Na mrtvi straži (Vitomir Feodor Jelenc)
| Na mrtvi straži Vitomir Feodor Jelenc |
| |||||||||||||
Bilo je v avgustu leta 1915. Zaradi nemirov, ki so jih izzvali v Albaniji italijanski in avstrijski agenti, je srbska vojska po kratkem in zmagonosnem pohodu zavzela srednjo Albanijo, razbila po krvavih borbah albanske čete. Od Drača sem je pritiskal Essad-paša s svojimi pristaši in Albanci so se morali brezpogojno udati.
Srbska vojska je zavzela vse važne položaje na visokih gorah, ki meje drinsko dolino od albanske ravnine, naši topovi so obvladali vso okolico od Elbasana do Tirane. Naš polk je imel nalogo varovati prehod iz doline reke Mata, kjer stanuje najnevarnejše albansko pleme Matov, pod podnožjem naših položajev se je širila dolina Mata, kjer je bilo poprej glavno poveljstvo albanskih vstašev.
Ta počitek na položaju nam je dobrodošel, ker smo bili vsi izmučeni po sicer kratkih a težkih operacijah na albanskih gorah, napravili smo si lepa taborišča; v polku nas je bilo veliko dobrovoljcev, bili so tu bivši avstrijski ujetniki, ki so se takoj javili v dobrovoljske odrede, a bili potem razmeščeni v redno srbsko vojsko.
V teh dnevih sem bil vodnik in poveljeval svojemu vodu, ki je imel nalogo varovati položaj nad albansko vasjo Martinješ. Naš položaj je bil na malem hribu, ki se je dvigal nad starim turškim samostanom Teki-Sultanija. Kot vodnik sem stanoval v samostanu, a dan in noč sem bil med svojimi ljudmi na položaju ki so v svojih rovih bili vedno pripravljeni na zahrbtne albanske napade. V svojem vodu sem imel mešano družbo, bili so tu srbski kadravci iz Pirota, dobrovoljci iz Avstrije in bivši komite iz Macedonije, ali vendar smo se razumeli med seboj kot prijatelji iz davnih dni, kot bojevniki za eno in isto veliko stvar.
Hodil sem od desetine do desetine, razlagal vojakom našo veliko borbo, navduševal jih za naše ujedinjenje; prišel sem sicer kot novinec k polku, nisem poznal vseh svojih ljudi, ali hitro sem videl, kako so začeli vsi razumevati pomen našega boja. Naši Srbijanci spočetka niso razumeli dobrovoljskega pokreta, ali ko so videli med seboj ljudi, ki so govorili isti jezik, ki so poznali junaško borbo srbskega naroda za svobodo, spoznali so hitro, da so prišli bratje med brate, bojevniki med bojevnike za svobodo našega naroda. Od Triglava do Vardara, od Soče do Strumnice. Svoj vod sem v kratkem času izpremenil v jugoslovanski oddelek.
Posebno zvečer, ko sem nadzoroval svoj vod, sem izkoristil vsako priliko, da sem prišel v dotiko s svojimi vojaki, ki sem jim vedno in dosledno govoril o naši veliki bodočnosti.
Nekega večera nadzoroval sem zopet desetino svojega voda, ki je bila na mrtvi straži. Tiho in neopaženo sem prišel v skrivališče, kjer je bila postavljena desetina, vse je bilo v najboljšem redu, mrtva straža je postavila vse predstraže, ki so čuvale naš položaj z največjo vnemo. Hotel sem si ogledati tudi skrajne točke svojih postojank; vsak dan so prihajali namreč v polk novi ljudje, ki jih je poveljništvo razdeljevalo po četah in vodih, sicer so se mi ti ljudje predstavili, ali vsakega sem moral takoj poslati na svoje mesto, zato nisem imel prilike, da spoznam vsakega pojedinca.
Ko sem nadziral v pozni noči predstraže svoje mrtve straže, našel sem vojaka, ki je sedel v svojem rovu, oddaljen od svojih tovarišev, bil je naslonjen na svojo puško in zrl nepremično pred se. Stopil sem k njemu in ga vprašal, odkod prihaja. Pogledal me je, uprl je vame svoje oči in mi rekel, da je čul od svojih prijateljev in tovarišev, da sem prišel iz onih krajev, kjer naši ljudje čakajo na svobodo.
Začel mi je govoriti o naši ideji, in jaz kot dobrovoljec sem se čudili, ko sem čul govoriti Macedonca o oni isti misli, ki je vodila nas, ki smo stopili v srbsko vojsko, da dokažemo pred vsem svetom, da je naš boj – boj za svobodo.
