Na potu (Janko Kessler)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na potu.
Janko Kessler
Izdano: Slovenski narod 20.–21. oktober (1902) 35/241–242
Viri: 241, 242
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prve dni meseca grudna proti mraku se je pomikal okoren poštni voz le počasi po blatni, tuintam z debelim gramozom posuti cesti. Dvoje suhih, izdelanih in ponižnih konj je bilo vpreženih. Mehanično sta dvigala in prestavljala široka, blatna kopita in neprestano iskala lepšega pota, da se je voz zibal in nagibal. Mlad, rdečeličen postiljon, z gostim črnim mahom pod nosom jima je švigal neusmiljeno s svojim bičem po suhih hrbtiščih.

»No, Luca, ali boš tekla prav ali ne, kaj siliš h kraju? Vrag vzemi vse ceste; še nocoj povem, da s tako živino ne vozim, ko bi ne vem kaj bilo«, se je jezil postiljon.

»Kaj pravite, ali pridemo do desetih na postajo?« 

»Mogoče, saj podim, kar se da, a živina je trudna.« 

»Strela, nazadnje še vlak zamudim! - Ali kadite?« 

»O, to seve, gospod, kadar kaj imam. - Hvala lepa!«


Popotnik, ki se je bil iztegnil skozi okno, se je zopet nevoljno naslonil na svoje prejšnje mesto ter nemo in malomarno zrl v razmočeno zimsko naravo. Bil je kakih petintrideset let star, krepke, rejene postave, zagorelega, vsakdanjega lica, rjavih brk in sivih, kalnih očij. Kadar je govoril, zapiral je nervozno svoje levo oko. Ker je bil položil svoj klobuk na prtljago, svetila se mu je na temenu velika pleša, katero je skušal zakriti z dolgimi, preko nje počesanimi lasmi. Mračilo se je. Vedno nižje je sililo sivo nebo, opiraje se na bližnje višave, iz megle pa je začel rositi rahel, droben dež.

»No, še dežja je bilo treba; saj je cesta že zdaj morju podobna,« se je jezil popotnik, vrgel skozi okno ugaslo smodko ter se obrnil k svojemu sopotniku, ki je sedel v drugem kotu voza. »Doklej se peljeva skupaj?« 

»Do Cedilja, gospod.« 

»Vi ste gotovo dijak, ne?« 

»Da, Ivan Lipar mi je ime.« 

»In kam se peljete zdaj? Saj nimate počitnic?« 

»Res ne, a mati mi je nevarno zbolela in dobil sem dva dni dopusta.« 

»A tako?«

Mladeniču se je prikazala solza v očesu.

»Seveda, mati je mati,« je pripomnil razmišljeno starejši popotnik, samo da je kaj rekel. Ker se je pogovor ustavil, izvlekel je duhtečo smodko, prižgal jo, naslonil se ugodno v kot, zazdehal ter nadaljeval: »Ali imate doma kmetijo?

»Ne, mati je perica, očeta pa so mi že zdavnaj zakopali. Z revščino se ubijamo«.

»Hm ... Kako ste pa zmogli voznino, ki je precej draga?«

Pri tem vprašanju je dijak zarudel, dvakrat se premaknil na svojem sedežu kakor bi iskal rešitve , potem pa dejal: »Trideset novcev sem imel, bilo je seveda premalo za vozni listek, zato sem se dogovoril s postiljonom, da me vzame skrivaj na voz. Vem, da to ni prav, toda peš hoditi ob takem vremenu in po taki cesti tudi ne gre.« 

»I, to je umevno. — Kaj pa, če vas poštar na Griču ustavi in zahteva izkaznico? je pripomnil starejši popotnik.« 

Lipar je prebledel; na to še mislil ni.

»Postiljon, predno pripeljete na Grič, pojde moj mladi tovariš z voza, da ne bo imel sitnosti s poštarjem.«

»Bom že ustavil, gospod, bom.« 

In zopet je šlo dalje v lahkem diru po blatni cesti. Dež je še vedno rosil in megla je bila prilezla s hribov do ceste ter zavila celo planjavo v svoj sivi, otožni plašč. Postiljon je snel s stene svoj rog, nastavil ga na ustnice in zatrobil znano melodijo, da je v dolgočasnem, enoličnem jeku odmevala v bližnjem skalovju. Ko se je napovedal griškim prebivalcem, obesil je rog na žebelj poleg sebe in z bičem pomagal konjem navkreber. Na vrhu sta začela počasneje korakati in naposled sta se ustavila.

»Alo, Liparjev doli«, zaklical je postiljon nazaj v voz, »pod klancem pa počakaj, saj se ne bomo dolgo mudili na pošti.« 

Lipar je pokimal, in se zmotal iz voza. Postiljon je zavil tik pred vrata, skočil na tla, privezal vajeti pokril konja in odnesel griška pisma — malo jih je bilo — v pisarno. Kmalu se je vrnil z dvema zavitkoma, ju položil v predalce, zravnal plahte, odvezal vajeti in hotel pognati. »Če pojde tako naprej, postiljon, ne vem, kako... « je dejal potnik.


