Na Sv. Višarje!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na Sv. Višarje!
Fran Kocbek
Spisal Fran Kocbek
Izdano: Planinski vestnik(1896), leto 2, številka 11, str. 173-176
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pobožni Slovenci so kaj radi stavili cerkvice vrh hribov in gora; to nam priča mnogo svetišč po naši gorati domovini. Taka znamenita romarska cerkev je na Sv. Višarjah (Luschariberg 1792 m).

Da bi se udeležil izleta „Slov. plan. društva" na Sv. Višarje dne 7. julija 1895. 1., sem odpotoval z ljubeznivim mi prijateljem E. po državni železnici iz Ljubljane, kjer sva si bila ogledala toli grozno po potresu razrušeno slovensko metropolo, želeč ji najboljše bodočnosti. Med potom sva si ogledala še divni slap Peričnik v romantični dolini Vratih, potem pa odrinila z drugim vlakom do Trbiža.

Že vožnja sama na sebi po predivnem Gorenjskem je velezanimiva. Prvikrat se tod vozeč, sem se nehote vedno spominjal lepe pesmi:

„In še enkrat, gorenjska stran ..."

Kdor ima količkaj čuta za prirodne lepote, diviti se mora velikanom Julijskih Alp, ki ga toli mameče pozdravljajo iz povprečnih dolinic. In kakšna čuvstva je vzbujal v mojih prsih šele pogled na naš opevani Triglav, kateremu sem lani in letos imel priliko stopiti na smeli vrh!

Čim bliže sopiha vlak proti Trbižu, tem zanimivejša je vožnja, tem bolj se čutiš umetni železniški stavbi, zlasti velikanskim viaduktom, ki drže črez Orni potok (26 m visok), črez Beli potok (38 m visok) itd. Na nasprotni strani doline pa zagledaš Trbiški kolodvor, do katerega te železnica v daljnjem ovinku pripelje črez velezanimivi železniški most nad Žilico, ki je 53 m visok in 63 m dolg. Kak grozen pogled v globoko šumeči potok!

Takoj ped Trbiškim kolodvorom se nahajajo sloveče tesni [1], imenovane Žilica, iz česar so Nemci spakedrali „Sehlitzaschluclit". Dasi je romantična in zares vredna ogleda, vendar se nikakor ne more kosati z vse premalo znanimi Vintgarji, katere sem v letošnjih počitnicah občudoval.

Od kolodvora korakaš po lepi cesti proti Trbižu kakih 150 korakov, potem pa se zavije pot na levo v Žilico, na Karlovo stezo, katero so napravili 1. 1874. v spomin grofu Karolu pl. Arco-Zinneburgu, Steza te vodi ob skalovju, iz katerega so jo izstreljali, z brega na breg. Od spodaj gledaje na visoki most, ki je razpet brez podpore na sredi med obema bregovoma, se čudiš drzni stavbi. Hodeč po tesneh (½ ure), vidiš zanimive skupine pečin in redke rastline. Prehodivši Žilico, korakaš od spodnjega konca strmo po senožetih navkreber do železnice in na kolodvor, ako se nisi vrnil po istem potu, od koder si prišel. Za ogled vse tesnine rabiš eno uro.

Na Trbiški postaji je kolodvorski hotel s komfortom, zadaj pa preprostejša gostilnica Mörtlova. Že od kolodvora je krasen pogled po Rabeljskih planinah.

V ¼ ure dospeš v Dolenji Trbiž ob državni cesti, ki vodi odtod v Sabelj in v Gorico. Bartolov potok se tu izliva v Zjlico. Kraj je zelo star; to kažejo njegove- sive in v starem slogu zidane hiše ter mnogi rimski nadgrobni spomeniki. Cerkvico Marijo Loretto so postavili v sedemnajstem veku; v njej je nekaj lepih oljnatih slik iz italijanske šole in sedem znamenitih slik na zlati podlogi, katere je naslikal nepoznan slikar. Tuje okrajno sodišče in stanovišče svinčeno-galmejskemu rudarstvu Rabeljskemu. Najboljši gostilnici sta pri Teppanu in Platzerju.

Še ¼ure zahodno ob cesti proti Pontaflu leži večji kraj Gorenji Trbiž (hotela Schnableggerjev in Gelbfussov; v le-tem Baumbaehova soba, kjer je zlagal Zlatoroga). Gorenji Trbiž je mnogo lepši od Dolenjega. Tu so dekanija, pošta in brzojav ter vojaščnice, od koder pošiljajo lovske posadke na mejne trdnjave. Farna cerkev sv. Pavla in Petra je bila zidana v gotiškem slogu v 15. veku; pozneje so jo povečali, pa tudi popačili.

Trbiž [2] ima krasno lego sredi visokega gorstva, ob razpotju štirih cest in železniške panoge, ki pelje po Kanalski dolini na Laško ter slovi po svoji umetni zgradbi po Laškem. Dolina je ozka Po globoko udrti strugi teče od juga Zilica. Visoke gore čudovitih oblik so divje raztrgane in polne veličastnih prirodnih krasot, katerim je podobnih samo v Dolomitih.

