Na drevesu brez imena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Koroške pripovedke
Na drevesu brez imena
Möderndorfer, Vinko & Šašel, Josip
Spisano: Maja Horvat, Katja Zevnik
Izdano: (COBISS)
Viri: Möderndorfer, Vinko & Šašel, Josip, Koroške pripovedke. Ljubljana 1972
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je čuda visoko drevo, kakršnega svet še ni videl in ga tudi ne bo. Dvigalo se je proti nebu kakor dim goreče zemlje, da si videl le deblo in samo sonce, listja in vej pa ne. Ljudje bi bili radi dali velikanu ime, če bi bili vedeli, kakšne veje in liste ima.

Mnogo let so iskali junaka, ki bi se upal splezati do prve veje. Vse je bilo zaman, našli ga niso. Nekega dne se je zglasil pri njih preprost človek, pastir. Prišel je iz daljnih daljnih južnih krajev in obljubil, da jim izpolni dolgoletno željo. Zahteval je dobro plačilo za primer, da delo dovrši, prej pa še: tri sekire, vrv, ki bi segala do najvišje gore, in orla, ki bi mu donašal hrano. Dogovorili so se in pastir je '\ šel na delo. Opasal si je vrv, vsekal prvo sekiro v deblo, stopil na uho sekire, zasadil drugo sekiro in še tretjo nad glavo in izdrl prvo. Tako se je pomikal po gladkem deblu

v višino. Plezal je noč in dan. Kadar ga je opomnil glad, da je minil na zemlji dan, je potegnil vrv in zaužil hrano,

ki je bila privezana na njej. Ko je dospel do take višine, da vrv ni več segala do tal, mu je hrano nosil orel. Užival je večni dan. Po sedmem letu orla ni bilo več k njemu.

Ko je minilo prav sedem let, odkar je začel plezati po deblu, je prišel do prve veje na drevesu. Odločiti se je moral, ali naj jo odseka in se spusti po gladkem deblu nazaj na zemljo ali pa naj raje pogleda še v vrh drevesa. Hrane ni več dobival in tudi ni upal, da bi še zmogel pot nazaj. Mikal ga je tudi vrh drevesa brez imena, zato se je odločil, da nadaljuje pot v vrh.

Pot je bila kratka in kmalu je stopil na zadnjo vejo, a je že tudi stal na trdnih tleh in drevesa ni bilo več. Okrog njega je bila velika ravnina, daleč naokoli ni bilo drevja in ne hribov. Stemnilo se je in pastir ni vedel, kaj bi, dokler ni zamigljala v daljavi lučka. Šel je v smer migljajoče lučke, ki se je večala. Dospel je pred grad, ki je imel razsvetljeno le eno okno. Temu oknu se je prav previdno približal in pogle­dal v sobo. Pri mizi je slonela lepa žena in si v silni zami­šljenosti podpirala glavo z dlanjo. Opogumil se je in potrkal na okno.

Žena mu je odprla okno, rekoč: »Mladenič, od kod prihajaš ip česa iščeš tukaj?« »Prenočišča in službe iščem. Sedem let sem plezal po brezimenskem drevesu, končno prišel na to zemljo in sedaj ne vem, kam naj se denem.«

Žena ga je prenočila in mu drugo jutro ponudila službo hlapca:

»Ne bo veliko dela. Oskrboval boš tri konje: bronastega, srebrnega in zlatega. Če boš dobro skrbel zanje, boš dolgo pri meni. Dobro se ti bo godilo, miza bo vedno obilno pogrnjena in imel boš, kar si boš poželel.«

Pastir je kajpak službo sprejel in jo opravljal igraje.

Krmil in snažil je bronastega, srebrnega in zlatega konja. Delo je opravljal z lahkoto in konji so ga imeli radi. Ni si želel lepšega in prijetnejšega dela na svetu. Ko blisk je minil teden in v nedeljo zjutraj mu je gospodinja naročila, naj varuje dom in konje, dokler se sama ne vrne iz vasi. Prosil jo je, naj bi ga vzela s seboj. Gospodinja pa se za to ni zmenila.

