoteli še konja.

Potem sta z ludrom odšla v eno z bršljanom zaraslo oštarijo, kjer sta celo noč samo jedla in pila. Vsakič, ko jim je lepa oštirka prinesla na mizo, je rekla: »Ne več štiri, samo še tri bo ratalo brusov!« In res, ko je špiču četrtega, ga je nekaj zarezalo u petu. Padel je na tla, se zvil v klopec in umrl.


(10) Podravne, 1955


20 Kako je kovač skoval sekiro[uredi]

Nekoč so ljudje veliko dali na sanje. In ker se je kovaču sanjalo o sekiri, jo je zato skoval. A ko je bila narejena, ni vedel, kaj bi z njo počel.

Dolgo jo je nosil s seboj, jo ogledoval in razmišljal, kako bi jo lahko uporabil. Čeprav so vse živali in drevesa vedela, da je kovač skoval nekaj nenucnega, ni nihče nič storil, da bi mu pomagal.

Nekega dne, ko gre kovač mimo jesena, mu to drevo ponudi ročaj za sekiro. Zamisel z veseljem sprejme. Ko izdeluje toporišče, že dela načrte, kako si bo z njo stesal barko, ki ga bo odpeljala daleč po morju v lepi svet. Ko pa je bila sekira nasajena, se je v kovaču nekaj čudnega zgodilo. Obsedla ga je tantaua, ki mu je spremenila pamet in ga ni pustila več pri miru. Ko je prvič uporabil sekiro, jo je v obsedenosti in jezi preizkusil na človeku in ga je tako tudi pokončal.

Ko potem steše barko in se hoče z njo odpeljati, ga Stvarnik kaznuje tako, da pošlje nad njega nevihto in grom, ki mu barko spremeni v trske.

Ko vidi žena, ki ji je kovač ubil moža, kako ga je tantaua uročíla, da se od bolečin valja po tleh, gre k reki in z vrčem trikrat proti toku zajame vodo. Nato jo tudi trikrat nizdol zlije. Šele ko jo četrtič zajame, jo h kovaču na skrivaj prinese, potem jo v tri druge posode prelije. Eno nato zlije na ognjišče, drugo polije okoli hiše, tretjo pa mora s tremi požirki spiti kovač.

Ko se drugega dne zbudi, je kot prerojen. V zahvalo, da se je rešil tantaue, steše najprej znamenje. Potem kaieto za ženo, ki ji je ubil moža, šele nazadnje sebi barko, ki ga odpelje v lepi svet, od koder se ni več vrnil.

Ko je odšel, so v kovačiji našli na tnalu tisto roko, ki je ubila človeka, in zraven nje še tisto sekiro.


(5) Krstenica, 1951


21 Tabjondasti, tačrni in tacikasti[uredi]

V času, ko je Stvarnik še hodil med ljudmi, je Soča tekla tako visoko, da je bila dolina za polovico nižja, desni in levi breg pa bolj narazen. Ker je tako tudi bilo, so tabjondasti, ki so živeli na levem bregu Soče in tačrni, na desnem bregu, bili tujci, ker se med seboj, zaradi tako velike reke in strašne kačjeribe – flangadora, ki je živela v njej, niso poznali. Edina srečanja med njimi so bila, če so tabjondasti na bregu našli kakšnega tačrnega utopljenca, ki je poskušal k njim čez reko ali narobe. S takim niso imeli kaj drugega početi kot to, da so ga ob reki pokopali in mu postavili baloto na grob.

Potem, ko je preteklo kdo ve koliko hudih let, se je le našel en tak tabjondast junak, ki si je skoval veliko sulico in z njo pokončal kačjeribo – flangadoro.

Hitro po tem se je Soča znižala na današnji livel. Takrat, šele takrat so lahko tabjondasti in tačrni naredili barke in mostove, da so se lahko spoznali med seboj. Veliko so se med seboj potem tudi ženili. Ma njih otroci so ratali cikasti. Nobeden ne ve zakaj, ma danes je tabjondastlh in tačrnih zmeraj manj. Zato pa je zmeraj več tacikastih.


(10) Podravne, 1955


22 Barkularjeve štorje[uredi]

Tisti, ki je hotel priti sam ali z vprežno živino z desnega na levi breg Soče ali narobe, je moral z barko preko. Podnevi, ko je bilo dela veliko, je bil barkular zmeraj na enem ali drugem bregu pri roki. Le tisti, ki ga je ponoči hotel, ga je moral poklicati. Dovolj je bilo, da je na barki za ročico potegnil, že ga je doma zvonec prebudil. Prišel je vedno, neglede na vreme. Le povodenj ga je zaustavila. Takrat je namreč moral barko potegniti na kopno. Zato je prav takrat imel čas, da je govoril o dogodivščinah, ki jih je doživel na barki.

»Ponoči na velik petek, ko so ljudje najrajš doma, je trikrat pozgonilo. Pridem do barke, ni bilo nobednega nčier. Prižgem falar in kličem. Pa se nobeden ne odmeje. Pa si mislim, da je tam kak mutec. Zato od brega odrinem. Niti do sredine ne pridem, čjer je Soča najbolj globoka, ko se pred meno voda vzdigne, tako, da cel flos pod vodo pride. Pole se iz nje vzdigne duja riba. Usta tako močno opre, da bi lahko celo barko požrla. Dobro, da sem mel tudi tekrat pri sebi žegnano oljkovo listje in sem ga proti pošasti vrgel. Ta duja riba potle strašno zarjove in pod barko zgine.

Seveda sem to dujo ribo še večkrat videl. Enkrat se je pod barko tako podrsala, da so jej luskine na vrh priplavale. Bile pa so velike ko podplati. V drugo pa, ko je z repom od jeze udarila, je voda mlinsko kolo zdrobila.

Za vahte je bilo in v teru je odbilo polnoči. Pa pri meni doma zazgoni. Ko do barke pridem, že v njej stoji cel regiment. Oficirja, ki jih je vodil, prašam, kam da se jim tako mudi, ko v tej hudi uri okol hodijo.

On odgovori, da domov v soje kraje gredo počivat in mir iskat. Kadar so iz barke šli, šele vidim, da so vojaki sami okostnjaki. Denar, ki so ga za plačilo pustili, pa je bil tako star, da ga nobeden ni poznal. Za meč, ki ga je eden v barki pozabil, pa so edni rekli, da je iz Atilovih časov.

Spominjam se, da je takrat za roženco bila taka vročina, da je vse osmodila. Glih se hladim v vodi, ko prihaja ven iz brulja na kroti lintuar. Na edni skali se ustavi in začne na pisklco tako močno piskati, da ribe same v jerbas skakajo. Kadar jih je bil poln, se kamni sami razgrejejo ko voglje. In potle krota po njih sklada ribe in jih speče. Lintuar jih vse hkrat požre. Potle se v Soči še vode napije in na kroti v brulje zgine. Tisto leto na tistem mestu nobeden ni ne videl ne ulovil ribe.«

Velikokrat, tik pred zoro, je imel srečo kot redko kateri, da je videl tri sojenice, kako so v Soči prale rojnico. Če so jo pustile, da jo je odnesel tok, je pomenilo, da je novorojenec umrl. Ko pa so rojnico dvigale in spuščale v vodo ter jo oblagale s kamni in peskom, si vedel, da mu prerokujejo usodo. Če bi se usodil kateri, da bi jih pri tem početju motil, usodno bi bilo za mater in otroka. Sreča pa tistemu, če je takrat priplavala po vodi kakšna veja ali listje. Tistemu sta potem v življenju tekla le med in mleko.


(4) Krstenica, 1950

Na barkí pod Anhovim je vse do začetka prve svetovne vojne vozila čez Sočo velika barka, ker ni bilo mostu.


23 Šnops medežija in strup[uredi]

Šnops, ki bi mogel biti medežija, je dostikrat strup. Strup je pa takrat, ko se hudiču utamara, da se v kotel pred kuhanjem uščije. Zato le mierki, kadar šnops kuhaš. Najhujša felunga za hudiča je požegnano ulčje. Tudi ko ta prvi šnops s kotla uen prteče, lahko hitro vieš, če je v njem ki scenja od hudiča. Malo motno rataua in poseben uenj uen z njega prhaja. Takega bogvar pit'. Tudi prijateljem ga ne ponuji. Ce ga čej, ni ga nesi druzve. Lahko prsežem na soje oči in na prste sojih rok, da je tuo ries, ker sem sam tuo prviru.

Zgodilo se je, da sem en flašk takega šnopsa s štrponom dobro zabil n jo u klieti na skriuš miesto dal. Prsežem, da sem jo potle večkrat vidu, kakuo se je cingala n poskakuvala. Enkrat sem v njej vidu tudi samega hudiča, k me je jezek, velek ku brisauka, kazu. Potle pa se je nieki hudega zgodilo. Žena ni tega neč viedela, in je tist šnops prdala. Tisti rievež, ki ga je spil, je prav ponoru. Z mosta je skoču n na led padu, pa je vselih ostal živ. Da hudič tudi potle ni iz njega šu, se je videlo po tistem, ko ni nesu na uoltar niti edne svieče, n k je prmirakol živ ostal.


(12) Čolnica, 1953


24 Kako je Kalehar marone prodajal[uredi]

Na Kaleh je živel kmet, ki je imel eno pamet več kot drugi. Imel pa je pusto opokasto zemljo, ki mu ni dosti rodila. Tudi les, ki je rasel okoli hiše, je bil reven. Še največ mu je jeseni navrgel kostanj. Kalehar, ki je že na tem svetu veliko prebil in dosti starih bukev prebral, je zmeraj nekaj potuhtal, da je lažje in boljše gospodaril.

Prav zato si tudi kupi škalir in belega Šimeta. Na prvo vožnjo, kljub nasprotovanju domačih, hoče sam. In ker je gospodarjeva beseda takrat nekaj veljala, je tudi tako bilo. Zjutraj je še v temi odpeljal marone v Krmin. Kot zmeraj je šel z gospodarjem tudi pes Tihi.

Ker jih ob predvidenem času ni bilo domov, so bili domači že v skrbeh zanje. Ko pa je prišel zvečer domov le Šime, so bili vsi v hiši prestrašeni. Kje je ostal škalir in kje gospodar s Tihijem? Sinu ni bilo treba dvakrat reči, da naj gre za očetom. V mestu je vse preiskal. Tudi v najbolj skrite gase je šel. Hotel je že oditi, ko se ob njem pokaže Tihi. Pes ga je potem peljal k zidu, kjer je ležal Kalehar. Pot domov se je zelo vlekla. Hodila sta počasi in se pogosto ustavljala. Oče je v opravičilo bolj sebi kot sinu rekel:

»Kmet naj bo tam, kjer mu je mesto! Sem vedel, že prej ko sem od doma šel, da bo tisti dan vse narobe. Prvi znak je bil že to, da sem zjutraj taprvo srečal babo. Kmalu za tem pa se na cesti pred mano ustavi ščikonja in na široko razpre peruti, kot bi me tela zaustavit. Pa to še ni bilo zadost, da bi obrnil proti domu. Kmal za tem se vzdigne prednji del voza, tako, da Šime komaj vleče. Pa se obrnem in na zadnjem koncu vidim sedet Vodičarja, ki pestva veliko kroto. Z gajžlo močno zamahnem proti njemu. Tudi Tihi se zažene nanj. Ma prej ko dol odskočita, ga krota le poščije. K sreči ga curek le po repu prime, če ne bi bil cel osmojen. Vodičar je kar naprej skakal in brehtal, da sem čutil, kako me je beštja bajala. Še pole, ko sem ga z molekom pregnal, je celo pot v meni butelo. Moral sem se na klafedre ulešt, da mi je odleglo. Na placu sem imel ta najlepši maron, zato sem ga hitro in dobro prodal. Tudi oštir mi je več navrgel za race, kot sem mislil. S puhno mošnjo denarja grem pole v betiego in za gospodinjo en par sežnjev štofa kupim. Pole pa še k mlinarju stopim, ki mi na škalir en žakelj sirkove moke vrže. Prej ko bi šel na pot, stopim še na tripe in na glaž belega. Ko ven iz betule stopim, se vse pred mano zacinga. Pogledam. A ne stoji pred mano nazaj Vodičar s kroto. Zdi se mi, kot bi kakšno bolido prej zaužil.

Pri vsem, kar sem potle delal, me je Vodičarjev um vodil. Nisem šel domov, kot sem mislil, ma sem se obrnil in se v betulo vrnil h kartaucem. Igral sem in pil. Taprvo zapravim ves denar. Potle štof in moko. Potle, ko kontra napovem, zapravim še voz in konja. Ma ko so Šimeta odpregli, da bi ga v hlev spravili, jim je utekel. Od jeze, ker jim drugega ne morem dat, me še pretepejo in na cesto vržejo.«

Ko Kalehar domov pride, niti ene ne reče. Tudi drugi se delajo, kot da se ni nič zgodilo. Šimeta že naslednji dan odpelje mešetar. In tako morajo Kaleharjeve ženske, kot druge, še zmeraj nositi na glavah maron v mesto.


(29) Ukanje, 1954


25 Kako je prinčipesa kamnarja vzela[uredi]

V Tnišču je bilo najgloblje brezno na svetu. V njem je bila najbolj črna tema. Kdor je v njega padel, ni nikoli ven prišel. Čeprav tam mimo ni peljala nobena voznica ali steza, je vanj že dosti ljudi in živali padlo. Ko pa je nazadnje vanj padla prinčipesa iz bližnjega gradu, je grof po deželi iskal junaka, ki bi se upal v brezno in iz njega živo ali mrtvo prinčipeso prinesti. Po dolgem času pa se na gradu le zglasi kamnar, ki ravno je končal en turen. Z grofom se zgovorita, da če ven jo bo prinesel, da zlata dobil bo, kot je težak. Poleg tega pa je kamnar zahteval še štrik, ki dolg bo, kot bi dan in noč eno leto po njem hodil. Povrh pa še bešternega polha, ki donašal mu bo hrano.

Ko vse je bilo nared, se kamnar začne spuščati v brezno. Prve dneve mu gre dobro, saj je že tako globoko, da je vhod videti kot bela pika. Tudi polh mu redno hrano in vodo nosi. Spi na previsnih skalah, privezan za klin. Toda globlje ko gre, počasneje pleza. Kdo ve, koliko časa je minilo od prvega dne? Ker je od spodaj začutil piš, se mu je zdelo, da se bliža dnu. Takrat pa se skala okruši in mu prereže štrik. K sreči je na listje in dračje padel. Ker je bila tema kot v rogu, ni vedel, kam naj se obrne. Dobro, da je prišel k njemu mož s faglo, da mu je posvetil. Ta je bil namreč tisti dan redar v breznu. Ko po ozkem rovu gresta, mu redar spotoma pove, da se je tu čas ustavil, ker je tu kraljestvo Vedomca (slišal je tudi za drugo ime, ki pa se ga ne spomni). Vsi, ki so noter padli, so še zmeraj živi. Toda drugače kot na zemlji. Le da v dveh ločenih salah živijo. V eni tisti, ki bodo tukaj ostali. V drugi sali pa tisti, ki bi se radi vrnili. Po naporni hoji prideta do velikih vrat, ki se s težavo odpro. Iz razsvetljene sale udari močna svetloba. V njej so obložene mize, muzika gode, pleše se in poje. Kamnar je nad razkošjem zbegan in se ne ve kam dati. Spremljevalec mu pojasni, da v tej sali živijo tisti, ki tu želijo sodni dan dočakati. Kot sam vidi, so tu vojaki, oficirji, tlačani, dekle, kmetice in vse živali. Kamnar naj bi še tako dobro gledal, prinčipese ni zapazil. Zato spremljevalcu reče, naj bi še v drugo salo šla pogledat. Ko tu odpro se vrata, mrak in hlad iz nje udari. Vsi nekaj molče delajo. Spremljevalec, ki v tej sali je tudi doma in se kot ostali želi vrniti na zemljo, pove, da izdelujejo lestev, ki bo 9999 klinov imela, da bo lahko vrh dosegla. Ker pa veter le redko kakšno vejo v brezno vrže, je narejenih le 666 klinov.

Kamnarju se prav kmalu posreči, da prinčipeso najde. Zakaj je tu, ji pove, in še to, da malo je upanja ostalo, da jo ven očetu prinese. Po nekaj dneh se z zlatim orlom zaklepeče. Ta mu pove, da zaradi ranjene perutnice je v brezno pred leti padel. S prinčipeso se dogovorita, da zlatemu orlu perutnico ozdravita. Ko poteče zopet nekaj časa, mu jo odvežeta in ugotovita, da je zdrava. Orel zadovoljen pove, da se bo sedaj nekaj časa z letenjem ukvarjal, ker ga je že skoraj pozabil. Ko se orlu vrnejo moči, so vsi trije pripravljeni in odidejo po stranskem rovu na dno brezna. Tam zlati orel krila razpne in začne počasi z njimi mahati. Preden se kvišku dvigne, se prinčipesa in kamnar za njegove noge primeta. Ko srečno priletijo ven, nikogar več ne poznajo, le nekateri pravco znajo, kako je kamnar v brezno po prinčipeso šel, pa se ni več vrnil. Vsi, ki so takrat živeli, so že zdavnaj pomrli.

Kamnar in prinčipesa sta morala zapuščeni grad urediti, potem sta se vzela in tam še dolgo let v ljubezni živela. V zahvalo pa sta zlatega orla, ki ju je iz brezna rešil, v svoj grb dala.


(10) Potravno (Kamberško), 1951

Pripovedovalec misli, da gre za grad nad Kambreškim, ki je baje imel v grbu orla, danes pa je v ruševinah.


26 Kako so v Avškem odganjali obsedenost[uredi]

Če je koga pri njih obsedlo ali uročilo od tantaue, skušnjave, hudobe, ludra ali lintuarja, so jih iz telesa ali prostora odganjali z metanjem žarečega oglja v vodo. Posoda je morala biti lončena in zunaj sajasta. Običajno so to delali pred hišnim pragom ali na ognjišču ob zahodu sonca. S to vodo so potem umivali obsedenega.

Obsedenost so odganjali tudi z dimom, tako da so na žareče oglje metali brinove jagode ali oljčne liste. To so delali predvsem tam, kjer so mislili da so uroki v hišnih prostorih.

Odganjali so jih tudi s starimi cveki (3-7-10-12) ki so jih na žerjavici segreli in jih nato metali v vodo, ki je bila prinesena v treh posodah iz studenca, za katerega se ni povedalo obsedencu.

To vodo je moral obsedenec potem popiti (tri požirke). Z njo pa so ga tudi umivali po čelu, dlaneh in stopalih.

Odganjalo se je obsedenost tudi z dimom, ki je nastal ob sežiganju nohtov, las, kurjih kljunov, krotnih prstov, kačjih repov, kbrjev in busklc. Odganjanju obsedenosti je bilo vedno v povezavi z izgovorjavo besedil, ki jih je bilo za različne obsedenosti veliko.

Pripovedovalka se spominja le nekaterih:
A: Krota, bota, krt s pomočjo križanega in umrlega za nas, obsedenega tantaua pust, čje Kvirin si, Volbenk, Gendra, da ga nebo zemlja. Cveki, kljuni, krote, dajte mu moči, da bo na cerkveni prag še danes po kolenih pršu in pokoro drsu, od ena do tri, od dva do tri, od tri od tri, amen, kamen, bt.
B: Z vogljem žarečim, te razganjam, iz krščenega telesa preganjam, od koder si pršu, tja bejš še te čs. V imenu Sina in Boga očeta, nimr ga prmir pust. V imenu vseh svetnikov, mučencev in prerokov od Adama do Abrahama, amen.
C: Tantaua, tantaua, ne trgaj ga, ne martraj ga, že na tem svetu, noži, vilce ukop hodite, pri krstnem kamnu, pri svetem oltarju, pri cerkvenem pragu je prisegu tebi, o sveta Marija, naša mati, zato mu tle pomagaj. V tej hudi zemlji, da tantaua iz droba gre, kot kamen ven, ven, ven. Tri, ne trpi.
D: Skušnjava, skušnjava, če si šla v to telo, pojdi zdaj iz njega, z Jedrtovo roko, iz njega spravljam te, težko, hudo, mrtvo, zato, če te je v njem tri, naj te ne bo tri, naj te bo le dva, zato, če te je v njem dva, naj te ne bo dva, naj te bo le eden, če pa je samo eden, naj ne bo nobeden, težkih kamnov sedem, šest, pet, štiri, tri, dva, eden, nobeden, dem, dem, dem.
E: Šurk, šurk, kosa u srp, pljunem v levo, pljunem v desno, čez rame, u tri hrame, kamen na kamen ostane, kost na kost, voglje v pepel, tebe bo lintuar iz telesa vzel, da bo za nimr odšel. Šurk, šurk, srp na škalir, kosa u dacir, cir, cuer, cuir, enleku benleku, se tebe odreku, šurk.
F: Abraj se, urbajs tantaua, štrik, cuik, tebe un uliku, cuinga bo tinga, bo s kroto odšla, frfulja bo cunja s pepelom u dem šla. Perpetua Lucija bo tebi oblake u zemljo da, zemljo u vodo da, dala tebi na čelo, na usta, na pet, u križ božji, u martre device, u kosti svetnice Gendre naše. Arbaj. urbajs, tantaua, bo le še dem.


(13) Avško 1953


Rožca belega možca[uredi]

Nanca s klanca, gardelina vzala.
V čajbo fcu rožast dala.
A, ki ko žvižgat pa ni znala.


Felelš – Zarščina, 1950 (45)–C


27 Zakaj je Ančilo lipo posekal[uredi]

Nekega dne v tistem času, ko se je pomlad začela, je Gunj pred svojo hišo iz kamenja zasadil mlado lipo. Ko je onemogel, je drevo vsako jutro pred vzhodom sonca zalivala njegova žena Varda. Preden je Gunj umrl in umrl je še iste jeseni, je naročil sinu Vogrinu in hčerki Očni, da morata lipo v njegov in rodbinski spomin gojiti, tako, da se bo visoko in košato dvigala pod nebo, kjer bodo lahko gnezdile vse ptice. »Gorje tistemu,« je tudi zapovedal, »ki bi jo posekal. Ako me ljubite,« je še dodal, »spoštujte mojo zadnjo željo in jaz bom, ko bom tja prišel, prosil drevesnega duha za vašo srečo.« Vse življenje sta Vogrin in Očna delala, kot jima je zapovedal na smrtni postelji njihov oče. Še sedem kamnov sta postavila okoli lipe, da so na njih sedeli vaški očetje, ko so sprejemali kaj pomembnega. Ko je Vogrin umiral, je isto zapovedal svojemu sinu Artovu in hčerki Zaršči.

Ko pa je Zaršča vzela Ančila, se je ta mešetar preselil k njim v hišo. Kot vse druge tako tudi lipove zapovedi ni hotel spoštovati. Nekega dne, ko je šel Artov na kozoroga, je Ančilo lipo posekal. Ko se je Artov vrnil, se je ob posekani lipi najprej razjokal, nato pa Ančilu odsekal glavo. Pokopal ga je v gozdu, da bi ga posrkale drevesne korenine.

Drevo, ki je na njegovi gomili zraslo, je Artov zaničevalno imenoval Nagnoj (drevo na gnoju).'


(13) Avško, 1953


28 Dren[uredi]

Dren, zavedajoč se svoje trdnosti in skromnosti, postane neposlušen. Namesto da bi zacvetel, kot mu je bilo določeno, zacveti kar sredi zime. Ko to Stvarnik vidi, se razjezi in reče:

»Naj bo kar po tvoje, toda za kazen bodo tvoji sadeži dozoreli zadnji.«

In tako se je tudi zgodilo.

Hudič skrit za skalo pa je še dodal:

»Bodo pa zato zdravilni in vsestransko uporabni.«

In tudi to se je zgodilo.

Tako je dren božji in hudičev les.


(6) Žarščina, 1957


29 Rožalinka[uredi]

Na samoti, pod velikim dobom, je imela ženska svojo hišico. Ker je bilo zemlje okoli nje malo, jo je skrbno obdelala. Uredila si je majhen vrt, na preostali zemlji pa je gojila raznovrstne rožaline. Posušene cvetove je prodajala za zdravilne čaje in barvila.

Nobeden tam okoli, razen nje, se ni znal pohvaliti s prvimi cvetovi že za sv. Trojico. Pa tudi posebnih čajev iz teh lepih rož ni znal nobeden bolje pripraviti kot ona. Prav gotovo so jo res lahko klicali Rožalinka in jo pod tem imenom tudi daleč naokoli poznali.

Pa je tudi Rožalinka ostarela in postala bolehna. Kljub temu pa je še naprej lepo skrbela za svoje rože. Pa je prišel dan tudi zanjo, ko je za vedno zaspala. Nobeden, razen njenih rož, je ni pogrešal. Redki popotniki, ki so šli mimo, še opazili niso, kaj se je v hiši zgodilo.

Da bi se kdo ustavil in pogledal v hišo, bi bilo treba nekaj nenavadnega storiti. In res, eno jutro zacveti ob poti rožalin, toda v črni barvi. Pa pride mimo ena nuna, ki se začudena ustavi in naglas vpraša: »Ali prav vidim, črn rožalin?«

Ker bi ga rada imela, hitro steče proti vratom. Dolgo zaman trka in kliče. Šele ko odpre vrata, vidi, da je Rožalinka umrla. Ko so jo pokopali, so na njen grob posadili prav tisti črn rožalin. Če ga boste kdaj videli ali zasadili na vrt, boste vsaj vedeli, kako je nastal.


(10) Podravne, 1955

Nekoč je bil črni rožlin v resnici zelo iskana roža.


30 Bušpan[uredi]

V jami na gori je od nekdaj živel z materjo reven pastir Bušpan. Daleč naokoli in v obeh dolinah so ga poznali kot zelo dobrosrčnega človeka, ki vedno dela samo dobra dela in skrbi za druge dosti bolj kot zase. Ko pa je nekega dne iz skalovja reševal sosedovo jagnje, je omahnil v prepad in se ubil.

Ko je mrtev ležal na škožuhju v jami, je ponoči k žalostni materi prišla viednca in ji prinesla zeleno vejico. Z njo naj bi odganjala zle duhove, da se ga ne bi pocesirali. Ko so ga pokopali, jo je mati potaknila na gomilo, da bi ga tudi na tem mestu varovala pred vsem zlobnim. Vejica je na gomili zrasla v košat grm, ki je na obletnico Bušpanove smrti, čeprav je bila svečnica, belo zacvetel. Od takrat velja ta rastlina za zaščitnico pred vsem zlim in hudim. V ta namen jo zato ljudje pred hišami tudi gojijo. Tudi pipe in božji moleki, ki jih iz tega lesa rezljajo, imajo isto varovalno moč, zato so bile vedno zelo iskane.

Dandanes pa v spomin na tega dobrega in skromnega pastirja imenujemo ta zimzeleni grm pušpan ali bušpan.


(12) Čolnica (Avško), 1953

Na tem pa tudi na širšem območju je imela vsaka kmetija pušpanov grm, nekateri od teh so zelo stari.


31 Rožca belega možca[uredi]

Tam za Krnom, na špičasti skali, rase od pamtiveka rožca belega možca. Cveti le vsakih sedem let, sedmega meseca, v sedmem dnevu. Ko odcveti, le eno drobno seme naredi. Tisti, ki ga v roke dobi in ga zaužije, se mu ni bati ne kuge, ne kolere, ne garij in vseh drugih hudih bolezni. Če pa katero od teh že ima, naglih ozdravi. Toda kako do semena priti, ko zanj ve le stari Vogrink, ki z eno nogo že trdno stoji v grobu. Še hujše je pa to, da jih veliko preveč na to seme že leta in leta nestrpno čaka.

Kdove zakaj, toda Vogrink se je odločil, da tokrat pomaga lepi mladi Juliji, ki je od jetike vsak dan lažja in manjša. Ko je prišel sedmi mesec, si je Vogrink vse pripravil, kar bo potreboval za pot v skale. Tokrat je dodal le še majhen štrik s kljuko. Še pred sončnim vzhodom je odšel od doma. Ker je imel za to naporno pot dosti preveč let, je vedel, da bo do tja potreboval nekaj dni. Na Krn je s težavo priplezal, tu pa so mu moči odpovedale. Ko se je od utrujenosti prebudil, je ob njem stal beli mož, na visokih nogah, z majhno otroško glavo in dolgo belo brado. Rekel mu je, da ve, zakaj je sem gor priplezal, saj so rožce belega možca njegove. Ker pa sam po seme ne more, mu ga bo on do tu prinesel. Cena za to je pa taka, da tukaj pri njem, kot beli hlapec ostane.

Vogrink brez premisleka na to pristane, le za to se zgovori, da mu še dovoli, da seme bolni Juliji izroči.