»Ni mogoče, pa ni mogoče. Kdo bi raji kot jaz? Sicer, v drugem vremenu se pride dve uri prej.« 

»Le poženite, ne bo zastonj«...

»Ali konja sta strašno izdelana.« 

»Kaj izdelana?! Poženite, četudi pustimo dijaka, kjer je; precej pojde ložje naprej.« 

»Gospod... « 

»Nič gospod... res, tako bo! Jaz moram z vlakom naprej, to mi je dovolj. Njemu mati ne uide, saj je pravil, da je bolna.« 

In zasmejal se je surovo.

»Pa noč in megla?«... skušal je ugovarjati postiljon.

»Naj pa tu na Griču ostane, če ne more dalje.« 

»Meni se smili.« 

»Ha. — Vi udarite po konjih, pa je, saj itak nima pravice voziti se.« 

Postiljon je nehote rahlo vzdihnil, vgriznil se v ustnice, dvignil bič in pognal. Pod griškim klancem je čakal Liparjev študent pošte. Dež, ki je še vedno pršil, ga je bil premočil na več krajih; zeblo ga je. Globoko pod njim je šumela narasla voda v široki strugi; temne smreke pod cesto so se mu zdele še temnejše in gruča svetlobelih brez ob strugi še skrivnostnejša. Iz vode je bil vstal polagoma bel duh s plapolajočimi dolgimi rokavi; roke je stezal po njem hoteč ga pritisniti v svoje sivo naročje... Groza ga je bilo. Ropot okornega poštnega voza mu je zadonel kakor godba, mehka tolažilna godba na uho. Vedno bliže in hitrejše je drvil navzdol; že je vštric njega, toda ne ustavi se... Hipoma mu je jasno vse. V divjem obupu zdirja za njim, dohiti ga, krčevito se oklene železnega ročaja, a trenotek pozneje je ležal v cestnem blatu, voz pa je vihral naprej - naprej... Nebo, slično temno sivemu poveznenemu pokrovu, je bilo zlezlo še niže. Trdna, meglena noč je nastala. Dež je bil nekoliko pojenjal. Užaljen, truden, lačen, do kože moker in blaten je brodil Lipar dalje in dalje, sam ni vedel kam. Zdajpazdaj je zadel ob kamen, ki je ležal v mehkem blatu, sčasoma pa je začutil pod nogo mehko, lepljivo tvarino - ilovico. V debelih plasteh se mu je nabirala na obutvi, da se nazadnje niti ganiti ni mogel. S trudom je odluščil težko skorjo, naredil deset korakov in zopet ni mogel naprej. Zašel je bil s ceste na polje... Nihče ni odgovarjal njegovim obupnim klicem, nihče ga ni čul, samo lisica je zavijala v daljavi.

V mali koči na koncu Cedilja brlela je tisto noč na beli javorjevi mizi motna luč. Na postelji v kotu za veliko zeleno pečjo je ležala bleda in upadla ženska srednjih let; sama kost in koža je je bila. Pred njo pa je stalo več posodic domačih zdravil in skledica kuhanega suhega sadja, izpod katerega je bolnica iz pila tuintam nekaj sladkih kapljic, da bi si pogasila silno žejo, ki jo je pekla in žgala v oprsju. Bolnica se je s težavo prekladala in premikala po postelji; nikjer ji ni bilo prav, vse jo je tiščalo, vse bolelo.

»Ne bo ga,« dihnila je rahlo ter vprla svoj pogled proti vratom; črna tema ji je zevala nasproti, ničesar ni razločila, »mojega Janeza ne bo«.

Skušala je spati, obrnila se je k steni, toda spanca ni bilo da bi ji zaprl trudne oči. Neprestano so ji uhajale misli k sinu; stokrat je v duhu prehodila pot od mesta do doma, stokrat si naslikala razne ovire in zapreke, ki mu utegnejo pretiti na potu. Huda je bila nanj, ker ga ni in ni, a trenotek kasneje se je kesala teh svojih mislij. Čez dolgo je zdrknila počasi na tla, noge so se ji šibile. Stopila je k steni, da bi se s tresočo roko prepričala, koliko je ura, a koščena roka ji je omahnila in kazalci so se premaknili. Upehana se je zgrudila na ležišče. Neka omotica se je je polastila. Videla je svojega sina sredi širne, puste planjave, za njim pa se je valila šumna reka s svojo temno-umazano vodo. Znoj ji je žalil čelo, zbudila se je. V vasi so se začeli oglašati petelini. Tam skozi okno je posijal motno-svetel trak, zatrepetal in se vprl na steno poleg nje. Kako veselo ga je pozdravila! Polagoma se je prvemu naznanjevalcu dne pridružilo več tovarišev. Napočila je sredi zime lepa pomladnja zarja. Tedaj pa so je začule v veži težke, trudne stopinje. Vrata se odpro in vstopi cestar Lokavec Preko rame pa mu je viselo truplo, blatno in mokro. Našel ga je sredi gozda.