Ko je prišel hlapec v hlev, ga je vprašal bronasti konj po vzroku njegove čemernosti. Hlapec mu je potožil, da ga gospodinja ni marala vzeti s seboj v vas, ko že sedem let in sedem dni ni bil med ljudmi.

Konj ga je potolažil: »Pojdi v pritličju v drugo sobo. Tam najdeš obleko častnika. Obleci se in odjahaj z menoj v vas. Tam me pri­veži h grmu in se pomešaj med ljudi. Pazi, da jo še pravi čas popihaš domov, da te ne zasači gospodinja.«

Pastir je naredil vse po tem nasvetu. Komaj je položil obleko na prejšnje mesto in privezal konja, že je bila tudi gospodinja v hiši.

Drugi teden je minil hitreje od prvega. Hlapec je upal, da bo to nedeljo gospodinja varovala dom, njega pa poslala v vas. Motil se je. Odšla je sama, on pa ves potrt v hlev. Tam mu je povedal srebrni konj, da najde v prvem nad­stropju v drugi sobi obleko višjega častnika, ki naj jo obleče, zajaha njega ter naredi vse tako kakor prejšnjo nedeljo. Ubogal je, a predla mu je že huda, kajti gospodinja je bila urnejša od minule nedelje. Vendar je še vse spravil na prejšnje mesto, preden je prestopila domači prag.

Tretjo nedeljo se je sicer sprl z gospodinjo, a ostati je moral vendarle doma. To pot mu je pomagal zlati konj iz zagate: »Pojdi v drugo nadstropje v tretjo sobo, kjer najdeš obleko generala. Obleci se in odjahaj z menoj v vas, skrbi pa, da se še pravi čas vrneva, kajti gospodinja dvomi, da si zadnji dve nedelji varoval dom,«

Hlapec se je razveselil, češ tretjič gre rado, kar se pa tokrat ni zgodilo. Imel je smolo. Konopec, s katerim je bil privezan konj, se je nerodno zavozlal, in še preden je mogel pastir skočiti na konja, je že bila gospodinja poleg njega: »Koliko pa mi misliš zapraviti, da greš, hlapec, z zlatim konjem v vas, ko gre gospodinja peš!«

lahati je moral proti domu prav počasi poleg gospo­dinje in pogoltniti marsikatero grenko. Navsezadnje je bil še v hudi zadregi, ker mu je na pragu rekla gospodinja, naj jo sedaj, če že jaha njenega zlatega konja, name za ženo. Nekaj časa ni vedel, kaj naj odgovori; zaradi lepšega se je nekaj časa branil, nato pa privolil. Že teden nato sta se peljala k poroki v lepi kočiji, v katero so bili vpreženi v sredi zlati, na desni srebrni, na levi pa bronasti konj. Njemu se je zdelo vse čudovito lepo. Na zemlji je videl že nešteto porok, a vse so bile podobne druga drugi kakor dinar dinarju. Vsaka nevesta se je pri poroki cmerila, kar se je dalo, čeprav je prej silila v zakon. Res je bilo, tudi njegova nevesta se je jokala, nič zato: takih konj pa le še ni videl svet pred poročno kočijo.

Po poroki je minilo znova sedem dni in mladi gospodar je bil prepričan, da bo popeljal svojo ženo s krasnimi konji v vas. Žena pa je zahtevala, da zopet ostane doma za varuha, češ da bo sedaj laže strpel doma in varoval dom kot gospodar, če je to zmogel prej kot hlapec. Obveljala je njena.

Da bi pretolkel čas, je vzel ključe in pregledoval grajske sobe. V tretjem nadstropju je zapazil, da za četrto sobo ni ključa. Po daljšem brskanju je iztaknil ključ na poličici nad tretjimi vrati. V stopil je in se hudo prestrašil. Na steni je bil pribit mož velikan, ki je za stokal:

»Žejen sem, žejen sem! Ali bi mi hotel prinesti vode?« »Saj imam vina dosti! Vina ti dam, kdo bi pil vodo,« je zagotavljal mladi gospodar in dodal: »Bokal najboljšega dobiš.«

Mož s stene je hlastno izpil do dna, kar mu je prinesel gospodar, in znova zastokal, da ga žeja.