Kanalska dolina s svojimi povprečnimi dolinami je zelo lepa pokrajina Koroške. Zagožena je med Benečansko, Kranjsko in Koroško; zato ima pa tudi slovensko, nemško in laško prebivalstvo, menjajoče se po bližnjih vaseh in selili. Zanimiva je geologu, mineralogu in botaniku, katerih vsak najde tu redkih prirodnin.

Prenočivši v gostilnici pri Teppanu v Dolenjem Trbižu, sem jo mahnil dne 7. julija ob 5. uri zjutraj s svojim prijateljem po lepi cesti v Gorenji Trbiž in naprej. Za ¾ ure hoda sva zapazila na levi strani, tam, kjer je treba kreniti na levo po travnikih proti Višarskemu jarku, kamenitega angela. Ob njem stoji mnogo koč, "kjer si kuhajo romarji zajutrek ali kosilo, a dobe tudi postrežbo. Kdor se hoče z vrha peljati s sankami, naj si jih tu naroči.

Daljnji pot je dobro napravljen, vodi pa ob desnem bregu jarka, v katerem vidiš visok kamenit jez in še druge naprave proti samoglavim hudournikom, ki ob silnem deževju lahko narede veliko škodo. Polagoma korakajoč, dospeš v 1 uri na dolg travnik in v ¾na Višarsko planino (1581 m), kjer je tudi gostilnica in ribnik. Po travniku zahodno, proti hiši se na desno držeč, greš precej strmo navkreber, potem severno po pobočju ter dospeš v ½ ure do cerkvice.

Razen tega pota vodi iz Žabnice še drug pot, tako imenovani „kameniti pot", po katerem prideš v 2 urah na vrli; krajši in prijetnejši je, nego pot po jarku. Od Mrzle Vode (med Trbižem in Babljem) pa drži tudi svoj pot, toda precej strmo na „Bucherwiese" in pri „Kroisbrunu" mimo v 2¼ ure na Višarsko planino.

Sv. Višarje so severni razraslek Viške skupine; omejejujeta ga dolini Zajezero (Seisera) in Mrzla Voda-Zilica, med katerima se vzdiguje kot prosto stoječa kopa. Nekoliko pod vrhom stoji najbolj sloveča romarska cerkev cele Koroške, spada pa pod faro Žabniško.

O početku romarske cerkve pripovedujejo to-le: Neko soboto je iskal Žabniški pastir izgubljene ovce in jih je zasledil na vrhu, klečeče s prednjimi nogami pred brinovim grmom. V grmu je našel pastir lepo izrezljan kip Matere Božje z otrokom Jezusom. Prinesel je podobo domačemu župniku, ali drugi dan jo je našel zopet na istem kraju. Ko seje to čudo trikrat ponovilo, so nesli kip Oglejskemu patrijarhu, ta pa je zapovedal, da morajo na onem kraju, kjer so našli kip, zgraditi cerkev in kip v njej postaviti.

Nad vhodom v presbiterij je hronogram 1360, ki znači začetek romarski cerkvi. L. 1860. so slavili na slovesen način petstoletnico. Takrat je prišlo 86 procesij; obhajali so 102.000 oseb.

Na Sv. Višarje potujejo zlasti s Koroškega, Kranjskega, Primorskega, Tirolskega, Štajerskega in Avstrijskega. Število romarjev cenijo vsako leto na 40.000.

Razgled od južno ležeče proste kope je velikanski. Proti jugu strmiš nad mogočnimi velikani Julijskih Alp: Mangart, Viš in Montač ti prav blizu kažejo svoja strma in gola pobočja. V nižavi vidiš prelepo dolino Zajezero (Seisera) in Kanalsko dolino z zgodovinsko znamenitimi kraji, kot je Malborget. Proti severu ti zro oči gorstvo, ki sega od Golovca črez Visoke Ture in Zilske planine z Dobračem do Dolomitov. Krasen je še pogled v Savsko dolino in proti Vrbskemu jezeru. Kdor si hoče ogledati natančneje ves razgled, naj si preskrbi zelo dobro izdelano panoramo Julija viteza pl. Siegla.

Proti Višu zagledaš v neki zarezi dve kladi, ločeni po razpoki, to sta „okamenela lovca"; streljala sta baje po Materi Božji in zato okamenela. Med gorama Gamsmutter in Višem štrli skala, katero je švicarski duhovnik Friderik Baeder 1. 1867. poimenoval „Mozes", ker je podobna Mozesu, ki ga je izklesal Michael Angelo. Žabniški župnik Lambert Ferčnik se je l. 1869. v Eimu prepričal, da je ta vrh zares podoben Mozesovem kipu, od tega časa se imenuje „Mozesov vrh".

Odhajajoč s Sv. Višarij, sem porabil tudi mnogim drugim znamenite sanke, na katerih me je krmilar po kamenju in po nalašč zato napravljenem potu privlekel v 20 minutah v dolino; plačal pa sem za to „ pretresljivo" vožnjo 1,50 gl. Vsakemu bi svetoval, naj pazi na dotične voznike in se že poprej o času za odhod natančno zmeni, sicer ima lahko sitnosti, ker gledajo, kako bi več zaslužili. Vozil se ne bodem več nizdol, a na Sv. Višarje pa še pojdem, ko bodem imel priliko.

  1. Tesni, f . pl. die Klaram.
  2. Nemško ime Tarvis izvajajo od latinskega imena „Tres vias".