Ko so lica Juljina ponovno pordečela in ko se je Vogrinku zahvaliti namenila, je tam le prazno hišo še dobila. Od tistega cajta sem nobeden ni videl več starega Vogrinka, pa tudi rožce belega možca ne.


(18) Livške Ravne, 1953


32 Ščetine nadangela Gabrijela[uredi]

Po štiridesetdnevnem vesoljnem potopu so počasi v te kraje prišli tudi ljudje. S seboj so med drugimi stvarmi prinesli tudi seme kostanja, ki so ga takrat sejali kot bob. Bil pa je veliko bolj dober od zdoba, ki so ga prej jedli, pred potopom.

Ker pa ljudje niso nikoli zadovoljni s tem, kar imajo, so hoteli, da bi kostanj obilneje rodil. Zato so z njim poskušali vse mogoče stvari. Bogu očetu so zažigali razne darove, da bi jih uslišal. Ta nezadovoljnost do stvari, ki jih je on ustvaril, ga je zelo razhudila. Zato je na zemljo poslal nadangela Gabrijela z naročilom, kako naj stvari uredi.

Ko je nadangel prišel na zemljo, je obiskal vse hiše, se z vsemi nezadovoljneži pogovoril in jih obenem tudi povprašal, kakšen kostanj si želijo. Eni so rekli, da bi radi debelega kot melone, drugi, da naj bi rodil vsaj trikrat na leto, tretji pa, da bi rodil na steblu in pod zemljo.

Nadangel Gabrijel ni hotel nobenemu ustreči. Zato je naredil, po posvetu z božjim očetom, kostanjevo drevo. Za kazen pa je okusen plod obdal z bodečo gričo. Tisti, ki so jih na svoji koži poskusili, so samo zobe stisnili, ker so vedeli, da so to Gabrijelove ščetine, ki jih ni dobro prekleti.


(18) Livške Ravne, 1953


33 Satanov trs[uredi]

Satan spremenjen v vodno vilo se kopa z vidrami. Ker hoče ta vodna vila biti V kalu z vidrami sama, ima okoli in okoli krvoločne pse, ki nobenega ne pustijo k vodi.

Ko sonce kal obsveti, zlata ptica prileti in vodni vili reče, kako da je lepa ino mila, le da naj pse proč spravi. Če seveda hoče, da ji okrog vratu venecijanske bisere dene. Pa reče vodna vila zlati ptici, ako je komu kaj do nje, bo že opravil s psi in k nji v kal prišel. Zlato ptico odgovor tako razjezi, da užaljena brez besed odleti.

Ko je bilo sonce najbolj visoko, priskače na drevo srebrna veverica. Pa reče vodni vili, kako da je lepa, zagotovo da ni nikjer lepše. Le, da naj pse proč odpravi, ker hudobni so in nadležni, če hoče, da ji na prst cesarski prstan da. Pa vodna vila veverici zlobno reče: »Ako je komu kaj do mene, bo že opravil s psi in k meni v vodo stekel.« Srebrno veverico odgovor tako razhudi in užali, da brez besed proč skoči.

Ko je sonce ravno za goro šlo in iz kala vodna vila pride, se na bregu velik in zal mladenič prikaže. Ko ga črni razjarjeni psi naprej ne pustijo, jih cvileče v gozd pomeče in se nato v vodi bistri umije. Vodno vilo mladeniča početje razjezi. Zato ga hoče kaznovati. Toda, ker je brez zaščite ostala, mu vljudnost hlini, zato mu pijačo iz bokala ponudi. Ko jo ta na dušek spije, jo prehvaliti ne more. Vendar mu vodna vila pove, da trta, ki to pijačo v grozdih hrani, le na njenem prepovedanem vrtu rase. Tja pa priti nikomur ni mogoče, ker ga stražijo troglave kače. To mladeniča ne zbega. Zasmeje se in k prepovedanemu vrtu stopi. Kače kot vrvi potrga in naokoli zmeče. Nakar najlepši trs, ne da bi vodno vilo vprašal, iz vrta spuli. Ponižana in užaljena vila – satan – se mu tako maščuje, da slino satansko na korenine pljune. Odslej bo trta vsaka vinu tudi slino satanovo dala. Da res je to, pri pivcih se to dobro vidi. Zakaj le satan zmore to, da bratje, drugi, očetje in sinovi ne poznajo se med se, ko vina preveč v grlo dajo.


(41) Slepo Vrhovlje, 1952


34 Kako je nastalo grozdno jabko[uredi]

Adam je dal Evi v znak ljubezni jabolko in nato odšel na dolgo vojskovanje. Pa pride čez čas k Evi nadangel in ji veli:

»Adam te je v tem času velikokrat prevaral. Ako želiš vedeti, kolikokrat, lahko prešteješ.«

To rekši ji z mečem prereže jabolko na dvoje. Takrat se iz njega usuje vse polno jagod. Od tistega časa imamo poleg jabolka še grozdno jabolko ali zrnjevko.


(40) Brezovk, 1957

Grozdno jabolko so imenovali tudi zrnjevka (Punica granatum – granatno jabolko), slovelo je kot drevo prešuštnikov, zato so ga redko sadili.


35 Kako je sirk v naše kraje prišel[uredi]

Tako daleč je tega, da se prav nobeden več ne spominjaniti približno leta, ko se je to zgodilo.

Paludnik brez zemlje si je služil kruh tako, da je v Paludu sekal trstiko. To je delal dan za dnem, leto za letom. Ko nekega dne taisto počne, dobi v Paludu ranjenega tujega vojaka. Ker je bil na koncu z močmi, ga obveže, nahrani in še spravi domov. Ko pride vojak k sebi, zaupa Paludniku, da je v Padovi dobil mošnjo čudežnega semena v zameno za prav toliko biserov. Na poti pa so ga neznanci napadli, mu ubili konja, njega pa ranili. Zavlekel se je v močvirje, da se jih je odkrižal. Seme, ki ga še vedno ima pri sebi, pa je namenjeno Ogrskemu cesarju. Ta je zanj pripravljen dati veliko bogastvo,če mu ga le kdo na dvor prinese. Kljub temu, da je Paludnik dobro skrbel za ranjenca, je ta v nekaj dneh v hudih mukah umrl. Ker si je pred smrtjo tako želel, ga je Paludnik sam na skrivaj pokopal. Šele potem odpre mošnjo, ki mu jo je izročil neznani vojak, in si ogleda čudežna semena. Reče si: »Kar bi bilo dobro za ogrskega cesarja, bo tudi za Paludnika,« in seme spravi doma. Ko je bil čas za setev pravšnji, on pa ni imel niti toliko zemlje, da bi nanjo stopil, odnese seme Rožaškemu menihu. Ta že tisto leto pridela cel koš panol. Prav kmalu tudi ugotovi, kako so zrna uporabna za razne jedi. Menih to čudežno rastlino imenuje sirk. V spomin na prinesitelja pa jo končno imenuje sirk paludnik. Ker je bilo to res tako davno, se je marsikaj pozabilo, a ime se je le ohranilo do danes. Da je bilo vsako zrno sirka takrat vredno cekina, lahko verjamemo, saj je še danes paludnik najboljši sirk za polento.


(39) Žarščina, 1951


36 Čampon[uredi]

Eni pravijo, da so seme prinesli čez morje, drugi, da ga je nekdo iz Jeruzalema. A ko so ga vsejali, je iz njega zraslo velikansko drevo, ki je imelo vrh zmeraj v oblakih. Ker je bilo tako veliko, so ga videli tudi v sedmo dolino. Kdove zakaj, a rekli so mu Čampon. Na gori, kjer je rasel, so bili zmeraj okoli njega obiskovalci in častilci. Tu pod njim so tudi na veliki skali sklepali dogovore in prisege.

Ob vesoljnem potopu se je na vejah Čampona rešilo veliko ljudi in živali. Še enkrat je Čampon rešil domačine, a takrat zadnjič. Ko so Turki že nekaj dni silili proti vrhu in ko se je vedelo, da jih ne bo mogoče zadržati, je žpn naročil, da se poseka Čampon. Trinajst mož ga je tri dni in noči obsekavalo, da je končno padel. Ker je bil tako velik, je vrh dosegel drugi hrib. Tako, da so ljudje po njem lahko ušli na Krman. Da bi Turki ne prišli za njimi, so drevo zažgali. Gorelo je cel teden, tako, da so plamen in dim videli do morja.


(32) Mišček, 1954

Mogoče je mišljena gora Mali Karman (1336), vzhodno od Humina (Gemone).


37 Štorja o žrdanah[uredi]

Tisti, ki hoče brati gobe, mora imeti glavo prav in trdno nasajeno na ramah, če ne se mu lahko hitro zgodi, da bo videl prazne žaklje pokonc stati in po zraku leteti.

Prav zato, ker je imel glavo mlinarjev fleger slabo in švertno nasajeno, se mu je zgodilo to, da so ga bili kmalu z nogami naprej za zid nesli.

Tisti dan, ko se je fleger odločil, da bo šel brat žardane, je bil prav ta pravi dan za to. Bil je mlaj, pravi umitat, pa še sončen in topel dan je bil.

Čeprav ga je malnar aviziral, da naj bo pazljiv, ko jih nabira, ker posa od ene gobe do druge velika razlika in če nisi kunde, lahko prav tiste velentatne gor pobereš.

Kje in kako jih je bral, zdaj prmir pustimo, važno je to, da jih je zvečer celo kaštelo v malen prnesel.

Kot je od drugih slišal, jih je potem na šnite narezal in na plaki spekel. Takrat, ko jih je dol spravljal, se je hvalil, da ni še boljših jedel. Malnarja pa le ni do tega pripravil, da bi jih prviral.

Fleger je čez en čas šel na rojo pogledat, kako je z vodo. Ko pa je nazaj prišel, je začel oči mencati in malnarju praviti, kako da prazni žaklji pri steni pokonc stojijo. Ta ga v smehu zavrne, da ni dobro preveč katanje piti. Ko pa je ven na zrak šel, se je po tleh kot muš valjal in uakal, da vidi vseh farb žaklje po zraku leteti in moko po njem usujvati. Kot zaštrjan v vodo skoči in ueče, kako dost belih rib in rakov vidi, ki ven iz vode skakajo. Potle z rokami tako dela, kot da jih ven meče.

Malnar pa, kot da bi nekaj zašnaufal, skoči u malen, kaštelo z gobami v potok zažene in reče:

»Nesrečo se ne išče, ker sama pride.«

Tisti, ki so flegra drugi dan dobili, so znali povedati, da je bil kot puš ves v slinah. Jezik pa debel in plav, ki mu je do popca pršel. Ko pa so ga v trugo spravljali, je tam blizu krt iz zemlje pršel, da so ga vsi videli. To, pa so rekli, da je znamenje, da se trugo ne sme pokrit in proč nest. Zato pa da je treba matharja poklicat, ki se na te reči spozna. Dobro da je hitro pršu in da mu je dal zaužit tisto čudno smrdljivo medežijo. Fleger je prav kmalu k sebe pršu. Pred pričami je tam obljubu, da gob dokler bo živ, ne bo več prjumu.


(26) Veledol, 1950


38 Kako je Stvarnik trto prinesel[uredi]

Ko je Stvarnik peti dan po zemlji okrog hodil in rastline razdeljeval, se proti večeru tega dne utrujen in lačen pri treh ubogih kmetih ustavi.

Prvi kmet kozo pomolze in mu mleka da, ker drugega ni imel v hiši. Drugi kmet mu iz vinkle zadnji kos kruha da, ker drugega ni imel v hiši. Tretji kmet mu skledo boba da, ker drugega ni imel pri hiši. Ker je ta kmet sam v hiši živel, je Stvarnik pri njem spal. Da ga ponoči ne bi zeblo, mu je kmet dal svoj ovčji kožuh.

Ko drugo jutro petelin zapoje, tako kot vsak drug dan, vsi vstanejo in grejo delat. Preden Stvarnik na pot odide, se vsem trem kmetom zahvali za dobroto in gostoljubje, ki so ga izkazali tujcu. Nato žakelj odpre in vanj pogleda. Res, da ni bilo kaj dosti več v njem, saj je delitev že skoraj končal. Pa le potegne iz njega trto, ki je prav na dnu ležala. Ko jo na kamnito mizo da, jo najprej blagoslovi in nato pove, da bodo odslej od tega trsa vsi trije boljše živeli. Eden od grozdja, drugi od žganja, tretji pa od vina.

Ko je Stvarnik odšel, so vsi trije začudeno gledali v tisti trs na mizi. Res da so bili skromni in da niso od neznanca ničesar zahtevali, ali sedaj, ko je bilo plačilo na mizi, in eno samo za vse tri, se nikakor niso mogli sporazumeti. Pa je najstarejši med njimi odločil, da plačilo na enake dele razdeli. S sekiro je dvakrat po trsu udaril. Nakar je vsak svoj kos vzel in odšel domov. Vsi trije so ga v zemljo potaknili in vsem trem je trta zrasla. Iz te so potem vsak svoj vinograd vzgojili. Da se je to res zgodilo, priča še danes brajda »Pri treh trtih«, ki daje najboljši sividin.


(26) Velendol, 1952


39 Sarabotnik[uredi]

V grapi pod Kobiljo glavo je ob hrastu rasel najstarejši pa tudi najdebelejši sarabotnik pri nas. Kdove od kdaj so k njemu hodili nesrečniki, pa tudi tisti, ki so od njega želeli, da bi jim pomagal, pa tudi spolnjeval njihove želje. Vedelo se je, da je sarabotnik mnoge že uslišal, sicer ne bi bila do njega živa steza kot do zdenca.

Pa pride enkrat k sarabotniku mlad puob, sin bogatega kmeta. Kot drugi tudi on prinese v facolu zavite koščke obleke svojcev. Nato facol zavije okoli sarabotnika in na sončni strani tri vozle naredi. Potem naglas reče: »Vsi naj takoj umrejo, da bom sam gospodarl« Pa še pljune v vse štiri strani in gre.

Niti do Njivc ne pride, ko se nebo stemni. Dež se ulije in ko prva strela udari, zadene sarabotnik, da zagori kot fagla. Čeprav so ga dolgo in daleč naokrog iskali, puoba od takrat ni nobeden več videl.


(24) Vrtače, I956

Mogoče gre za kraj vzhodno od Sv. Jakoba, kjer sta tudi ledinski imeni Kobilja glava in Njivce, dostopni iz Anhovega.


40 Juditine solze[uredi]

Na Fojdskem gradu živela grda je ino požrešna grofična, ki jedi makove je najbolj štemala. Čeprav bila takrat so zrna kot orehi, so ji vedno zmanjkovala. Ker jedi hotela vsak dan je druge, po deželi vsej iskali so dekleta, ki ta meštir bi znale. Na gradu za najboljšo so imeli Nanco. Toda sel ji nekega dne sporoči, da tam daleč v Zili neko dekle živi, ki gvišno, ponjo zdrvi. Ko se prvega dne deklič v fokolarju vrti, cel grad v najbujših diši vonjavih. Ko na mizo grofična neznane makove jedi dobi, od gostov nebroj ni konca pohvale.

Ko Nanca vse to sliši, jo nevošljivost premami. Še istega dne kuharici hvaljeni v aržet makovo zrno dene. Potem pa grofični ošpja, kdo njen najljubši sadež krade. Ko dekle pred grofično stoji, ji Nanca obtožbo sporoči. Ta se za aržet takoj prime in sveto Judito, ki jo tega dne časte, za hitro pomoč prosi. In res, v aržetu se mak v tavžent zrnc spremeni. Tako, da ko grofična z roko vanjga gre, Nanci zapove, da čez prag takoj mora.

Od tistega dne mak rodi le še solze Juditine, ki slajše so in še bolj iskane.


(20) Bevčarji, 1953


41 Kako je stžje ozelenelo[uredi]

V tistih časih, ko ljudje še niso poznali sovraštva, je v teh krajih živel hostnar, ki je celo leto le pasel koze na komunski lesi. J edel je le vučji bob in proso ter pil kozje mleko. Za zimo pa je vsako leto pripravil za koze veliko seneno kopo. Pa je neke pomladi, ne ve se kdaj, lipovo stžje ozelenelo in začelo rasti. Hostnar je takoj odstranil dnišče in zemljo pod njim prerahljal. Vedel je namreč, da je to dobro znamenje, ki prihaja iz zemlje. Prav zato je novo kozje zaločilo postavil ob zelenem lipovem stžju. Upal je, da bo zato več zdravih kozličev in puhno mleka. Tako je tudi bilo. Vsi kozlički in kozice, ki so se tu zvalili, so bili drugačni od prejšnjih. Imeli so belo dlako s črno črto na hrbtu. Tudi rogov niso imeli več. Kar pa je bilo najbolj čudno, koze, ki so tu povrgle, so imele tudi do štiri mladiče. Mleka pa za cel škaf na dan. Tako bi lahko bilo tudi naprej, če ne bi pastir z drugega hriba iz nevoščljivosti posekal lipo. Ko je padla, se še dolgo ni posušila in tisti, ki so hodili okoli nje, so slišali, kako je iz vej vekalo, kot bi slišali umirajočega. Ko so se listi posušili, je izpod debla pritekla voda in temu zdencu še danes pravimo Kozjak.


(14) Avško, 1953


42 Smnarka[uredi]

Beta je bila daleč okoli znana smnarka, ki prideluje najboljše seme. Tako kot druge, tako ga je tudi ona prodajala v dolino. Drobno seme je merila v fingrotu, debelejše pa v fingercu. Z njim je zaslužila marsikateri sold za družino. Tako je s semenom redno oskrbovala tudi Nutnikovo ženo Nuto iz Kanala.

Kot vsi drugi tako je bila tudi ona s tem semenom zmeraj zadovoljna. Tako bi lahko bilo tudi naprej, če se Beta tistega dne, preden je šla v Kanal, ne bi spotoma oglasila pri stari ženi, ki je ljudem metala karte. Ta stara ji je seme zagotovo zaštrjala in to zato, ker ji Nuta, ni plačala, ko ji je zadnjič gledala v živo in mrtvo oglje ter v njem videla smrt.

Seme, ki ga je tisto leto pridelala in prodala Beta, je vsem lepo kalilo. Le Nuti ne, in je zato ostala brez vse povrtnine. Vzkalil ji je le en fžu, ki pa je zrasel visoko kot čigla. Cvetel je kot rožlin in imel kozlje za korak veliko. Zrnje pa tako, da ga še nihče ni videl debelejšega. Zato ni čudno, da ga je Nuta skrivala pred drugimi. Na skrivaj ga je tudi skuhala, da bi ga sama najprej poskusila. Toda takoj ko ga je zaužila, je dobila hude krče, kot bi pojedla strupene gobe. Tudi ko je prišel dohtar, ji ni mogel nič pomagati. V hudih mukah je umrla.

Nutin dolg je mož kmalu po pogrebu plačal. Kuantarce so rekle, da le zato, ker se je poceni rešil žene. Da so imele prav, se je kmalu videlo, saj se je Nutnik takoj po sedmini preselil k bogati trgovki, s katero so ga že prej večkrat videli.


(14) Avško, 1953


43 Plenta[uredi]

Sedemkrat je zacvedla čeriešnja in prav toliko let ni zemlja dala tako veliko, kot cajhn praj. Piče ni bilo dobiti nčjer. Tudi z zlatom se je ni dalo plačat. Ljudje so umiral od lakote. Več je bilo frišnih grobov kot od scenja mokrih zibuk. Pa se je oče nebeški nazaj usmilil trpečih in na zemljo zato poslal sv. Antona Dobrotnika s sirkovim zrnjem. Koder je hodil, ga je šenkaval in učil, kako ga sjat. Ma komaj so se bandire osule, so že začel pečt panole in kuhat sirkovo minještro. Kadar pa so ga v jeseni oblomil, slekl, omncal in zmlel, so žgance in močnik se kuhat naučil.

V osmem letu, kadar je čeriešnja nazaj zacvedla, je na tisto hudo lakoto le še znamnje žugalo. Takrat, ko je sv.Anton Dobrotnik na obisk k pastirjem prišel, so mu V zahvalo tel nekaj posebnega s sirka skuhat. In tako so v prvo zamešal plento. Kadar je bila kuhana, so jo s kozjim mlekom zalil. Svet Anton je pojedel in je rekel, pa ni lagal, da je to najbujše, kar se iz sirka da sfatenjat.

Od takrat kdo bi naštel, cajhen kotličev so bandarji scimpral in koliko žagnc in plentarjev so gospodarji nardil.

N, če bi tega ne blo, bogve, če bi o tem danes čokolal.


(13) Avško, 1953


44 Tete[uredi]

Vsi vedo, da so najlepša in najboljša jabolka na najvišjih vejah. Naj se sliši še tako čudno, toda tem jabolkom so naši stari rekli tete. Če jih boste vpašali zakaj, vam bodo odgovorili zelo preprosto.

Jabolka na drevesu predstavljajo neporočena dekleta. Ker pa so pobje za te stvari pravi lenuhi (fuksi), ki niso pripravljeni vložiti kaj več truda, pobirajo jabolka bolj pri tleh in zato ostanejo tete neobrane, na najvišjih vejah. Da so ta jabolka res najboljša, drži kot pribito.

Če so tete (neporočene) tudi take, pa ni nobenih dokazov.


(13) Avško, 1953


45 Bob mandlovec[uredi]

Tam daleč v Kunterstanu je živel čuden graščak, saj mu je bila najlepša roža bob. Prav zato so bila vsa okna in gredice na gradu posejane s to lepo in koristno rastlino, kot je ob vsaki priliki modro rekel graščak. Ker pa se je celo življenje samo z bobom ukvarjal, ga je imel res vseh vrst, velikosti in barv. Najbolj ponosen pa je bil na tistega, ki ga je sam vzgojil. Imel je plave rože in zrna velika kot mandeljni. Zato ga je tudi mandlovec imenoval.

Pa je srečo in blažen mir na gradu pretrgala huda novica, da v deželo prihajajo Turki. Takoj so zaprli vsa vrata in na obzidje postavili vse vojake, ki so takrat nosili banduro.

Tri dolge tedne so Turčini brez uspeha naskakovali grad. Graščak, ki je edini poznal zaloge piče, je vedel, da jih bo prav kmalu lakota prisilila, da bodo sovražniku odprli prton.

Ko o tem premišljuje, nevedoma lušči bob mandlovec. Potem pa ga z jezo vrže proti turški golazni, pa še zadnjico na obzidje nasloni in ureže kot iz možnarja.

Turški kapo, ki ga nenadoma obsuje bob, misli, da se z njim norčujejo, ker da po skritem prehodu oskrbujejo grad s svežo hrano. Ni mu, da bi še naprej nekoristno čas zapravljal. Zato zaukaže, da se vojska umakne.

Od takrat je bil bob mandlovec tudi od drugih najbolj cenjena rastlina na gradu in v deželi Kunterstan.


(31) Šebrjak, 1953


46 Na rdečem oblaku vinograd rase[uredi]

Ko je stric Matic po pštu imel ob sebi svoj kvrtin vina, je zmeraj na glas, s poudarkom na vsaki besedi, govoril: »To je nebeška kapljica, dar božji.<< Šele potem je začel počasi piti in mlaskati z jezikom kakor kakšen žejen pes. Na koncu ob zadnjem požirku pa je še zavzdihnil: ha … hhaaa ...

Otroci, ki tega niso razumeli, so ga zmeraj spraševali, kako da dobi on vino iz nebes, ko ga drugi dobijo iz kleti. Pri tem se je malo posmejal, zavihal goste muštace in začel, bogve kolikokrat povedano, pripovedovati.

»Ste že kdaj videli, otročiči, kako luna zleze v veje dreves na vrhu Korade? Ben, takrat se naš hlapec Jakob usede nanjo in luna ga počasi odnese na moj rdeč oblak, kjer imam vinograd. Tam naredi prav vsa opravila, ki jih imamo tu na zemlji z vinjo. Le ker je tam obilo vode in več sonca, grozdje dozori prej, pa tudi vino je boljše od našega. Zato je ni soli, ki bi ga lahko z njo plačali.

Ben in ko se luna nazaj zaprede med veje na Stari Gori, Jakob skoči na zemljo. Tisti dan, ko pride domov, ne naredi nobenega nucnega dela, tako je utrujen.

Če pa zvečer gledate v nebo, kako leti proti zemlji svetla reč, vedite, da je to zlata karoca, ki mi vsako toliko časa pripelje domov tisto nebeško vino.«

Prej ko je lahko ugotovil, kako je pravca delovala na otroke, si je še enkrat zavihal muštace in začel smrčati kar na klopi ob mizi.


(45) Feleš – Žarščina, 1950


Kako so tiči Lajngofca pokončali[uredi]

Okrog lipe babe scale.
Tako, da vso travo so ožgale.
Ko zvečer nunci fajfo so kadil,
da smrdi, so djal,
kot da bi se poscale babe.


(25) Velendol, 1954


47 Kako je Stvarnik poslal na zemljo konja[uredi]

Na revni hriboviti kmetiji je živelo v slogi pet bratov. Ko so orali, so štirje vlekli, eden pa je bil za plugom. Ko pa je najstarejši umrl, so trije vlekli, eden pa je bil za plugom. Ko čez čas umre spet najstarejši, sta dva vlekla, eden pa je bil za plugom. Pa spet umre najstarejši, sedaj eden vleče, drugi pa je za plugom. Minevajo leta pa zopet umre najstarejši. Tako ostane najmlajši sam. Zato na koncu njive poklekne in proti nebu moli k Stvarniku ter ga milo prosi, naj mu pošlje nekoga, ki mu bo zvest, ubogljiv prijatelj ter obenem pomočnik pri delu, ker kot sam vidi, sam ničesar več ne more. Ko tako govori, se z gore dol k njemu bel oblak približa. Nato se zabliska in pred njim obstane bel, lep šimelj.

Od tistega trenutka dalje, čeprav sam, naredi na kmetiji dosti več kot takrat, ko jih je bilo pet.


(16) Žarščina, 1957


48 Pravca o vrani[uredi]

Takrat je bilo, ko tega več nihče ne pomni; Če bi bilo tudi vklesano, bi do danes kamen izginil. A bilo je na začetku, še pred potopom. Na veliki stari oljki so se zbrale vse ptice tega sveta. Vile so zaukazale, da še preden ptice odletijo, se morajo razlikovati med seboj tudi po barvi (kolurju) perja.

Iz vseh izvirov, morij, rek in potokov so prinesle v zemljenih posodah vode. V kamniti posodi pa so prinesle izpod žive skale tudi vodo življenja.

Najstarejša med vilami, ki so ji rekli mati, pa čeprav se je rodila kot druge iz lipove korenine, je naročila, naj ptiči eden za drugim priletijo k njej. In tako je vsak ptič, ki je priletel k njej, skočil na kamnito mizo. Vila ga je S šopom trave najprej poškropila z vodo življenja. Čimveč kapljic bi ostalo na perju, tem dlje bi živel. A kaj ko ptiči tega niso vedeli, pa so mnogi zato s frfotanjem otresli s sebe nekaj vode življenja. Nato je mati vila pomakala šop trave. v zemljene lonce, ne da bi kaj dosti o tem razmišljala, in nato nekajkrat poškropila ptiče. Včasih so iz tega mešanja vode nastale res lepe farbe perja. Tako, da so nekateri ptiči, kot gardelin, sinica, ščinkovec in drugi, bahavo odfrčali, kamor so bili namenjeni.

Ko pa mati vila poškropi vrano, ne da je bjla nezadovoljna in užaljena le ptica, ampak tudi mati vila. Crna barva se je namreč razlezla po celi ptici. Pri kosu je vsaj kljun porumenel. A tukaj, razen črne, ni bilo videti nobene druge barve. Zato je hotela vila malo zmanjšati krivico, ki jo je naredila temu sicer bistremu ptiču. Poškropi ga še enkrat z vodo življenja, rekoč: »Ker si črn, boš pa vsaj dlje živel!«

Od takrat vrane živijo najdlje med vsemi ptiči.


(16) Avško, 1951


49 Kvaternik[uredi]

Vedno je priletel iznenada, nepričakovano. Običajno spomladi ali v pozni jeseni. Zgodilo se je, da ga tudi nekaj let ni bilo. Toda kadarkoli je prišel kvatemik po dolini navzgor, vedno je prinesel sušo, nevihte, potres, požare ali poplave. Da prinaša hude čase, so se vsi strinjali. Da je čudežen ptič, tudi. Le v tem, kdo ga pošilja, si niso bili edini. Eni so trdili, da ga pošilja satan, drugi, da božji oče. Tudi potem, ko je divji lovec na lovu za njim slabo končal, so o njem mislili še vedno isto.

Na samoti je živela čudna starka, ki je največ svojega časa porabila za copranje. Ker je svoj meštir dobro opravljala, je imela vedno veliko obiskov. Od njih naj bi tudi zvedela, da neka coprnica ob morju uporablja za nekatera copranja kvaternikovo perje. Ker si je to tudi ona želela, je govorila, da bo dala zlatnik za živega ali mrtvega kvaternika.

