Na poti (Fran Josip Knaflič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na poti
Josip Knaflič
Izdano: Slovenski narod 2. september 1904 (37/200), 1–2
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ponoči na samotni cesti sem došel nekoč moža, ki je peljal za seboj prazen ročni voziček. Pridružil sem se mu in skupaj sva korakala potem dolg kos pota.

Bil je moj drug majhen star kmet, čigar život se je močno nagibal k zemlji, ki je po njej trudno in težko stopala njegova noga. Obraz je imel obvezan z rdečo ruto, tako da ni bilo videti od strani drugega nego konec nosu in vivčka, katerega je zdajpazdaj vzel iz ust, da je silno se daveč in dušeč, kašljal ... Siromak na prvi pogled!

Povedal mi je, da je iz bližnje vasi, da je spremil na postajo sina, ki gre v Ameriko, in da se vrača zdaj domov. Na vozičku da sta peljala sinovo prtljago; — ni bilo veliko ne težko, toda pot je daleč in vosi se le lože nego nese ...

Moža je trla bolest — bolest ločitve — in njegovo srce se mi je odprlo. Z ginjenim glasom mi je pravil, kako težko da je bilo sinovo slovo ... in potem je zrl s solznimi očmi nemo in dolgo na zvezdnato nebo. Gotovo si je predstavljal v duhu, kako tudi njegovega sina bledi obraz zdajle iz okna vagona gleda gor k zvezdam, dočim mu lega na srce neskončno težka bridkost; gleda k zvezdam, kajti one so še iste znane, tople in prijazne, ko je vse okoli njega že tuje in mrzlo ...

Cesta se je belila v ravni, nepremični črti pred nama, a na obeh straneh se je raztezala ravnina, ki je na njej brlel svit nočnega neba; v mrtvi tišini pozne jesenske noči je ležala, in samo monotoni, topi najin korak je odmeval na njej.

Vprašal sem:

»Zakaj odhaja sin tako daleč? Je pač trda sila, ki ga žene?« 

»Oh, sila, sila!« je zajavkal starec. »Kaj drugega naj bi ga gnalo od doma? Zadovoljen bi bil doma z najslabšim, samo če bi se dalo kako živeti. A pri nas se niti živeti ne da. Pri nas, ho!« — gorostasen kašelj je navalil nanj, in ko je srečno zopet dobil sapo, mi je razburjen razkladal:

»Pri nas, vidite, je tako — je tako, da gre vse hkraju. Ravno tako je, kakor bi vse umiralo; ljudje umiramo, umira živina, polje, hiša in vse umira ... Tu, vidite, nas je na domu pet, pa nobeden za nobeno rabo: vse bolno in za nobeno delo. Jaz sem star in ves nadležen, kaj naj jaz Še napravim! Siromak nisem več za drugo kakor za v zemljo ... Potem je tukaj sestra moje rajnice; oh! to je taka sirota, da je ni večje pod nebom — kaj bi pravil! Sama sebi je napoti, bolj nego nam drugim. In Marička, moja hčer, kaj vem kaj je ž njo! V Trstu je služila dve leti; pa je prišla domov in zdaj se suši kakor sadika, ki jo je kaj izpodjedlo. Ne toži nič; samo tiho se skriva po kotih in hira ... Kaj vem, kaj ima! In tudi Tone, drugi moj sin: Bil je pri premogarjih na Nemškem; pa je kmalu zopet prišel nazaj, bolan, in zdaj polega okoli in pelin žveči, pa zelen je bolj in bolj. Danes ali jutri ga pobere jetika, vsak to pravi. Pavle, najmlajši, ta je zdrav — pa kaj zmore otrok pri hiši! Štirinajst let je komaj star ... In tako je pri nas cel špital, a ni ga, ki bi kaj delal in skrbel. Zato gre z nami vred vse v nič: živina, polje, poslopja ... oj Bog se usmili tega gorja, še trde skorje kruha ne bo kmalu več pri hiši! — France, ko je prišel od vojakov, on je pograbil z obema rokama; gnal se je noč in dan, delal je res za nas vseh šest, kar da mu niso roke odpadle, a nazadnje je stopil pred me: 'Oče!' je dejal. 'Vse je zastonj — z nami je proč. A še eno poizkusim, da nas rešim: v Ameriko grem! Tam je delo zlato, in tudi moje delo mi bo plačano tam z zlatom, ko mi tukaj ni plačano niti s kamenjem. Pustite me torej iti, in tu imate mojo roko: v dveh letih bo trden naš dom kakor nikoli preje'. — Prodali smo hosto, in zdaj gre ...« 