V času, ko je tekel gospodar po drugi bokal, si je veli­kan na steni osvobodil roko. Zagrabil je za novi vrč, ga izpraznil na dušek in še prosil vina. Pri tretjem bokalu je imel velikan prosti že obe roki, a je še tarnal za pijačo. Gospodarju ni bilo škoda vina, pa je prinesel še četrti bo­kal: Ko je velikan, ki je visel le še na eni nogi, izpil četrti bokal, se je osvobodil do kraja in stopil s stene.

Gospodar je šele tedaj zapazil, da je osvobodil velikana, ki je bil trikrat večji od njega. Velikan je še vedno tožil, da ga žeja" gospodarju pa se ni ljubilo nositi pijače po bokalih po toliko stopnicah, zato ga je povabil k sebi v kuhinjo.

Ko sta tam izpraznila drugo vedro, je pogledala skozi okno gospodinja, ki se je pravkar vrnila iz vasi. Zakričala je in se branila prestopiti prag; mladi mož jo je moral s silo potegniti v kuhinjo.

Tedaj se je pričel velikan pravdati z mladim možem za ženo: »Žena je moja! Ugrabil si mi jo. Ona je bila navihana in me je pri bila na steno. Sedaj sem zopet prost in si jem­ljem to, kar je moje!«

Mladi mož je trdil svoje, češ poročen sem z njo in moja je. Pritrjevala mu je tudi žena. Velikan jo je zavrnil:

»Se še spominjaš, kako si se jezila, ko se je možila sedma sosedova hči, ter si v jezi zinila, da bi bil dober tudi sam vrag, če bi le 'prišel pote? Vidiš, od tedaj imam svoje pravice!«

Pograbil je ženo in z njo izginil.

Mož je ostal sam. Od žalosti tri dni ni nič zaužil. Celo na konje je pozabil ter šele četrti dan zašel v hlev. Bronasti konj ga je vprašal, kaj ga teži.

Odgovoril mu je: »Kako naj bi bil vesel, če sem rešil vraga s stene zato, da mi je v zahvalo ugrabil ženo!«

Konj ga je potolažil: poskusiva ženo zopet ugrabiti zvečer med enajsto in dvanajsto uro pri Vražjem studencu, kamor hodi ob tem času po vodo. Zena se ne bo branila, nevarne nama bodo vragove kobile s sedmerimi nogami, ki vsakogar dohite.

Zvečer sta odjahala in prišla prav. v trenutku, ko je žena zajemala vodo iz studenca. Vragove kobile pa so takoj z rezgetanjem opomnile vraga na njen beg. Ta je zajahal sedmero nogo kobilo in begunca dohitel, ugrabil ženo in zarentačil nad možem: .

»Najraje bi te s konjem vred zdrobil v sončni prah, a ker si mi dal pijače, ti moram prizanesti.«

Mož zopet tri dni ni nič zaužil, naslednji večer pa je od­jahal s srebrnim konjem k studencu. Utekel bi bil z ženo, a so zopet priklicale rezgetajoče kobile vraga, da ju je dohitel, pograbil ženo in se rotil:

»Prizanesti ti moram, ker si mi pomaga) s stenel«

Mož je sedaj obupal. Šele zlati konj ga je preprosil, da znova poskusi srečo. Med enajsto in dvanajsto uro, ko je bila žena pri studencu in vrag s svojim hlapcem, manjšim vragom, sam v hiši, sta postala pod oknom. Hlapček je opominjal: »Pazi, žena je šla po vodo, da ti je oni ne bi odpeljal.« Ta se je smejal:

»Saj ju dohitim. Tudi zlatega konja prehiti moja sed­meronoga kobila. Nikoli ne dobi svoje žene, če je ne odpelje s štirinajsteronogo kobilo naše botre, čarovnice za deveto goro.«

Mož si je vse zapomnil in odjahal domov. Doma je na­sul konjem v parne krme za sedem dni, vzel puško in se odpravil k čarovnici za deveto goro.