Divji lovec je za to zvedel in ga je zamikalo visoko plačilo. Zato je, ko je prvič slišal, da se je kvaternik pojavil v dolini, vzel puško in odšel k Soči. Nekaj časa ga je gledal, kako mirno leti nad reko in se nato iznenada strmo dvigne pod nebo. Ko se mu je prvič v letu približal, je nameril puško. Sele, ko se mu približa v drugo, sproži petelina. Hip nato se zasliši močan pok. Toda kvaternik nadaljuje let nad reko. Divji lovec, ki mu je razneslo puškino cev pa pade mrtev s skale v Sočo.

Še dosti po tem, ko so divjega lovca pokopali, so eni govorili, da ga je satan zapeljal in ugonobil. Drugi, da je to kazen božja, ker si je upal dvigniti puško na čudežnega ptiča.

Kljub vsemu, kar se je zgodilo, je kvaternik še vedno presenečal ljudi ob Soči s svojimi nepredvidenimi prileti in z vsem hudim, kar je z njim prišlo.


(14) Avško, 1953


50 Pravca o dobrem vuku[uredi]

Prav nič se ni razlikoval od ostalih vuku v tropu. Vse je počenjal kot ostali, le na lov za hrano ni hotel hoditi in če mu te niso odstopili drugi, je bil raje lačen, kot da bi ubil kakšnega smjačka ali jagnje.

Nikoli ni vedel, ne kdaj, ne zakaj se je v njem prebudila želja, da bi se igral z mularijo. O ljudeh je vedel le toliko, kot so vedeli drugi vuki. Kako naj se mulcem približa in kaj naj počne, da ga bodo sprejeli medse, mu ni znal svetovati nihče. Niti poglavar tropa. Najstarejši med njimi mu je lahko rekel le to:

»Človeku ne zaupaj. Če pa, potem hodi v velikem loku okoli njega.« Vse to mu ni nič pomagalo. Kajti dobri vuk si ni želel ničesar drugega kot to, da bi se igral z mularijo. S to željo odide že naslednji dan proti vasi, od koder se je slišalo glasno kričanje. Na travniku so se mulci in čeče igrali razbojnike. Strašno si je želel, da bi bil med njimi. Toda kako naj to napravi, ko ni imel v tem prav nobenih izkušenj? Zdelo se mu je, da stori najbolje, če se počasi, plazeče približa. Že se je priplazil do sredine travnika, ko ga en mulc zagleda in zavpije:

»Laufite, vuk grel«

Takrat se z vikom in krikom razbežijo. Jager, ki je ravno šel proti gozdu, steče takoj tja. Ko zagleda bežečega vuka, takoj nameri šrotarco in ustreli. Od razburjenosti je slabo ciljal, saj je namesto vuka odsekal vejo na kostanju. Dobri vuk, ne da bi se za trenutek ustavil, beži naravnost v grapo. Šele ko pride do votline pod hrasti, se ustavi. Težko diha in jezik mu visi skoraj do tal. Ko se uleže na mah, se nad njim oglasi sraka:

»Kaj pa je dobri vuk danes s tabo? Videla sem, kako si kmalu pustil kožuh na travniku. Če hočeš po teh gozdovih še hoditi, nikar ne počenjaj tega.«

»Draga teta sraka, kaj pa naj naredim, da se bom med njimi igral?«

»Samo to, kar ti bom sedaj povedala.«

Sraka skoči z veje in se usede na kamen, tik ob njem.

»Poglej,« mu reče. »Tukaj imaš zeleni kamen, deni si ga v uho. Ko si boš zaželel, da se spremeniš v zajčka ali kako drugo žival, s katero se mulci radi igrajo, kamen samo pogladi, pa se boš spremenil v tisto žival, kot želiš. Toda nikar ne pozabi, da to lahko narediš le sedemkrat. Potem lahko kamen vržeš, ker ne bo imel prav nobene moči več. Pa še to si dobro zapomni. V spremenjeni živali si lahko le do pol noči, ko bo odbila dvanajsta ura, postaneš zopet vuk.«

Dobri vuk si je kot v sanjah želel takoj poskusiti moč zelenega kamna. Malo pred travnikom si zaželi, da bi bil žrebe. Rečeno, storjeno. Ko otroci zagledajo na travniku belo žrebe, vsi stečejo k njemu. Z obemi rokami ga vsi gladijo in ljubkujejo. Vuk je od sreče ves omamljen. Nato ga zajahajo in žrebe teka sem pa tja, vendar vseskozi pazi, da bi kdo ne padel. Ne da bi opazil, se zmrači. Slišati je tudi klicanje iz vasi. Mularija, ne da bi si želela, je morala domov.

Tako se je vuk še petkrat igral z vaško mularijo. Bil je ričasti pesek, črni kozliček, belo jagnje, flekasti mucek in pisani raček. Kdaj se bo zadnjič, sedmič z njimi igral, pa se ni mogel odločiti. Kljub temu jih je iz gozda vsak dan opazoval pri igri. Tako se je tudi naučil vse njihove igre.

Ko jih nekega dne tako opazuje, je bil kot vedno, tako zamišljen v igro, da drugega 'ni ne videl ne slišal. V tem ga je presenetil pes ovčar, ki je tam blizu pazil na ovce. Da se mu ne bi bilo treba z njim spopasti, si takoj zaželi, da bi postal golob. Prav v zadnjem trenutku mu še uspe, da odleti na prvo drevo, če ne bi bilo po njem. Z drevesa odleti na travnik. Mularija, ki goloba prvič vidi, se ga nadvse veseli. Vsak ga je zato hotel prijeti v roke, mu pogladiti perje. Prinesli so mu tudi pšenico in proso. Ker pa so se bali, da bi jim odletel kam drugam, ga je eden odnesel domov in ga zaprl v zajčjo čajbo na dvorišču.

Ko se je znočilo, ga je začelo skrbeti, kaj bo, ko se bo spremenil v vuka. Naslednje jutro gospodinja iz radovednosti, pa tudi, da bi dala golobu nekaj zmja, odpre vrata od čajbe. Takrat plane vuk iz strahu naravnost vanjo, tako, da jo podre na tla. Gospodinja začne kričati:

»Napomaganje, napomaganje, vuk me je napadell«

Ko so vsi pritekli na borjač, so se oddahnili, da se gospodinji, razen da so se ji lasje pobelili, ni prav nič zgodilo.

Čudili pa so se vsi še dolgo, kako da je vuk goloba pojedel in zunaj vrata od čajbe zaprl.


(20) Bevčarji, 1953


51 Mačji lintuar[uredi]

Mačka ni vredna zaupanja. V njej je zmeraj nekaj hudobe. Gorje pa, če vanjo vstopi lintuar. Takrat je sposobna najhujšega. Ni bilo prvič, ko so jo videli, da je v trenutku dlako spremenila, se povečala in se razširila. Tako je bilo, da iz hiše ven potem ni mogla in da so jo, ko so jo pokončali, po kosih ven nosili. Drugi so jo videli, kako ji je dlaka popolnoma rusa postala in iz oči ji je ogenj na vse strani švigal. Sele ko so jo z žegnano vodo polili, je zopet druga postala.

Govorili so tudi, kako je mačji lintuar v podgane vstopil in da so potem podgane velike kot krave okrog letale. Seveda so pri tem tudi hiše porušile in cele vozove pšenice in sirka hkrati pojedle. Ena se je celo nad mlin spravila, ko je zrnje zavohala. K sreči se ga je na nepravem mestu lotila. Tako, da ji je mlinsko kolo glavo zmečkalo. Pa tudi take so se godile, da je mačka kot pšenično zmo postala, skozi ključavnico v sobo prišla, se na prsi gospodarja usedla in ga tako celo noč peštala, da drugo jutro ni bil za nikamor.


(23) Ukanje, 1954


52 Kragulj z zlatim kljunom[uredi]

Nekoč živel kragulj je na Koradi. Ker kljun imel je zlat, ga jagri so povsod iskali. Kjer se pokazal je na nebu, spodilo ga je vpitje in streljanje. Zato hoditi moral je lovit tja dol v ravnino Laško. Četudi stalno so prežali nanj, je bil najboljši med kragulji. Zato je v skale te pripeljal s Krna sem kraguljko belo, ki ni bilo ji para. Ljubezen je rodila tri kraguljčke zale. Ko pa nekoč kragulj se z lova vrača, mladiče same preplašene dobi. Odslej bi moral biti jim oče ino mati. Pa mu v nesreči tej pastirček mlad pomaga. Ko kragulja ni bilo doma, jih on poglešta, kot bil bi prava mati. Ko odrasli so, v širni svet so šli. Tam nova so si pletli gnezda, da rod kraguljev še živi.

Pastirček, ko je mimo šel, je vedno v skale gor pogledal in misel na kraguljčke tri mu ogrela vedno je srce. Kragulj s kljunom zlatim pa dobrote ni pozabil. Iz Soče vsak dan mu svežo ribo je prinašal. Ko pa v Kobivku je omahnil, kljun zlati v pastirjevih se znašel je dlaneh.


(24) Vrtače, 1951


53 Furbasto koce[uredi]

Že prvi dan, ko so ga v žaklju prinesli s trga domov, so vedeli, da to ni navadno koce, ma da je drugačno in furbasto. Ko je gospodar na borjaču počasi odvezal žakelj in ga spustil, se je koce prav na sredini ustavilo, pokimalo z glavo, kot da bi pozdravljalo, potem pa se je kot jagerski pes zakadilo skozi parton v bližnje robidovje. Vsi opraskani in krvavi so ga čez nekaj ur le ulovili in zaprli v hlev.

Tam je koce začelo misliti, kaj vse ga čaka. Dobro je vedelo, zakaj so ga kupili in zaprli v to temačno luknjo. Mati in oče, pa tudi drugi so mu vse povedali, tam kjer je odraščal, kako ljudje ravnajo z njimi. Zato se ni moglo sprijazniti, da bo čez eno leto viselo v kleti kot klobasa, pršut, zasika in špeh. Krivično se mu je zdelo, da mu ljudje dajejo veliko dobre hrane in ga k jedi še silijo samo zato, da ga bo bečar pozimi zaklal. Kar ščetine so se mu dvignile, če je le pomislil na to. Najprej se je hotel potožiti kozi, ki je bila privezana v sosednjem hlevu. Toda z njo se ni dalo nič pogovoriti. Ona. je govorila samo o svojih dveh kozličkih, ki so jih ji vzeli in prodali. Potem je poskušal stradati. Gospodar je zato poklical soseda, ki mu je s silo ulil v usta neko grenčino. Nato pa je gospodarju rekel, da če to ne bo nucalo, da bo treba mlado koce zaklati. Tako ni kazalo drugega, kakor pridno jesti in se rediti. Od tega dne naprej ni mislil na nič drugega kot na to, kako bi zbežal. Vsak dan je z rilcem poskušal, če je pustil kdo odprta vrata. Pa ni bilo nič.

Za shod pa je prišlo na borjač vse polno ljudi. Gospodar, da bi se pokazal, kakšno lepo koce ima, je odprl hlev, da je prišlo ven. Gospodinji je moralo jesti sirk iz roke. Da bi še ona pokazala, kakšno pametno koce je vzgojila, je moralo po zadnjih nogah v hlev. Od same razburjenosti pa je potem pozabila zariglati vrata. Ko so pod večer bili vsi v hiši in je bilo od tam slišati le smeh in petje, je koce počasi smuknilo na borjač, od tam pa na cesto. Vse bi se verjetno drugače končalo, če takrat ne bi prišel mimo gospodarjev Runo. Zagnal se je v koceta in ga še ugriznil v rep. Od strahu se je pognalo naprej po lesenem mostu, ki je držal čez reko. V tej naglici je polomilo tudi ograjo in tako padlo v deročo vodo, ki ga je takoj odnesla naprej. Koce je bilo prestrašeno in mokro, ma zadovoljno, da se je rešilo gospodarjev. Ko bi že kmalu omagalo, priplava mimo kos debla, ki se ga takoj oprime. Tako potuje po reki navzdol celo noč, dokler se zjutraj ne ustavi na pesku. Šele sedaj ugotovi, da je dospelo na morje. Blizu je vse polno bark, malo proč pa mestece. Onemoglo in lačno hoče koce poiskati kaj hrane. Toda kje in kako naj jo najde? Najbolj se boji, da ne bi naredilo kakšno neumnost, da bi ga zaradi tega nazaj zaprli v hlev. Ko po pesku vohlja, mu prileti pod nogo bala in za njo se pokaže še pobič. Koce, kot da to igro od nekdaj pozna, jo z gobcem prime in odnese pobetu. Tako sta se začela igrati in obenem postala prijatelja. Ko je pobič ugotovil, kako je koce spretno in pametno, mu je od veselja prinesel tudi nekaj jabolk in skorjo polente. Od tega trenutka sta bila zmeraj skupaj. Ker je bil pobič brez staršev, sta tudi skupaj spala v eni hiši iz trstike. Toda čez nekaj dni je bilo teh veselih iger konec. Pobič je opazil, kako eni ribiči sumljivo ogledujejo koceta. Potem pa je še slišal, da ga mislijo prav kmalu zaklati in pojesti. Takoj pod noč sta s kocetom odšla na barko, ki mu jo je zapustil oče. V nekaj dneh hudega viharja sta prispela na nenaseljen otok. Kamorkoli sta pogledala, so rasla drevesa najrazličnejšega sladkega sadja. Po vejah pa so skakali in peli ptiči vseh kolurjev. Takoj sta vedela, da je to kraj, ki sta ga oba želela in iskala. Zato sta tam tudi oba do konca dni ostala.


(32) Mišček, 1957


54 Pravca o krtu[uredi]

Samo da krta vidiš, pa že veš, da v črni žamet oblečeni kopač ni bil ustvarjen, da bi živel v podzemlju. Ampak na vrhu kot mi. Saj je tako tudi bilo. Toda, to je že davno. Nihče se več tega ne spomni. Bilo je tako, kot pravijo stari nonoti.

Krt je bil priden in natančen kopač. S tem si je tudi služil vsakdanji kruh. Hodil je od gospodarja do gospodarja in molče prekopal vse, kar mu je bilo naročeno. Delo je opravil hitro, dobro in natančno. Ni ga bilo boljšega kopača daleč naokoli. Zaradi skromnosti, molčečnosti, predvsem pa pridnosti, ga je vsak, ki ga je potreboval, rad najel.

Pa zve za krta tudi skopi lisjak. Ravno je nameraval svoj vrt prekopati. Ker pa se mu ni dalo, je odlašal in na koncu se je zmenil s krtom. Ta se je hitro lotil okopavanja. Lisjak je dobro vedel, da je dela za dobrih sedem dni. Toda po petih dnevih že pride krt v lisičino in pove gospodarju, da je delo končal. Nabriti lisjak mu reče: »Ben ja, če bi se le malo bolj potrudil, bi zagotovo en dan prej končal. Ben, pa naj ti bo, ker si majhen in mlad.«

Nato se na kamnu loti računanja in na koncu krtu pove, da stane hrana, ki jo je pojedel, in pijača, ki jo je popil, prenočišče in tista dobra cigara, ki jo je krt prvi dan pokadil, natančno toliko , da bi moral krt dati lisjaku še tri goldinarje, da bi bila bot. Ker pa je, kot je že rekel, majhen in mlad, mu to šenka. Tako da gre lahko sedaj mimo brez pufa k drugemu na delo. Krta ta krivica tako prizadene, da priseže na vse hudiče, da ne bo za nikogar več delal. Pa tudi videti noče več nikogar. Zato želi, da bi oslepel. V tej hudi jezi se pri priči na lisjakovem vrtu v zemljo zarije in od takrat tudi v njej ostane.


(33) Golo Brdo, 1954


55 Mali vrhujski zvon[uredi]

Mali zvon vrhujske cerkve sv.Andreja se od nimar ni štimal z velikim zvonom. Kakor je ta mali pravil, so ta velikega francoski vojaki s konjsko vprego od nekod privlekli. In ker nista bila iz iste družine, sta na teru težko skupaj živela, pa še tukaj na tej samoti, ko cele dneve ne vidiš žive duše.

Ko je ta mali skozi dolga desetletja poslušal svoje brate, ki so se oglašali z bližnjih in daljnih cerkva, je najraje imel in poslušal srednji zvon iz Stare Gore. ko je le dospel zven sem gor k sv. Andreju, je vedno zadrgetal. Tako mu je bil domač in blizu ta glas. Kako bi šele zazvonila, če bi bila kje skupaj, je vedno pomislil ob takih prilikah.

Pa je povprašal kuščarico, metulja, čebelo in mravljo, ki so stikali po teru, če bi kdo hotel k ta srednjemu zvonu na Staro Goro, da ga samo pogleda in pozdravi. Pa je bilo za vse štiri, za eno njihovo življenje predaleč. Ko se nekega dne usede vrana na vrh tera, jo mali zvon poprosi, če bi ona, ki je tako dobra letalka, šla tja in opravila, kar ji je naročil. Pa ga vrana zavrne. Kaj da hoče ubogi kmečki zvonček? Iskati prijateljstvo pri gospojskem in božjepotnem zvonu? Ali ni to smešno, kot da bi ona, črna vrana, iskala prijateljstvo s tistim vrabcem, ki komaj zna letati. To rekši, užaljena odleti v dolino.

Ko pride zopet pomlad, se lastovka vrne pod streho, pa jo mali zvon poprosi, če bi ona, ki je že toliko sveta obletela, šla tja na ter v Staro Goro, pa srednjemu zvonu sporočila njegove pozdrave. Seveda je to lastovka hitro in z lahkoto naredila. Ko se je vrnila, jo je ta mali zvon najprej vprašal:

»Kakšen je, kako izgleda?«

»Prav tak je, kot ti, kot da bi bila brata.«

»Lastovka«, reče veselo mali zvon, »lahko mi verjameš; sedaj bom dosti lažje živel in čakal večnost.«

»Da ne pozabim«, mu reče v letu lastovka, »tudi on na Stari Gori pravi, da najraje tvoj glas posluša.«


(34) Golo Brdo, 1954

Verjetno so mišljeni francoski vojaki iz časa (1866), ko je bila tu tromeja med Benečani, Francozi in Avstrijci.


56 Kovalirji[uredi]

Murve so pri nas rasle od nimr. Vedno so obilno rodile sladke murvice. Revni so jih jedli, bogatini pa so iz njih kuhali žganje z murevc, ki so ga radi pili gospodje, zato so z njim lepe solde delali.

Pa so bogve kdaj in kdove od kod prinesli tudi k nam kovalirje. Ker so te nagnusne gosenice jedle le murvino listje, so tisti, ki so imeli dosti zemlje, nasadili še več teh dreves. Tako so postali še bogatejši od prej. Ker je bilo z rejo kovalirjev veliko dela, so pri bogatinih delali siromaki za majhne solde. dostikrat tudi le za minještro.

Tako je pri enem skopuškem bogatinu delala tudi mlada čeča s pankretom. Ko so v velikih kotlih parili koklce, je po nesreči v enega od teh padel njen otrok. Ceprav ga je mlada mati hitro iz njega pobrala, je bil tako oparjen, da je še tisto noč umrl. Ker je cele dneve in noči jokala, ni mogla delati, zato jo je gospodar nagnal, pa še zasluženega denarja ji ni dal, rekoč, da je vse šlo za pogrebce. Na pragu je pljunila na tla in klicala nanj in nad njegove prekletstvo.

Pa je res kmalu prišlo. Še tisto leto je bil ob vse kovalirje. Štrafan je bil za vse hudo, ki ga je naredil siromakom. Da je bil res vreden kazni, se je pokazalo še nekaj povrstnih let, saj mu je kovalirjeva kuga ves zarod pokončala. Šele potle, ko se je na Sv. Gori spokoril, in pokoro v zlatu plačal, je kuga šla drugam.


(34) Golo Brdo, 1953


57 Kako je volk mesojedec postal[uredi]

Škrat pase volke. Ker so imeli radi sočno travo, jih pelje na pašnike v dolino.

Pa se pri njem oglasi drugi škrat, ki tam blizu ovce pase. Tarna, da mu zdaj vsak večer ena ovca zmanjka. Škrat, ki pase volke, se čudi: »Kdo bi ta zverina mogla biti? Med volki jo že ni iskati, ker tem le sočna trava tekne.«

Ker pa neznanec vse večji tek ima, saj v eni noči zginjajo že po tri ovce, se škrata domislita, da hlevska vrata s sajami posujeta. Drugo jutro se škrat, ki pase volke, na svoje oči prepriča, da zverino, ki ovce kolje, v njegovem tropu je iskati.

Klavcu, ki po sveži krvi še diši, ni mesta več tukaj. Zato ga za zmeraj izžene iz tropa.

Travojedi volki, neznano zakaj, počasi izumrejo. Krvoločni, mesojedi pa se še danes klatijo po gozdovih in v spomin na prednika še danes kakšni ovci vrat pregriznejo.


(38) Senik, 1957


58 Kako so tiči Lajngofca pokončali[uredi]

Vsi Lajngofci so bili tičarji od nimar. Tiče so zalezovali in lovili, kadar jim je delo na kmetiji dopuščalo. A ko je nastopila zima, se je tičarija šele začela. Nastavljali so najrazličnejše skopce in beščade. Tako da so takrat na borjaču visele cele rešte mrtvih tičev. Iz raznih čajb pa je bilo slišati neusmiljeno čivkanje. Ta čas so Lajngofci pojedli dosti tičjega mesa, na najrazličnejše načine. Veliko mrtvih tičev pa so še isti večer po ulovu odnesli enemu Furlanu, ki je bil njihov glavni kupec. Drugačno usodo pa so doživeli tisti tiči, pevci, ki so bili iskani na trgu. Te so imeli začasno v velikih čajbah, šele par dni prej ko so jih odpeljali na trg Štirih vetrov, so jih dali v posamezne manjše čajbe iz šibja.

Lajngofci so sloveli kot možje trdega srca. Kaj kdo misli o njihovi tičariji, jim ni bilo mar. Mogoče bi tako tudi ostalo, če bi se stari Lajngofc nekega zimskega večera vrnil s tičjega lova. Že isto noč so sinovi, hčere in neveste pregledali najbližjo okolico. Toda zaman. Drugi dan so iskanje nadaljevali še s psom, pa še sosedje so pomagali. Pogledali so prav vse kraje, kjer bi se stari Lajngofc lahko zadrževal. A ni bilo sledu o njem. Čeprav so naslednje dni iskanje nadaljevali, niso našli prav nič. Seveda se je o tem dogodku marsikaj govorilo. Vsemu temu je naredil konec skobec, ki se je ustavil na Lajngofcovi hruški. Če bi bilo po starem, bi že bilo po njem. Tako pa so ga samo gledali in tuhtali, kaj za hudiča ima med kremplji. Potem je z veje nekaj padlo v sneg. Nevesta, ki je bila najbližja, se je približala, da bi pogledalal. Ko se je sklonila, je tako zavpila, da je vse sosede spravila na borjač.

Prav kmalu so ugotovili, da dva prsta, ki sta v snegu, sodita k staremu Lajngofcu. Zopet so vse preiskali, pa ničesar dobili. Pa pride glas iz soseščine, da na velikem dobu tiči praznujejo smrt Lajngofca. Ko je starejši sin to slišal, je kot poznavalec tičev takoj vedel, kaj se dogaja. Vpreže konja in povede s seboj še brate. Na sredini, kjer se razveja dob, so našli še nekaj, kar je ostalo od starega Lajngofca, drugo so pojedli in raznesli tiči. V trugo ni bilo skoraj kaj dati. Ko so ga še tisti dan pokopavali, je, kdo ve od kod, priletela jata črnih vran, ki so okoli žegna tako kričale, da se je glas gospoda nunca »Naj počiva v miru!« komaj slišal.

Tisti, ki so videli, so vedeli povedat, da so drugi dan te iste vrane razgreble gomilo in iz truge pojedle, še kar je ostalo od starega Lajngofca.


(40) Brezovk, 1957


59 Kako so kuščarce na svet pršle[uredi]

Kakor v vsaki dolini tako je tudi v naši v tistih davnih časih živel požrešen in hudoben zmaj. Ker je bil zelo ješč, je vsake tri dni pospravil mesa za sedem bikov. Če ni bilo drugega, se je lotil tudi odraslih in otrok. Da so imeli mir pred njim, so vsi zelo skrbeli, da je imel pred jamo vedno dovolj mesne hrane. Ko se je najedel in iz Idrije napil vode, je šel v jamo, kjer je tri dni nepretrgoma spal. Ko se je prebujal, je tako zehal in renčal, da se je zemlja tresla.

Ker pa se je na Laškem teh velikih golazni namnožilo, so iskale povsod prostor in hrano, da bi se obdržale. Tako so silile tudi v našo dolino. Zato se je vnel strašen pretep, tako, da je kri tekla v potokih.

Ker so se ljudje zbali za svoja življenja in imetja, so prosili za pomoč sv. Jakoba. Ta jih je uslišal ravno ob pravem času in vse zmaje spremenil v boječe kuščarce. Kraj, kjer se je zgodilo, se še danes imenuje Kuščaiji. Cerkev, ki so jo postavili sv. Jakobu v zahvalo, danes ne stoji več. Nanjo spominja le še ime.


(18) Livške Ravne, 1953


60 Troglavi beli medved[uredi]

V tistih hudih cajtih, ko so okoli po boških hodile še puhnoglave zveri, ki so pojedle vse, kar jim je blizu prišlo, je na Krnu živel velik bel medved s tremi glavami. Z desno je pil, z levo jedel, s ta srednjo pa je metal ogenj. Da je bil medved res velik, se je lahko prepričal vsak, ki ga je hotel videti. Saj ko je bil jasen dan, se ga je lepo videlo, kako na vrhu Krna čepi in v dolino gleda. Ker je bil tako zelo velik, je vsak dan, če je le mogel, raztrgal in pojedel po tri ovce ali koze. Če ne, pa eno kravo ali vola. Tudi veliko pastirjev in drugih ljudi, ki so po planinah hodili, je izginilo in jih niso nikoli več našli. Gotovo so vsi končali v lačnem medvedj em trebuhu. Da bi se te strašne zverine znebili, so ljudje, ki so živeli tam okoli, iskali junaka, ki bi jo pokončal. Toda čeprav so prihajali od vsepovsod, je večina, ko se je s to veliko kosmato zverino odblizu srečala, zbežala. Nekateri tako hitro, da so celo orožje, s katerim so jo hoteli pokončati, tam pustili. Seveda so v ta kraj prihajala s poštnimi kočijami tudi pisma iz Benetk, Trsta in Dunaja, od koder so modri možje sporočali, kako si zamišljajo, da bi to nadležno žival ulovili ali ubili. Pa se nobeden od teh predlogov ni obnesel. Eden zato, ker pač ni bil izvedljiv, drugi, ker je bil nepopisno drag ali pa nerazumljiv.

In tako je medved iz dneva v dan bolj strašil iz svojega zasneženega domovanja. Že je kazalo, da ljudje ne bodo več vzdržali in da bodo odšli iz teh krajev. Troglavi beli medved je namreč več živine pojedel, kot so je kmetje sedaj zredili. In da bi sebe in svoje bližnje zavarovali, so živino kupovali od drugod. Pa pride glas, da tam za Kukom živi v samoti mlad pastir, ki bi se rad enkrat srečal s tem strašnim kosmatinom. Seveda novici ni hotel nihče verjeti. Kaj naj počne pastir, komaj klaftro velik in nekaj onč težak? Le kdo ga bo poslušal in resno jemal? Ko pa le ni bilo druge rešitve, se ogroženi župani odpravijo k pastirju v duplo. Hočejo slišati od njega, kako misli to žival pokončati in kaj za lon od njih dobiti hoče. Pastir kot vedno ni dosti govoril. Povedal jim je le dvoje reči: »Prvo, medveda, pa čeprav troglavega, bom pokončal z nekom, ki manjši je od mene in to v času, ko bo lipa cvetela. In drugo, za lon, kjer jaz zdaj pasem, cerkev naj se pokonc postavil« Ker nihče povedanemu ni ugovarjal, so se razšli.

Ko prvi dan lipa zacveti, že zgodaj zjutraj pastir na vrh Kuka se postavi. S seboj prinese udomačenega orliča in jagnje. Nato orliču zapove, da naj jagnje v krempljih medvedu na Krn odnese. To isto sedem juter ponovi. Tako se je medved na to mlado kri navadil. Osmega dne zjutraj pa pastir veli orlu, da naj namesto jagnjeta njega odnese tja. Preden do medveda pridejo, veli orlu pastir:

»V levo medvedjo se glavo s kremplji zažri! S kljunom pa oči mu izkopaj. Ostalo že sam bom storil.«

Misleč, da prihaja jagnje kot ostale dni, medved gobec na široko odpre. V tistem hipu orel pastirja na tla spusti in vse tako naredi, da medved brez oči ostane. Sedaj pastir izza pasa meč potegne in brez truda mu levo glavo odseka. Ko kri sneg pordeči,`se pastir orlovih nog oprime in z njim domov odleti.