»Prijatelj in tovariš«, sem mu rekel, »kako si prišel med nas?«
A on mi je odgovoril:
»Težka in žalostna je zgodovina mojega življenja. Izgubil sem vse, kar sem imel na svetu najdražjega izgubil sem svoj dom, očeta mater, njo, ki sem ji daroval ljubezen svojega mladega življenja! Hotel sem biti človek, delavec za pravice svojega nesrečnega naroda, toda usoda je hotela drugače ... Vi me ne poznate, vi ne poznate žaloigre mojega živIjenja, toda jaz razumem vas, dobrovoljce in poučen sem, da se borim v vaših vrstah, ki ste prišli iz krajev, ki je njih usoda enaka žalostni usodi naše nesrečne Macedonije! Ah, kako ljubim to nesrečno zemljo, kako ljubim naše gore, kako ljubim ta naš nesrečni narod, ki je v večnih borbah branil svoj jezik, svojo dušo, svojo bodočnost! Mi smo upali v lepšo bodočnost svojega naroda, žrtvovali smo vse, kar smo imeli, a v zadoščenje mi je danes, ko vidim med nami ljudi, ki nas razumejo, ki so trpeli isto, ki imajo iste cilje, isto bodočnost«.
Sedel sem k njemu v rov in mu rekel:
»Prijatelj, nisem te poznal doslej, videl in srečal sem te, kot sem videl toliko svojih prijateljev in sobojevnikov, toda tvoje besede mi govore, kako žalostna je pot tvojega življenja! Poznam vas dobro, vas junake iz dni četovanja, poznam vas komite iz čet Skopljančeta, Dovezenskega in Babunskega, poznam vas komite Vasilija Veleškega in Trbiča Prilepskega, spoštujem vas, ker vem, da ste žrtvovali to, kar smo žrtvovali mi dobrovoljci, ki smo pozabili na sebe, svoje rodbine, samo, da se žrtvujemo svobodi svoje domovine.«
»Gospod, vidim, da me razumeš, ali da me spoznaš poslušaj kratko povest, ki ti jo pove macedonski komita« ...
Zamislil se je malo, kakor da hoče oživeti svoje spomine na burno preteklost, naslonil se je na puško, pritisnil jo k sebi, potem pa začel počasi pripovedovati:
»Moj dom je na našem lepem in žalostnem Kosovem polju; rodil sem se na tleh, ki so prepojena s krvjo, rodil se na zemlji, ki krije v sebi vso našo slavo, vzrasel sem v tužni Kosovski pesmi, vso svojo mladost sem presanjal o Milošu Obiliču, Toplici Zlopogledji, carju Lazarju in drugih.
Moji starši so bili najuglednejši Srbi v vsej okolici, pri nas so se shajali Srbi iz vse naše kaze; a mnogokrat ponoči čul sem na okno pritajeno trkanje, moj oče je vstal in pazno odprl vrata ... neznane osebe oborožene od nog do glave so stopile v izbo, kjer so se pogovarjali z mojim očetom, ta jih je vedno pogostil, po vso noč so ostali v naši hiši, a preden se je zdanilo so odšli ... Videl sem kako so prihajali v našo hišo turški vojaki in orožniki, kako so premetavali vse kotičke, vodili mojega očeta pred sodnika ... vsega tega nisem razumel takrat, a ko sem prišel v šolo, ko mi je stari pop pripovedoval o davni preteklosti, ko je carjeval nad nami car Dušan, ko je zmagonosna srbska pesem orila od Vardara pa do Jadrana, ko nam je pripovedoval o nesreči na Kosovem, razumel sem vse; vedel sem, da smo sužnji, okovani v verige sramotnega suženjstva, ki se jih moramo otresti ... Spominjam se še onega odločilnega dneva v mojem življenju, ko je prišel stari pop Metod k mojemu očetu, ko ga je nagovarjal, naj me pošlje v šolo, ko mu je pripovedoval, kako naš nesrečni zasužnjeni narod potrebuje mož in borcev. Dolgo časa se je obotavljal moj oče, jokala je moja mati, ali stari pop je nazadnje vendarle zmagal.
Sam ne vem, kako je prišlo vse to; neke noči prišli so k nam zopet oni ponočni gosti, vzeli so me s seboj ... kratko ali težko je bilo slovo, dolga je bila pot ... potovali smo vso noč, ko pa se je začelo daniti, smo se ustavili gori v planinah; ves dan smo tičali skriti v votlini ... Šele tedaj sem si mogel ogledati može, ki so me zanimali toliko let, ki jih pa nisem mogel nikdar do dobrega ogledati: Bili so to ljudje v najboljših letih, zastavni, zagoreli, preko ramen puška brzometka, preko ramen redeniki, okoli pasu bombe, revolverji in bodala. – Ko smo se skrivali v visoki planini, vzeli so me možje v svojo sredo in mi govorili to kar mi je vedno govoril pop Metod. A govorili so popolnoma drugače, govorili niso o temu, kar je bilo, govorili so o temu, kar bo, kar mora biti ... govorili so mi, da mora priti zopet čas, ko bo zavladal nad našo lepo domovino car Dušan, ko bomo zopet svobodni, ko bo naša pesem zopet orila od vzhoda do zapada. Pripovedovali so mi o svojih bojih z našimi krvnimi sovražniki, govorili so mi o Skopljančetu, Dovezenskem in Babunskem in dasi otrok sem se začel zavedati naloge, ki mi je bila odločena ...
