Na kresni večer (Vitomir Feodor Jelenc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na kresni večer
Vitomir Feodor Jelenc
Izdano: Slovenski narod, 23. 6. 1903, (36/142), 1
Viri: dLib 142
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

"Jaz čista sem iz božjih prišla rok, in čista sem" ... A jaz sem sanjal. — A. Aškerc

Zadnji žarki zahajajočega solnca bo se usipali na zemljo. Vrhovi gora bo se blesteli v krvavo-rdeči luči, po nebu pa je zavel in ovil naravo tihi mrak. Stresaje, kakor da bi umirali, so ugaševali žarki, kakor hipna sveča so izginjali za sinjimi gorami.

Tih večer je padel na zemljo. Tam od severa pa je zavel lahen vetrič.

Ugajajo mi oni tihi večeri, ko sedim doma, gori v tretjem nadstropju pri odprtem oknu. Zdi se mi, kakor da bi šele z nočjo prišlo v mojo dušo življenje, ono življenje, ki ga mnogi zaničujejo, in če govorim »moralistom« o njem, bi mi ti radi plunili v lice! Jaz se pa smejim! Nimam solz, da bi jokal nad izgubljeno srečo in nad drugimi takimi stvarmi. Imel sem srečo, a zgubil sem jo, izgubil nade. Po poteptanih nadah in željah me vodi pot življenja; sam nisem kriv, a trpel bom sam.

In v onih tihih večerih se mi včasi vrne življenje. Niso pa to spomini minulih ur, minule sreče, to so hipi novega mojega življenja. Tista prešerna slast, ki mi divja v duši in po telesu me navdihuje z mirom. Končati več ne morem! Tu stojim, tu živim, tu padem! Ne umaknem se niti za las nazaj, in naj pride karkoli! Naj živim tu sredi sveta, ali v zaduhli pisarni, ali pa v tihi celi, življenje ne bom poznal, poznal bom pa nekaj, kar raje zamolčim, kar bo pa spoznal vsakdo!

V takih večerih sem najraje doma in sanjam. Prazne so moje sanje, ko se zavem, se moram smejati svoji neumnosti.

A nocoj mi ni obstanka doma! Zazdelo se mi je, da tu v temni sobi umira danes življenje onih tihih slastnih večerov, da beži ven iz zidin v prosto naravo.

Topo sem zrl na ulice, hotel sem ostati doma. A ni bilo mogoče; kakor močne vezi sem bil priklenjen na življenje tihih večerov. Bežal sem proč od doma urno ...

Kresni večer je razgrnil nad zemljo svoja krila ...

Kresni večer!

Novo življenje je prišlo v naravo; vse je živo, veselo, vse se veseli življenja.

Vse stvarstvo vstaja kakor prenovljeno, danes ti govori o razumljivem jeziku, kakor bi hotelo spominjati človeštvo k novemu življenju.

— Kakor mogočna simfonija doni danes na ušesa prej komaj slišno Šušte nje dreves. Melodijozni glasovi se dvigajo iz žuborenja malega studenca. Vsi ti glasovi se pa spajajo v lahnem vetriču kakor mogočni akordi veličastne himne prirode. Više dvigajo cvetice svoje cvete, opojnejši duh lije iz zlatih čaš.

Kako lepo je tu zunaj! Tam na osojah temnih gora. pa vsplamtujejo svetli kresovi, kakor velike baklje, ki usiljujejo daleč naokoli toke luči, ki kličejo navzgor!

»Sursum eorda!« 

Haha! »Kvišku srca!« Kam? Zakaj?

Jel sem premišljevati te klice stvarstva, zasijal mi je žarek luči; kvišku sem se hotel popeti: a zopet se mi je zakrohotala neka nevidna moč:

»Haha! Kam hočeš! Obsojen si v blato! V blatu si rojen v blatu si živel! To naj bo v naprej tvoje življenje!«

In smejal sem se samemu sebi! Sklenil sem ostati v blatu; sam nisem kriv, a trpel bom sam.