Naslednje dni, ko lipa več cvetela ni, se s Krna je slišalo strašansko rjovenje. Ker medved je z desno glavo lahko le pil, je z dnevi vse bolj postajal slaboten. Tudi ogenj iz srednje mu glave slabel je in ugašal. Ta čas pa ljudje, ko da na Krnu nikolizverine medvedje ni bilo. Živeli veselo naprej so kot prej. Le kadar veter s Krna je mrzlo sapo prinesel, je bilo slišati, kot da nekdo hrope. No, ja, to kdaj je slišati tudi dandanes.


(19) Livške Ravne, 1957

Pripovedoval neki Benečan iz Čeplšišča.


61 Riba Škruta[uredi]

Prpovedava se, da je majhno ribo v pč vrgla štrija. Potem je ta začela rasti in prav kmalu je bila čez cel pč. Tako, da se ni mogla več obračati. Zato je rasla gor in prav kmalu je njena velika glava ven iz pča gledala.

Prpovedava se tudi, da je riba Škruta pojedla nekaj otrok, ko so šli tja po vodo, pa tudi en par ovc in koz, ko so hotele piti vodo. Kmalu se nobeden ni upal tja mimo hoditi. Samo ob kresu, za sv. Ivana, so ljudje v pč stresali pepel, da bi tako ribo Škruto pregnali ali jo vsaj krotko naredili.

Tako pa je riba Skruta postajala zmeraj bolj velika nadlega za kraj. Ponoči je tako čudno tulila, da so ji gozdne in domače živali kar same skakale v usta.

Ker so se ljudje bali, da bi ven iz pča prišla, so prosili kovača, da je skoval velikansko ketno in z njo so Skruto privezali k veliki lipi.

Kadar je riba Škruta krapala in so jo vuki pojedli, so ketno šenkali eni cerkvi in jo potem okrog in okrog nje obesili.*


(10) Podravne, 1955

Po vsej verjetnosti je mišljena cerkev v Dol. Cerovem, vendar jo domačini povezujejo z drugo zgodbo.


62 Podkovani škržat[uredi]

Cesarjev kovač je za madrona naenkrat preč pršu. Ker pa je cesar ravno tisti čas imel zelo veliko bosih konj, je svojim flegrom naročil, da v cesarstvu takoj najboljšega dobijo.

Prav po teh opravkih so se nekega dne tisti gospodje tudi oglasili pri kovaču Lukaču, ki je takrat na Idriji imel najboljšo kovačijo. Ker je ta stala v grapi, je cesarska karoca komaj do nje prišla.

Najprej so si ga ogledovali pri delu, in nato v velike črne bukve z zlatom okinčane nekaj pisali. Ko so pečene rake pospravili in se dobrega cividina napili, so od Lukača zahtevali, naj jim nekaj pokaže, kar drugi kovači v cesarstvu ne bi znali. Lukač se po svoje do solz nasmeje, nato pa s kostanjeve veje škržata potegne. Malo si ga od blizu ogleda, potem pa ga na bank dene. Flegri so sedaj od začudenja le strmeli. Kladvo, naku, železo in ogenj so se tako hitro izmenjavali, da niso ničesar videli. Šele ko je ta zadnjo, šesto škržatovo nogo podkoval, so lahko prisotni občudovali kovaško mojstrovino. Slišalo se je le: »unmöglich, unmöglich ...« Lukaču tako ni preostalo drugega, kakor da se je v pražnji gvant dal in v cesarjevo karoco zlezel, ki je takoj proti Dunaju odpeljala.

Od takrat ni bilo od njega dolga leta nobenega glasu. Potem pa se nekega dne, ravno ko so ajdo želi, pripelje v vas lušo karoca. Iz nje stopi lepo napravljen gospod, ki pove, da je Lukač, danes ugledni cesarski kovač, ki hodi svoj meštir učit tudi na Ogrski dvor. Seveda ni bilo gostije ne konca ne kraja, saj je imel Lukač celo mošnjo zlatnikov, ki jih je namenil za to priložnost.


(45) Feleš – Žarščina, 1950


63 Rusa koza[uredi]

Tisti cajt je bilo, ko je bila pri nas huda lakota in ko so se tu okoli klatili razbojniki in ravbarji. Pravili so, da si takrat, če si imel srečo, dobil za ta pravi cekin le kikrco boba. Ben, in prav takrat so ravbarji iz Vrhujske cerkve ukradli Marijin pil. Nobeden ni vedel, ne kdo ne kam ga je odnesel. Ceglih so ga povserod iskali, ni bilo sledu o njem.

Pa pride čez en cajt k županu kozji pastir in se mu polementa, da mu edna koza bobulje ruso ko čeriešnje serje. Župan mu svituva, naj ji laneno seme skuha. Ko pride v drugo k njemu, mu polementa, da laneno seme ni prav nič nucalo in da je zdaj koza še dlako ruso ko mak dobila. Župan malo potuhta pa mu u špasu svituva, naj jo z japnom premaže.

Ko pride u treče k njemu in se nazaj polementa, da laneno seme in japno nista soji rusi kozi prav nič nucali, saj je zdaj še mleko ruso ko merlot dobila. Ob teh besedah se župan ustraši in zato ukaže, da to ruso kozo pogleda z njim še en par preudarnih možev.

Ko so jo v hlevu od vseh strani ogleduvali in cingali z glavami, se je ednemu čudno zdelo, ko je videl tam v kantonu na frišno prekopano zemljo. Šele ko jo je z vilami malo prevzdignil, se mu je na veliko začudenje Marijin pil pokazal. Ob tem je bilo vse jasno, zakaj je koza rusa ratala.


(45) Feleš – Žarščina, 1950


64 Kako se je uelu peklenšč pocesira[uredi]

Zgodilo se je, da je nekdo prodajal mešetarju par volov. Ko jih je ta z vseh strani ogledoval, sta vola iz neznanega razloga zbežala, tako, da sta podrla leseno ograjo in se nato zaletela naravnost v grapo, kjer sta končala v bznu. Ker se noter ni nihče upal, je ostalo tam še meso, ki bi ga lahko ven dobili.

Pa gre isti gospodar na semenj. Presenečen obstane, ko zagleda v prodaji svoja vola. Kaj bi jih ne poznal? Saj jih je sedem let redil in bil vsak dan z njima. Tudi jarem je spoznal, saj ga je sam izdelal.

Ko se pozanima pri mešetarju, kje jih je dobil, mu ta odgovori, da jih je eden iz reke ven potegnil in nato njemu prodal. Ker pa je bilo tisti dan malo kupcev in vola mršava in zanemarjena, jih je kmet za majhne denarje nazaj dobil.

Zadovoljen jih pod murvo priveže, sam pa gre na en kvartin vina. Ko jih ob mraku domov pelje, se mu zdi, da imata bolj kozje parklje in repe, ki niso nič volovski. Bolj kot jih gleda, vse bolj se mu zdi, da z njima ni nekaj v redu. Na enem ovinku ga eden na rog nasadi in pod zid vrže. Komaj ven prileze. Se svojim očem ne more verjeti, ko stojita namesto volov pred njim dva prava peklenščka. Čeprav v strahu, je to prav dobro videl, da sta imela prav iste parklje in repe kot prej vola.

Sreča, da je imel v kamižoli roženkranc. Takoj ga je ven potegnil in z njim proti njima mahal. Kot da bi jih nekdo z vročo mastjo polil, sta zbežala po bregu navzdol in se zgubila v grmovju.


(25) Velendol, 1953 (nekoč Zelendol)


Puopč, ki je imel rad oblake[uredi]

Kdor prst sesa,
mu materino mleko manjka.
Zato štrafana naj bo
s cepcem tista,
ki to delat zna.


Zapotok, 1954 (22)–E


65 Uerša[uredi]

Uerša, pletena iz brulja, je prava in nucna. Tako reče in prav govori tisti, ki jo je spletel in ji dal pravo obliko in velikost. Tako je on, ki je pletel, tudi oče vsaki Uerši. In tako je vsaka uerša tudi njemu hči. Hči, ki čaka na zeta, da jo zopet odnese vodi, kjer bo izpolnila svojo obljubo. Ko zet pride, si ogleduje uerše. Kakšno tudi k sebi vzame, jo z rokami gladi in preizkuša. Nato pa odnese le tisto, ki se mu zdi, da mu bo služila, tako, kot mu služi žena.

Ko sonce zaide, gre k reki. S svojo molitvijo se k Bogu obrne, da bi mu iz vode zopet dal potreben kruh. Nato ueršo kot ženo narahlo na pravo mesto položi, se od nje poslovi in domov odide.

Uerša vso noč na moža misli in vse, kar v odprtino zdrkne, zanj zadrži kot darilo božje. Komaj se dan naredi, že gre mož, da vidi, kaj mu je žena to noč ulovila. Ko jo iz reke dvigne, je darilo obilno. Tri rešte rib iz nje napravi. Nato ob reki spokorno poklekne, zmoli in si z vodo čelo in prsi prekriža. Zopet je Bog darežljiv.

Nato ueršo z ljubeznijo kot ženo objame in jo domov s plenom odnese, da bo zvečer zopet vse na novo začel.


(5) Krstenica, 1950

Verjetno gre za osamljen kraj, kjer so še pred prvo vojno izdelovali vrše in lovili ribe.


66 Mavra[uredi]

Mavra ni samo lepa reč, ki se jo nikoli ne štufiraš gledati, ampak je tudi poseben nebesni znak, ki ga danes verjetno nobeden več ne zna brati. Spominjam se, da so stari govorili, da če se mavra pokaže zjutraj, pomeni popolnoma nekaj drugega, kot če se pokaže popoldne ali tik pred zahodom. Drug pomen ima spomladi, drugega v jeseni. Tudi mavra v mlaju ima svoj pomen, kot tudi ob polni luni.

Zame, ki sem bila še otrok, ko sem to slišala, je bilo najbolj zanimivo to, ko so pripovedovali, da če se mavra pokaže maja v mlaju, da grejo po mavri Maure z enega hriba na drugega, iz ene doline v drugo. Kamor pridejo, prinesejo dobro letino. Bog ne daj, da se takrat zabliska ali udari grom. Maure se razbežijo in se vrnejo, od koder so prišle.

Škoda da danes nihče več ne zna čitati znamenj, ki jih prinašajo mavre. Morda so se zato naveličale in Maure k nam ne prihajajo več, saj pravih rodovitnih letin res ne poznamo več.


(22) Zapotok, 1953

Maura – pravljično bitje
mavra − mavrica – nebesno znamenje


67 O oblakih[uredi]

Beli oblaki se rodijo v gorah. Tam, kjer se rodijo tudi vse reke. Ti bolaki imajo radi sonce in veter. ko pa ti oblaki ostarijo, posivijo in ko umrejo, se spremenijo v dež, ki pade na zemljo. Drugačni pa so črni oblaki. Ti ne marajo sonca, ne lune in ne zvezd. Ko se srečaj z belimi oblaki, se zmeraj obmetavajo. Takrat pada na zemljo toča, s katero se med seboj obmetavajo. Vedno jih razžene z ognjeno gajžlo bog vetra. Kadar zgreši, prileti grom tudi na zemljo.

Ko pa je nebo jasno, oblaki še spijo v kakšni mirni dolini. Ali pa se še niso niti rodili, ker je bog vetra zaspal kj tam doli na morju.

Kaj pa rdeči oblaki? To so duše umrlih, ki gredo proti soncu in čakajo noči, da bodo šle v nebesa.


(21) Podravne, 1955 (Močila)


68 Puopč, ki je imel rad oblake[uredi]

Živel je reven puopč, ki je imel rad oblake. Kadar je imel čas, in ker je bil pastri, ga je imel veliko, je gledal vanje. Pa mu je kraljica oblakov, na kresno noč, iz hvaležnosti podarila enega. Bil je majhen in zelen, tak, da ga še nobeden ni videl. Da bi mu ne ušel, ga je imel na špagi privezanega. Če je pripekalo sonce, se je puopč kar v njegovo senco umaknil. Ko pa je potreboval osvežitve ali da ga je žejalo, je samo trikrat špago potenil in že se je ulil dež. Kadar pa je hotel kam oditi, se je ne njega usedel in rekel: » Hiii …!« Tako je z njim letel nah hirbi in dolinami. Kadaj pa je hotel spet na zemljo, je rekel samo: »Uooo … uoogaa …!«

Pa je prišla jesen in oglak je porjavel. Ko pa je prišla zima, je čisto posivel. Ob prvi burji pa je razpadel v sneg in na tla padel. Tako je puopču ostala samo špaga in lepi spomini na tiste dni, ko sta z zelemi oblakom obletela vse te hribe in doline. Ker pa oblaka ni več, je pravca šla preč.


(34) Golo Brdo, 1953


69 O cajtu[uredi]

Ura na teru opazuje plc pod seboj, kjer je vse polno ljudi. Pa si misli, koliko prvih in koliko zadnjih ur jim je že odbila. Kaj vse je od tu v stoletjih dobrega in sabega videla. Vedno bolj se ji je dozdevalo, da spodaj vse mineva. Edino ona tu zgoraj ostaja zmeraj enaka. V tistem trenutku pa se zemlja tako močno strese, da se ter spremeni v kup kmenja. Tudi ura se razleti na koščke. Mala črna šperla obvisi na lipi. Pa ji vrabec, ki je tam čepel, reče: »Prej glavna, zdaj nič!«


(13) Avška, 1953

Pripovedovalec je štorjo slišal od župnika.


70 Stari nauki, ku floštrana pot[uredi]

Tako so rekli in prav so govorili naši stari. Vsi nauki, kar sem jih od njih slišal, in ni jih bilo malo, so mi v življenju prav prišli.

Tudi tisti o sv. J akobu. Približno tako so rekli: »Če se na vrh sv. Jakoba okrog in okrog obrneš, boš videlvsame znane kraje in sosede. Od daleč vse tako lepo zgleda. Če pa te pot zanese na Tolminsko, te, ne da bi vedel zakaj, premlatijo in domov naženejo. Če pa k dolincem prideš, te kot cigana ozmerjajo in za norca imajo. Da pa se slučajno na Goriškem dobiš, te okradejo, pa še cabado v ret dobiš, za pot domov. Če pa greš še malo naprej, te slečejo, potem pa še v morje vržejo. Bog ne daj, da greš k Benečanom. Osleparijo te, potem pa te še na tribunal spravijo, kot krivca.

Lahko pa to, kar je bilo povedano, doživiš vse ukop na enem kraju. Zato bodi doma. Neč ne boš vidu n viedu. Boš pa zato zdrav. n kontent naprej živu. Tisto o znanih krajih in sosedih pa ne pozabi, da ne bo kdaj kdo na tvojem hrbtu poskušal drva cepit.«

Ben in jaz, ki sem vse te nauke slišal in znal, sem enkrat tam daleč v Benečiji pod cesto padel in se ves polomil. Pa so me domačini ven iz tiste robide zvlekli in me ne vem koliko dni domač zdravili. Ko pa sem k sebi prišel, so mi na pot še celo kaštelo dobrot dali. Kaj pa naj zdaj rečem o tistih starih naukih?


(27) Velendol, 1952

Pripovedovalcu je to povedal njegov nono.


71 Če človek če preveč imet[uredi]

Na sončni strani hriba sta v majhni kamniti hiši živela oče in sin. Ko je oče umiral, je prosil sina, naj gre v grapo pod veliko hruško po vodo, ki mu bo dala moč. Sin vzame štenjak in gre. Ker pa v moč vode ne verjame, gre počasi, okoli gleda in na druge reči misli. Ko se z vodo vrne, je ob očetovem špampetu že gorela sveča.

Po pogrebu, ko je bil sam in razmišljal, kaj bo zdaj delal, je na skledniku našel štenjak z vodo. Odprl je okno in jo ven zlil. Kmalu opazi, da se je hiša povečala. Ko ugotovi moč te vode, takoj prinese še en štenjak. Hiša se še bolj poveča. Nato poskuša z njo še na drevju in njivi. Glej čudo, vse postaja večje in večje. Misel na bogastvo mu zamrači um. Hišo tako močno zaliva, da prehitro rase, tako, da se ob fondi začne posipati. Kmalu se cela zruši, tako, da nastane velika groblja. Ker se mu ljudje smejejo, se hoče maščevati. Toda kako, ko je tako majhen in švoh. Pa se domisli in gre s štenjakom še enkrat po vodo. Odnese jo v jamo, kjer je zdaj prebival. Najprej spije požirek, takoj vidi, da je postal za kvarto večji. Še enkrat spije požirek in je še za kvarto večji. Od veselja in nestrpnosti na vse pozabi in pije, dokler ni štenjak prazen. Zdaj ugotovi, da je tako velik, da iz jame ven ne more. Kliče na pomaganje, pa nobeden mu ne more priti na pomoč. Se danes prihaja od časa do časa iz jame hropov glas. Zato tam okoli nobeden več ne hodi.


(23) Debenje, 1956


72 Lunin smetljaj[uredi]

Tistega maja, ko se je to zgodilo, je bila luna nenavadno velika. Pa še na sredini je imela črno piko, ki je zgledala kot smetljaj. To pa naj bi bilo tudi slabo znamenje in krivec za vse, kar se je potem tudi zgodilo.

Vsako noč, ko je luna najbolj sijala, je kaj zagorelo. Tako so zgoreli seniki, štale, senene kope in celo ena hiša. Kmalu se je zvedelo, da je to strašno delo enega človeka. Tega pa ni nobeden drug kriv kot tisti smetljaj na luni, ki mu je nekaj zmešal v glavi. To govorjenje o smetljaju je potrdil še volk, ki se je nenadoma pojavil in raztrgal nekaj koz in ovc. Saj so volki tu okoli izginili takrat kot Turki. Najslabše znamenje, ki ga je povzročil tisti lunin smetljaj, pa je bilo, ko je v Čuolnci čez noč presahnil močan izvir, pa ni bilo takrat suše. Prestrašeni ljudje so se tolažili, da je drugje še slabše. Na Laškem je divjala vojna. Tam daleč za zasneženimi hribi je kosila huda lakota. V nekaterih mestih ob morju pa je veliko ljudi umiralo za kugo. Sreča božja, da je z mlajem izginil tudi lunin smetljaj in tisto noč je zadnjič zagorel senik pod čelom. Ko so drugi dan zarana šli na pogorišče, so med zgorelimi trami našli zoglenelo volčje okostje. Tik ob njem pa še človeško.

Ko je bilo to hudo mimo, so eni vedeli, kako je požigalec zalotil volka v seniku in ga hotel z ognjem pokončati, pa mu je volk v smrtnem strahu pregriznil goltanec. Najbolj nenavadno pa je bilo to, da, ko so požigalčeve kosti pokopavali na požegnani zemlji, ni nobeden vedel, od kot je prišel. Eni so rekli, da ga je bogve od kod prignal sem tisti lunin smetljaj.


(1) Dolenje Nekovo, 1954


Zlata koza[uredi]

Na nebu ni svetnika,
ki vsem bi bil gliha.
Ne poznam moža,
ki babo ukontenta.
Tist pa, ki to zna,
se na palco spozna.


Velendol, 1954 (25)–F


73 Turki na Dunaju[uredi]

En naš kmet je šel na Dunaj, da obišče strica in mu še suhe penčane češpe nese. Pa ga pri glavnih vratih stražarji resno vprašajo, kam da je namenjen. Pa ja ne v mesto, kar tako oblečen po kmečko pa še s cajno v roki. Ker pa je le hotel v mesto in k stricu priti, je bolj v šali rekel, da ima za cesarja važno sporočilo. Stražarji hitro pokličejo častnika, ta pa takoj kočijo, ki ga naravnost na cesarski dvor odpelje. Ko ga cesar sprejme in si ga ogleduje, ga iz previdnosti vpraša, kaj neki bi on tako pomembnega imel cesarju sporočiti, da je sam moral na Dunaj priti. Kmet pa mu na uho reče, da so njega pač izbrali, zato da ne bo sumljiv in da bo do njegovega veličanstva z lahkoto prišel. Sporoča pa mu, da se Turki bližajo Dunaju. Kmetova izmišljotina se kmalu pokaže kot resnica. Dobro, da je cesar kmetovo obvestilo resno jemal in Dunaj pred Turki dobro zavaroval.

Sultan nekaj mesecev brez uspeha oblega Dunaj. V tem času odpelje na tisoče moških v suženjstvo. Požge vsa bližnja in daljna naselja ter jih izropa.

Ker cesar ne vidi izhoda, pokliče na pomoč še kmeta, ki mu je prinesel važno sporočilo, in ga vpraša, kaj neki on misli o turški vojski. Ta mu takoj odgovori:

»Zvezde in luna so na naši strani, cesar, kaj še čakate?«

Cesar izda povelje za napad. Turška vojska brezglavo beži in za seboj pušča vse, kar je nakradla. Dunaj je končno zopet odprto mesto. Naš kmet, ki se je v tem času že naveličal strica, to izkoristi in se odpravi proti domu. Toda tokrat ne peš, ampak na konju in s plaščem, ki mu ga je v znak hvaležnosti podaril sam cesar.


(22) Zapotok, 1953


74 Kradljivi vitez[uredi]

Prav na vrhu Matajurja je imel kradljivi vitez svoj utrjeni in neosvojljivi grad. Na vse strani neba, daleč naokoli, je slovel po svoji krutosti in lakomnosti. Kamorkoli je prišel s svojimi konjeniki, so ljudje bežali in se zapirali za utrjenimi zidovi. Ko je odhajal, je za njim gorelo, puščal je brezštevilne mrtvece, izropane gradove in mesta.

Le enkrat samkrat je v življenju storil drugače. Na poti proti Benetkam je z neke vzpetine opazoval zlato kočijo, ki sta jo vlekla dva bela in dva črna žrebca. Že je hotel ukazati svojim vojščakom, da jo napadejo, ko so se konji iz neznanega razloga pognali v dir. Kmalu se je kočija prevrnila. Začela se je prevračati po bregu, dokler ni obstala v narasli reki. Kradljivi vitez, v strahu za zlato kočijo, se požene kot strelica proti reki. Ker še za čas tja pride, iz nje reši dekle gotove smrti. S pomočjo vojščakov potegne iz reke še kočijo. Šele sedaj ugotovi, da je zlata kočija last beneškega sodnika. Rešeno dekle pa njegova edina hčerka. Kradljivi vitez, oslepljen od njene lepote, svojim ne pusti niti krajcerja vzeti. Ko se dekle pri ognju osuši in z vinom okrepča, ji da konje in spremljevalce, ki so jo še pred nočjo tistega dne pripeljali k očetu. Ko mu je hčerka o vsem doživetem pripovedovala, mu sodnik, ne da bi vedel, kdo je rešitelj, obljubi hčer za ženo.

Od tega dne so se v palači začele priprave za poroko, ki naj bi bila na željo sodnika na rešiteljevem gradu. Pa pride nekega dne v sodnikovo palačo popotni godec. Ker pa je prihajal prav iz krajev, od koder je doma rešitelj, ga sodnik v dobri nameri povpraša, kaj neki ljudje o njegovem bodočem zetu govorijo. Godec prav tako v dobri nameri vso resnico pove. Seveda je pripoved sodniku najprej sapo zaprla, zato pa je godca ozmerjal, da laži trosi. Šele ko je godec pripeljal priče, ki so vitezovo krutost na svoji koži poskusile, se je skrušeni sodnik vdal. Godcu je nato za opozorilo in poštenost dal mošnjo cekinov, cent kruha in nove gosli. O tem, kar je zvedel, pa ni nikomur povedal, niti hčerki, ki jo je imel po nesrečni smrti žene še rajši. Dane obljube pa kljub temu ni hotel prelomiti.

Ker se je priprava za ohcet zavlekla, je kradljivi vitez poslal v Benetke sla. Ta mu je od sodnika prinesel sporočilo, da je nevesta hudo bolna, da pa v zvezi s poroko ni nobenih sprememb. Da bi laži ne odkrili, pošlje sodnik hčerko v samostan s pretvezo, da naj se pred poroko v miru in tišini nanjo tudi notranje pripravi. Na tihem pa si misli, da je čas, ki teče, na njegovi strani. Med tem časom kradljivi vitez, nestrpen in zadovoljen prebira seznam bale, ki jo bo s seboj s sedmimi kočijami pripeljala lepa Benečanka. Seveda si najbolj želi sedme kočije, v kateri bodo težki zlatniki in srebmiki. V tem utrudljivem čakanju pa nekega dne le pride spet sel na belem konju s sporočilom, da bo nevesta s spremstvom odšla na pot v prvem ščipu. Toda še preden je napočil napovedani dan, se je vreme nenadoma poslabšalo. Začelo je deževati in grmeti, vmes sta padala tudi sneg in toča. Tako je bilo celih trinajst dni. Začele so se poplave in z hudo boleznijo, legar. Vse poti in steze so bile pod vodo. Kradljivi vitez je iz tega razbral, da so se bogovi postavili proti njemu. Zato jih je poskušal z darovi pomiriti. Ob gradu so tlačani morali navoziti trikrat po sedem vozov hlodovine, iz katere so potem naredili mogočen kres, ki se je videl do morja. Bogovi so se ga usmilili in nebo se je takoj zjasnilo.

Ko so vode upadle in so bile poti spet prevozne, je številno spremstvo z žalostno nevesto odšlo na pot. V nekaj dneh so prepotovali vso ravnino in se približali gorovju. Ko so bili že globoko v prvi dolini, se je začela zemlja tresti. Ogromne skale so se valile v dolino in jo zasule. Ker niso mogli naprej, so se vrnili in ustavili v prvem kraju. Pod streho jih je prijazno sprejel župan, ki je ravno slavil povratek sina granadirja. V hipu, ko sta se mlada zagledala, se je med njima vnela nepopisna ljubezen. Lepa Benečanka mu je razodela, kaj jo čaka, če se bo izpolnila očetova obljuba. Mladi granadir, ki je o kradljivem vitezu le slišal, ji je obljubil, da jo za ceno življenja reši pred njim. Če ona to res hoče, se mora ravnati tako, kot ji bo on zapovedal. Ker je na to pristala, jo je na skrivaj zaklenil v svojo sobo, sam pa je odšel v njeno, kjer se je preoblekel v nevesto, tako da ga ni nihče prepoznal. Drugega dne zjutraj so odpotovali po drugi poti proti Matajurju. Sonce je bilo komaj nad glavo, ko so se jim pridružili vitezovi konjeniki. Benečane so tako spremljali vse do gradu. Ko so kočije prišle za obzidje in so se vhodna vrata zaprla, je kradljivi vitez ukazal, da se vsa nevestina dota prenese v podzemeljsko zakladnico. S tremi vrati in tremi zapahi so jo nato zaprli, ključe pa prinesli vitezu, da jih je obesil za vrat velikemu črnemu psu, ki je kot senca vedno stal ob njem. Nato so spremstvo odpeljali v dvorano za goste, kjer so jih vojščaki oropali in slekli. Gole so nato zmetali v vlažne in temne kleti. Šele sedaj je dal kradljivi vitez svojim služabnikom ukaz, da se bo slavje v čast neveste začelo. Z izgovorom, da se želi preobleči v svečano oblačilo, je nevesta s spremljevalko odšla v sobo. Ker se dolgo ni vrnila, gre vitez pogledat kaj se dogaja. Toda tam ga čaka nesluteno presenečenje. Namesto lepe Benečanke stoji sredi sobe granadir z mečem v roki. Ker ni bil oborožen, skoči vitez skozi okno, da bi tako čimprej prišel v orožarno. Toda padel je tako nesrečno, da je obležal mrtev. Ko so vojščaki videli, kaj se je vitezu zgodilo, so izropali grad in se razkropili na vse konce dežele, od koder se niso nikoli več vrnili. Grad pa se je prav kmalu spremenil v ruševino.

Granadir se je še tisto leto, kot je šega, poročil v nevestinem kraju. Živela sta zdravo in dolgo življenje, in imela tri hčerke in tri sinove, ter vnukov, ki jih nikoli nista utegnila prešteti. Na mestu, kjer pa je umrl kradljivi vitez, je zrasla jelša, ki še danes raste. In če katerokoli jelšo na tem kraju posekaš, se rdeče zasolzi.


(17) Draga v Volčanskih Rutih, 1954


75 Siber in Jakoslav[uredi]

V tistih hudih časih, ko je šla skozi našo dolino turška vojska, ki je kradla in požigala, sta se pri nas ustavila dva ubežnika Siber in Jakoslav. Prvi je bil spreten goslar, drugi pa odličen ranocelnik. Lesen hram sta si postavila prav tam, kjer stoji danes vasica, ki nosi nekoliko spremenjena njihova imena, Šeberjak. Medtem ko je Siber z goslimi zabaval domačine, je Jakoslav zdravil neozdravljive rane in to z rožo, ki jo je imenoval raniceli. Po toliko stoletjih danes tej roži rečemo arnika.