Ko se je znočilo, šli smo naprej, potikali smo se vso noč, malo smo počivali, vodili so me, a ko so videli, da ne morem več naprej, so me nosili.
»Na cilju smo!«
Te besede so me prebudile iz dremeža ... Pogledal sem naokoli ... bilo je rano jutro. Zlato solnce je s svojimi prvimi krvavimi žarki obsevalo vrhove ... stopil je k meni najstarejši mojih vodnikov in mi rekel:
»Sinko! poljubi zemljo, ki si ravnokar stopil na njo, to je svobodna zemlja, to je svobodna Srbija, naša nada, naš up in naša bodočnost. To je odslej tvoja nova domovina, živi za njo, delaj za njo, a ne pozabi v svobodi svoje stare, nesrečne in zasužnjene domovine; ko pa začutiš v sebi moč, ko zaslišiš obupen klic zasužnjenih povrni se, zberi okoli sebe one, ki te bodo razumeli in stopi v borbo, ki jo danes vodimo mi ...«
Poljubil sem zemljo, ki sem stal na nje ... ne vem, zakaj so bile solzne moje oči ... objeli in poljubili so me moji spremljevalci ... čakali smo še nekaj časa, dokler niso prišli od nasprotne strani neznani možje, ki so me prijateljsko sprejeli in povedli s seboj ...
Odpeljali so me v veliko lepo mesto, kjer so me izročili stari gospe, ki me je sprejela kot svojega otroka; bilo nas je pri oni gospe več mladih macedonskih otrok ... začel se je takoj pouk ... kar nam je govoril naš novi učitelj je bilo mnogo lepše nego to kar smo čuli od popa Metoda; vodil nas je naokoli, razkazoval nam vse lepote nove svobodne domovine; tu ni bilo turških vojakov in orožnikov, tu so bili samo naši ljudje ...
Mogoče bi pozabil na svojo staro nesrečno domovino, da ni bilo učitelja, ki nam je vedno govoril o nji, ki nam je govoril o njeni lepoti in nesreči ...
Minula so leta ... končal sem ljudsko šolo in šest gimnazij ... Takrat me je pa prevladalo domotožje, nisem mogel več vzdržati in nekega dne sem pobegnil domov.
Toliko let nisem videl svojega rodnega kraja, ali, ko sem se mu približal, spoznal sem ga zopet takoj. – Oče je bil ponosen na me, mati je jokala veselja ... ali jaz nisem mogel ostati doma, izbral sem si svoj poklic ... spoznal sem v svoji vzgoji nalogo, ki jo more igrati učitelj v svojem narodu. On ni samo vzgojitelj mladine, njegova naloga gre veliko višje ... on mora postati vzgojitelj in voditelj širokih slojev ... Kot Macedonec sem spoznal to, in kot Macedonec sem se hotel posvetiti temu vzvišenemu poklicu. Moj oče je bil zadovoljen z mojim sklepom; a jaz sem odšel v Skoplje, kjer sem vstopil v srbsko učiteljsko šolo. Štiri leta sem ostal v šoli, ponosen sem bil, ko sem končal svoje študije in ko sem imel v roki odlok, da smem v mojem rodnem kraju postati učitelj mladine, vzgojitelj naroda.
Z nepopisnim navdušenjem sem se lotil dela, hodil sem od hiše do hiše, pregovarjal sem starše, zbiral otroke in kmalu imel skupaj dovoljno število dece, da sem lahko začel s poukom. Kakor v svetišče sem stopil prvikrat v šolsko sobo, ko sem videl uprte v sebe radovedne oči, ki so pričakovale mojih besed ... priznam, da sem bil v prvem trenotku malo vznemirjen, čutil sem, da se mi je tresel glas, ali to je bilo le v prvem hipu ... a nato sem začel govoriti: govoril sem o slavi prošlih dni, o naši moči, o dnevih svobode, govoril sem o našem boju, ki ga vodimo, da dosežemo to, kar nam je vzela nesreča, govoril sem o novi veliki bodočnosti; sam nisem vedel, kako hitro je minul čas, a ko sem pogledal po otrocih, videl sem in čutil, da so me razumeli. Vsak dan sem nadaljeval začeto delo, ali omejil se nisem samo na šolo, šel sem od vasi do vasi, od hiše do hiše in delal za našo stvar.
