Na Golico!
| Na Golico! Ivan Krulec |
Spisal Ivan Krulec
| |||||||||||||
I.[uredi]
Bilo je o počitnicah leta 1881., ko sem s svojim prijateljem v prvič korakal iz „kraja, podobe raja", nagledavši se njega istinitih krasot, skozi Gorje po lepi okrajni cesti, držeči po divni dolini med Poljano (933 m) in Trato (1038 m) proti gorenji Savski dolini, kjer sva hotela posetiti prijatelja, ki je živel kot „kralj v Planini visoki". Kjer se na Kočni cesta nagne, tam sva ugledala gost dim, ki se je vlačil nad Javornikom, in ki nama je naznanjal, da nisva daleč od tvornic kranjske industrijske družbe. Seveda tedaj še ni bilo tako obširnih naprav, kakor so današnje, vendar brez zanimivosti niso bile; zato sva si jih ogledala. Prišedši iz zakajenih prostorov, sva šele prav opazovala mično ozko dolino, in preverjena sva bila, da borni Dolinec ne more preži viti sebe in svoje družine s tem, kar mu donaša ne baš rodovitna zemlja, in da je primoran služiti tujemu kapitalu, ako hoče imeti vsaj nekaj veselih ur v svojem življenju. Živahno razmotrujoč razmere v tukajšnjem kraju, sva zapustila vas Savo, katera se ne imenuje zaman tako, ker ravno reka tega imena je, ki daje gonilno moč vsem tvornicam te vasi, v katerih iščejo prebivalci svoj zaslužek. Te tvornice so bile nekdaj last Viktorja Ruarda, ki pa, žal. s svojim velikanskim imetjem ni imel sreče. Še dandanes je videti v vasi sledove nekdanjega bogastva njegovega. Tu je bil velik zverinjak s takimi živalimi, katere so lovili po ondotnih krajih, kakor medvede, rise, volkove,lisice, orle (plešce)itd. Premišljujoč minljivost posvetne sreče, sva pustila železniško postajo Jesenice na desni in prekoračila železniški tir — in v trgu Jesenicah sva. Veselo zro na te prijazne hiše, in vljudno te pozdravlja Jeseničan,čislajoč tujca kot donašalca raznih koristi. Vabijo te prijazne gostilnice v svoje prostore, a ker morava še v goro, zato se nama ni muditi med priljudnimi Jeseničani in nekaterimi nama znanimi letoviščniki. Kmalu imava Jeseniški grad, po proštu Kosu imenovan „Kosov grad", ki rabi v šolske namene, in novo župnišče konec trga za seboj. Tu si moreva ogledati temno gorovje, ki varuje ta kraj nadležnih vetrov. Na levi straži precej visoko pogorje Možaklje (spec. k. Mrzalke), po katere debelih gozdih so tulili nekdaj grozni medvedje, a zdaj je čuti samo sekiro industrijske družbe, na desni pa stoji gosto zarasla Mirca (1027 m), katere vitkih smrek se ne sme dotakniti niti pooblaščenec industrijske družbe, da se hrib ne sesede in ne zasuje Jesenic in Save. Bajka pravi, da je Mirca votla, in da so pred davnim časom skozi luknjo vrhu nje spustili moža v votlino, a v njej prežeči zmaj mu je odgriznil nogo od telesa. Utopljena v bujno domišljijo našega Gorenjca, bi kmalu zgrešila pot, ob katerem stojita zdaj dve tabli, kažoči v slovenskem in nemškem jeziku pot v gorsko vas Planino. Tabla „Slov. plan. društva" nama pravi, da imava pet četrti ure do te vasi.
