Na Balkanu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na Balkanu.
Črtice iz mojega dnevnika.

Miroslav
Izdano: Edinost 5/2 (1880), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Balkan, stara planina, pozdravljam Te!

Koliko tisoč trudnih pomikov je uže črez Tebe korakalo, — koliko tisoč prognanih, podenih, trpinčenih, izgubljenih ubožcev je uže v tvojih hostah pribežališča i zavetja iskalo, — koliko nebrojnih solza si, planina stara, videla, katero jo prolival ubogi človeški rod — slavenski rod, — koliko tisoč britkih solza, — reko mogočno bi napolnile! — koliko tisoč zdihljajev iz obupavajočih, do smrti mučenih srcá, prognanih beguncev, — prognanih od revnega svojega ognjišča, podenih ko divja zver po planini — čula si na strmih svojih stenah! — in da ne bi se bile vpepelile kosti ubitih kraj tebe, drugi bi breg bil nastal uže, višji od tebe!

Dolga je bila noč in temna, ki je ležala nad teboj, — a zginola je; — dvignol seje črni oblak z tvojih višin in zasijalo je solnce žarno svobode. Svobodna si zdaj, stara planina! — prestal in nehal je jok, nehalo beganje, nehalo brezupno zdihanje. — Svobodna si zdaj — in svoboden je narod, kteroga tužne čarove si gledala; zdaj gledaš srečna, svobodna i v nadeji žareča obličja; zdaj čuješ prepevanje veselih pesnij, pesnij nove svobode veselega roda.

Davno uže sem si želel, videti in pozdraviti tvoje višine, gledati ž njih v lepe ravnine, kder prebiva močni rod slavenski, kteri je dolgo, dolgo čakal jutranje zore svoje svobode in kteri jo je dočakal. V njej si zdaj ogreva od dolge sužnosti otrpnele ude, z veselim živim glasom jo pozdravlja i slavi; — v njenem žaru se krepča, da bode kdaj mogel pomagati svojemu, še sužnemu bratu zlomiti težke verige i pridobiti si dar necenljive „svobode“.

Danes se mi je spolnila želja. Vrh Balkana — na Stari planini stojim; gledam daleč, daleč na okolo, „in kamor se oko ozre, povsod se mi nov svet odpre“ — nov svet, a vendar le moja zemlja, zemlja velike slovanske domovine. Na severji do vshoda v brezkrajnej ravnini blišči srebrni trak mogočne Donave; na jugu molí proti nebu siva Perun planina strmo svoje skalovje, — a v zapadu pozdravljam temna brda Črne gore, gnjezdo junaških sokolov; — in to vse so zemlje naše, zemlje slavenske! — Kako se srce širi i polni čistim veselim ponosom.

Kje zemlja je na svetu še
Slavenskej da se meri?
O nij je ne! o nij je ne!
Na vsega sveta krogu ne,
Da našej se primeri!

Veselim srcem jezdim z brega navzdol; cesta je dobra, konj žilav in spočit — i kmalu dospem v majhno planinsko vasico. Pred novo postavljeno hišo se ustavim in vprašam za nočevanje, Da, gospodine, da, dosti je prostora zdaj, jer smo zgradili novo hišo; le notri! dobro ste nam došli! — S tem prijaznim ugovorom me sprejmo možje, kteri so pri mojem dohodu stopili pred duri. Konjiča preskrbé s obilo krmo i steljo, mi pa sedemo okolo ognjišča na pregače na zemlji razgrnene.

Domačin, star siv mož, junaška postava, donese mi za dobrodošlico čašo rudečega vina, a najprvo mi odkrito glavo napije: „Da si mi dobro došao, gospodine! da bog poživi car Aleksandra i ostale vladare slavjanske i sav ostali narod slavjanski!“ „Da živeje!“ odgovoré pričujoči.

Kako to ogreje srce! — tukaj, daleč, daleč od mojih slovenskih planin, čujem onaj isti pozdrav, kakor pri meni doma: „da bog poživi narod slavenski!“. Bode živel bode — bode živel in razprostiral se, — in kadar bodo valovi slavenskega morja kipeli in se dvigno v zjedinjenje, onda ne bode stene prejake, ne planine previsoke — in nikakoršne druge sile, — da bi mogla njima ustaviti se i ju razdružiti.