Vsi Srbi iz naše okolice so me spoznali, povsod so me sprejemali kot svojega, tožili mi svoja gorja, jaz sem jih pa tolažil, vzpodbujal sem jih k delu in samozavesti; in res kmalu sem se mogel prepričati, da je moje delo rodilo željenih uspehov; nič več niso nosili naši ljudje sklonjenih glav, nič več niso trepetali, ako jih je srečal kak turški beg ali albanski nasilnik.
Naša vas je postala dom in zatočišče macedonskih četnikov, tu so se čutili naši borci najbolj varne, tu ni bilo izdajalcev, tu ni bilo špijonov, kajti vsak od nas je bil z dušo in telesom njih. Po cele tedne so se mudili včasi med nami, skrivali smo jih, a ponoči smo se sestajali, oni so nam poročali o dogodkih v svobodni domovini, a mi smo bili srečni, ko smo čuli, da nas Srbija ni pozabila, da se pripravlja na borbo osvobojenja.
Turki in Albanci so kmalu zapazili izpremembo v naših ljudeh, in ni jim bilo težko pogoditi, odkod prihaja; to sem opazil tudi jaz, zato sem se moral varovati, poskušali so par napadov na mene, marsikdaj mi je iz zasede zažvižgala kroglja mimo ušes, ali imel sem srečo; pa tudi moji vrstniki, ki so mi bili udani kot brat bratu, pazili so na mene, opozarjali me na vsako nevarnost, varovali so me, spremljali povsod, kamorkoli sem šel. V sovražnih pogledih Albancev in Turkov sem mogel brati ono brezmejno sovraštvo, ki so ga gojili do mene, a to sovraštvo mi je bilo v zadoščenje, ker sem videl, da moje delo ni bilo zastonj, da občutijo Turki njega posledice, da spoznavajo, da nimajo pod seboj več brezpravnega naroda, ampak ljudi, ki se zavedajo svoje velike prošlosti, ki upajo v svojo novo bodočnost.
V tem se je pa dogodilo nekaj, kar je prekinilo vse moje delo, ki me je odtrgalo od onih, ki sem delal in živel z njimi. Zaročil sem se s hčerko uglednega Srba iz naše vasi; ustanoviti sem si hotel s svojo Donko svoj dom, svoje ognjišče ... vse je bilo že pripravljeno za poroko, vsa vas je vedela za to ...
Bila je temna noč, ko me je prebudilo razburjeno trkanje na oknu, vstal sem in odprl ... v temi nisem mogel spoznati, kdo me kliče, odprl sem vrata in v sobo je stopil preplašen Donkin oče, bil je ves krvav ... ni mogel govoriti ... zaslutil sem nekaj groznega ... spraševal sem, on se je pa zgrudil na stol, ječal je in jokal kot otrok ... Edine besede, ki sem jih mogel razumeti, bile so:
»Donka, Donka ... Ejub ... bej, Ejub bej ...«
Grozna slutnja se mi je porodila v glavi, pustil sem starca in planil v temno noč ... hitel sem v njegov dom, kjer sem zvedel strašno resnico: v noči so obkolili hlapci turškega nasilnika Ejuba beja hišo očeta moje zaročenke, vdrli v hišo in odvedli Donko ... stari oče jo je branil, a krvniki so ga pobili na tla in ko se je zavedel, ni bilo Donke nikjer, odnesli so jo v harem starega pohotneža ... vedel sem kaj to pomeni. Takoj sem hitel na turško policijo, povedal sem vse ... na obrazu policijskega oficirja sem bral, da ve vse, kar se je zgodilo, poslušal me je s zaničljivim izrazom na svojem obrazu in mi obljubil, da bo že preiskal stvar ...
Še predno se je zdanilo, je zvedela vsa vas za zločin, moji vrstniki so se zbrali v moji hiši in odšli smo pred dvore Ejuba beja ... vsa vrata so bila zaprta, a skozi male odprtine videli smo moleti puškine cevi, zlikovci so bili pripravljeni na vse ... Šel sem zopet na policijo, toda tam so se mi smejali in mi priporočili, naj vložim pri kadiju tožbo proti Ejubu. Vedel sem kaj to pomenja ...
Donka je bila izgubljena ... zaprta v dvorih turškega nasilnika, ki jo varuje turški zakon ... Posvetoval sem se z našimi ljudmi, a nikdo mi ni vedel svetovati ničesar, ni bil to prvi slučaj, toliko enakih se je že zgodilo ... a pomoči ni bilo nobene ...
Kakor blazen sem taval naokoli, premišljeval sem, kaj naj storim, kako naj rešim svojo Donko ... ali storiti nisem mogel ničesar ...