Lepa, široka, le malo napeta cesta, katero je izvršil že imenovani posestnik rudnikov in tvornic na Savi in v Javorniku Viktor Ruard, iu po kateri vozijo rudo iz gorenjih jam na Savo in v Javornik, naju vede ob Mirci navzgor, in kmalu začujeva spodaj na levi šum Jeseniškega potoka, ki žene vprav tu nekaj žag in je tudi zavetje marsikateri ljubki postrvci. Na desni ob cesti pa opaziva kamenolom, odkoder se razpošilja znani Jeseniški marmor, ki ne zaostaja daleč za pravim glede na svojo uporabnost. Pozdravivši nekaj slovenskih Korošcev, idočih iz Rožne doline črez Kočno na božjo pot, prideva do selišča „ Prihodi" s šestimi hišami. Tu imaš lep pogled na precej obsežno gorsko vas Plavški Rovt, ki šteje 14 hiš s 77 prebivalci, v ozadju pa te pozdravlja prijazna Rovščica (1776 m), in še majhen ovinek, in pred tabo stoji Golica v svoji zeleni opravi. Odtod drži pot skoraj po ravnem ob Goli Peči, kjer že zagledaš beli stolp cerkve Sv. Križa v Planini. Tu pod Golo Pečjo si tudi lahko natrgaš nekaj bujno cvetočega sleča ali pljuvanca (Rhododendron hirsutum L.). Pot naju vede mimo marljivo obdelanih njiv in travnikov, po katerih najde botanik marsikatero zanimivo cvetko. Naj imenujem le nekatere: dišečo krebulico (Myrrhis odorata Scop.), rdeči klinček (Melandrium silvestre Rӧhl.), rumeno pogačico (Trollius europaens L.), močvirsko preslico (Equisetum palustre L.), dresen (Polygonum viviparum L.), sladko koreninico (Polypodium vulgare L.), dve vrsti špajke (Valeriana tripteris in V. saxatilis L.), planinsko hudoletnico (Erigeron alpinus L.), mračnico (Globularia cordifolia L.), jetičnik (Veronica latifolia), planinsko meto (Calainintha alpina L.), srobotino ali viniko (Atragene alpina L.), planinsko rožo (Rosa alpina L.). — Poveževa si jih v šopek in greva dalje do Kopišarja. To je ena največjih hiš v vasi Planini, v kateri prebiva rodoljubni slovenski mož Pavel Razinger, ki rad vzprejema potujočega domačina in tujca in jima postreže, kolikor more. Hiša stoji okoli 950 m nad morsko površino sredi velike kotanje, katera se zdi človeku kot mali svet za se s hribi in dolinami, po katerih se pretaka Boli in Črni potok (črni pač zato, ker prihaja njegova voda iz jam, kjer se voda skali po rudnih primesih). Okoli in okoli stoje lepi vrhovi. Med Rovščico in Golico je vrh Klek (1754 m), ki ima na desni proti Golici sedlo Jekel, po katerem drži pot od Goliške koče na Rovščico in od tam na Dovje. Pred Klekom pa stoje štirje zarasli vrhovi, katerih imena zastonj iščeš po spec. karti. Zovejo se po legi od juga proti severu: Piredelj, Aredelj, Gromedelj, Kogelj. Kdo jih je tako krstil in zakaj, nam bo morebiti blagovoljno razjasnil kak vešč zgodovinar ali kak iznajdljiv jezikoslovec; jaz temu nisem kos. Da v takem svetu, kakršen je ta, ne sme manjkati Triglava, celo dveh: Malega in Velikega, katera pohodi, gredoč po rosnih senožetih in smrekovih gozdih, tudi bosonogi Kneippovec — je umevno. Vas Planina šteje 76 hiš, ki so pa raztresene po raznih brdih in jarkih, in ima po zadnjem štetju 326 prebivalcev narodnosti slovenske. Posamezne hiše imajo imena, kakor Budnar, Fent (2), Kokošic, Ment, Zakamnik. Po priimku so prebivalci večinoma Razingerji. Značilno je, daje imelo pred dvema letoma ime Mina Razinger nič manj nego 24 brdkih zastopnic; danes jih je morebiti še več. Pripoveduje se, da so bili to Reisige, vojščaki-konjeniki, katere je naselil v tem kraju eden izmed mogočnih Celjskih grofov iz srednjega veka. Rovtarji, kakor pravijo prebivalcem Planine, imajo lepo cerkev, katero je pred kakimi 200 leti dal sezidati posestnik tukajšnjih jam, prednik Ruardov Bucelleni. V župnišču, katero stoji, žal, prazno, je nastanjena ekskurendna šola za tukajšnjo mladino.