Ližani, kot zmeraj, so se tudi Turkom znali ubraniti. Skrili so se v nedostopne skale sv.Jakoba. Ker so Turki na eni gostiji zajeli Sibera, so z grožnjo, da ga obglavijo, zahtevali, da Jakoslav, ki je bil skrit v taboru, takoj pride in ozdravi turškega poveljnika. Ko je ta Turek zares ozdravel, je v zahvalo dal obglaviti goslarja Sibera, ranocelnika Jakoslava pa je kot ujetnika odpeljal s seboj na Tolminsko.


(29) Ukanje, 1954


76 Kralj Matevž[uredi]

Kralj Matevž je s svojo kurajžno vojsko dolgo gonil Turke o dolini. Da bi se rešili, so morali Turki vse, kar so na poti pokradli, pustiti in čez Predil zbežati. Tako je le prišel čas, da se utrujena vojska odpočije. Kralj Matevž je razporedil na vse konce vahtarje, nato pa odpeljal vojsko s konji vred v skrito votlino. Ko so se po napornem vojskovanju okrepčali, so polegli na kože, ki so bile okoli ognja. Ker pa kralj Matevž ni mogel od skrbi spati, je šel pogledat k vhodu, če so vahtarji budni. Se prej ko je prišel tja, zasliši nenavadno bobnenje, kot bi po hribu nad njim tekali veliki zmaji. Nato se zemlja kot zibelka trikrat zaziba. V tleh nastanejo velike razpoke. Mogočne skale pa zaprejo vhod v jamo. Nastane trda tema in tako Matevževa vojska trdno zaspi. Le enemu od vahtarjev, ki je šel k izviru po vodo, uspe zbežati s čudežnim mečem v roki. A kaj ko brez nožnice, ki je ostala v jami, ne bo mogel nič narediti.

Pa prileze čez hribe nazaj tuja lakomna vojska. Pobira in požiga vse, kar ji pride pod noge. Ubogemu kmetu ne kaže nič drugega, kot da se poskrije. V teh hudih časih se vsi spomnijo na dobrega kralja Matevža in njegove odrešilne vojake. Ker so vedeli, da pomoči ni pričakovati, so se kmetje spet odpravili na goro, kjer je v samoti s kozami zdaj živel tisti preživeli vahtnik. Prosili so ga, naj še enkrat poskuša in naj ne odneha, dokler ne najde vhoda v jamo. Ko je slišal za njihovo nesrečo, se ni pustil prositi. Iz skrinje vzame čudežni meč, meh za vodo in odide. Ker se je ta čas vse tako spremenilo in zaraslo, je dolgo iskal, prej ko je našel kraj, kjer je zasulo jamo. Dneve in dneve premetava kamenje in išče, kje bi lahko našel vsaj majhno odprtino. Dvajseti dan pa s težavo premakne veliko skalo in končno le najde majhno odprtino. Težko zleze vanjo, toda ko hoče naprej, mu skale to preprečijo. Ko se privadi temi, vidi pred seboj čudežno nožnico. Takoj vzame meč v roko in ga poskuša spraviti vanjo. Čez dolgo časa spravi le konico. Takoj za tem zasliši, kako se vojska prebuja. Tudi ogenj zagori in konji zarezgetajo. Od razburjenja porine meč še bolj globoko v nožnico, toda ta se odmakne in pade v globino. Ogenj ugasne in vsi nazaj zaspijo. Razočaran prileze na dan. Zdaj zagotovo ve, da sam ne bo prišel v jamo. Zato gre po pomoč v bližnjo krčmo. Ko pride pred nočjo tja, se dogovori, da mu bo drugi dan nekaj oglarjev pomagalo. Ko se zjutraj prebudi, vahtnik ugotovi, da so mu ukradli meč. Potem zve, da so spali skupaj z razbojniki, ki so ponoči vse pokradli in zbežali.

Tako je minilo strašansko veliko let in po dolini je šlo gor in dol veliko vojsk. Vse so pobijale in ropale. Ubogi kmet pa je bil zmeraj tisti, ki je delal in trpel, pa ga ni nobeden branil. Ob vseh teh nesrečah so se zmeraj zmislili na Kralja Matevža. Ta čudežni meč, ki bi prebudil njegovo vojsko, so še kar naprej iskali in ga iščejo še danes.

Ko ga bodo našli, in našli ga bodo zagvišno, v to dolino ne bo prišla več nobena sovražna vojska.


(19) Livške Ravne (Gornje), 1953


77 Vojnači[uredi]

Že sama beseda vojnač je pri nekaterih povzročila, da se jim je dlaka dvignila in da jim glas ni šel iz goltanca.

Kdor pa je hotel prave, kosmate in umazane vojnače srečati, ta je moral na Vojnačevo brdo in potem v grapo Kozjeka. Tam so bili od nimr. Toda le malokdo je tam okoli hodil, kajti z njimi ni bilo dobro niti fajfe kaditi. Še orožniki in biriči so se tega kraja bali kot hudič križa. Kajti marsikateri od njih je tam klafedro pustil. Če pa so že morali tja, so vedno kakšnega Judeža dobili, da jih je peljal v grapo. Od domačinov niso nikoli nič zvedeli.

Ernkrat, ko so financi enega od kontrabantarjev prav na konfinu dobili, so ga toliko peglali, da je prav kmalu zapel in povedal nekaj tudi o vojnačih.

Potem se je govorilo, da naj bi šel kontrabantar v prvo z robo sam v Kozješko grapo in šele v drugo da bi šli z njim še orožniki, ki bi vojnače potem polovili.

Pa se je pokazalo, da so bili vojnači druge pameti in bolj furbasti. Mandrjac je nekega dne prišel v dolino in je povedal, da je za hišo dobil za bukev privezanega enega človeka, skoraj mrtvega, kateremu so neznanci jezik odrezali in mu ga okoli vratu obesili.

Seveda so ljudje prav kmalu zvedeli, da je bil nesrečnik, ki je brez jezika ostal, tisti kontrabantar, ki ga je imel za vojnače glih en piko preveč dolgega. Tudi to se je zvedelo, da ni o tem hotel nič napisati orožnikom, pa tudi orožniki niso hoteli v grapi pogledati, kdo je to hudobijo naredil, da bi bil štrafan.


(17) Volčanski Ruti – Draga, 1954


78 Zlata koza[uredi]

Po Atilovi smrti so se vojščaki med seboj bojevali, kdo bo več zakladov naložil in domov odpeljal. Tako so jim tukajšnji mejaši v boju zlato kozo zaplenili. Ker so udeleženci o plenu različno govorili, je ostal vedno sporen kraj spopada. S tem pa tudi lastništvo zemljišča in zlate koze. Spor, ki se je sprevrgel v sovraštvo, se je med snežanskimi in višnjevskimi plemiči vlekel kdove koliko let. Tako je bila zlata koza enkrat na gradu v Snežečah, po drugi bitki pa na gradu v Višnjeviku.

Ko je bila zlata koza spet na Višnjevskem gradu, je tam ravno delal en Oger Kandiš, ki je za konje skrbel. O njem pa ni šla dobra beseda okoli. Znalo se je, da dobro meč vihti, in da je raje na konju kot na tleh.

Pa pride tisto nepozabno leto, ko je zaradi vse večje človeške hudobije in nespodobnosti zemlja ljudi tako štrafala, da se je strašno stresla. Od strahu so ljudje vse pri miru pustili in na vse konce bežali. V tej zmešnjavi pa Oger Kandiš ponoči v selišču tri tlačane najde. Pripravljeni so bili, da mu za cekine zlato kozo na varno spravijo. Da bo plačilo v prave roke prišlo, pa Oger vsakemu pramen las z glave odreže in ga za pas zatakne. Ko na dogovorjeni kraj tovor pripeljejo, zlato kozo zakopljejo in vse sledi zabrišejo. Nato pa v samotni lariji likof pijejo. Oger najprej po pramenih las ugotovi, če so tapravi. Nato jim obljubljene cekine da. Ko pa jih ravno nasmejani štejejo, jim Oger glave proč poseka. Tako je za skrivnostni zaklad vedel le še on. Zaklada še dandanes ni nihče odkopal in zlato kozo ven dobil prav zato, ker je usoda tako hotela, da je Oger Kandiš od nasilne smrti proč prišel na kraju, ki mu danes rečejo Kandija.


(34) Slišala na Gluhem Vrhovlju. Golo Brdo, 1954


79 O kugi[uredi]

Tisto leto, ko je sredi belega dne postala noč in je sonce potemnelo, je v Furlaniji razsajala huda kuga, ki je pobrala na stotine ljudi. Mnogi od tistih, ki so ostali živi, so bežali od tam. Toda kjerkoli so se pojavili, so jih ljudje lovili, ker so se bali, da bi jim v hram ne prinesli strašno smrt.

Ker pa so morali preživeti, so hrano kradli s polj in kašč. S temi nameni je ena skupina teh nesrečnih ubežnikov prišla tudi v pastirsko stajo in odnesla nekaj kuol sira. Pastirja je prebudil pasji lajež, zato se jim je posrečilo, da so enega ulovili. Ker se je branil, so ga s palicami tako pretepli, da je umrl. Zakopali so ga kar na tistem mestu. Od takrat naj bi tam ponoči strašilo. Zato so seljudje tega kraja izogibali. Drevo, ki je na tisti gomili zraslo, je imelo krvavordeče liste, rekli so mu morišče.

Danes pa tisti kraj imenujejo Marinšče. Tisto čudno drevo pa naj bi usahnilo v prvi svetovni vojni, ko ga je zadela avstrijska granata.


(10) Podravne, 1955


80 Atilov pč[uredi]

Od vzhoda do zahoda je Atilovo ime strah in smrt sejalo. Kamor prišla je vojska njegova, dežela bila je njegova. Na vseh žitnih poljih so se pasli konji njegovi. Za njim sta le kuga in lakota šla. Ko za soncem so šli, so tudi ravnino friulansko našli. In tako so s konjskimi kopiti, kot druge, tudi njo pomendrali. Sreča, da takrat jesen bogato je obrodila in da kmetje še pred cajtom napolnili svoje so kleti in kašče. Tu se vojska dobro je spočila in moči zgubljenih napolnila. Želja in pohlep jih goni spet, da z ognjem štrafali bi še deželo Laško. A kaj ko gozdni duh jim ukaza za pohod ne da. Ko vojska vsa nestrpna ta trenutek čaka, stražar pred svojega kralja prikoraka. S tresočim mu glasom pove, da spodaj v vasi živalsko nekdo kliče pomoči. Atila mu takoj veli, naj osedlajo mu konja. Četo najbližjo pa za spremstvo dajo. Ko tja pridrvijo, skozi jok zvedo, da je starka, ko je vodo jemala, v pču ostala. Atila zdaj podanikom veli, da za vsako ceno starko dobiti ven želi. Pč pa odslej naj njegovo ime nosi. Medtem pa prijezdi iz bogatega Ogleja še sin. Ne ve kako, ne s čim rešiteljem bi to dobroto plačal. Zato vojakom na mizo obilo pršuta in vina prinese. Med veseljačenjem kralj Atila zve, da gostitelj klen ladijski je majster. Zdaj kralju za storjeno uslugo ducat velikih ladij obeča. Njega, kralja, konje in vojake pa želi, čez morja tri, naskrivaj, za hrbtom sovražnika pripeljati. Nasprotnik od presenečenja in strahu puščice bo v tulcu pozabil. In tako bo še ena dežela pod njegovimi kopiti čepela. Atilu zvijača izrečena srce razvname. Vendar hoče sam v sedlu odločitev dati. Naslednjega dne gredo, novico sporoče, da kralja vseh kraljev bolezen huda na postelji drži. Od vsepovsod najboljše medičine pošiljajo mu ranocelniki in vrači. Nič ne zaleže, zato v deželi tuji nepoznani zarana umre. Kot vojščaka ga nam z vso opremo bojno, a brez tujih prič, v noči temni pokopajo. Tako, da kraljeva bo gomila še naprej strašila do dašnjega bo dne. Tako daleč je to, da tudi za Atilov pč se je v ljudstvu vsa sled izgubila, čeprav se Atilovega imena ni nikoli pozabilo.


(33) Slišal v Seniku Golo Brdo, 1955

Po ljudskem izročilu naj bi bil Atilov pč v Ibani, tam blizu pa tudi njegova gomila (Atilanda).


81 O ceganih[uredi]

Tisto leto, ko so prišli v vas cegani s črnim konjem, je prišel v naše kraje tudi Napoleon. Z njim pa tudi uordunga. Saj so njegovi sudatje že prvi dan polovili vse cegane. Ti pa so potem morali vrniti ljudem nakradeno blago. Za vse, kar je manjkalo, pa je oficir nadvolil, da so morali krivci plačati tako, da so za lon delali najtežja dela pri gradnji mostu. Ob neki nočni nevihti za opasilo, ko so bili vahtniki manj pazljivi, so cegani zmanjkali, kot da bi jih orkul pobral. S seboj pa so odnesli še kaso polno soldov. Drugo jutro so vojaki preiskali vso okolico. Oficir je poslal še konjenike v vse smeri. Toda za ubežniki ni bilo nobenega sledu. Ker je kazalo, da bo te prefrigane lumpe težko dobiti, je komanda dala vedeti, da bo plačala v zlatu vsakomur, ki bi o tej drhali karkoli zvedel. čeprav so nekateri daleč naokoli vse prevohali, tudi lajbne in to bolje kot jagrski psi, niso ničesar zvedeli.

Ker se je gospodinja, pri kateri je spal francoski oficir, pritoževala možu, kako zadnje čase krave dajejo dosti manj mleka, je ta mož postal na to pozoren. In tako je prav kmalu, neke noči, zasačil cegane pri molži. Ker so bili oboji za to, so kupčijo hitro sklenili.

Nekega jutra je gospodar, kakor dostikrat prej, odpeljal mimo vahte drva v mesto. Le da so bili tokrat v njih skriti še cegani. Za plačilo pa so seveda, kot so se zmenali, pustili na opletnici kaso.

Ko se je gospodar pozno ponoči vrnil, ga je pohlep najprej gnal na opletnico. Toda, ko je kaso odprl, ga je kmalu božji žlk, bila je namreč prazna.


(14) Avško, 1953


82 Peter in Pavel[uredi]

Že dolgo ni sijala tako velika luna. Jera, ki jo je gledala skozi okno od kambre, je čutila, da sedaj prihaja njen čas. Možu Urbanu, ki je bil jager na Kanalskem gradu, je naročila, naj stopi v dolino po babico. Ko je ta prišla, je našla Jero mokro od bolečin. Takoj je vedela, da porod ne bo lahek, zato je naročila Urbanu, naj pokliče še sosedo. Ure so tekle, nič se ni zgodilo, le od časa do časa je Jerin krik stresel hišo. Urban že ni vedel, na katerega svetnika naj se z molitvijo obrne, ker je že vse prosil. Zato obljubi Mariji na svetih Višarjih cel kvinc voska, če le otrok in Jera preživita. Ker je Jeri slabo kazalo, ukaže babica Urbanu, da dohtarja iz gradu pokliče. Ko pride, samo z glavo kima in si z roko gladi sivo brado. Urbana ne potrošta, le okara ga, ker ga prej ni poklical. Sonce ravno na borjač posije, ko se s kambre otroški jok zasliši. Dohtar vrata od kambre odpre in Urbanu pove, da sta ne svet mu prišla dva zdrava sina. Ker rešil je vse tri, misli, da prav govori, če reče, da enega od sinov grofici da, ki že leta joče, ker grofu potomca ne more dati. Jera in Urban, čeprav sta že tri otroke imela in jih težko redila, s težkim srcem na to pristaneta. Sedaj dohtar sinovom imena da, prvi naj bo Peter, drugi Pavel. Navzoči pa morajo Bogu, Sinu in sv. Duhu priseči, da te skrivnosti nikomur, pa čeprav bi jih žive rezali, ne povedo. Ker Jera ni hotela izbirati otroka, dohtar vzame Petra, ga položi v jerbas in pokrije. Nato počasi odjaha v grad, ne da bi kdo slutil, kaj v jerbasu nosi.

Minila so leta, tako Peter kot Pavel sta vesela in zdrava rasla od ljubezni, ki so jim jo dajali starši. Čeprav se ves ta čas nista videla, je mati nenehno mislila in si želela, da bi videla Petra. Prav tako si je grofica srčno želela, da bi videla brata svojemu sinu Pavla. Pa zaukaže dekli, naj stopi k Jeri in jo poprosi, naj ji jordane v grad prinese, ker ve, da jih ona edina nabere. Spotoma pa naj še Pavla s seboj pripelje, da bo ta kakšne brgeše ali kamižole pomeril, ki jih Peter več ne nosi. Jera nabere jordane, lepe kot še nikoli, pa gre si Pavlom v grad. Ko grofica vidi, kako Jeri solze tečejo, ko Petra boža, in ko ugotovi, da sta si otroka podobna kot krajcerja, predlaga, da Petra za nekaj časa na dom odpelje. Te zamenjave, itak, ne v gradu ne na domu nihče ne bo opazil. In res je bilo tako. Odslej sta fanta, ne da bi vedela zakaj in ne da bi kdo opazil, posamično, nekaj časa živela v gradu, nekaj pa na kmetiji pri Jeri.

Grofica, ki je bila po srcu dobra žena, je poskrbela, da sta dečka obiskovala enake šole, najprej v Kanalu, nato v Gorici in da sta oba tudi duhovnika postala. V spomin na ta dogodek je grofica zaukazala pozidati cerkev. Na enem griču v spomin na sv. Petra, na drugem pa na sv. Pavla.

Časi so minevali, eni so se rojevali, drugi umirali. Le Soča je vsem enako tekla po dolini proti morju. Nekega dne, ne ve se več katerega, pa se prižgejo kresovi na vseh vrhovih in sporočijo, da Turki prihajajo. Vse je bežalo in se poskrilo. Še tisti dan pridrvijo tudi na Kanalski grad. Ker je župnik Peter vedel, da bi gradu ne ubranili, je pustil vhodna vrata na stežaj odprta, stražarje pa poslal v hlev štriglat konje. Presenečeni so Turki razjahali na grajskem borjaču. Župnik Peter jih mirno pozdravi in blagoslovi. Nato jim reče, da jih kot kristjan sprejme, če v miru in z dobrimi nameni prihajajo, da jim da tudi streho in okrepčilo, sicer pa niso tu zaželeni. Turškega častnika, ki je od tujcev bil vajen le strahu in pokorščine, je ravnanje župnika Petra tako razkačilo, da ga je dal k stebru privezat in ga prebičal. Vojščakom pa naročil, naj grad izropajo.

Ko je za prihod Turkov v grad zvedel župnik Pavel, ki je imel faro v Ročinju, se je takoj odpravil na pot. Turki, ki so s plenom ravno zapuščali grad in se odpravljali naprej navzgor po dolini, so ob srečanju z župnikom bili zmedeni in presenečeni. Ko pa ga je turški častnik zagledal, je bil prepričan, da vidi pred seboj Petra, ki ga je ravnokar zvezanega do nezavesti prebičal. V nepopisnem strahu se tako hitro obrne, da mu turban z glave pade, in prične s konjem navzdol po dolini bežati. Za njim beži tudi vsa vojska. Župnik Pavel ni mogel razumeti, kaj naj bi takega storil, da tako bežijo, da nakradeno blago za seboj mečejo. Od tega dne Turkov v Kanalu ni nihče več videl. V spomin nanje so v tumu še dolgo, hranili častniški turban. Tudi o skrivnosti, da sta bila Peter in Pavel krvna brata, ni nihče zvedel. Resnico so v zemljo zakopali. Kako je do nas prišla, nihče ne ve.


(3) Dolenje Nekovo, 1954


83 Mrkur[uredi]

V tistih časih, ko je Napoleonova vojska prišla prvič v Nemško Idrijo, je poleg ostalega plena dobila tudi dosti mrkurja in ker so zato rabili veliko furmanov, sta od nas tja gor šla tudi dva najboljša furmana. Po poti pa jih je premotila skušnjava in sta zato pri Podselih naredila, kot da se jim je zdrobilo kolo in da se je zato nekaj karatelčev zakotalilo v Sočo. V resnici pa sta jih dobro skrila.

Ko sta čez en čas v Trstu dobila pravega kupca, sta mrkur, da ne bi bila sumljiva, prelila v vinski karatel in ga tako odpeljala proti morju.

Ko pa sta v ošteriji s kupcem ravno štela goldinarje, je neznanec odbil sodu vieko. Tako je mrkur za zmeraj odtekel v morje.


(36) Podravne, 1955

Štorjo povedal znanec iz Podgore, ki je leta 1912 kupoval v teh krajih maron.


84 Kako sem od Radeckega križec dobil[uredi]

Bilo je leto šestinšestdeseto. Leto, ki smo ga vsi še dolgo pomnili. Mene je na tisti čas spominjal križec, ki mi ga je sam Radecki na banduro obesil. Pa tudi leva roka, ki jo od tistega leta nimam več s seboj, ker mi jo je granata pri Kustoce odtrgala v komolcu. Seveda sem jo za mošnjo goldinarjev prodal v špetalu enemu mlademu sanitejcu regimentarcu. Ben, ja ... Namesto da bi štorjo začel na začetku, vam pripovedujem njen žalostni konec.

Še zdaj vidim tisto prašno, ravno cesto, po kateri je hodil naš strelski polk. Pa nam četovodja sporoči, da je fronta prav blizu. Da je res, smo videli prav kmalu. Pred nami se je nekaj posvetilo in zakadilo. Vem le, kako sem kot sokolč letel po zraku in priletel skozi odprto okno naravnost na posteljo kraj lepe Lahinje. Ko me je ritmajster s stražo odpeljal iz sobe, so se moji pripovedi, kako sem k njej prispel, vsi smejali. Na hitro so me kot dezerterja obsodili in me v spodnjicah postavili ob zid. Deset mojih kameradov pa je bilo pripravljeno s hautmanom, da me šucnejo. Pa se je nazaj posvetilo in zakadilo. Ko se zavem, sem ležal na tleh. Ko pa se dvignem, vidim, da je granata vse pokosila, pritisk pa je celo ritmajstru slekel banduro in mene vanjo oblekel. Ni kazalo drugega, ko da sem ravno tak šel potem na fronto. Ker sem bil odslej ritmajster, prileti k meni kurir in mi prinese meldung. Jaz ga odprem in se delam, kot da berem. Ker pa tega nisem nikoli počel, nisem vedel, kaj mi sporočajo. Ker pa se mi je zdelo, da mora biti nekaj pomembnega, takoj zaukažem regimentu: »Na šturm!« Šele potem, ko smo Lahe nagnali, sem zvedel, da je meldung naročal umik. Ker pa nam je prvič tako dobro šlo, smo pot nadaljevali. Ponoči pridemo do ene samotne palače, kjer imajo ravno ples v maškerah. Orožje in straže pustimo zunaj. Ostali pa se pridružimo plesalcem v sali. Navdušeni nad našimi šemastimi bandurami nas lepo sprejmejo in pogostijo. Vsi se veselimo in plešemo, saj je bilo žensk precej več od moških. Ko je bilo zabave konec, smo se odločili, da se vrnemo k svojim. Če bi nadaljevali, smo mislili, bi bilo vojne prekmalu konec. Stvar pa se je malo zapletla, ko je hotela z menoj hčerka laškega generala. Da sem nemiko (nemico) , je razumela kot moje ime. Ker je s seboj nisem hotel, me je prosila, da naj jo pospremim domov, da me predstavi očetu. Toda ko smo prišli k njim na dom, je general takoj vedel, koga ima pred seboj, sicer ne bi salutiral. Takoj je pristal, da hčerka ostane doma in da gre on z nami v ujetništvo. Ko so nas naši ob povratku zaustavili, nas niso naprej pustili, ker nismo vedeli za geslo. In če smo hoteli priti k svojim, da dobimo menažo in komis, smo morali na šturm.

Za laškega generala sem dobil kasneje križec. Za banduro od ritmajstra pa nazaj v spodnjicah pred zid, ker so sumili, da sem ga pokončal. Nazaj se je zabliskalo in zakadilo. Ko sem se zavedel, sem ležal na tragah in leve roke nisem čutil več.

Ben ja … Od tu naprej pa sem vam štorjo že povedal.


(21) Močila, 1951


85 Zdravilna Kamenica[uredi]

Tam na Laškem za sedmimi gorami, kjer sonce v morje zatone, je začela razsajat čudna bolezen, tako, da so ljudem kar naenkrat prsti odpadali kot preveč zrele fige z dreves. Dočir je ta božja kazen le po siromakih udarla, se nbeden ni zmenal. Še rekl so: »Ki pa je, če ima eden prst več al menj! Pa tud če je prav brez vseh.«

Ko pa so to štrafungo tudi bogatini gor nase dobil, so hitro, brez čakat jeskal pravo medežijo n dohtarje, ki b' jo preganjal. Prava žalost pa je nastala v deželi, ko je lepi kraljični prvi prst z roke odpadel. Laški kralj je zato poslal na vse strani svoje najhitrejše konjenike, ki so pomoč iskali. Eden od teh pride tudi na Tolminsko. Pa mu eden od volčanskih pobov pove, da ve za zdravilno vodo, ki bo kraljično zagvišno ozdravila.

In res, čez en čas pride sem gor kraljeva karoca. Flegri poiščejo volčanskega poba, ki se je z zdravilno vodo hvalil. Ta jo odpelje pod Kolovrat, kjer zdravilna Kamenica izvira. Ko se je kraljična v njej nekaj dni kopala, ni samo ozdravela, ma so ji tudi zrasli novi prsti. Na eni roki še eden več, kot je treba.

Ko je Laški kralj za to veselo novico zvedel, je takoj v Volče karoco s plačilom poslal. Tako je volčanski poba dobil za svojo uslugo celo skrinjo cekinov. Volčanski žpan pa je od takrat dalje lahko užiral pečat, ki je imel na sredini roko s šestimi prsti.

Ni še dolgo, ko je eden na enem starem pismu ta pečat še videl dol na Kopovišču.


(17) Volčanski Ruti – Draga, 1954


86 Ščelebrini[uredi]

To je bilo pa takrat, ko so naši stari še ravnal ščelebre. Bili so to brumen cajti, ki jih svetnjaki še dns ne morejo pozabit. Zdaj ko nam sveti petrolja in karburo, se ta smrad voha še na glaji. Takrat pa je leskova, brezova in lipova ščelebra dišala, saj je bila namazana s smolo, največkrat s cinebrovo. Moj bisnono, ki je bil pogosto v Čeneboli, je večkrat pravil, kako je tam vsaka hiša pozimi izdelovala ščelebre in to navadne za vsakdan, kitnce pa za lušo prilike in praznike. Tako so bili pozimi polni dori tega lesa. Bilo bi ga še več, če ne bi heruti strogo pregledovali sečnjo. Da bi ščelebre lepo in svetlo gorele, so jih, ko so bile izdelane, sušili kar na pajulih in jih potem v fašah spravlj ali v hrmce. Če je bila prodaja dobra, se je takoj poznalo v hiši. Mesišče se je pogosteje uporabljajo in krušna peč se zato ni nikoli shladila.

Svoj prt pa je moral dobiti tudi svet Florjan, ko so ga ščelebrini imeli tudi za svojega patrona. V ta namen so darovali vsako leto cerkvi vosek ali pa solde. Posebno darovanje pa je opravil še vsak ščelebrin posebe, tako, da mu je nekaj od svojega odnesel pod dob ali pod peč.

Edni pa so pri sebi potuhtali, da je bujš, če vse za sebe obdržijo. Tako je mislil tudi stari Sordon, ki že nekaj let ni dal svoj prt svetemu Florjanu. Ben in ko je en dan odpeljal s svojim mušem in kareto ščelebre v Rosački konvent, ga je na poti doletela zaslužena štrafunga. Strela z jasnega je udarila naglih v kareto, ki je kot velika ščelebra zgorela. Muš in Sordon sta tudi preč pršla. Vdova je iz strahu, še tisto poletje, na tistem kraju, storla postavit v čast svetemu Florjanu kapelco. Pravl so, da je škalpelin od zadaj zacahnu besede, ki so potle pravle: Uzam le, kar je toje!


(19) Livške Ravne, 1957


87 Čotarjevi[uredi]

Še danes se pri hiši reče »Pri Čotarjevih«, pa čeprav že dolgo v hiši nobeden več ne čota. Kot kaže, je v hišo prišla druga frišna kri, ki je čotavost zamorila.