In ono noč, ki je sledila temu dogodku ... potrkali so zopet na naša okna naši nočni gostje – četniki ...
V tem trenutku je bil moj sklep gotov ...
Maščevati se moram, maščevati se moram, krvavo maščevati ... pokazati moram narodu, da zločin ne sme ostati nekaznovan ... Kratko in odločno sem povedal četnikom, da stopam v njih kolo, da se pridružujem njim v borbi na življenje in smrt ... Pozdravili so me kot svojega novega tovariša in sobojevnika ... Povedal sem materi in očetu svoj sklep, nista mi odgovarjala, ker sta vedela, da bi bilo zastonj ... Iz skrivališča sem vzel svojo puško brzometko, vrgel si preko ramen redenike, opasal si pas z bombami in revolverji, zataknil si za golenice handžar ...
Še enkrat sem pogledal na zapuščeni dom, še enkrat prisegel maščevanje, in odšli smo v temno noč ...
Gora je bila odslej moj dom, priroda naše skrivališče ... Pripravili smo se na odločen napad, da rešimo Donko, načrt je bil gotov, vse pripravljeno ... toda v istem trenutku smo dobili novo povelje: klicala nas je domovina ... našo četo so premestili v kumanovsko okrožje, kjer je postalo turško nasilje neznosno ... Težko mi je bilo oditi iz rodnega kraja, težko zapustiti kraje, ki me je na nje vezala moja mladost, ali klic domovine je bil močnejši ... Odšli smo na Kumanovsko ... A maščevanja, ki sem ga prisegel Ejub beju, nisem pozabil, ker se nisem mogel maščevati njemu, skušal sem se maščevati nad Turki ...
Vodili smo krvave borbe, četovali od kraja do kraja, postali smo strah Turkov ... kakor vihar je planila naša četa na sovražnika, usmiljenja nismo poznali, maščevanje je bilo naše geslo ... Zasledovali in lovili so nas kot divje zveri, gonili so nas iz kraja v kraj ... toda dobili nas niso nikdar ... Mi smo jih pa čakali v dobro pripravljenih zasedah, planili smo na nje kot blisk, obračunali z njimi v krvavi borbi, a potem smo znali zopet izginiti brez sledu in se pojaviti zopet drugod, kjer so nas najmanj pričakovali.
Dolgo časa nisem dobil iz svojega rodnega kraja nobenih poročil, vse zveze so bile pretrgane, poskušali smo večkrat, da se prikrademo na Kosovo polje, toda ni se nam posrečilo, močni oddelki turške vojske so stražili vse dohode; krvave borbe v kačaniškem klancu, ki smo jih vodili s turško vojsko in albanskimi bandami nas niso preplašile, iskali smo vsake možnosti, da si izvojujemo prehod na Kosovo polje ...
V bojih v kačaniškem klancu sem dobil prva poročila iz svojega rodnega kraja ... bila so grozna, toda prenesel sem jih moško ... Turki so zvedeli hitro, da sem odšel s komiti, zvedeli so, da se ne nahajam več v bližini, zato so se maščevali nad mojo rodbino ... ubili so mi očeta ... mati je umrla žalosti ... prazen in zapuščen je stal moj dom ... neke noči pa je vsplamtel ogenj ... in v kratkem času je bil moj dom žalostno pogorišče ... O Donki nisem zvedel ničesar ... ostala je v rokah Ejub beja. Nikdo je ni več videl ... bila je izgubljena za mene, izgubljena za svet ...
Jaz sem pa ostal na svetu sam ... čisto sam ... izgubil sem vse, kar sem nekdaj ljubil, kar mi je bilo ljubega, dragega in svetega, nisem pa izgubil svojega sovraštva, nisem pozabil svoje prisege, da se maščujem.
Četovali smo naprej; vsi oni čuti, ki so prirojeni človeku, so izginjali, čutil sem sam v sebi, da sem postal zver, žejna in željna krvi ... usmiljenja nisem poznal ... smrtni kriki umirajočih so mi bili naslada ... plamen, ki se je dvigal iz požganih hiš mi je bil zadovoljstvo ...
Tako mi je potekalo življenje v krvi in ognju ...
Slednjič pa je prišel čas obračuna.
Zganila se je naša svobodna domovina, zazvonili so zvonovi ... zagrmeli so topovi ... narod je hitel pod orožje ... mi smo pa čuli glas:
Vojna, vojna!
Zavalovila se je srbska vojska, kakor vihra je udarila, zamajale so se turške vrste ... izvojevana je bila zmaga na Kumanovu ... srbska vojska pa je prodirala naprej, da dokonča borbo za osvobojenje stoletja zasužnjene raje.