V tem kraju šumljajo bistri studenci, tu pihljajo hladilne sapice, in naše oko se divi čudotvorom in krasotam, iz katerih strmi na jugozahodu jasni vrh našega orjaka Triglava. Ni ga kraja, ki bi bil bolj pripraven za zračno zdravilišče (Luftkurort), nego je ta. Le žal, da se do sedaj ni še nič zgodilo tu za razvajenega tujca, ali kakor se čuje, se tudi v tem oziru nekaj giblje. Ves ta planinski raj je napravil na me že v prvič tak vtisk, da od teli „zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine", in vsako leto moram vsaj nekaj dni prežiti v tem kraju. Bliža se večer.
„Za gore je solnce zašlo;
nižave Mrače se, gorá visoke glave
Žare se, na nebu večernica sije
In roso cvetica žejna pije."
(Konec prihodnjič).
II.[uredi]
(Dalje in konec.)
Naj omenim le nekaj lepših partij, ki jih lahko napraviš iz Planine na Golico, Kočno (sedlo), Rovčico[1] , Babo, v Medji Dol in na Stol, pa tudi prehodi, v Rožno dolino so brez težav[2]
Tu hočem opisati pohod Golice, ki je sedaj najbolj obiskovani vrh v naših Karavankah. V cerkvi Sv. Križa je bilo ravnokar odzvonilo dan, ko se je odpravljala četvorica Ljubljanskih turistvov iz Kopišarjeve hiše po znani cesti, ki drži proti severu nekaj časa » Pod steno« med vitkimi smrekami visoko nad Črnim potokom proti rudnim rovom. Kmalu smo srečali očrnelega rudarja, ki nam je po prijaznem pozdravu povedal, da smo pri »Karlovem rovu«. Pred tem rovom smo zapazili veliko nakopučene rude, sestavljene iz žveplenatega svinca, železnega kalavca, cinkovega bleščenca in realgarja. To rudo žgo v tamošnjih žgalnicah in jo potem prevažajo v Savske in Javorniške plavže. Odtod je po »D. u. Oe. A. V.« markirana pot, katera je pa precej strma in po dežju celo nerabna, zato smo krenili naprej po nekaj daljši, toda zelo lepši poti, katero je pozneje zaznamenovalo »Slov. plan. društvo«. Medpotoma smo si trgali ob žuborečem Črnem potoku pomladanski sleč (Rhododendron Chamaecystus L.), rumene planinske vijolice (Viola biflora L.), močnate trobentice (Primula farinosa L.), debeluhe (Pinguicula alpina L.) in celo redki čreveljc smo našli (Cypripedium Calceilus L.). Tako smo prišli mimo dveh podzemeljskih rovov do gorenjih Jam (Reichenberg), kjer je precej veliko rudniško poslopje in žgalnica. Rudniški oskrbnik nam je preprijazno vse razkazal in pokazal tudi precejšno zbirko krasnih okamenin, katere je našel v tem kraju. Z lepe ceste, katera ima tu svoj konec, smo mahnili na gozdno stezo, po kateri smo dospeli skozi smrečje na Molzišču. Tukaj smo se zglasili pri pastirici ter dobili vkusnega mleka, na bližjem pašniku pa potem krasno zaspanko in stoglavo (Eryngium alpinum L.).