Taval je okoli ves dan in šele o mraku je pritekel pred puško zajec, ki ga je prosil: »Pusti mi življenje, pomagam ti v sili.« Lovec zajca ni ustrelil. Dan nato se je prav tako usmilil volka, ki mu je tudi obljubil pomoč v sili. Tretji dan je bilo tako z lisico.

Ko je zahajalo sonce, je prišel do razdrapane in zama­za ne bajte. Skozi okno je molela glavo črna, umazana in kuštrava ženščina; imela je mačje oči, velik kljukast nos in ustnice, ki so ji visele daleč čez brado. Ni je mogel gledati in se je umaknil na drugo stran hiše. Vedel je takoj, da je to čarovnica, botra vseh vragov. Že je hotel pobegniti, ko jo je zagledal pred pragom in videl v njenih ustih dva dolga, kriva in krvava zoba. Spomnil se je svoje žene in obstal.

Tedaj je čarovnica zakričala:

»Mladič, kaj stikaš okoli moje bajte?« »Službe iščem,« ji je odvrnil. Ona pa:

»Pastirja potrebujem. Če mi boš pasel moje štirinajste­ronoge kobile tri dni, si smeš izgovoriti plačilo, kakršno

hočeš. Če ti pa uidejo in jih zvečer ne priženeš domov, pri­deš na trinajsti žebelj poleg dvanajstih pastirjev, ki niso bili kaj prida.«

Sprejel je in si izgovoril za plačilo eno izmed treh štiri­najsteronogih kobil. Drugo jutro je čarovnica spodila ko­bile iz hleva, dala pastirju torbico s kruhom in mesom in mu naročila, naj kobile dobro napase in prižene zvečer vse domov. Če bi ga žejalo, že najde studenec, da se napije. In res, komaj je pojužinal, že ga je zažejalo. Gnal je kobi1e k studencu in tudi sam zajel vode. Komaj se je napil, je že tudi zaspal. Šele pozno popoldne se je zbudil in zaman iskal kobile. Vse sledi so izginile pri mlaki od studencu, iz katere so regljale žabe. Povsod jih je iskal, a našel jih ni. Lotil se ga je strah, poskušal je zbežati in uiti čarovnici. Bežal je proti jugu in prišel pred vrata čarovničine bajte. Tekel je nazaj k studencu in jo ubral nato na severno, potem na vzhodno in še na zahodno stran, a vselej je pritekel le pred čarovničino bajto. Že se je sesedel iz obupa pri studencu. Tedaj je pritekel zajec in ga vprašal, čemu je tako obupan.

Potožil mu je: »Kobile sem izgubil in čarovnica me zato obesi na trinajsti žebelj!«

Zajec mu je rekel: »Ureži tri leto dni stare leskove šibe in se vrni k studencu !«

Ko se je vrnil, ga je zajec poučil:

»Ko bodo skočile iz mlake tri žabe, udari vsako po enkrat s šibo, in sicer vsako z drugo.«

Zajec je skočil v mlako, iz nje pa takoj tri žabe. Pastir je udaril vsako, kakor mu je naročil zajec, in žabe so se spremenile v izgubljene kobile.

Čarovnica mu je drugi dan zopet dala v malho kruha in mesa in se sladko rogala :

»Danes pa ne boš pasel do večera in jutri boš že visel.« Pastir se je zarekel, da vode ne pokusi več, ker ga je prvi dan uspavala. Ko pa je pojedel meso, se ni mogel premagati in si je z vodo omočil le ustnice. Zaspal je takoj in se zbudil pozneje kakor prejšnjega dne. Znova je tekal okoli in iskal kobile. Našel jih ni, a pobegniti tudi ni mogel, ker se je vselej znašel pred čarovničino bajto. Že pozno mu je priskočil na pomoč volk in mu velel, naj se postavi z lesko­vimi šibami pred čarovničino ovčjo stajo. Rekel mu je, 'da se bo zapodil v stajo in napadel ovce, on pa naj pazi, da ga pastirji ne napadejo. Udari naj prve tri ovce, ki bodo pribe­žale iz hleva, s šibami, kakor je prejšnjega dne žabe.