Ni bilo takrat več sile na svetu, ki bi zadržala nas macedonske komite. Kakor divji hudournik smo se vrgli z gora v doline, kakor stekel pes smo se zagrizli v turško vojsko, napadali smo njene predhodnice in zaščitnice, razbijali njih skladišča, dvigali v zrak vse mostove; povsod, kamor smo se prikazali, je zavladal nepopisen strah, bali so se nas kot maščevalcev usode, naši ljudje so nas pa blagoslavljali kot prve vestnike in oznanjevalce svobode. Kot zmagovalci smo šli od vasi do vasi, oznanjali raji začetek novih dni ...
Na svojo željo sem bil prideljen četi, ki je imela smer prodiranja na Kosovo polje, tako se mi je izpolnila dolga in davna želja ...
Priznati moram, da mi je utripalo srce. Ko sem zagledal od daleč svoje tiho in mirno selo ... vzbujali so se mi spomini na mladost, na moje delo med narodom ... pred mojimi očmi je oživela slika Donke, preživel sem še enkrat v duhu ono strašno noč, ko so bile tako naenkrat uničene in razbite vse nade in sanje moje mladosti ... Že od daleč sem zagledal žalostne razvaline in pogorišče svoje rodne hiše ... v prvem trenotku me je prevzelo brezmejno sovraštvo, v moji duši je zavpilo nekaj: maščuj se, maščuj se za vse gorje! – maščuj smrt svojega očeta, svoje matere, maščuj se nad onim, ki je uničil srečo tvojega življenja ... Hitel sem naprej pred četo, da kar najhitreje pridem v vas ...
Pred vhodom so že stali vaščani, ki so me takoj spoznali, pozdravljali so me, objemali in poljubljali ... ali jaz nisem imel časa, hitel sem naprej in se ustavil pred dvorom Ejub-beja. Vrata so bila zaprta, s puškinim kopitom sem udaril na vrata, da so se stresla, ker ni bilo od znotraj nobenega odgovora, začel sem razbijati po vratih ...
Čakal sem nestrpno, slednjič so zahreščala vrata in se razmaknila ... pred mano je stal Ejub-bej ... gledal me je s preplašenimi očmi ... takoj sem videl, da me ne pozna več ... Z vso orijentalsko zgovornostjo me je zagotavljal, da je sam v hiši z ženskami, da ni orožja v njegovi hiši ...
Prekinil sem ga:
»Ne iščem tvojega orožja, Donko, svojo Donko hočem ...«
Za kratek trenotek je zadrhtel, oči so se mu zasvetile ... pogledal me je s prodirajočim pogledom, potem pa je zajecljal:
»Donka ... Donka ...«
Stopil je korak nazaj in oprl svoje vodene oči vame ... spoznal me je ... in takoj je izginila iz potez njegovega obraza preplašenost in strah ... gledal me je kljubovalno in s prezirljivim nasmehom odgovoril:
»Donka ... nje ni v moji hiši ... tu živi samo moslimka Fatima, moja žena ...«
»Naprej ... videti jo hočem ...!«
»Efendi ... ona je moslimka ...«
»Naprej« in dvignil sem puško ... »videti jo hočem, samo videti ...«
»Aferim, efendi« je odgovoril mirno starec, obrnil se in šel po dvorišču naprej; šel sem za njim skozi dvorišče, skozi lep vrt, ustavil se je pred lepo hišo, kjer je bil ženski svet ...
»Naprej!«
Odprl je vrata in šel po stopnicah navzgor, jaz sem mu sledil ... vse tiho in mirno je bilo naokoli, žive duše ni bilo nikjer ... ustavila sva se na hodniku, pokazal mi je z roko vrata, toda jaz sem mu samo namignil ... položil je roko na kljuko in me pogledal ... a ker je videl na mojem obrazu odločnost, odprl je vrata na stežaj ... vstopil sem v sobo ...
Na minderluku je ležala ženska postava, polumrak je vladal v sobi, zato prvi trenotek nisem mogel spoznati, kdo je ... tudi žena na minderluku je samo dvignila glavo ... stal sem nepremično, za menoj stari Ejub-bej ...
Ko so se moje oči malo privadile mraka, tedaj sem spoznal njo ... bila je ona ... moja Donka, moja izgubljena Donka. –
Tedaj se nisem mogel več premagovati, stopil sem korak naprej in vskliknil:
»Donka, Donka ...«
Takrat se je pa dvignila tudi ona ... skozi polumrak so zablestele njene oči ... razprostrla je roke ...
A v tem trenotku se je zabliskalo ... sledil je kratek in zamolkel pok ... Donka se je zgrabila za prsi in omahnila na minderluk ...