Kakor nemirna senca me je zasledovalo življenje doslej. Stresel sem se vselej, ko sem se zamislil v minule čase. Ven, kvišku sem hotel, a bilo je nemogoče!

Takrat sem pa spoznal svojo usodo. In kadar so se mi zopet vrnili spomini, sem se smejal! Zdi se mi, da imam toliko moči, da bi razbil okoli sebe vse vezi in ovire! A ne zdi se mi vredno! Obsojen sem v blato!

***

Bežal sem od doma v naravo.

Kakor Ahasver sem begal naokrog po temnih gozdih. Iskal sem temnih krajev, kamor ni segal sev kresov, kjer je bila tema.

S silo sem se hotel otresti onih klicev: Sursum! V tihem gozdu sem se vsedel na star porobek in začel sanjati o kresnem večeru! Zopet sem se moral smejati. Ko sem videl, da sanjam o bajkah, da vidim in čutim to, česar ni.

Sklenil sem, da ne bom več sanjal!

Gledal sem v zrak, štel zvezde in netopirje, ki so frfotali nad mano. Naenkrat si mi prišel ti na misel, prijatelj Ivan! Saj sva imela enako usodo; ti si že dočakal svoj konec, jaz ga pa še čakam.

***

Imel sem prijatelja Ivana. Ljubil sem ga, tudi on me je imel rad. bila sva enakih značajev; želela sva luči, a je nisva dosegla.

Drugi tovariši so se nama smejali, ko sva hodila po ulicah, topo zrla pred se, kakor bi se hotela norčevati iz vsega.

Idealov nisva imela. Ko sva se včasi naveličala pohajkovanja, sva šla v predmestje v kako zaduhlo beznico. Tam sva pila in se drug iz druzega norčevala ... Velik, počasnih korakov, jetičnega obraza, zateklih oči, razmršenih las, tak je bil moj prijatelj Ivan. Ko sva nekega večera sedela v beznici me vpraša Ivan:

— »Ti duša! Otkritosrčen si! Nekaj bi te rad vprašal!« 

»Govori!« 

»Povej mi, kaj še morem upati!« 

— »Nič!« — —

Debelo se je zakrohotal in rekel: »To si dobro povedal! Ničesar več ne upam! Samo krogljo v glavo!« Smejala sva se in pila dalje.

***

Ivan se je pred meseci zaljubil v neko igralko, poznal je ni, le na odru jo jo občudoval.

Prišla mu je v kri in meso.

Ničesar druzega ni mogel poznati, ničesar razumeti, kakor samo sanje o Irmi.

Prej mirno vagabundsko življenje mu je nenadno postalo boj. A bojevati se ni mogel; bil je preslab. — — —

Lansko leto sva tudi na kresni -večer ležala v gozdu. Spominjala sva se minulih časov, lepih dni.

On mi de:

»Včasih vprašam samega sebe, kaj da prav za prav hočem! A odgovora si ne vem. Povsod kamorkoli pogledam, samo trnje; da bi se izognil trnju, sem stopil v blato in tu tudi ostanem! Nekaj časa sem bil dosedaj dober; danes sem pa srečal Irmo! Zlobno me je pogledala češ: »Poglej me, jaz sem tvoja usoda! Res ona je moja usoda! Ona je moj spomin izgubljenih, uničenih nad! Kaj praviš ti nato!« 

»Pusti ženske na miru! Ne draži osla, ki je sicer pohlevna žival, pa te lahko brcne v lice! Pojva pit, žejen sem!« 

***

Drugo jutro sem zvedel, da se je v Tivolskem gozdu ustrelil Ivan!

Šel sem za pogrebom, a jokal nisem! Saj se je moralo tako zgoditi.

Danes sem se te spomnil Ivan! Tvoje telo razjedajo črvi, jaz pa še živim, zvest tvojim in svojim načelom.

Plakal ne bom, smejal sem se, in to bom storil tudi v prihodnje.

Sam nisem kriv, a trpel bom sam!