Dolgo smo sedeli okoli svitlega, ogrevajočega ognjišča i razgovarjali se o jedva minolem težkem, krvavem času.

Ubogi narod! kaj si moral prebiti! Čuditi se mora človek, da še živiš, da nisi propal povsem, — da te ni zemlja vzela vsé — gledajoč sramoto in jezo, kako se je tebi godilo.

Še niso izbrisane vse solze in globoke sledí s tvojega obličja; iz srca, skamnelega od jada, še ni povsem izginol tužni, strašni sanj dolzega mučenja. Ni ti mogoče čutiti še vse sreče, ktera je zasijala po temnej noči tvoje minolosti. Še ni zelenela prva trava nad grobljem poslednjih tvojih žrtev — duhovi hodijo še vedno tvoje domove spominjat teh jadnih časov.

Zavolj tega so tužne še tvoje pesni, ni še svoboden tvoj duh, — bojiš se, kakor dete, da ne bi se vrnol stari vrag vzet ti vnovič svobode dragoceni, sveti dar.

Stara žena, prijazna domačica, priredi večerjo i donese jo na ped visokej mizici naloženo: ovčjega sira, prženih jajc, malo opresnega zelja, črnega kruha, majhno skledico medú in nekoliko orehov. — Kaj zahtevaš srce še — na Balkan — planini?

Pri večerji, ktere so se vsi vdeležili, krožila je čaša dobrega makedonskega vinca, in vsak, kteri jo je vzel v roko, nazdravil je po novej šegi: „Da bog poživi pravoslavnog cara Aleksandra i ostale pravoslavne slavenske vladare i sav slavenski narod!“ in odgovor „Da živeje!“ — iz dna srca je spremljal in sklenol zdravico.

Po večerji se pomaknemo bližje ognja, čaša še kroži — in stari pevec, planinski pastir, vzame gusle in počne popevati tužnim glasom pesen polno žalosti in solzá in polno bridke resnice.

Izpod Balkana strme planine
Leži vasica majhna, uboga;
Ukraj vasice stoji koliba,
Mala, uboga, snegom zakrita.
In v kolibi ukraj ognjišča
Sedi udova, drhti in joka,
Joka in toži tužno osodo;
Bridko uzdiše — solz nema oko.
Ognjišče hladno — nema tu ognja,
Ni ga očeta — da loži drva.
Ni ga očeta, ni ga tu brata:
Ubili Turki sinoč so oba!
A okrog stana buči i tuli
Mrzli, ledeni, nemili veter.
V krilu udove mirno i tiho
Leži zavito v krpice dete,
Majki se k nogam stiska, drhti,
Dete pol golo od mraza omedlo.
— „Oh, kaj sem, bože! reva storila?
„Da me osoda muči nemila!
„Kaj deca mala so le storila,
„Da jih umori zima nemila?
„Nemam več solz, da bi jih jokala,
„V prsih umira mi srce od jada!“
— Noč črna hladna izvrh Balkana
Legne ledeno na belo polje.
In v kolibi jok zdaj utihne,
Ne čuje stok se, ne zdihljaji. —
— A zimsko solnce, izzad Balkana,
Jutranja zora, ko najde kolibo:
Sije v lica bleda i mrzla,
Sije v solze zmrzle do leda,
Najde svobodne duše tri revne! —

Gusle zaihté tužnim zvukom, — iz prs slušajočih se utrgne težek zdihljaj — solza skrijo se v brado —! A, slava bogu! minolo je! prošlo je — i nič več se ta čas ne vrne!

Da, da! nesrečen, zelo nesrečen si bil, bratski moj narod, — a zdaj si svoboden, zdaj si gospodar na svojem domu, na svojem polji, na svojej planini, rastel hodeš in se krepčal; pozabiš tužne uro svoje minolosti; utihnejo žalostno pesmi — in prepeval bodeš vesele o zlatoj slobodi i srečnej ljubezni.

Miroslav.