Ozrl sem se ... z zaničljivim nasmehom na obrazu je stal za menoj stari Ejub-bej, a v njegovi roki se je še kadilo iz revolverja ... bil je samo en trenotek in stari Ejub-bej se je zrušil z razbito glavo pod kopitom moje puške ... jaz sem pa planil k Donki ...
Iz prsi ji je lila v curku kri ... njene oči so pa smehljaje zrle v me ... čutil in razumel sem, da me je spoznala, dvignila je svoje roke, ovila jih okoli mojega vratu in me privila k sebi ... poljubil sem njena ustna, njene umirajoče oči – a ona se je smehljala, smehljala se vsa blažena ... tedaj so pa popustile njene bele roke ... omahnila je ... še par krčevitih drhtajev in bilo je končano ...
Ne vem koliko časa sem slonel nad njenim mrtvim truplom, poljuboval njene mrzle ustne in zaprte oči ... Vstal sem, še enkrat sem jo pogledal in odšel ... preko praga je ležal mrtev z razbito glavo Ejub-bej ...
Dohitel sem svojo četo in šel z njo naprej ... četoval sem zopet ... in pri bogu, odslej nisem poznal nobene milosti ...
Dan svobode je prišel ... osvobojena je bila naša domovina, osvobojena tužna raja ...
Jaz pa nisem odložil puške ... četoval sem nadalje, udeležil se bolgarske vojne, četoval sem v Albaniji ... in ko je Švaba napadel našo domovino, bil sem med prvimi, ki sem zagrabil za puško ...
Poslali so me semkaj ... hudo mi je, da moram čepeti tu v rovu ... ker moja naloga še ni končana, moje maščevanje še ni končano ... še se mi hoče maščevanja, ker preveliko je bilo moje gorje, da bi ga mogel kdaj pozabiti ...«
Prenehal je ...
Naslonil se je na svojo puško in zrl v temno noč ... opazoval sem ga nekaj časa ... potem sem mu pa molče stisnil roko in odšel ...
Še dolgo v noč sem premišljeval žalostno povest macedonskega četnika ... razumel sem njegovo bol, razumel borbo njegovega življenja, razumel njegovo sovraštvo in željo po maščevanju ...
Minulo je nekaj tednov in našem komiti se je izpolnila davno zaželjena želja, da zapustimo Albanijo in stopimo v borbo.
Bolgarsko izdajstvo je prisililo srbsko vojsko na umik, padlo je Skoplje – bolgarska premoč nam je vzela vhod v kačaniški klanec, ki odpira pot na staroslavno Kosovo polje.
In zdelo se nam je, kot da so se podvojile naše moči, kot da so se nam iznova napele mišice, ko smo čuli povelje, da moramo braniti vhod na Kosovo polje, da ga ne oskruni izdajalčeva noga. Vršili smo svojo dolžnost, ne radi povelja, ampak ker smo se zavedali, da branimo Kosovo polje. Mesec dni smo kljubovali na Vrbenskih vrhovih iznad starega Uroševca bolgarski premoči, mesec dni smo vzdrževali njih besomučne napade, ki so se ponavljali slednji dan, ker tudi Bolgari so dobro vedeli, kak udarec bi nam zadali, ako bi zavzeli Kosovo polje. A niti za ped nas niso potisnili nazaj ... a v nas je gorela želja, da preidemo v protinapad, da vržemo nazaj Bolgare, da osvobodimo zarobljeno zemljo ...
Bilo je krasno jesensko jutro, ko so se oglasili bolgarski topovi močnejše in silnejše nego doslej ... grmelo in treskalo je, tresla se je zemlja, v zraku so se modrili šrapneli in nas obsipali s svojim železnim dežjem; granate so se zarivale v zemljo, razrita prst se je dvigala v vrtincih in črnem dimu, ki je kmalu prepredel s svojo tenčico vse naše položaje. Mi pa smo čepeli v rovih in čakali ... kmalu so se oglasile puške, zaklepetale so strojnice ... bilo je kot da vre v kotlu voda ... Čuli smo tipični bolgarski »ura« vedeli smo, da se Bolgari pripravljajo na napad, in res ni bilo dolgo, ko smo jih videli, kako so poskakali iz rovov, ko so se zavalovile njih vrste ... divji »ura« se je pomešal v grmenje topov, pokanje pušk in strojnic, mi smo pa čakali mirno, dočakali smo jih na dometu in šele potem odprli peklenski ogenj. Videli smo jih, kako so za trenotek zastali, kako se je skrivila njih napadalna črta, kako so padali, ali oni so šli naprej, kolikor bližje so prihajali, toliko manj jih je bilo ... nismo trošili municije kar tja vendan ... strel v gotov pogodek ... niti do naših prvih maskiranih rovov niso prišli ... Ko se je pojavil iz bolgarskih rovov drugi val ... toda z isto srečo ... gotovost naših strelcev jim ni dala naprej ... do bajonetnega napada ni prišlo ... dolinica med našimi in bolgarskimi položaji je bila pokrita z mrliči in ranjenimi ... topovi so grmeli, prasketale puške, klepetale strojnice, vmes pa so v svojih bolečinah in ranah kričali ranjenci ... ali niti z naše, niti z njihove strani jim ni mogel nikdo v pomoč, preveč so bile razvnete naše strasti ...