Od Molzišča smo zavili na levo (na desno drži pot na sedlo Kočne), in kmalu se nam je odprl krasen pogled na vse Julijsko pogorje, katero seje že žarelo od jutranjega solnca. Spehani od hoje po malo bolj napetem potu, smo se odahnili v gostem bukovem gozdu, kjer smo si nabrali raznobojnih orhidej. Kakor po kakem bukovem drevoredu smo se izprehajali dalje in skoraj smo prišli na Sedlo, odkoder je že videti Koroško. Danes mi se nismo dolgo mudili na tem kraju, ampak hiteli smo dalje po skbno zaznamenovanem potu ob pobočju Golice, na katerem je ob začetku junija pravi pravcati planinski vrt. Ptedno si ne ogledaš vseh brdkih planink, ne moreš dalje. Tu najdeš ključalnice (Narcissus poëticus L.), murke (Nigritella nigra L.), bele planinske veternice (Anemone alpina L.), grintavce (Scabiosa lucida Vill.), volčin (Daphne stiata), pirenejski regrat (Leontodon pyrenaicus Gonn.), Bartischa alpina, srebrni koren (Dryas octopetala), svedre (Gentiana verna in acaulis L.), Sv. Janeza rožo (Hypericum pulchrum), kobulico (Thlaspi praecox Wulf.), avstrijski dežen (Heracleum austriacum L.) in pogačico. Čudili smo se od kraja, dani bilo mogoče tu dobiti zaspanke, pa hitro smo pogodili, da kmet s preganjanjem tega osata zboljšuje Goliško seno. Zamišljeni v to prirodno krasoro smo stopali dalje in dalje in po nekdanji volovski stezi dospeli na Goliško sedlo. Tu se nam je odprl velik del našega Korotana, in idočim po grebenu so se nam prikazovali vedno lepše njega divni vrhovi. Le preplašene tolpe planinskih kavk ali kramparic so nas motile v naše občudovanju. Prišedšim k piramidi na vrhu Golice (1836 m), pa se nam je odprl svet v vsej svoji krasoti.
"Pozdravljen mi srečno, Triglav častiti!
Tri glavi dvigaš drzno do neba
kot bog, čigar ime ti je nositi,
in vsaka nosi krono od snega"
Nismo se mogli nagledati Triglavskega pogorja in lepih njegovih dolin Krme, Kota in Vrat, ki so ravno odtod tako vidne po svojih sencah. Na desnih in levi pa dvigata Mangart in Stol ponosno svoja vrhova v jasno ozračje. Daleč tam doli se vijuga bistra Sava ter žene svoje valove proti Šmarni Gori, p ravnini pa se bleste kot biseri prijazna selišča. Severno pod nami pa v Rožnem
"dolu med gorami
Šumna dere Drava,
Solnce žarbo lice
V njej si ogledava."
Proti severovzhodu nam naznanja beli stolp stolne cerkve, kje stoji glavno mesto Koroške. Od njega proti zahodu pa vidimo s prostim očesom parnike na Vrbskem jezeru. Kdo bi naštel imela vseh krajev, katerim se divi naše oko. Tam pod Dobračem ti kaže Beljak svoje prijazno lice in v njega bližini vidiš Blaško jezero in lepe razvaline Landskronske. V dalji pa »molče orjaki zro v led zaviti«. Videti je domače vrhove Kamniškega in Savinskega pogorja, pa tudi Dolomite, Visoke Ture z Velikim Klekom in Venedigerjem, Dachstein, Pyrgas in Ankogl.
Okrog in okrog se razginjajo najlepši prirodni prizori ter ti naslanjajo oči in srce s prečistim veseljem. S težkim srcem smo se ločili z vrha s pesnikovo željo:
"Oj, dom ti naš, ti krani svet,
Bog čuvaj te na veke let!"
- ↑ Ker ljudstvo govori Rovšca, je brez dvoma prav pisati Rovšica, to je gora, ki ima ime od rudnih rovov, katerih je vse polno po njej. (Glede izreke primeri : Jelovšca = Jelovščica, vrh pri Blegašu; Bukovšca = Bukoviščica, vrh v Selški dolini i.t.d.). Napačna je torej pisava Rožica ali Rošca.
- ↑ Opozoriti mi je, da so dnevi konec maja in v začetku junija glede na krasno ondotno floro najlepši za izlete v te kraje.