Toda odkar pomnijo Stari ljudje, so pri Čotarjevih, ki so bili v vasi najmočnejša rodbina, vsi moški čotali na levo nogo. Seveda jih to ni prav nič motilo, da ne bi bili najnaprednejši kravorejci daleč naokoli. Tudi pri ženskah niso bili prav nič počasnejši od tistih, ki so imeli tudi levo nogo močno in ravno. Seveda so bili tudi taki, ki so jim Čotarji prevzeli čeče. No ja, takrat so z žlehtnobo na ustih govorili, kako da se je nevesta poročila s soldi. Nobeden pa ni nikoli vedel, niti iskal prave resnice. Čotarjevi pa so svojo napako neverjetno dobro prenašali. Nikoli niso bili v zadregi zaradi tega. Se postavljali so se dostikrat z njo. Še posebno takrat, ko so šli pobje k soldatom in so mame in čeče jokale. Takrat so jih v smehu Čotarji tolažili, da se bodo že oni potrudili in za vse poskrbeli. Kakor da bi se v resnici nekaj nenavadnega zgodilo v hiši, se je po dolini razširil glas, da se je najmlajšemu Čotarju in njegovi ženi, ki je prišla z Vrha, rodil sin Nande. Kar pa je najvažnejše, da ne bo čotal, ker ima obe nogi ravni kot sveča. In res je bilo tako. Pri Čotarjevih je bil prvi, ki je normalno tekal po borjaču, okoli hleva in po travniku. Ko je šel v šolo, je v teku prehitel vse. Ob viziti, ko je bil potrjen za soldata, je bila v hiši cela ohcet, saj je bil prvi od moških, ki je to dosegel.

Prav kmalu se je tam na Laškem začela vojna. Nande je zato moral na fronto. Kot kmečki fant, ki se spozna na živino, je tam skrbel za konje. Preteklo je le nekaj mesecev, ko se na vasi nenadoma prikaže Nande. Pa ne v banduri, ampak v beli srajci, žametnih hlačah in leseno validžo v rokah. Ko je šel po klancu proti domu, je bil žalosten. Čotal je na levo nogo. Kasneje se je zvedelo, da ga je na fronti prestrašeni konj cebnil v levi kolk in mu ga zdrobil. Nande, ki je potem do svoje smrti čotal, je večkrat pravil, kako se mu je pred to nesrečo v sanjah prikazala v belo oblečena ranca nona, ki da mu je s palico žugala in rekla: »Čotar mora čotati!«


(19) Livške Ravne, 1957


88 Od kod so prišli Šijanci?[uredi]

Ko so pred davnim, davnim časom iz sovraštva zažgali mesto Šijo, so vojaki na konjih lovili ljudi in jim z meči sekali glave. Samo sedem mladeničev, ki so v hramu božjem molili, je ostalo živih. Da bi jih ne dobili, so iz požganega mesta ponoči zbežali in preplavali reko Oralo.

Hodili so samo ponoči, da bi jih ne zajeli. Podnevi pa so se skrivali. Jedli so, kar so nalovili in pobrali s polj. Kam gredo in kako dolga bo pot, niso vedeli. Hodili so le proti soncu, kamor jih je napotil on, ki jih je poslal tudi v Šijo.

Ko so odšli na to pot, je ječmen ravno rumenel. Ko pa so prišli v te neznane hribe, pa je dozoreval kostanj. Lačni so se ga lotili peči, a niso niti opazili, da so jih obkolile straže. Vse so polovili in jih zaprli. Ko so jih drugega dne odpeljali, da bi jim v gradu sodili, je enemu uspelo zbežati.

Od tistega dne je hodil proti soncu sam. Iz doline na hrib, pa spet v dolino, čez reko na drugi hrib. Tako je nekega dne v snegu prigazil sem gor. Raztrgan in onemogel, a vendar poln življenja.

Za svoje prijatelje ni nikoli nič zvedel, tudi o Šiji ničesar. Zato pa je tu s trudom in trmo sezidal varen dor in imel tudi svoje zveste vojščake.

Kdaj, kako in zakaj je Dor propadel, ne ve nihče. Le to, da so Šijanci njegovi potomci.


(3) Dolenje Nekovo, 1954

Štorjo povedal leta 1927 v Gorici Josip Šijanc, trgovski pomočnik. Morda gre za kraj Schio in reko Orolo, severovzhodno od Vicenze.


89 Kako so dolinci ratali[uredi]

Edna mlada čeča iz Osojnice, ki je bila strašno lepa in zato od vseh puobov iskana, je zato ratala prevzetna in s kaprica se ni tela z nobednim poročit. Zato so jo ti puobje tako štrafali, da so jo edno noč zvlekli v bošk in jo tam v beznu zazidali. Če je tela ostat živa, se je mogla sparit z ednim starim rusim lisjakom. Čez en cajt so jo puobje le odzidali in so jo še nagnali v dolino. Ob sojem cajtu je tam ob Soči spovrgla prvih sedem dolincev. Potomci teh imajo še danes ruse lase in še druge navade lisjakov.


(45) Feleš – Žarščina, 1950


90 Kako sta dolinca delo iskala[uredi]

Dva dolinca iščeta po hišah priložnostno delo. Ko ga v prvi hiši dobita, najprej vprašata, kolikokrat na teden spečejo pri njih v krušni peči kruh. Odgovorijo jim, da le dvakrat na mesec. Zahvalita se in odideta dalje.

Ko v drugi hiši dobita delo, spet vprašata, kolikokrat na teden spečejo pri njih kruh. Odgovorijo jim, da enkrat. Zahvalita se za ponujeno in gresta naprej.

Ko v tretji hiši najdeta delo, vprašata kot pri ostalih, kolikokrat tedensko spečejo pri njih kruh v krušni peči. »Kdo ve,« jima odgovori gospodar, »ko pa ga pečemo takrat, ko ga zmanjka.« Ker sta bila z odgovorom zadovoljna, se takoj lotita dela.


(13) Avško, 1953


91 O skopuhastih dolincih[uredi]

Sam Bog ve, od kdaj so postali dolinci tako skopuhasti, Najbrž od takrat, ko so jih soški valovi zastonj pripeljali v te kraje. Ko se govori o njih, se ve, da imajo dim, ki se je dvignil na njihovih ognjiščih, skrbno spravljen v žakljih.

Kadar pa se kdo od njih odloči, da bo jedel jajce, najprej poišče nekoga, ki mu ga bo polovico odkupil. Kajti po njihovem je za vsakega kristjana eno jajce preveč.

Kadar pa si naročijo pražnjene šuolne, jih, da bojo boljš kup, zmeraj naročijo brez podplatov. Pa, kaj bi s podplati, ko pa jih je treba kar naprej popravljati.

Ker pa so med dolinci Ročinjci najbolj skopuhasti, se govori, kako so šli enkrat v ošterijo. Drugi dan pa so okoli govorili; »V osmih smo spili en'budlčo, pa smo bili vsi pijani in cela miza mokra.«

Najbolj skopuhast med njimi pa je bil tisti, ki je namesto soli uporabljal kar žegnano vodo. Pa še to je uporabil le toliko, da mu je do naslednjega žegnanja še ostala.


(17) Volčanski Ruti – Draga, 1954


92 Kako so Ibanci do morja pršl[uredi]

Gvišno ni vse pravca, kar se govori o starih Ibancih. Kopali da so na škriuš jamo. Kdove koliko let in koliko rodov. Nekega dne, kdove več katerega, zagvišno pa v Abrahamovih cajtih, se prekopljejo do kaverne pod zemljo. Po njej pridejo naglih do morja. Od takrat napri, so vsi v ves dobro živeli, saj so prodajali sol in ribe. Tako bi lahko živeli vse do danes, če ne bi hudič iz nevoščljivosti poslal v kaverno velikega in požrešnega vaguorja, ki je že prvi dan pojedel en par Ibancev. Drugim pa je s tem preprečil botegarstvo. Da bi se te zverine čimprej rešili, so prirejali procesije in molili, dokler se ni en dan eden zmislil, da so v kaverni pri morju zakurili velikanski kres. Ko je dim prišel do Ibane, so jamo hitro zasuli, tako da se je vaguor v dimu zadušil.

Iz hvaležnosti so potem Ibanci na Barbani zgradili cerkvico. Ker pa so tudi po tem morali živeti, so po deželi začeli prodajati pituralke.


(9) Gluho Vrhovlje, 1954


93 Tista o prsmuknjenem županu[uredi]

Enkrat, kdo ve kdaj je to bilo, so imeli tudi Ližani svojega prsmuknjenega župana, sicer ne bi zaukazal posekati vse macesne v dolini in s hlodi potem zgraditi most čez dolino in to od Maricela k Sv. Ivanu. Cimparji, ki so prišli od vsepovsod, so ga skladali dolgih trinajst let. Bil je gvišno najvanči v cesarstvu. Otvorila sta ga oba župana, iz Tarbilja in Liga in to tako, da sta se s karoco hkrati pripeljala z ene in druge strani. Na sredini pa sta si podala roke in se tolkla po ramenih.

Ko je bila fešta po treh dneh res končana, se je pa vnela prava barufa. Ki pa, vsak kmet je v mostu videl le svoj les. Nobeden pa ni vedel, kdo je sedaj gospodar tega najvanči mosta. Nobeden tudi ni vedel, kdo bo pobiral mostnino in v kateri aržet se bo tudi nabirala.

Ker barufe ni in ni bilo videti konca, je ta prsmuknjeni župan sam modro zaukazal, da se most takoj podere. Vsi so hiteli in garali kot sposojeni voli, tako, da je bil most razfršolan v enem tednu. Takrat pa se je nekaj ceganskega zgodilo. Najvanči liška baraba se je u pražnje napravla in v Čedad šla. Tam se je prezentirala kot župan, ki prodaja par sto klafter macesnovega lesa. Ker je bila cena za kupca ugodna, je bila kupčija hitro sklenjena. Kmalu so prišli v dolino Lahi in les do zadnjega hloda odpeljali. Tistih, ki so se razburjali, so jih orožniki kmalu pomirili.

Kam je zginila tista baraba, pa ni zagotovo nobeden vedel. Eni so govorili, da ga je župan zadušil in ga v kamin obesil. To bi bilo lahko tudi res, saj so eni videli potepuškega psa, ki je sredi zime jedel prekajen pršut zavit prav v take brgeše, ki jih je nosila tista baraba tisti dan, ko je šla v Čedad.


(32) Mišček, 1957


94 Idra in Kamber[uredi]

Po vesoljnem potopu je bila tudi naša dolina prazna. Zato je Stvarnik od juga poslal v dolino velikansko ribo, ki je prinesla Idro, z vzhoda pa velikega orla, ki je prinesel Kambra. Če sta hotela preživeti in si zagotoviti hrane, sta morala od teme do teme krčiti gozdove, ki so takrat zaraščali dolino. Po dolgih letih težkega dela in hudih preiskušenj sta se prvič srečala, tam, kjer stoji danes Britof. Rodila se je velika ljubezen. Tu sta pozneje postavila skromno kažeto. Kmalu sta imela vse polno otrok in od otrok otroke, ki so kmalu naselili celo dolino.

Ko sta umrla in umrla sta istega dne, so jih zagrebli v skupno gomilo. Kasneje so njima na čast na tistem mestu zgradili cekev, ki stoji še danes.

Njuno delo se še danes vidi. Kjer je krčila gozd Idra, zdaj rase kostanj. Tam kjer je to delal Kamber, pa so danes senožeti in pašniki. Na eni čudni skali pa je vklesano leto, ko bosta Idra in Kamber vstala in odšla vsak na svojo stran neba. Tisti, ki bodo odšli za ribo, bodo brezskrbno živeli ob morju. Tisti pa, ki bodo odšli za orlom, pa bodo živeli brezskrbno v ravnini, med pšenico in ajdo.


(18) Livške Ravne, 1953


Tm, čir ueda kamn dol uliče[uredi]

Tri burice, tru muruce
sem dal ji za slovo.
Ko soldate sem odslužu
prav toliko otrok
bilo je okrog njenih nog.


Zapotok, 1954 (22)–G


95 Tožbar[uredi]

Vsakdo, ki bi se moral srečati z Dorotom, je raje naredil velik ovinek, samo da ga ni videl. Bil je že tak mož, ki je zmeraj našel vzrok, da se je skregal in tožbe na tribunalu je zaradi avokata zmeraj dobil Doro.

Tako je bilo tudi tisto jutro, ko je Luiž srečal Dorota. Luiž mu je začel pripovedovati, da se mu je nocoj sanjalo, kako da mu je Doro brez prič posodil 313 kron. Pa ga Doro pouči, da so to dobre številke in da naj na njih igra. Položi naj vse, kar ima, ker bo zagvišno dobil. Luiž, ki ni bil ravno brez soldov, stori, kot mu je bilo svetovano. In res, čez nekaj dni priteče brez sape k Dorotu in mu pove, da je na tiste številke dobil 600 kron. Doro je tiho, se mirno usede pred hišo, vzame krajdo in na kamnita tla naglas računa: »Od 600 kron, ki si jih dobil, najprej odštejemo 313 kron, ki sem ti jih posodil, tako ti ostane še 287 kron. Ker pa sem ti jaz svetoval, kako moraš igrati in ker si pri igri moje krone položil, je polovica, to je 300 kron mojih. Ben in če sedaj tvoj ostanek soldov pogledamo, vidimo, da ti manjka še zmeraj 13 kron, da mi vmeš ves duh.«

Ko je Luiž to slišal, je vzel na talji sekiro. Zagotovo bi Dorota ubil, če ne bi utekel v dolino. A kaj mu je vse to pomagalo, ko pa je Doro na tribunalu ponovil isti račun z istimi besedami.

Avokat, ki je pripeljal za pričo še eno vaško kvantarco, pa je, kot zmeraj, tožbo dobil. Tako je moral Luiž vse, kot so rekli in napisali, plačati. Ali pa pustiti, da mu gre svet na dražbo. Ko je čez nekaj dni Doro v pijanosti padel z mostu v potok in se ubil, so ljudje rekli, da je dobil vse, kar mu gre po računu.


(29) Ukanje, 1954


96 Toni Bota[uredi]

Toni Bota je bil pri nas edini možakar z križcem, ki so ga na žegnu pokopali z vsemi soldatskimi častmi. Zato ni čudno, da so ga vsi zelo spoštovali in o tem, kar je on rekel, rekel pa je veliko stvari, so govorili še dolgo po njegovi smrti.

Tako je bilo tudi o stvareh, ki jih je govoril o ženskah ali kot je on nimr na glas rekel: »o babah«. Zmerej je poudarjal, da je v življenju kot soldat videl veliko sveta in pri tem spoznal puhno bab, vseh kalurjev. Ker je imel čas in priliko, jih je lahko od blizu in podrobno opazoval. Tako je prišel kmalu do spoznanja, da obstajajo samo dve vrste bab. To je baba hudič in baba angelc.

»Baba hudič, četudi jo oženiš in ji vse nudiš, ti bo le žena. Prijateljica nikoli. Nikoli ti ne bo pomagala, tudi ubogljiva in ponižna ti ne bo. Vedno bo le nase in na svojo ŕt gledala. Tvoje potrebe bo s smehom odklanjala. Zato se pazi, da se s tako babo ne zapledeš.

Če boš dobro gledal, si lahko marsikatero hudo uro prišparaš. Kajti take babe imajo že na zunaj vse puhno šenjou, kot so: špikasta ušesa, krivi zobje, tanka in majhna usta, špikasta brada, moški glas, krevljasti nohti, kosmate roke in noge, zaboden pogled, ščetinasti lasje in obrvi, konjska hoja, ukrivljen križ, odebeljena kolena pa še odspred špikast in odzad širok nos.

Baba angelc pa je ponižna in ubogljiva, možu zvesta in predana prijateljica. Njena dobrota je povsod vidna, v očeh in v nasmehu. Vse na njej je mehko, toplo in prijetno. Kar naprej bi jo gledal in božal. Tudi nekaj materinskga je v njej. Ob njej se počutiš varnega kot pod lindo ob nevihti.

Ma pazi, hudič je zvit, kar si želi, dobi. Zato se tudi v angelsko podobo večkrat spremeni in takrati si nemočen in še bolj opeharjen. Tako je bilo tudi z eno Milaneško. Bila je pravi angelc z rumenimi lasmi. Dobro da sem se eno noč zbudil. Tiho je vstala, odprla predal in ob sveči molila nekaj čudnega. Ko sem pogledal, sem videl, da moli Luciferja.

Zato možakarji, pozor, imejte kot sokolč odprte oči in to si zapomnite: s hudičevo babo se ne da živeti, z babo angelc pa še nekako. Da boste vedeli, to je rekel soldat, ki se nikoli ni pustil pretentati ne od hudiča in ne od angelca.


(15) Kambreško, 1952


97 Konfin[uredi]

Čeprav je bil Lucin bogat kmet, so vsi, ki so z njim konfinjali, vedeli, da premika konfine tam, kjer le more. To nečedno delo se je imel kje naučiti, saj je to delal tudi njegov oče in zagvišno še kdo iz njegove race.

Ko je Nane, ki ni mogla iz postelje, udovela, se je Lucins posebnim guštom lotil njenih konfinov. Prej se tega ni upal, ker ga je že pri prvem poskusu Nanin mož zalotil in s saponom tako po hrbtu udaril, da so ga z njive morali na vlakah odpeljati domov.

Ko je Lucin hotel neke noči zadni konfin premakniti, da bi se s tem pocesiral izvirek na Močili, se je zgodilo nekaj, kar je vrglo na noge celo vas. Sredi noči je namreč od Močile sem prihajalo nenavadno rjovenje, ki je bilo bolj živalsko kot človeško. Zato so ljudje z lominom vzeli še sekire in favče. Ko so prišli prestrašeni tja, od oder je prihajalo le še hropenje, so našli na tleh sključenega Lucina, ki je z levico krčevito objemal kamniti konfin. Desnico pa je imel na štoru pribito z nenavadno vilo. Stokajočega so odnesli domov. Vilo, ki je ni nobeden poznal, pa so prislonili ob zid mežnarije. Šele drugo jutro, ko je mežnar odprl cerkev, je začudeno ugotovil, da je sv. Jurij na oltarju brez vile.

Še dolgo po tem dogodku so ljudje govorili, kako je sv. Jurij zaščitil ubogo Nane pred pohlepnim Lucinom, ki ga je do smrti spominjala desnica, saj je ni mogel več stisniti v pest.


(4) Krstenica, 1952


98 Boškin[uredi]

Najbrž, da nobeden več ne ve, zakaj se tistemu samotnemu kraju pod veliko skalo reče na Boškinu. Enkrat je tam stala majhna, s skalotami zidana hiška, ki pa je danes le groblja, zaraščena z robido. Štorja pa pravi, da je ena naša dekla, ki je v Trstu služila, prišla domov, da bi pankrta rodila. Ko je ta otrok prišel na svet, je bil po telesu ves poraščen. Zato so jo obdolžili, da ga je spočela z Boškinom, z majhno poraščeno gozdno spako. Če je hotela ostati živa, je morala še tisto noč na skrivaj bežati od doma. Otroka, ki so ga od takrat klicali kar Boškin, pa so doma naprej redili. Seveda so delali z njim slabše kot z živino. Ko je le malo odrasel, so ga zapodili od doma in za njim poškropili z žegnano vodo.

Kdo ve zakaj, da se je ustavil ravno na tisti samoti, pod veliko skalo. Tu je potem začel krčiti gozd in obdelovati zemljo. V začetku je živel kar v jami pod skalo. Počasi pa si je s skalotami in zemljo zgradil majhno hiško, krito s slamo. Kako je živel in kaj je vse tam počel, se ni vedelo, ker ga nobeden ni nikoli obiskal. Šele na kresno noč, ko je cimperjeva hči padla v brezno, in ko so svojci v obupu klicali na pomoč, se je pojavil Boškin. Po štriku je odšel v brezno in čez en čas prinesel ven prestrašeno in obtolčeno čečce.

Od takrat naprej so na njega ljudje gledali drugače. Letno je od vsake hiše dobil tudi mernik pšenice ali drugega zrnja. Toda kaj, ko ga je sušica kmalu pobrala, ne da bi le enkrat videl svojo mater, po kateri je tako hrepenel in jo čakal. Krivica, ki jo je zaradi poraščenosti celo življenje trpel, se je nadaljevala še po smrti. Pokopali so ga na neposvečeni zemlji, ob mraku, brez zvonjenja kot kakšnega potepuškega psa.


(45) Feleš – Žarščina, 1950


99 Strašilo[uredi]

Tumbo je naredil strašilo in ga postavil v pešenico, da bi odganjalo vrabce. Pa mu reče sosed, da je njemu bolj potrebno in naj ga zato njemu proda. Ta čas pa naj on straši na njivi. Ker je bil Tumbo skopuh, na to takoj pristane.

Pa pridejo od nekod jagri, ki vse naokoli streljajo. Pa eden še v strašilo poči.

Zvečer je bila njiva brez strašila in brez zrnja, ker so ga vrabci pozobali.

Tumbo, ki je ležal na parah, pa je le imel v žepu en sold.


(42) Brdice pri Kožbani (Brezovk), 1957


100 Pekljač Samsuoj[uredi]

Z eno meseno in eno leseno nogo je dvakrat na leto prištorkljal v vas pekljač Samsuoj. Od morja je prišel po žetvi ob sv. Petru. s hribov pa se je vračal ob sv. Martinu, ko se je pokušalo novo vino.

Od kod je bil doma, nihče ni vedel, ker je na to vprašanje vedno odgovoril, da je doma iz Konušuta.

Čeprav ljudje pekljačev niso radi videli v hišah, so njega sprejemali čisto drugače. Kamor je prišel, je bil dobrodošel in lepo postrežen, kakor da bi prišel eden njih. Seveda pa je imel za vsakega veliko novic in novih zgodb, ki jih je v preteklem letu doživel ali slišal. Tudi otroci so ga radi imeli, saj jim je pripovedoval neverjetne pravce.

Kadar se je ustavil v vasi, je zmeraj spal na skednju ali štali. Ker pa je vlekel fajfo, jo je prej ko je šel k počitku, moral zmeraj pustiti v hiši, ker so se ljudje bali, da ne bi ponoči zagorelo.

Čeprav je bil kripelj in siromak, je videl veliko sveta. Hodil je od morja do visokih gora. Vsak dan je bil drugje. Vse premoženje je nosil na hrbtu v flanelastem žaklju. Če je koga posebno cenil, mu je v spomin zrezljal pušpanovo fajfo.

Ko je bil zadnjič v vasi ob sv. Martinu, je pustil v eni hiši culo volne, ki jo je dobil za molitev nekje v hribih. Takrat je tudi rekel, da je postala zanj tudi volna pretežka in da jo bo zato drugič vzel. Pa ga ob sv. Petru ni bilo na spregled, pa tudi ob sv. Martinu ne. Čez en čas pa je stražmojster, ki je bil o teh stvareh poučen, povedal, da je bil Samsuoj najdenček iz Kanala in da so ga lansko zimo dobili zmrznjenega v eni kleti v Tržiču.

Čeprav je bil revež, so pri njem dobili denar in pismo, v katerem prosi, da bi s tistimi soldi postavili v Kanalu znamenje v spomin na njegove starše, ki jih v življenju ni nikoli spoznal.


(10) Podravne, 1955


101 Bureš[uredi]

Če so hoteli kažotarji preživeti, so morali najmanj pol leta pridno delati pri drugih. Toda dela ni bilo lahko dobiti. Edini, ki ga je vedno dobil, je bil Vanet, ker je bil pravi bureš. Zaradi njega so zato morali tudi drugi delati čez svoje moči. Tisti, ki pa tega niso zmogli, so dobili dosti manj gerunge. Ali pa jih drugič niso več najeli. Iz tega razloga ga kažotarji niso marali in so zato komaj čakali, da se mu maščujejo.

Prva prilika je bila dana, ko je moral mlinar za nekaj dni k bolni sestri v Trst. Že tisto jutro, ko je odšel, so najbolj zagreti poiskali Vaneta in mu rekli, da je mlinar pred odhodom naročil, naj vse kamne z grobije preloži na drugo stran voznice. Vanet se je kot vedno takoj lotil dela na groblji, ki je bila zagvišno velika kot pol mlinarjeve hiše. Po treh dneh trdega dela, ko je še malo manjkalo, da bi delo končal, mu je balota zmečkala prst. Tako je delo moral prekiniti. Ker pa je hotel mlinarja ukontentati s končanim delom, je zaprosil soseda, da mu pomaga. Ta je s tem imel nenavadno srečo, saj je prav na dnu groblje našel zemljen lonec poln zlatnikov. Tega menda ni nikomur pokazal. Toda od kod njemu, kažotarju, toliko denarja, da je lahko odkupil kmetijo, ki je šla na boben? Vanet je zaradi te novice zbolel. Še huje pa je bilo, ko se je mlinar vrnil in ni hotel razumeti špasa. Hudoval se je in očital Vanetu, da je brez njegovega dovoljenja hodil po njegovem svetu in delal to, kar mu on, kot gospodar, ni nikoli naročil. Pa še zlatnike mu je očital, ki jih ubogi Vanet ni niti videl. Kljub temu je mlinar od njega zahteval, da grobljo ponovno preloži, ker na tistem mestu, kjer sedaj stoji, namerava postaviti senik.

Vanetu navsezadnje ni šlo le za izgubljeni čas in gerungo. Šlo mu je tudi za to, da bo znov počel nekaj, kar je že opravil. Predvsem pa ni prenesel posmehovanja in zvadljivk, ki so padale na ta račun. Toda mlinar je bil neomajen. Odstopil je le toliko, da je Vanet lahko kamenje z groblje valil v grapo in da mu je za to delo dal hrano in pri vsakem pštu še budlč cividina. Če je po tem kdo v vasi kaj nekoristnega počel, so ljudje rekli, da preklada grobljo.


(13) Avško, 1953


102 Uodet-Uo[uredi]

Uodet-Uo iz Vrtače, ki je bil cuksfirer, je bil daleč naokoli najboljši iskalec vode. Če je ni on izbajdal, potem je zagotovo ni bilo. Imel pa je posebno bajdalco iz drena, ki jo je vedno urezal ob ta pravi luni, ob ta pravi uri in pri ta pravi vodi. Kadar je vodo našel, je naglas rekel: Uodet-Uo. Zato so ga tudi tako klicali in poznali. Ko pa so se dokopali do vode, se je vedno do mrtvega napil žganja. Toda le čeriešnjevega in tisti, ki ga niso imeli, soga pač morali drugje dobiti.

Da bi našel tudi mokro šufeco, so daleč naokoli vedeli. Ko pa so o tem vpričo njega tudi govorili, mu je vedno dobro delo. Le o tistem, kako je iskal vodo na Banjšicah, ni hotel slišati.

Govorilo se je, da je nekoč šel na obisk k strnični na Banjšice. Ker so veliko popili in pojedli, je Uodet-Uo hotel tudi tam pokazati, kaj zmore. Izpod kamižole je vzel bajdalico, ki jo je imel vedno s seboj, in šel okoli hiše. Čez en čas je začel kričati, da je pri orehu našel vodo. Opotekaje so vsi pritekli na berjač. Gospodarju je takoj naročil, naj začne kopati. Ker pa se mu je ta posmehoval in mahal z rokami, mu je rekel, da če vode ne bo, da bo svojo bajdalco na ognjišču zažgal in da ne bo nikoli več bajdal. Ker je bil tako prepričljiv, so začeli kopati. Toda prav kmalu so naleteli na flaškon poln žganja. Presenečenje je bilo veliko, ker nihče od domačih ni vedel, ne kdo ne kdaj bi ga zakopal.

Seveda je Uodet-Uo držal besedo in bajdalco zažgal. Nihče pa ni vedel, če je držal tudi besedo, da ne bo več bajdal.


(41) Gluho Vrhovlje, 1956


103 O bolehni oštirki[uredi]

Živel je bogat oštir s še bogatejšo ženo, ki pa je bila zmeraj bolna. Zato je pogosto potoval, da bi dobil zanjo pravo rcnijo. Ko je zvedel, da ima en pastir v Krntnu tako zel, ki vsakega takoj ozdravi, se je takoj odpravil tja. Pa na poti sreča muzikanta, ki mu v pogovoru pove, da je namenjen prav v njegovo ošterijo, kjer prireja oštirka, ker ni moža doma, zabavo. Ker oštir pripovedi ne verjame, ga muzikant povabi s seboj. Ko prideta zvečer pred ošterijo, se že sliši iz nje petje in muzika. Da bi oštir neopazno prišel noter, zleze v muzikantov žakelj in muzikant ga odnese v hišo. V ošteriji se usede v kot zraven žaklja. Oštirka takrat ravno pleše in poje:

»Moj mož je šel v Krntn, dab ga ne blo več sem.«

Muzikant nato potegne z lokom po žaklju in zapoje:

»Sliši, sliši žakelj ti, kaj ta ženska govori.«

Nakar še oštir v žaklju zapoje:

»Bog lonaj tebi, muzikant, ki v žaklju prinesel pravo si medežijo.«

Nato skoči iz žaklja in ženo z gajžlo tako premlati, da je spodnjica na trakove šla. Od takrat ni nobeden več slišal, da bi bila oštirka bolna.