Starec se je kratko zamislil in potem nadaljeval:

»On še zna doseči kaj, a z nami drugimi ni nič več. Jaz sem storil, kar sem mogel, a danes sem trhljen steber, ki ne drži več ... Jaz in moja rajnica sva se ubijala žive dni in trpela, dobrega nisva okusila kaplice nikoli, a bridkega in hudega čez mere; trpela sva in upala na boljše dni — no, ona, moja žena, je legla v grob in boljših dni ni učakala ...« 

Tako mi je pripovedoval in potožil še marsikaj in vsa žalostna je bila njegova povest. Kadar potožuje naš kmet svoje težave, govori kakor knjiga; ni mu treba iskati besed, srce mu govori samoobsebi, resnično, iskreno in lepo. Sanja pa, tedaj so lepe tudi njegove sanje. In tako je sčasoma tudi moj kmet, v spomini na sina, ki s pogumom in močjo gre za srečo, pričel sanjarit.

»Naju s mojo rajnico,« tako je govoril, srkajoč krepkeje na pipici, ki jo je nabasal na novo, »naju sreča ni hotela obdarovati; morda bo obdarovan kateri najinih otrok. On, France, on je ves pravi za to. Pameten je in priden, in vse se mu nekako bolj obnese ... V Ameriki o! tam se mu lahko imenitno obnese! Soseda Bregarja fant je bil tudi tam, tri leta samo, pa je prinesel domov dvatisoč goldinarjev; zdaj si bo napravil doli pri cerkvi krčmo. Pa on ni en del tako razumen in tako za delo kakor je naš. Dvatisoč goldinarjev, hej! S takim denarjem bi se mi mogočno postavili na noge in še kaj drugega bi napravili! In naš fant jih zna spraviti skup, verujem, ali pa še kaj več ... Ker mu je za domačijo in za nas, in ker se je ves zavzel ta tisto Štefanovo tam doli pri župi. Dekle se mu je obljubilo, pa na tako, kakor je zdaj pri nas, mu je ne dajo; a če se vrne fant s takimi denarci, potlej bo veljala druga! In potlej še njen denar zraven – ej, še se bo lahko zapelo pri Zalarju gori na Pusti rebri, Bog dej samo zdravja našemu Francetu kakor dozdaj! – Pa saj enkrat se nam mora goditi tudi dobro! Tako ne moremo umreti, ne da bi užili kaj dobrega – to bi ne bilo pravo življenje!«

Dirnila me je malo naivna filozofija starega moža in rekel sem:

»Vaša žena je tudi morala leči v grob, pa dobrega ni užila nikoli nič.«

Starec se je vstavil: Od ceste se je odcepila tukaj pešpot, ki je čez golo polje vodila k njegovi vasi. Na prvem griču tam sem videl pet šest temnih lis – lesene koče kmetov na Pusti rebri.

Ustavil se je starec in me pogledal. Potem je vzel vivček iz ust, zamahnil ž njim po zraku in zakričal:

»Moja rajnica, da! Njo je ubilo tako, ali se ji pa ni zgodila krivica? In nam in meni naj se tudi zgodi taka krivica? Ho, vsa svoja leta sem živel kakor pes in zdaj na stare dni ne bi smel zahtevati poboljška kakor se spodobi! Kaj se zakrivil? Zakaj se godi drugim tako dobro? Kje je tukaj pravica? Kaka pravica vendar mora biti, zakaj je potem pravica!« 

Mož je vpil čedalje bolj; vpil je in se razburjal, kakor se razburja kdo proti komu, ki mu hoče vzeti nekaj in kakor se more razburiti samo človek, ki se mu zdi krivica in ki terja svojo najnaravnejšo pravico ...

In potem je zavil v polje. Stopal je z naglimi koraki, smelo in pokoncu, in daleč sem še ga čul pravdati se s svojo usodo. In voziček je tekel za njim kakor zvest pes ...

Zvezde pa so sijale tako pokójno in tako lepo!