Vse dopoldne so se ponavljali napadi, toda brez vsake izpremembe, niti najmanjšega uspeha ni bilo.
Jaz sem bil na skrajnem levem koncu našega položaja in vzdrževal zvezo z desnim krilom sosednjega. Okoli dveh popoldne so Bolgari ponovili nov napad in takrat se jim je posrečilo, da so se zagvozdili med nas in levi položaj, bila je nevarnost, da nam pridejo v bok, zato jih je bilo treba prehiteti. S svojim vodom sem dobil povelje, da se naj splazim skozi grmičevje in poskušam nadlegovati Bolgare z boka, dokler ne bi levo krilo popravilo svoj položaj ... plazili smo se skozi grmičevje, strgani in opraskani z izbuljenimi očmi ... Toda ko smo prispeli na kraj gozdiča se je odprla pred nami mala planota ravna kot miza, nezavarovana ... bilo nam je nemogoče preko nje, kajti onostran je bil gost gozd, a mi nismo vedli, dali so Bolgari že dospeli do gozda. Ako bi šli naprej, bili bi Bolgarom gotov cilj, zato je bilo potrebno, da se najprej ugotovi, dali so že Bolgari v gozdu.
»Kdo se javi dobrovoljno?« sem zaklical in že je stal pred menoj moj komita, oglasila sta se še dva korajžna fanta, razložil sem jima položaj in nalogo ... gledali smo jih, kako so se plazili naprej po planoti, približali se gozdu in izginili med gostimi drevesi.
Par trenotkov vznemirjenega čakanja, ko je zagrmelo ... še par trenotkov in zopet ... pokale so bombe ... Vedeli smo torej, da gozda Bolgari še niso zasedli, da so se naši ogledalci samo spopadli s kako bolgarsko patrolo ...
»Napred!«
Planili smo naprej in v kratkih sekundah smo preleteli planoto ... ali komaj smo stopili v gozd, sprejeli so nas z druge strani Bolgari z ostrim ognjem ... situacija nam je bila jasna, pod zaščito gostega gozda pripravljajo Bolgari napad na naše levo krilo; naša naloga je bila, da to preprečimo; takrat sem bil ponosen na ljudi, ki so bili okoli mene. Z gotovostjo, kot da so na strelišču, izbral si je vsak svoj cilj ... niti koraka niso mogli Bolgari naprej; kdor se je pokazal izza robu gozda, bil je gotov ... Skoro do mraka smo tako zadrževali Bolgare, v tem je pa levo krilo izvršilo sijajen protinapad in vrglo Bolgare nazaj ...
Šele sedaj sem mogel poizvedeti o usodi patrulje, ki sem jo poslal naprej v gozd ... in izvedel sem žalostno vest, da je padel naš komita ...
Njegov drug mi je pripovedoval:
»Ko smo prišli v gozd, v prvem trenotku nismo videli nič sumljivega. Že smo hoteli to javiti, kar skoči komita korak naprej in nam pokaže v gostem grmovju skrito bolgarsko patrolo, bomba je bila v njegovih rokah pripravljena; zavihtel jo je ter stekel malo naprej in vrgel ... toda Bolgari so bili še predaleč, bomba je eksplodirala pred njih skrivališčem ... tedaj pa so oni planili naprej, da ujamejo našega druga ... midva mu nisva mogla več v pomoč ... mirno jih je čakal na mestu in ko je bolgarska patrola prihitela do njega, udaril je z bombo po puškinem kopitu, grozen tresk ... zakadilo se je ... in pobiti ter raztrgani so ležali Bolgari ... a med njimi naš komita ...«
Pokazal nam je mesto ... Komaj smo spoznali svojega druga ... odvojili smo njegovo truplo od drugih, izkopali mu grob ... ni bilo suhega očesa, ko smo izvršili žalosten obred, ko smo nad njegovim truplom nagomilili gomilo prsti ...
Nad Kosovim poljem je grob našega komite; preko njegovega groba je divjala vojna, preko njegovega groba smo šli naprej v neznani svet, a zopet smo se vrnili ...
A ti Kosovo polje, ki kriješ v sebi toliko grobov, ki si samo velik grob padlih za svobodo ... čuvaj tudi ta grob ... saj je tudi ta grob – grob borca-junaka za svobodo zasužnjenega naroda ...