(13) Avško, 1953


104 Tm, čir ueda kamen dol ulieče[uredi]

Buteš, ki je imel škrš pamet, je glih na kresilo začel tieuendan okuol laufat in zjat, da gredo Benečani raubat žuau. Ldje so se spogledual an cingal z glauami, an so misnli, da ga nazaj nuos luna.

Ko so se zvečer pastirji uernili, se je pokazalo, da je Buteš s škrš pametjo, miel ražuon. Poviedal so, da so Benečan tm, čier ueda kamen dol ulieče, pršli past na naš krej. Ker pa so jim pastirji s silo branli, je pršlo do barufe. Ko pa so se oni nazaj na soje umkln, so s sebuoj odpeljal še tri naše jenice.

Kr je župan to slišal, je pastirjem še enkrat zažugal, da morejo bolj ahtat, da Benečani z žualjo čez Idrijo ne bodo pršl, ker tm na Laškem je kuga. Pa še tuo jim je poviedal, da tle pr nas drva kradejo, za luon pa po boških še ogenj iz hudobije podtknejo. Na koncu pa je še zaukazal, da tiste tri jenice, ku viejo 'n pa znaje, nazaj dobije. Pastirji so an cajt akuol sebe gliedal, patle pa so jo udarl h Kuosu, najbolj furbastemu kontrabantarju, ki jih je imel tudi največ za uham. Takoj jim je pomuoč abeiču, sevieda, če da bo zatuo, pri nemu adna jenica astala. V rake so udarl in se takoj začel menat, kako bodo ta rieč zuezil. Za prvo so odprl flaškon dabrga čiešpuca. N'ko so jim uha glih prau gariela, so pačas u tm šle pruot Benečiji, ne da bi jeh financ vidl.

Tm na Idriji je Kuos s kaingla zajel uaduo in v nuo usu sol. Kr jo je dobro premiešal, so šli naprej. Kmalu so pršl do prvih žuali. Kuos je dal šenjal, da nej počenije. Patle je sam, na skriuš šu naprej. Kr je prau do njih pršu, je okuol njih malo s slamurnca pošpricu, an se hitro nazaj obrnu. Spotjo, kr je nazaj hitu, je tudi okuol sebe z vejo špricu. Šele kr je do pastirjev pršu, so ti zamierkal, ki Kuos prauzaprau diela. Ni blo tfieba neviem kulko cajta čakat, ko je žuau zaueniela sol an je začela oblizauat. Ad tu naprej je šlo ku po drieti. V turnu še ni odbila pol noči, kr je bila ciela črieda žuali tm, čier uoda kamne dol ulieče.


(17) Volčanski Ruti – Draga, 1954


105 Kar nikoli ni bilo in ne bo[uredi]

Strast po pijači in tobaku podeduješ, kot vse druge slabe in dobre reči, od svojih staršev. Če pa že more tako biti, potem je bolje, da prineseš na svet sušico ali vodenico kot ta prekleta strupa. Ko ni že dovolj teh pogubnih razvad, so začeli še špinjuleti uničevati telo in dušo. Zaradi teh razvad je marsikdo prerano šel za zid. Zmeraj več je tudi kmetij, ki so šle zato na kant.

Zmeraj se bom spominjal besed rancega nonota, ki je bil pameten gospodar, ko je rekel, da ni nobeden tako bogat, da bi bil lahko pijanec. Tudi to je večkrat povedal, kako je enkrat že navsezgodaj prišel k njemu Jop, ki je bil pijanec, in ga prosil bičerin šnopsa, rekoč, da mu ga bo drugič pošteno plačal ali pa odslužil. Ker pa je nono vedel, da za delo ni, solde pa sproti k oštirju nosi, mu je rekel, da mu da dva bičerina, če mu le pove nekaj, kar nikoli ni bilo in ne bo. Jop se malo po bradi popraska, malo klobuk dvigne in začne: »Ko me je zjutraj mrliško petje zbudilo, sem odgrnil slamnasto streho, da sem pogledal, kako je zunaj vreme. Potem sem naročil soncu, naj mi v klobuku speče cajno jajc. Ko sem jih pospravil, sem šel k ureju in pil toliko časa, da sem ga izpraznil, tako, da so ribe morale na drevo po vodo. Potem se odločim, da grem na obisk k rancemu stricu, ki so mu Turki glavo odsekali. Zato pokličem petelina, da me na kljunu odnese na prvi oblak. Ker pa je preveč nizko letel, se je zagozdil v hrastove veje. Ko to vidim, hitro skočim domov po sekiro.

Veje posekam in tako lahko naprej gremo. Niti do prvega hriba ne pridemo, ko pridrvi mimo mene kdove koliko vozov naloženih s točo. To naj bi moral en angelc za kazen božjo zmetati v dolino. Ker pa je bil za tako težko delo sam, me je za pomoč prosil. Ker se mi je naprej mudilo, konje kar odpnem in kar cele vozove s točo dol mečem. Pri zadnjem pa me, spaka, šajt za lajbč prime in me s sabo potegne. Tako letim po zraku, ne da bi vedel, kam bom padel. Pa glej hudiča, a ne padem prav za mizo, na katero je ranjc stric glih pečenega Turka in vino prinesel. Potem sva jedla in pila, ne vem koliko dni in noči.«

Ko je končal, je bil nono tako zadovoljen nad zmišljenico od Jopa, da mu je ofriral kar tri bičerine šnopsa. Le da je pri zadnjem rekel, da ga bo sam na Jopov račun spil.


(31) Šebrjak, 1953


106 Šuošter Francelin[uredi]

Šuošter Francelin ni bil mojster samo za šuolne, ma tudi za druge reči. Ko je popravljal ali delal nove šuolne, je vsakemu, ki ga je imel na piki, podplate tako podkoval, da jih je lahko spoznal, če jih je videl odtisnjene na zemlji, za lastnika je zato takoj vedel. Po zeh znamenjih, ki jih je samo on vedel, je marsikakšno lumparijo sebi v zadoščenje odkril.

Šele na smrtni postelji, ko ni hotel s tako pezo na oni svet oditi, je vse podrobnosti o tem zaupal Žeži, ki mu je takrat stregla. Že tisti dan po pogrebu je baba vse zblebetala. Tako je prišel na mizo ves lajbn. Ljudje so končno lahko slišali, kaj je Francelin s svojimi znamenji na podplatih v dolgih letih odkril. Zvedeli so, da je jagrski čuvaj sam nastavljal lce in da je bil zato Škrin po krivem obtožen in štrafan. Tudi za mlinarja, ki je kot svet Tilh okrog hodil in za katerega je žena večkrat roko v ogenj tiščala, da je pošiten, se je zdaj pokazalo, da Beto ni nobeden drug napuni kot on. Tudi kdo je zmeraj županu kradel zajce in kokoši, se je zvedelo. Ma o krivcu se ni govorilo, ker je bil tudi župan preden svoj prt. Tudi tisti strah, ki je na žegnu križe prekladal, je prišel na dan. Vsi so se nasmejali, ko so zvedeli, da je ta strah bil Čotar, o katerem so mislili, da se sence od dima boji. Le od tistih stopinj pod Žežinim oknom ni nikoli nobeden zvedel, kdo jih je tam pustil.


(21) Močila, 1951


107 Zakreman[uredi]

Zakreman je bil posebnež in čudak. Tak, da mu ga ni bilo para daleč naokoli. Ko so drugi oblekli kapot, ga je on slekel. Ko so obuli košpe, je on hodil bos. Vse je naredil drugače od drugih.

Tako je bilo tudi, ko so drugi hodili k sv. Vidu k molitvi. Takrat je on šel v grapo aldat pred vhodom v jamo Dehna. Vse, kar ga je težilo, je tam pred jamo naglas povedal. Od tam se je vedno vračal potolažen in vesel. Zato je prav kmalu bilo vse več takih, ki so ga posnemali. Vsi, prav vsi, ki so v Dehno hodili, so trdili, da jim je žal, ker Zakremana niso že prej poslušali. Pa so se zato nekateri zbali, da jih bo vse več v grapo aldat hodilo, od koder so jih že davno pred tem nasilno pregnali.

Ko je šel nekega dne Zakreman spet pred jamo, je videl, da se iz nje kadi in da ven prihajajo čudni glasovi. Ker ga to ni prestrašilo, začnejo iz jame ven leteti kamni. Eden ga zadene v piščal, da je bila noga prav kmalu vsa v krvi. Od takrat mu je iz rane kar naprej teklo. To mu je tudi pomagalo, da je šel prezgodaj na oni svet. Pa še takrat, ko ga že ni bilo več, so se prepirali, kje ga bodo pokopali. Eni so bili kar za to, da ga v Dehno vržejo.

Zadnje slabo znamenje je iz jame prišlo neke noči, ko je ven prihajala kot alkermaš svetloba, ki je prej ko je ugasnila, postala kot mavrica. Drugega dne pa se je že začela prva svetovna vojna. Po vojni Dehne v Podpolici ni bilo mogoče več najti. Domačini mislijo, da so jo granate in šrapneli zasuli. Mogoče pa jo bo nekega dne kak Zakreman le našel?


(2) Dolenje Nekovo, 1954


108 O Vanetu kontrabantarju[uredi]

Vanet je bil zagotovo najbolj prebrisan kontrabantar v dolini, zato so ga na Laškem klicali kar Volpe. Znal je to, kar se drugim še sanjalo ni. Kako bi sicer zmogel, da se je takrat ponoči pred financem v trenutku ustavil in bil miren kot kol toliko časa, da se je financ še naslonil nanj in ga potem, preden je šel, še poscal. Ali pa takrat, ko se je čez potoček ulegel, da je financ po njem šel misleč, da je ploh. Je pa njega iskal. Vanet, ki mu je kontrabant prinašal veliko denarja, se je temu, kar so drugi govorili, le nasmihal. Največ, kar je rekel, je bilo to, da je to pač meštir kot vsak drug, da pa je on mojster tega, ker ga opravlja tudi z veseljem.

Ni bilo dneva ali noči v celem letu ali še tako slabo vreme, ki bi Vaneta zaustavilo, da ne bi šel na pot, če je bilo na sračnici dogovorjeno, da mu kdo kaj prinese ali odnese. Nobeden od financev ga vsa ta leta, ko je on deloval, ni videl na delu ob konfinu. Edini, ki je le nekaj imel v rokah, je bil nadfinančni komisar, ki je ob leski pri Idriji dobil boton. Take botone je imel Vanet na žametni kamižoli. Pa je končno le popustil, ker je bilo takih botonov le preveč tu okoli. Vendar mu je v oštariji zažugal, rekoč:

»Če ne gre prvič, gre pa drugič ph u skopc.«

Ker so se domači na Vanetov zaslužek navadili, so hoteli vedno več. Zato je moral vedno dlje in pogosteje prenašati prepovedano blago. Prej je hodil na Laško v Ažlo ali Merso, potem pa tudi v Videm in še dlje. Lepo je bilo, ko je nosil tobak, žefran ali kanelo. Težko pa takrat, ko je nosil peče štofa, kampanone cukra ali žganja. Najhuje je bilo pozimi, če p je bilo treba čez Idrijo. Nekoč je bilo tako ravno ob vahtah. Noge je imel zaledenele, tako, da ni mogel več naprej. Pri prvi samotni hiši potrka in prosi, če se lahko malo ogreje. Na začetku so bili z njim prijazni. Toda ko so ugotovili, kdo je, so ga zvekli ven, ga pretepli in mu vse vzeli. Nato so mu še rekli, da naj še pride. Seveda tam mimo ni šel več nikoli. Podobno je bilo nekoč tudi na Colu. Na nekem skednju so barantali za ceno hercegovca. Bili so trije iz teh krajev in kupili so ga veliko. Toda ponoči, ko so se s kalešem vračali, so jih na samoti počakali in jih napadli. Pobrali so jim ves tobak. Vanetu se je zdelo, da so bili isti, ki so jim ga prodali. Bogve kolikokrat so ga tako nazaj dobili. Furman, ki jih je še najmanj dobil, je od strahu s kalešem pobegnil in jih na cesti pustil.

Beščade so res samo za lovljenje ptic, a na kakšno, ki je dobro namazana, se lahko prime tudi kaj drugega. In na eno od teh se je nalepil Vanet, ko je najmanj pričakoval. Pride k Vanetu strnična, pa mu pove, da je V Kanalu ena bogatinka, ki je pripravljena trikrat preplačati, če dobi tak laški štof, ki ga ob shodu rabi. Enako velja za nekaj ducat melic žefrana. Ponudba je bila res vabljiva. Pa še nova bogata stranka, ki bo gotovo še kaj naročila. Zato se Vanet še posebno potrudi. Tako, da je imel doma blago dosti pred dogovorom. Strnična, ki je tudi preprodajala prepovedano blago, se je z gospo v Kanalu dogovorila o prihodu Vaneta.

Bil je meglen dan in rosilo je. Prav tak, kot mora biti za taka dela, je razmišljal Vanet. Ko je v posebni sobi razložil vse blago in ko je že v drugo prešteval dobljeni denar, se odprejo vrata. V sobo počasi in nasmejano stopi nadfinančni komisar v novi divizi in reče:

»Pa je le pršu ph u skopc!«


(27) Velendol, 1955


109 Potaška[uredi]

Vsi so poznali Potaško, saj je obredla vse hiše pri iskanju potaša. Če ga je le dobila, ga je v škafu prinesla domov, ga skrbno presejala in shranila. Ko pa je nucala kak sold, si je na glavo naložila škaf in odšla k botegarju u Konu. Ta ga je redno odkupoval za lug in za pelniti. Največ pa je dal za čisti potaš iz lipovega in leskovega lesa, ki ga je lifral enemu gospodu v Trst.

Tako je enkrat naneslo, da je Potaška šla u Konu glih takrat, ko je dacar iz Gorice pregledoval karte oštirjem in botegarjem. Ko se je glih odpravljal s kalešem domov, pride mimo Potaška. Pa zapiha čez most rahla sapa in ves potaš, ki je gledal iz škafa, odpihne naglih v dacarja. Njegova črna obleka in cilinder sta bila v trenutku siva. Prav tako tudi obraz. Potaška, ki ni vedela, čemu se Kanalci smejejo, je, ne da bi se ustavila, šla naglih k botegarju, ki se je od smeha za trebuh prijemal. Ker je bil na dacarja tudi sam jezen, je Potaški navrgel toliko soldov, kot da bi mu tri škafe potaša prinesla.

Seveda pa se stvar ni tukaj končala. Dacar je moral po pomoč k špecjarju, ker mu je potaš šel v oko. Medtem ko mu je špecjar spiral oko, je en pes tako splašil dacarjevega konja, da je zdirjal s trga. Šele po ne vem kolikem času je kovaču ratalo, da ga je nazaj pripeljal pred špecerijo. Dacar je bil tako jezen, da je rekel, da ga v Konu ne bo več. Pa se je moral še tisti dan vrniti, ker se mu je na prvem klancu snelo kolo.

Kadar se je potem pojavil v Kanalu dacar, so ljudje rekli:

»Kje pa je danes Potaška?«


(15) Kambreško, 1957


110 Kako je Cuca ratala Angelca[uredi]

Od jutra do noči, dan za dnem, leto za letom je Tonč pletel, kar so drugi naročili. Delal je vse, kar ga je nono kot puopča naučil. Njegov svet je bil majhen. Reka, kjer je nabiral bake, in borjač, kjer je pletel. Cuci, ki mu je gospodinjila, je bil pokoren. Čeprav je bila hudobna, kači podobna. Slabo je zanj skrbela. Povrhu pa mu je še vse denarce, ki jih je zaslužil, vzela.

Ker so bila vsa leta enaka, Cuca pa vsak dan bolj hudobna, je Tonč zmeraj bolj obupaval. En lep dan pa je iz vsega šibja, ker ga je premogel, spletel zelo velik tulec za lešnike. Ko ga je končal, je Cuci zažugal, naj ga nikar ne odpira in vanj pogleda, ker bi lahko kaj ven skočilo. Ko je šel Tonči k počitku, je Cuco radovednost gnala, pa je šla pogledat. Že to jo je razjezilo, ko ni vedela, zakaj je tako velik tulec spletel. Bogve, čemu in komu je namenjen? Z jezo ga je odprla in vanj pogledala. Ker ni ničesar videla, ven pa tudi ni nič skočilo, vanj zleze. Takrat pa se tulec zamaje in se skotali po strmini. Udari v kamen, preskoči grmovje, prileti v kopo, se zavali čez njivo in naravnost v reko pade.

Kdaj in kako je Cuca domov prišla, nobeden ni vedel. Nekaj dni je zaprta ležala v kamri. Nato pa je kot prerojena ven prišla. Od takrat naprej je bila dobra, ustrežljiva in z vsemi prijazna. Zato je Tonč verjel, da je Cuco skupaj s tulcem odpeljal po reki navzdol nihče drug kot sam peklenšček. Ta, ki mu sedaj gospodinji, še njena sestra ne bi mogla biti. Če verjamete ali ne, Cuce od tistega dne, ko je v reko padla, ni bilo več, kajti za Tonča je bila odslej Angelca (Angel-ca).


(7) Senik, 1952


111 Ajba[uredi]

Tisti dan niso Ajbi zvrtali uhe, da bi bolje slišala, ampak, da bi ji nataknili nove rčinje, ki jih je kupila v Gorici nona Zefa. Ko so ji vrtali uhe, je tako kričala, da so sosedje v grapi pod hišo mislili, da koljejo prešiča, pa čeprav so vedeli, da ga ob vahtih Jokavniki še nikoli niso.

Tudi potem, ko je bilo vse končano, in ko se je Ajba z ročinjami v ušesih ogledovala v špeglu, ni in ni nehala jokati. Solze, ki so ji brez prestanka tekle po hladnih licih, so kapale in se vpijale v rdeče krilo. Ajbin jok in hlipanje je spodil tudi mačka, ki je spal na ognjišču. Kmalu se je iz hiše pobral tudi pes Turko, ki je glodal zadnjo kost pod mizo. Le kos, ki je bil zaprt v čajbi, jo je moral poslušati. Zato ji je zažvižgal najlepšo pesem, pa ni nič zaleglo. Ajbine solze so premočile celo krilo in zato začele padati na kamnita tla. Miš, ki je za mortalom glodala kos špeha, je videla, da ne kaže nič dobrega, zato je skozi špranjo smuknila na borjač. Ajbine solze so že napolnile celo hišo in izbo. Kosu, ki je že zdavnaj nehal peti, se je posrečilo, da je odprl čajbo. Skozi dimnik mu je uspelo pobegniti na prostost. Ajbine solze so sedaj začele špricati skozi vse špranje v hiši. Zidovi so se začeli krušiti, kot da bi jih od znotraj razganjala neznana sila. Še pred nočjo so se zidovi tako namočili, da so se posuli, sesedla se je tudi slamata streha. Tako so solze zdaj začele teči v dolino kot močna reka, ki je pred seboj valila kamenje in grušč. Ajbe od tistega dne ni več nihče videl. Govorilo se je, da so jo solze potegnile v brezno. Zato danes na tistem mestu izvira potok Ajba.


(20) Bevčarji pri Kambreškem, 1954


112 Škurjet[uredi]

V tistih davnih cajtih so ljudje živeli še brezbožno, zato so jih tlačile različne bolezni in lakota. Od cajta do cajta pa je prišla, bogve od kod, še kakšna neznana bolezen. Tako je v tistem pregrešnem življenju ljudi kar naenkrat napadel škurjet. ljudje so se eden drugega bali in se zato skrivali, da ne bi dobili te hude bolezni, ki ti spremeni žuet.

Škurjet je tako frderbal tudi obraz lepi mlinarjevi hčerki, ki je imela bogatega ženina v drugi dolini. Ko pa je ta prišel ponjo z velikim spremstvom in videl njen razorani obraz, se je tako prestrašil, da je zbežal in ga od takrat ni bilo več videti.

Dekletu ni pomagal ne jok in ne molitev. Prav tako tudi ne mlinarju, ki je povsod iskal ta pravo arcnijo. Pa je ni bilo mogoče nikjer najti.

Slučajno zve za to nesrečno lepotico en furlanski dohtar. Zato ji sporoči, da naj takoj pride k njemu. Mlinar, ne da bi čakal, osedla konja in jo odpelje k njemu. Posalo je nekaj mesecev, ko se neke nedelje ob mlinarjevi hiši ustavi gospojska karoca. Iz nje stopi nasmejana, ozdravljena hčerka. Veselja ni bilo ne konca ne kraja. Seveda je mlinar na dohtarjevo prošnjo takoj pristal na ohcet. Takrat so pospravili na stotine pečenih rac in spili na desetine karatelu vina. Gobanc pa je bilo toliko, da se jih ni dalo prešteti.

Odkar je bil mlinarjev zet, je dohtar spotoma zdravil tudi naše ljudi tam okoli. Zato tudi ni bilo več slišati, da bi se še kdaj pojavil škurjet.

Pa tudi kapelica ob mostu, ki jo je mlinar postavil v čast Marije Starogorske, je najbrž še najbolj pomagala.


(28) Velendol, 1952


113 Sedemrka[uredi]

Njega dni je živela revna mati s sinom edincem. Moža je že davno kuga vzela. Ker je bil sin krepak in pogumen najmanj za tri svoje vrstnike, so ga za Sedemrok klicali.

Na sv.Vida dan, čeriešnje so ravno rdečele, ko so od Kobališča sem prišle novice, da tam okoli že od jutra lovijo vojaki mladeniče za najemniško vojsko. Ko Sedemrok to zve, svojim sovrstnikom naroči, naj se skrijejo, kamor morejo, najbolje pa v Podrobno jamo, kamor zagotovo se nobeden ne bo upal priti. Sedemrok pa je kot maček splezal na najvišjo lipo, od koder je lahko opazoval okolico.

Čez en čas res pridejo vojaki na konjih. Bobnar prebere povelje grofa Robata. Nato začnejo iskati mladeniče po hišah. Ker se žena boji za moža, izda skrivališče. Vaščanom nato častnik naroči, da vozove slame odpeljejo v Podrob. Tam jo zmečjo pred jamo in zažgejo. Prav kmalu so mladeniči kot jazbeci prileteli na plan. Vojaki so jih z lahkoto polovili, uklenili in jih v županovo klet zaklenili.

Ko so se nato vojaki najedli in žganja napili, so utrujeni na travnik polegli. Sedemrok je sedaj takoj hotel, da z njimi s silo opravi. Pa se je hip nato premislil in jih raje na lažji način pregnal. Od čebelarja si je med sposodil in ga po spečih vojakih in privezanih konjih polil. Učinkovalo je hitro in uspešno. Konji so prvi začutili čebelja žela. Z glasnim rezgetanjem in poskakovanjem so se s silo rešili vezi in se nato v diru pognali v dolino. Isto so potem storili vojaki, le da so od pijanosti bili dosti bolj počasni in okorni. Sedemrok je nato iz kleti rešil sovrstnike. Če so se vojaki vrnili po mladeniče, ni vedel nobeden.


(29) Ukanje, 1954


114 Znamenje pet čeča[uredi]

Ena Idrka si je v dolini sposodila trinajst zrn pšenice, jo posejala, požela in semlela. Iz moke je zamesila testo, iz njega je spekla pet hlebov kruha. Prav toliko, kot je imela čeča. Vsaki je dala po enega.

Najstarejša ga je takoj vrnila materi, rekoč, da ga je ona najbolj potrebna, ker pri hiši največ in najbolj težka dela opravlja. Druga čeča ga je s krušaricami odnesla na trg in ga tam prodala. S soldi si je kupila belo velo za poroko.

Tretja ga je razrezala na šnite in ga razdelila med reveže in pekljače.

Četrta hči pa se je skrila na okril in ga na hitro pojedla, ne da bi košček dala mački, ki je ob njej mijavkala.

Peta, najmlajša, pa se je s hlebom v culi napotila k morju. Sedem dni je hodila in živela od kruha in vode, dokler ni prišla v porto. Tam je delala najbolj umazana dela, samo da je preživela. Končno je nekega dne le srečala bogatega gariba. Ker je bila lepa in mlada, jo je z rdečo barko odpeljal čez morje v črni svet.

Po mnogih letih, ko je obupana mati že mislila, da je hči izgubljena, dobi leseno škatlo, v kateri ji ta pošilja čisto zlato v teži kot tisti hleb črnega kruha, s katerim je šla takrat na pot. Ker pa se je materi zdelo, da ni vredna tega darila, se odloči, da ga podari cerkvi za dobre namene. Ko pa ga tisti dan tja odnese, jo na poti napadejo rauberji, ki ji vzamejo zlato, njo pa ubijejo.

Na tistem krvavem mestu so potem hčere postavile kamnito znamenje, ki so ga imenovali »Pet čeča«.


(2) Dolenje Nekovo, 1954


115 O nosni ženi[uredi]

Nosnost ženske se je zmeraj skrivalo pred mularijo. Če je bila katera noseča, so za to rekli, da je pojedla mak, ko pa je rodila, so rekli, da se ji je podrla peč.

Tudi na hrano so gledali. Bog ne daj, da bi pojedla nosna žena jajce z dvema črnjakoma. Zagotovo bi rodila dvojčke, ki pa so se jih vsi zelo bali. Isti učinek naj bi imelo korenje z dvema ali več koreninami. Enako drugi sadeži, ki so zrasli v dvojčka. Dostikrat so bile nosnice zelo uboge. Če so preveč jedle, so jim žugali, da bojo rodile požeruha, če pa premalo, so rekli, a bo zagotovo jetkar. če pa je kaj več popila, so že videli, da bo otrok pijanec.

Da bi porod prav potekal, so se nosnice priporočale sv. Ani. Tudi zmeraj napol odprte vrate kambre bi pomagale k lahkemu porodu. V tem času tudi ni smela na obiske ne na pogrebe, niti v mlin. Tudi sadja z lojtrami ni smela obirati, še manj pa luščiti fižol ali bob, ker bi vsa ta dela slabo vplivala na otroka. Tudi grom ali nevihta je ni smela dobiti zunaj. Če bi stala pod mostom, bi se ji lahko najhujše zgodilo.

Prav tako so stare žene odsvetovale, da bi nosna žena naredila tisto, kar si takrat najbolj želi. Tako je bilo namreč pri županovih, ko so žrebe dobili. Nosna nevesta si je nadvse želela, da bi ga pogladila in to je na skrivaj tudi naredila. Zgodilo pa se je prav tisto, na kar so jo opozarjali. Rodila je otroka, ki je imel na eni nogi konjsko dlako in eno oko rjavo kot tisto žrebe.


(16) Avško, 1950


116 Pravca o žleht babi[uredi]

Na Gadovi skali je imela hišo žleht baba. Da je bila žleht in skopa, si lahko že od daleč videl. Drevesa, ki so rasla okoli hiše, so se proč od nje nagnila. Tam okoli nje nisi nikoli slišal ptičjega petja, ne videl metulja ali srečal zajca, niti veverice. Tudi potok, ki je nekoč proti hiši tekel, se je v drugo smer obrnil. Sonce je bilo nanjo tako jezno, da več kot pol leta ni obsijalo njene hiše. Luna, ki je bolj mehkega srca, pa je zato raje prosila oblake, da takrat, ko je mimo šla, da so njeno hišo zakrivali, da je ne bi videla.

Zaradi njene žlehtnobe in skoposti se je vse proti njej obrnilo, tako ji je tudi seme slabo kalilo, drva na ognjišču niso gorela. Še kruh ji ni hotel vzhajati in ko ga je v krušno peč dala, ga je zmeraj prežgala. Zelo bujno pa so ji ob hiši rasle koprive in robida in v vrtu je imela zmeraj veliko plevela, čeprav ga je pridno plela. Tudi miši in podgane so se v hiši namnožile. Z mačkami je slabo ravnala in jim tudi jesti ni dala, zato so odšle k dobrim ljudem.

Samo eden, ki je moral njeno žlehtnobo in skopost prenašati, je bil njen mož. Zato so mu eni rekli trpin, drugi norec. Čeprav je ta trpin in norec dobro vedel, da je žleht baba v hiši kot črv v vtramu, jo je kot božjo pokoro jemal, ki mu je na pleča naložena, pa jo je zato potrpežljivo prenašal.

