Na molu San Carlo I—VIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Novi akordi I—VI Na molu San Carlo I—VII
(Poezije)
Dragotin Kette
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I
Na tisoče let, vsak dan
hitiš čez visoko obočje
k nižinam obzorja
v mehko naročje
vesoljnega morja,
sonce nebeško!

Poslušaš na tisoče let
lahne govorice
in zreš neprestano
v môkre zenice
ti strastno in vdano
drhteče neveste.

Kako bi žarelo ti
v samotah neskončne praznine,
kako bi živelo?
Ko jaz, ki mi gine
mladost nevesela
brez ljubice drage?

Kajne, da bi dalo ti
življenje večno kaj rado
za eno družico,
drobno in mlado
nebeško zvezdico,
za en trenutek?

II
Sijaj, sijaj, sonce,
na te šumeče vodice!
Naj se, naj se spominjam
sladke nje govorice!

Sijaj, sijaj, sonce,
na te mirne ravani!
Naj se, naj se spominjam
na njen pogled vdani!

Ti do dna jim siješ,
car nebesni, visoki,
nad zemljo hiteči
jastreb bistrooki.

Ali jaz, ljubica, nisem
skozi oči milino
videl ti v grudi neverne,
v tvojega srca temino.

Nisem videl, jaz slepec,
nezvestobe tvoje,
Črva, neverna ljuba,
ki ti v srcu gloje.

III
No, časi so minoli,
zbežali ko potok dereč,
kot oblak nad ravninami gnani —
in, ljubica lepa, nikoli
midva se ne vidiva več!

Če pa v žitja se snideva struji,
spoznati ne bo se nam moč;
in če se spoznava, neznani
ostaneta srci in tuji,
ko jušni dan, severna noč.

IV
Moj Bog, kako je pač ljubil to noč,
te mrzle zvezdice
in bele ravnice
moj pogled vroč!
Kako je ljubilo moje srce
tišino in mir,
ko je prišel večer
nad temne goré —
tedaj, ko je zubelj v kaminu žolt
zlatil svetlobo mehkih las,
tvoj vitki stas
in belo polt.
Še vedno pred mano leskečejo
tvoje črne oči,
glasovi sladki, kot prejšnje dni
trepečejo.
Očitajoči glasovi, čemu
se bedni duši javljate,
čemu jo ve pozdravljate,
morilke njenega miru?
Saj vi glasovi ste bili,
ki mene prevarili ste,
saj vi pogledi ste bili,
ki mene preslepili ste.

V
No, časi so minuli,
ko sem ljubil bledo smrt,
sedaj pa ljubim tebe,
o juga sončni vrt!
Kjer se razkošne rože
valov dotikajo,
med njimi pisane kače
nakvišku sikajo.
Lepo zaznamenovane
z znamenjem križa so,
potomke one kače
iz paradiža so.
Krog žrtev se nesrečnih
drhteč ovijajo
in jim življenje sladko
do dna izpijajo.
In rože nad valovi
in sončni žar v valéh,
narave tisočeri
šepet in jok in smeh,
ah, vse drhti v razkošju
in vse veselo je:
kaj čuda, da še moje
srce se vnelo je!
Da je hvaležno tebi,
ki mu ljubav deliš,
o sonce jasno, roža
in sladki paradiž!

VI
Tam za vodami, tam za gorami
luna svetlà se pojavila je. Dober večer!
Vzplavala čeznjo je tanka meglica,
bel šal kraljici napravila je. Dober večer!
Zvezda pri zvezdi se lesketajoči
krog vladarice postavila je. Dober večer!
Godba šumečih glasov pa jo glasno
tam iz nižine proslavila je. Dober večer!
Radost se zopet je v srce vrnila,
ki ga že zdavnaj ostavila je. Dober večer!
Prišla je ljubica, dete pomladi,
z mehkim me glasom pozdravila je. Dober večer!
Ej, vse načrte in sklepe razuma
v brezno morjá strmoglavila je. Dober večer!
Kakor dreveči Nil polja egiptska,
dušo z veseljem poplavila je. Dober večer!

VII
Kakor labud belogrudi počasi
plove moj čoln po gladini morjá,
tiho se koplje v šumečih vodicah,
v blaženstvu koplje se duša mojà.

»Čudež si, ljubica, ti naredila,
smrt ti od mene pahnila si;
zopet si nade mi v srcu prižgala,
zopet življenje vanj dahnila si.

Jaz sem umrl. Oj dekle, pomisli:
moje široko razprte oči
videle niso nebeškega sonca,
sladkih ni čulo uho melodij.

V moje srce se iz nežnega loka
ostro puščica izprožila ni;
zame ni pomlad na licih vzcvetela,
grud se deviška izožila ni.

Okamenel sem klečal pred oltarjem,
ki ga krasil kamenit je idol;
molil sem krasno, a hladno obličje,
molil celo kameniti prestol.

Menil sem pa, da ta hladna devica
roke na prsih razkrižala bo,
z mehkim nasmehom se, milim pogledom,
vernemu slugi približala bo.

In šele ti . . .« Toda nisem ji mogel
praviti dalje historije te;
smeh je ušel pri očeh nagajivih,
smeh ji ušel skozi ustne sladké.

In zasmejalo se morje prostrano
in zasmejal se je lahni zefir
in zasmejale se drobne zvezdice
v tihi, neskončni, brezdanji večer.

Toda zaprl sem ji ustnice zlobne,
s strastnim poljubom zaprl sem jih . . .
Čolnič hiti ko labud belogrudi,
vetrc objema nas lahen in tih.

VIII
Kot na majke prsih belih
detece nebore sanja,
tukaj v krajih osamelih
voda ziblje čoln brezdanja.
In drevo se nad valove
tiho, radovedno sklanja
iz dežele daljne, nove,
kakor da lehno pozvanja.
Tam v globini krasno mesto,
sredi mesta katedrala.
Vanjo lepo je nevesto
živa družba pripeljala.
Dom visoki razsvetljuje
tisoč srébrnih lestencev,
tisoč glasov oznanjuje
sladko srečo zaročencev.
Toda — ženin, on ne gleda
svetlih luči v kandelabrih,
šumna godba mu preseda.
Ej, v njegovih prsih hrabrih
ena luč žari krasneje
kakor vsi nebá svetovi,
eden glas zveni krepkeje
kakor vse zemljé zvonovi.
Kakor sončni žar cvetice
svit oči pijè mu duša,
glas izvoljene device
kot zamaknjena posluša.
Kar se zgane kip v oltarji . . .
Iz oči, ki v njih ljubezen
ni svetila v mili zarji,
švigne nanjga pôgled jezen.
In vse luči potemnijo,
sladki vtihnejo glasovi,
zopet v trudno melodijo
me objamejo valovi.
In drevo se nad valove
tiho, radovedno sklanja,
sladka ljubica me zove,
kakor da lehno pozvanja:
»Zdrami se, moj ljubček, zdrami,
kaj si se tako zamaknil,
tam med črnimi vodami
kaj si novega iztaknil?«
Da je čas kot brzi vranec
tam po stepah divjajoči,
a spomin pa samozvanec
lev, ki v hipu nanjga skoči . . .
Ćas je sonce, ki nam večno
na visokem nebu sije,
a spomin z megló nesrečno
našim ga pogledom skrije . . .
O, da bi ti veter bila,
ki prežene megle črne,
o, da bi moj čoln vodila,
dokler se v pristan ne vrne.