Pastir je naredil tako in ovce so se spremenile v štirinaj­steronoge kobile. Čarovnica je sedaj pastirja že hudo gle­dala in se mu drugo jutro že kar srdito rogala:

»Dvakrat še ni trikrat, v tretje gre rado. Kobile zgubiš, a v tretje ne gre vselej rado. Kobil ne priženeš, tretji dan gre zopet rado, da pride kdo na žebelj.«

Pastir po malici ni mogel vzdržati žeje. Z vodo si je omočil samo jezik, a bilo je dovolj. Še trdneje je zaspal kakor prejšnje dni in se prebudil šele v mraku. Begal je okrog, kobil ni našel in niti od bajte ni mogel. Vedno je videl pred seboj dvanajst glav na žebljih, a na trinajstem svojo, ki je še krvavela.

Ves obupan se je sesedel in si zakril z rokami oči. Zdra­mila ga je lisica:

»Ne obupuj! To pot bo sicer teže najti kobile, našla jih bova pa le! Čarovnica jih je namreč spremenila v jajca in se­daj sedi v bajti na loncu, pod katerim jih ima skrite, ker so ji kobile ljubše kakor njene oči. Sicer ima rada tudi srebrne kokoši na podstrešju, a najrajši zlatega petelina, ki jih varuje. Priplazim se na podstrešje in ji odnesem petelina. S tem jo spravim z lonca, ti pa brž zdirjaj v sobo, prevrni lonec in udari s šibo po vsakem jajcu!«

Lisica se je splazila na podstrešje in morila srebrne ko­koši. Čarovnica je vpila in preklinjala, z lonca pa se ni ganila. Šele ko je lisica davila zlatega petelina, je zdirjala besna na podstrešje. Pastir je medtem prevrnil lonec, udaril jajca s šibami in odgnal kobile, ki so se spremenile iz jajc.

Čarovnica je v jezi tako nagubala obraz, da je bil podo­ben oblaku hudourniku. Pomagati si ni mogla in je morala izpolniti dano obljubo, da si pastir izbere eno izmed kobil.

. Izbral si je najbolj mršavo z najdaljšimi nogami. Kobila ga je posvarila, naj je nikar ne odpelje skozi prednja vrata, ker ju tam čaka smrt. Ubogal je in jo odpeljal skozi zadnja vrata. Ko so se za njima zaprle duri, je padlo pred spred­njimi vrati silno kladivo, ki je viselo tam samo še na lasu in je bilo pripravljeno, da bi zdrobilo pastirja in kobilo.

Pastir je zajahal štirinajsteronogo kobilo in prišel še med enajsto in dvanajsto uro k Vražjemu studencu, kjer je dvig­nil ženo in oddirjal Vragove kobile so zarezgetale. Pritekel je vrag, a so mu rekle:

»Ne dohitimo jih, kajti žena je ubežala na štirinajstero­nogi čarovničini kobili!«

Vrag je kljub temu jahal za njima in ju kmalu zagledal Štirinajsteronoga kobila se mu je rogala:

»Pa počakam, da laže prideta bliže, če si upata'«

Res je vrag priganjal svojo kobilo, tako da je prišla čarovničini za hrbet. Tedaj pa je štirinajsteronoga kobila udarila s kopiti vraga v čelo, da se mu je razletela črepinja na dvoje.

Vragova kobila se jima je pridružila. Mož je postavil kobili v hlev in ju nakrmil skupno s konji. Zjutraj je potem našel namesto dveh kobil dvoje krasnih deklic. Zlati, sre­brni in bronasti konj so se spremenili v zale, krepke mladeniče.

Mladeniča, ki sta bila zakleta v zlatem in srebrnem ko­nju, sta se zaročila s prelepima deklicama. Tudi srečni mož in njegova žena sta sklenila, da se znova poročita, da bo bolj držalo.

Vsi so praznovali svatbo in se veselili. Tudi mladenič, ki je bil zaklet v bronastega konja in ni dobil svojega para, je bil židane volje, ker je bil vsem za druga - morda pa tudi zato, ker je smel ostati še nadalje samec.