Ker je svojo hudobijo prav vsem pri hiši razdajala, jo je nekega dne tudi staremu petelinu. Kar naenkrat se je odločila, da je dovolj lenuharjenja, svobode in tropa kur, ki jih je gospodovalno cele dneve gonil po borjaču. Zato ga je v čajbo zaprla in ga je že videla pečenega za Martina. Petelin je takoj vedel, kaj žleht baba z njim namerava. Zato se je nekega dne, ko ga je hranila, potuhnil, nato pa ji je skočil na glavo. S kremplji se ji je zaril v lase in jo spotoma kljuval. Tudi če je kričala in mahala z rokami, petelin ni odnehal. Ker od krvi ni več videla, je brezglavo tekala naokoli, dokler ni padla tako nesrečno, da se je ukleščila v drenovo rogovilo z glavo navzdol. Nič ni pomagalo njeno neusmiljeno kričanje, ne klicanje na pomoč. Še potem, ko je odmolila, ni bilo nikogar zdraven. In ker zaradi njene hudobije jo ni prav nobeden pogrešal, je tam tudi ostala in se posušila kot hruška v pajštvu. Da bi jo kdo snel, se ni nikoli slišalo. Morda pa še vedno tam visi pri Gadovi skali.


(29) Ukanje, 1952


117 Desetinica[uredi]

Ubogemu, v grapi živečemu flegru, se je na petek, kot so napovedovale viednce, rodila deseta hči. Že drugih devet je bilo več dni v letu lačnih kot sitih. Pa tudi pajone niso imeli kam več položiti. Dobro, da je bilo v štali še nekaj prostora, ko je telica proč prišla.

Že pri krstu je Desetinico zaaral svojak iz Praprotišča. Da bo fleger držal besedo, mu je svojak v dlan porinil en sold. Hlapec pa mu je še prinesel tri mernike turšce.

Fleger ni več vedel, kaj naj naredi, da bo preživel družino. Drva ni mogel več sekati, ker je imel gozd v pantu. Za delo pri svojakih pa so plačali le tako, da si lahko pri njih jedel. Dobro, da so otroci skoraj vsak dan flegarili pri drugih. Če drugega ne, so si zaslužili za hrano.

Ko je zima še bolj stisnila k tlom slamnato streho in je bil lonec na ognjišču prazen, je fleger le šel k svojaku v Praprotišče. Lagal je, da Desetinica, čeprav ima pet let, že vsa hišna dela opravlja in da jo zato po vsej sili hoče trgovec z lesom. Ponujal da mu je zanjo kar deset goldinarjev naprej, ki jih je on tudi na mizi videl in preštel. Svojak se seveda ni pustil, da bi ga fleger stisnil v kot. Zato mu reče, da so trije merniki turšce in en sold vredni v stiski vsaj polovico tistega, kar ponuja trgovec z lesom. Če pa Desetinica za Božič k njim pride, mu sedaj da še drugo polovico, to je pet goldinarjev.

In tako je morala Desetinica, ne da bi dobro vedela zakaj že za Božič k svojaku. Vendar gobance tiskrat še poskusila ni. Čeprav je bila dosti manj lačna kot doma, se ji ni dobro godilo. Vse so lahko z njo delali. Posebno svojak. In za vse je morala molčati in trpeti. Dolga leta sta gospodar in gospodinja na njen račun počivala in dobro živela.

Pa je prišla huda ura tudi zanje. Kar naenkrat je gospodinjo madron pokončal. Ko je šel svojak en dan na semenj in se je ponoči s konjem domov vračal, so ga pod Britofom neznanci počakali in ga s kauci dobro premečkali in mu ves denar vzeli.

Ko so ga drugi dan našli, ni mogel na noge. Tako je bilo z njim tudi doma. Nič več ni mogel sam opravljati. Kot kača se je plazil po hiši. Hlapci in dekle so začeli po svoje delati. Le Desetinici se je, tak, kot je bil, smilil. Neke noči je končal pod mlinskimi kolesi.

Vse, kar je za njim ostalo, je povirbal sin, ki je v mestu študiral. Sedaj ko je bil doma in se kratkočasil, se je pijan spečal z Desetinico. Rodila mu je dva zdrava sina. Ko jih je prvič videl, je rekel, da jih bo kot pri Flegrih v grapi.

Kmalu je v maušu in pijači vse zapravil in tako kmetijo spravil na boben. Ko se ni več vrnil v dolino, so rekli, da je odšel v Ameriko. Desetinica se je z otrokoma naselila v mlinu. Novemu gospodarju je plačevala fet. Z mletjem pa se je preživljala. Pa pride v dolino vojska. Kdo ve zakaj? Vse skednje zavzamejo in vse naokoli pomažejo. Ko pa granadir pride v mlin, ne more od Desetinice oči proč vzeti. Čeprav se ne znata sporazumeti, kar naprej okoli nje hodi in ji po francosko bogve kaj govori.

Neke noči odide vojska s konji in z njo tudi granadir. Kmalu Desetinica spozna, da ni več sama. Spet rodi dva sina. Oba sta črna kot granadir, ki je na Bovškem svinc v glavo dobil.

Turšce je vse več in Desetinica komaj dohaja vseh opravil. Pa pride en dan Karnjel, da ji mlinski kamen sklepa. Ker je bil pripraven za vsa dela, kar pri Desetinici ostane. Sedaj, ko je on mlin opravljal, se je ona lahko več z otroki ukvarjala. Ni bilo leto naokoli, ko je Desetinica v drugo rodila dvojčka, le da tokrat dve hčerki. Ker je bil Karnjel priden, je ob vodi obnovil zapuščeno hišo, v katero se je številna družina preselila. Ker je bilo v mlinu zdaj več prostora, je vanj vgradil še stopo. Tako je bil tudi zaslužek večji. Ob kresu so zopet čakali naraščaj. Desetinica tudi tokrat ni zatajila. Rodila je puobča in čečco. Tako je bilo zdaj pri hiši že osem otrok, pet puobov in tri čeče.

Oba sta noč in dan delala pa še jim ni šlo tako, kot sta si želela. Prav ob prenapornem delu je Desetinica zgubila nerojenega otroka. Tako, kot se pogosto zgodi v tej dolini, je reka ob obilnem deževju prestopila bregove. Kazalo je, da bo poškodovala in zalila mlin.

Karnjel se je trudil, da bi to preprečil. Toda sila vode ga je premagala. Drugi dan so ga našli na bregu z obrazom v pesku.

Desetinica, kot da bi bila iz mlinskega kamna. Tudi ta nesreča je ni strla. Popravila je mlin in delala v njem. Dva sina sta ji pri tem pomagala.

Pa pride en dan nazaj vojska v dolino. Kaj jo je sem prignalo, nobeden ni vedel, niti vprašal. Ljudje so Svoje delo naprej opravljali. Le da je bilo z vojsko več drugega dela. Po hišah so pijačo in svinino kupovali ter s tobakom prekupčevali. Pa pride neke noči v mlin stražar, ki je tudi mlinar bil ob Labi.

Hoče videti mlin in se pogreti. Ko se Desetinica v obraz njegov zagleda, jo po celem telesu nekaj mrzlega in potem toplega spreleti. Oba sta prav kmalu vedela, da sta se našla prav tu dva, ki sta se tako dolgo iskala. Iz ljubezni se je v prvem spomladanskem ščipu rodila Desetnica.


(30) Bajti, 1951


Pripovedovalci[uredi]

  • Bajt Liza, 1894, Pri Brkadurju, Golo Brdo 5-(34) 55, 56, 68, 78
  • Bajt Peter, 1892, Pri Brkadurju, Golo Brdo 5-(33) 54, 80
  • Boltar Marija – Marjuta, 1885, Spod lodra, Krstenica 54-(4) 22, 97
  • Drnovšček Ignac, 1892, Pri Klemenovih, Vrtače 78-(24) 39, 52
  • Erzetič Katerina, 1875, Pri Brzonovih, Brdice pri Kožbani 8-(42) 99
  • Erzetič Marcelina – Marička, 1910, Pri Lajnarjevih, Brezovk `7-(40) 34, 58, 110
  • Faletič Antonija, 1898, Pri Toninih, Livške Ravne 17-(18) 11, 31, 32, 59, 94
  • Fikfak Jožefa, 1869, Pri Čargovih, Slepo Vrhovlje 6-(37) 13
  • Gabrijelčič Ivan, 1893, Pri petelinu, Žarščina 11-(6) 28, 47
  • Gabrijelčič Katarina – Tina, 1892, Pri petelinu, Žarščina 11-(39) 12, 35
  • Jerman Avguštin – Jušto, 1901, Perkonovi, Močila 2-(21) 67, 84, 106
  • Jerončič Veronika, 1883, Pri Veroniki, Ukanje 6-(29) 2, 24, 75, 95, 1 1 1, 1 1 6 1
  • Jerončič Roža, 1870, U strme, Senik 2-(38) 17, 57
  • Kamušič Anton, 1908, Bukinovi, Slepo Vrhovlje 4-(41) 33, 102
  • Klemenčič Martin, 1863, Pri Martinovih, Avško 8-(13) 26, 27, 43, 44, 69, 90, 101, 103
  • Krajnik Štefan, 1880, Pri Bucinu, Draga – Volčanski Ruti 4-(17) 74, 77, 85, 91, 104
  • Lašček Andrej, 1895, Pri Jernejčku na Rogu, Kambreško 70-(15) 6, 96,109
  • Lovišček Florjan, 1885, Plaunkovi, Dolenje Nekovo 35-(3) 82, 88
  • Lovišček Marija – Marjuta, 1899, Plaunkovi, Dolenje Nekovo 35-(2) 18, 107, 114
  • Lovišček Marko, 1889, Plaunkovi, Dolenje Nekovo 35-(1) 10, 72
  • Lovišček Viktorja, 1901, Pri Dugarjevih, Avško 2-(14) 14, 15, 41, 42, 49, 81
  • Luiž Jože – Luiš, 1905, Pri Luiževih, Slepo Vrhovlje 8-(9) 9, 92
  • Matelič Marija, 1901, Pri Frkajžu, Livške Ravne 7-(19) 60, 76, 86, 87
  • Matevžič Agata, 1887, Pri ščurkovih, Krstenica 57-(5) 20, 65
  • Mišček Antonija, 1883, Pri Pauščah, Mišček 4-(32) 36, 53, 93
  • Mugerli Andrej, 1899, Mežnarjevi, Čolnica 74-(12) 7, 23, 30
  • Namar Zofija, 1906, Pri Tončevih, Bevčarji 4-(20) 40, 50, 111
  • Perkon Tonin, 1895, Blajševi, Močila – Podbreg 95-(36) 83
  • Perkon Valentin – Tinc, 1889, Pri Šmončevih, Podravne 56-(10) 19, 21,25, 29, 61, 79, 100
  • Pregelj Ivan – Zanet, 1902, Pri Feležu, Feleš – Žarščina 5-(45) C, 46, 62,, 63, 89, 98
  • Sitar Karlo, 1896, Pri Menih, Senik 13-(7) 5
  • Strgar Marija – Mica, 1878, Pri Strgarju, Avško 4-(16) 48, 115
  • Velišček Anton, 1897, Pri Šmonerovih, Velendol -(27) 4, 16, 70, 108
  • Velišček Frančiška, 1893, Pri županovih, Zapotok 2-(22) E, G, 1, 3, 66, 73
  • Velišček Roza, 1896, Pri Debenjevih, Šuinki – Debenje 1-(23) 51, 71
  • Velišček Viktor, 1893, Pri Šmonerovih, Velendol -(28) 112
  • Velušček Anton, 1882, Pri Zagorčanu, Bajti 5-(30) A, 117
  • Žbogar Anton, 1899, Pri Žbogarju, Velendol -(25) A, D, F, 64
  • Žbogar Matilda, 1900, Pri Žbogarju -(26) 37, 38
  • Žnidarčič Franc, 1904, Pri Matičevih, Šeberjak 11-(31) 8, 45, 105


Slovar narečnih besed in krajevnih imen[uredi]

  • Ájba – vas in potok severno od Kanala
  • áldati – moliti
  • álkermaš – krvavordeča svetloba
  • avizírati – obvestiti
  • bájati – začarati
  • bájdalca – bajalica
  • bájdati – bajati
  • báka – beka, šibje
  • bála – žoga
  • balóta – velik kamen
  • bándar – klepar
  • bandiéra – koruzna metlica, zastava
  • bandúra – vojaška obleka
  • bank – delovna miza
  • Barbána – otok in božja pot pri Gradežu (I), vas v Goriških Brdih
  • barkulár – splavar
  • barúfa – pretep, kreganje
  • baštón – palica
  • bečár – mesar
  • beščáda – limanica
  • béštern – hiter, vitalen, odločen, samostojen
  • bétula – revna gostilna
  • bézno – brezno
  • bičerín – kozarček
  • Bírša – potok pri Rušiču
  • bisc – kisla repa
  • bisnóno – praded
  • bolída – zvarek
  • bošk – gozd
  • boškín – bajeslovno bitje, gozdovnik
  • bóta – škorenj
  • botegárstvo – prodaja, kupčevanje
  • botón – gumb
  • bréhtati – kašljati
  • bréncelj – okrogel, na redko pleten koš za seno in listje
  • brgéše – hlače
  • brisáuka – brisača
  • Britof – vas z znamenito cerkvijo ob reki Idriji
  • brnják – iz volne ali slame spleten naglavnik za vola
  • brúlje – beka
  • brúmen – dober
  • búšpan – púšpan '
  • búdlč(o) – bokal
  • búreš – zaletav, nespameten človek
  • búrica(e) – kostanj
  • búsklca – kresnica
  • butéti – slabo se počutiti
  • bzno – brezno
  • cabáda – brca
  • cájhn – veliko
  • cájhn praj – pred tem
  • cájna – košara
  • cbáti – brcati
  • címper(man) – ostrešje, tesar
  • cinébra – brin
  • cíngati – gugati, majati
  • cividín – belo vino iz avtohtone trte, tudi sividin
  • cufulín – pol zajec – pol ptič, bajeslovno bitje
  • čájba – kletka
  • Čampón – gora pri Krminu (I)
  • če – hoče
  • čéča – ali čečá – (beneško) dekle
  • čečíca – punčka, deklič
  • Čenébola – kraj v Beneški Sloveniji
  • čígla – domača avtohtona trta (okolica Kanala)
  • čir – kjer
  • čokoláti – pogovarjati se, klepetati
  • Čuólnca – Čolnica, vas
  • čotáti – šepati
  • črnják – rumenjak
  • Dédnik – potok pri Kožbani
  • dníšče – dno senene kope
  • dočír – dokler
  • dolínci – prebivalci Soške doline
  • dor – dvor, gradič
  • Dóro – Izidor
  • drúzve – drugi
  • duh – dolg
  • dúja – divja
  • dujaríba – bajeslovno bitje
  • en piko – malo, malenkost
  • facól – robec
  • fágla – bakla
  • falár – bakla, luč
  • fáuč – zakrivljen nož
  • fcu – ruta, robec
  • félunga – zguba, poraz
  • féšta – praznik
  • fet – najemnina
  • fin kruh – praznični kruh
  • fíngerc – svinčena posodica (mera)
  • fíngrot – naprstnik, svinčena posodica (mera)
  • flangadóra – bajeslovno bitje, riba-zmaj, imenovana tudi kačjeriba
  • flaškón – večlitrska steklenica
  • flóštrana – tlakovana
  • fléger – pomočnik
  • flos – zgornji del barke namenjen živini in vozu
  • fokolár – Ognjišče, spahnjenca
  • fónda – temelj
  • Francelín – France
  • fš – snop
  • fuks – ime za konja
  • fúrbast – zvit, prebrisan
  • gardelín – lišček
  • garíb – črnokožec
  • gérunga – plačilo
  • glája – podstrešje
  • Globočák – vrh pri Avškem (809 m)
  • gobánca – potica
  • górna – pokrit obcestni kanal
  • gospód nunc – župnik
  • grámba – gruda
  • gríča – kostanjeva bodičasta ovojnica
  • grozdno jabolko – granatno jabolko
  • gušt – užitek
  • hdba – hudoba, zlodej
  • hercegóvc – hercegovski tobak
  • hèrut – oskrbnik
  • Hostnar – hišno ime
  • hr(a)m – hiša, stavba
  • hrúpa – brezno
  • húncvat – malopridnež
  • Ibána – vas v Beneški Sloveniji
  • izvírnica – izvir vode
  • jaudanik – bajeslovno bitje
  • jétkar – jetičnik `
  • Jop – domače ime
  • Júlia – majhen zaselek severng od Doblarja
  • jordána – karželj (goba)
  • Jokavniki – hišno ime
  • kačjeriba – bajeslovno bitje, tudi flangadóra
  • kačón – bajeslovno bitje
  • kaléš – lojtrni voz
  • kalúr – barva
  • Kándiš – ime, Kandija – vrh nad Hlevnikom
  • kanéla – cimet
  • kantón – vogal
  • kápo – poveljnik, preddelavec
  • kapót – plašč
  • karatél – sod
  • karáuda – ogrlica
  • karbúro – karbid
  • karéta – enoosni voz
  • Karnjél – prebivalec Karnie, Carnia(I)
  • karóca – kočija
  • kartáuci – kvartopirci
  • Kàrman – hrib pri Krminu (I)
  • kaštéla – košara
  • katánja – vino in trta samorodnica, izabela
  • katórna – skalni jereb
  • kauc – kol
  • kažéta – hiška
  • kažótar – bajtar
  • kbr – hrošč
  • kíkerca – skodelica
  • ki – kaj
  • klopc – klobec
  • klafédra – cunja, slaba obleka, kapa
  • kóba – rov, gnezdo, zatočišče
  • Kobálišče – Kobalar, samotna kmetija na vzhodni strani Korade
  • Kobíuk – kraj zahodno od Velendola
  • kóce – prašič
  • Kodrjána – potok pod Livškimi Ravnami
  • kóklca – buba, šiška
  • komúnsko – občinsko
  • konfín – meja
  • Konošut – sestavljenka iz Konu (Kanal) in sconosciuto (I) (neznanec)
  • kontént – zadovoljen
  • Kónu – Kanal
  • konvént – samostan
  • Kopovíšče – samotna kmetija severno od Doblarja
  • Korada – vrh pri Zarščini (812 m)
  • kóšpa – cokla
  • kovalírji – sviloprejka
  • kovalírjeva kuga – verjetno pebrina bolezen (sviloprejke)
  • Kozjek – grapa zahodno od Dolenje Trebuše
  • kozlínk – bajeslovno bitje
  • kózlje – fižolov strok
  • krájda – kreda
  • krapáti – poginiti
  • kresilo – kresni dan
  • kúnde – navihan, prebrisan
  • Kúnterstan – verjetno izmišljeno ime
  • kuolo sira – hleb sira
  • ku se toká – kot je treba
  • Kustoca – Custozza (I) vas, kjer sta bili dve pomembni bitki, zadnja 1848
  • kúščrca – martinček
  • kvántarca – opravljalka
  • kvárta – ped
  • kvartín – četrtinka (vina)
  • kváternik – galeb
  • lájbn – stranišče
  • lášta – gladek vodoraven del skale
  • lári – lopa (odprta)
  • láufati – teči
  • lc – zanka
  • legar – tifus
  • lésa – grmovit svet
  • lífrati – prinašati, pošiljati
  • línda – napušč
  • líntuar – hudoba, ki se spreminja v druga bitja
  • Ližáni – prebivalci Liga
  • Lucín – Lucijan
  • lúdro – spaka, ki si jo vsak drugače predstavlja
  • lumín – leščerba
  • Luíž – Alojz
  • lúšo – luksuzen, razkošen
  • madrón – ujed, rak
  • málnar – mlinar
  • malón – buča
  • mándrija – ograjen prostor (staja)
  • Mándrje – samotna kmetija v dolini Kozjeka v Dolnji Trebuši
  • Maricél – Marijino Celje, božja pot pri Ligu
  • Marínšče – kraj med obema Nekovoma
  • mašún – ovčja in kozja staja na prostem
  • Matévž – Matjaž
  • mathár – ranocelnik, v slabem pomenu besede
  • Maura – žensko pravljično bitje
  • máuš – igra s kartami
  • medežíja – lek, zdravilo
  • méldung – sporočilo
  • melíca – tri prste dolga trstikova cevka napolnjena z žefranom
  • mesíšče – nadomestek za kvas
  • méšta – koruzna in krompirjeva polenta
  • meštír – poklic
  • mirákl – čudež
  • mižérja – revščina
  • mocián – močan
  • mólek – križ, križani, rožni venec
  • mokríža – okovana ovratnica za psa
  • mortál – možnar
  • móto – znak
  • mrkucín – gozdna spaka
  • mrkúr – živo srebro
  • muš – osel
  • muštáfar – pustna šema, ki ima brke iz kravjih repov
  • Na barki – ledinsko ime kraja pri Anhovem
  • nadvóliti – ukazati
  • najvánči – največji
  • náku – nakovalo
  • Nán(ca)e – Ana
  • napúnu – napolnil, zaplodil
  • nazáj – zopet
  • nenúcno – neuporabno
  • nemíko – sovražnik (nemico – ital.)
  • nevesta – snaha
  • nímer – vedno
  • Njívce – ledinsko ime kraja pri Anhovem
  • novíča – nevesta
  • núcati – rabiti
  • núcnejše – uporabno
  • núcno – koristno, uporabno
  • núna – žena, gospa
  • núnci – možje, gospodje
  • nútnik – prekupčevalec z živino
  • obečáti – obljubljati
  • od nímr – od nekdaj
  • óhcetno drevo – pravljično drevo
  • ofrirati – ponuditi
  • okríl – odprto gospodarsko poslopje
  • omérkati – opaziti
  • omncáli – ožurili
  • onča – merna enota za težo
  • opasílo – cerkveni praznik, shod
  • oplétnica – iz šibja pleteni del skednja
  • órkul – pošast, nekje pomeni tudi hudič
  • Osójnica – kraj vzhodno od Kolovrata
  • oškurž – škorž
  • ošpját – ovaditi
  • ovédla – zavedla
  • pacón – lesa
  • pajón – slamnjača
  • pájštvo – sušilnica za sadje (poseben objekt)
  • pajúl – gank
  • panóla – koruzni storž
  • pč – vodnjak
  • pekljáč – prosjak
  • pélniti – gnojiti
  • pénčane čèšpe – olupljene, brez koščic, po dve skupaj posušeni
  • péšenica – pšenica
  • péštati – tlačiti
  • pet – prsi
  • pezáti – tehtati, ocenjevati
  • ph – polh
  • píča – hrana
  • pígl – tisti, ki lovi ribe in rake
  • pil– kip, znamenje
  • pínca – pecivo, hleb iz boljšega kvašenega testa
  • piturálke – posebne hruške, užitne pečene ali kuhane
  • pláka – plošča, kamnita in kovinska (štedilnik)
  • plánta – ozek pas zemlje v terasi
  • Plátne – ledinsko ime kraja pri Kambreškem
  • plénta – polenta
  • plentár – kuhalnica za polento
  • pocesírati se – prilastiti si
  • Pod čelom – vrh pri Dolenjem Nekovem (664 m)
  • pod péč – pod skalo
  • podlínda – odprto gospodarsko poslopje, pod napuščem
  • Podpolíca – potok pod Dolenjim Nekovem
  • Podséla – kraj severno od Doblarja
  • pogléštati – oskrbovati
  • pópc – popek
  • pórto – pristanišče
  • posáti – preteči, nehati
  • potáš – pepel, pepelika
  • Práprotišče – kraj v Beneški Sloveniji
  • prážnjeni – praznični
  • prebiti – živeti, doživeti
  • prmirákol – čudežno, po čudežu
  • prjúmati – prijemati
  • provírati – poskušati
  • prt – delež
  • prtón – vhodna dvoriščna vrata
  • prvírani – preiskušeni
  • pšt – obrok hrane
  • pucflégerca – snažilka, služkinja
  • púhno – mnogo, polno
  • puhnogláv – večglav
  • puob – fant
  • puopč – fantek
  • puš – polž
  • ráca – rod
  • rájnc – pokojni
  • razfršólati – razstaviti
  • ražón – prav
  • rčínje – uhani
  • réšta – kita
  • ríčast – kodrast
  • róba – blago
  • Robáta – grofje Rabatta iz Kanala
  • Ročn – Ročinj
  • rójnica – spodnja prevleka pri rojstvu
  • rožalín – rožlin
  • róžca belega možca – plahtica zvezdastolistna (Alchemilla conjuncta)
  • róžnca – mali (veliki) šmarn
  • rúsa – rdeča
  • Rúšič – kraj pri Vipolžah (I)
  • sapón – kopač (orodje)
  • sarabótnik – debel srobot
  • sirk – koruza
  • sirk palúdnik – bela koruza
  • skalóta – večji kamen
  • skopc – past
  • smetljáj – tvor
  • smnárka – pridelovalka semen
  • Sopót – potok vzhodno od Vrhovlja
  • sráčnica – dogovorjeno mesto tihotapcev
  • strášnca – srhljiva pripoved
  • Stara gora – božja pot pri Krminu (I)
  • stžje – sredinski kol pri seneni kopi
  • strníčna – sestrična
  • suoj, soja,-e – njegov, njegova,-o
  • Sv. Gabrijel – cerkev v Zapotoku
  • Sv. Jakob – cerkev in vrh (745) južno od Liga
  • Sv. Vid – cerkev na Dolenjem Nekovem
  • svetnják – človek, zemljan
  • svojak – kmet, ki je odkupil zemljo
  • šáft – težko
  • šajt – del vprege pri vozu
  • ščelebrín – izdelovalec trsk za svetila
  • ščikonja – štorklja
  • Šebrják – zaselek jugozahodno od Liga
  • šenjál – znak, signal
  • šénjo – znak, znamenje
  • škalir – voz lojtrnik
  • škalpelín – kamnosek
  • škožúhje – ličkanje
  • škrš – nepopolne mere, premalo
  • škurjét – pelagra, bolezen kože
  • škúrž – škorš (Sorbus domestika)
  • špámpet – postelja
  • špas – hec
  • špérla – urin kazalec
  • špičaméš – netopir
  • špinjulét – cigareta
  • šrótarca – vrsta lovske puške
  • štenják – vedro
  • Štirje vetrovi – Quattroventi (kraj pri Krminu (I))
  • štórja – zgodba
  • štráfati – kaznovati
  • štríja – čarovnica
  • štrjáti – čarati
  • štrpón – zamašek
  • štufírati – naveličati
  • šuértno – ukrivljeno, neravno
  • šuféca – krpa, ki nadomešča nogavico
  • šuníca – pšenica
  • šuolni – čevlji
  • švoh – slaboten
  • tabjóndast – svetlolas
  • tacíkast – rjavolas
  • tačrn – temnolas
  • tálja – tnalo
  • tamúrgast – črn, temnopolt
  • tantáua – hudobno bitje, stanje po uročenosti
  • ter – zvonik
  • Tóni – Anton
  • tribunál – sodišče
  • trípe – vampi
  • trúga – krsta
  • uakáti – kričati
  • uérša – vrša
  • uélčje – olčje, oljkove veje
  • ukóp – skupaj
  • ukontentá(t) – zadovolji(ti)
  • uláka – sani
  • umitát – vlaga
  • unmöglich – nemogoče (nem.)
  • uórdunga – red
  • uréj – tolmun
  • úrna – godna
  • Utája – izvir potoka pri Ukanju
  • utamerát – posrečiti
  • Utána – ime in vas v Beneški Sloveniji
  • užírati – uporabljati
  • u pántu – prepoved sečnje
  • usújvati – usipati
  • ušáfati – dobiti, ujeti
  • vagur – jegulja
  • váhte – dan mrtvih
  • vahtnik – stražar
  • valídža – kovček
  • vedólja – bajeslovno bitje, tudi le dinsko ime blizu Kamenc
  • vélo – pajčolan
  • velentátno – strupeno
  • viédenca – bajeslovno bitje
  • viéka – veha
  • vínja(l) – trta, vinograd
  • vínkla – krušna omarica, uporabna kot miza
  • Vodičar – bajeslovno bitje, vodni mož
  • vodóvnica – bajeslovno bitje
  • Vogrínk – zaselek Srednjega
  • vojnáč – vojaški dezerter, ubežnik
  • Vojnáčevo brdo – vrh zahodno od Dolenje Trebuše (637 m)
  • vólpe – lisica
  • vozníca – poljska pot
  • vrhújska – vrhoveljska
  • Vrtače – kraj južno od Liga
  • vs lajbn – vsa umazanija
  • vučji – volčji
  • vuk – volk
  • zagvíšno – zagotovo
  • zaločílo – ograda
  • zaméštrano – po(z)mešano
  • zandrúgem – zapored
  • zaríglati – zapahniti
  • zasenjáti – zarisati, zaznamovati
  • zašnáufati – zavohafi
  • zaštrján – začaran
  • zdénc – izvir vode
  • zdi – zdaj
  • zdob – vodni orešek
  • zjáti – kričati
  • zemljén – lončen
  • zgovoríta – dogovorita
  • zmenáti – dogovoriti
  • žágnca – deska, pladenj za polento
  • žardáne – karželj; tudi jordane (gobe)
  • žáud – dnina
  • žégen – pokopališče
  • žégnano – blagoslovljeno
  • Žeža – Jožefa
  • žlk – udar, kap
  • žpn – župan
  • žuet – telo
  • žúgalo – opozarjalo
  • žuáu – živina