Na življenja cesti (Franja Golob)
Na življenja cesti Franja Golob |
|
Videla sem ljudi na poti življenja. Mnogo jih je bilo in vsak drugačen je bil. Začudena sem zastrmela v to množico obrazov, moja noga pa je šla, gnana od nemega začudenja in moje oko je ogledovalo obraze; prav vsakega posebej je gledalo. Iskala sem v teh obrazih, iskala na čelih, iskala na ustnah, iskala sem v soju oči. Niti sama nisem prav vedela, kaj iščem in kaj moram najti, a iskala sem in si stisnila v dušo prav vse, kar je videlo moje oko.
Videla sem dete v zibki. Čisto majhno, nebogljeno je bilo, a tako nežno, tako angelu božjemu podobno. V njegovih očeh je bilo nekaj tako mehkega, nedolžnega, čistega, da bi mogla reči, da je bil odsev zarje, tiste čiste zarje, ki sije tam preko ... Iz teh malih plavih očec je sijala prava čista — sreča.
Zazrla sem se v njegove ustne. Smehljaj je plaval na njih in zazdelo se mi je, da ne more biti lepšega, čistejšega smehljaja, da ne more biti bolj iskrenega in dobrotnega nasmeha.
Pa sem videla obraz, ves čudno popisan s potezami. Globoke gube a čelu, okrog oči, okrog usten. Bil je obraz moža, ki je prehodil trnjevo pot skrbi za vsakdanji kruh. Nekoč ni bilo teh gub na njegovih licih, a prišlo je življenje, potegnilo ga v svoj vrtinec, da se je moral boriti z naporom vseh sil, sicer bi ga bilo strlo. Takrat so se zarisale v čelo gube skrbi, senca je legla na lice, trpljenje se mu je začrtalo v obraz. Oči tega moža so sijale mirno, resno, žalostno; brala sem v njihovem soju, da se je boril i sam s seboj v tistih težkih urah, ko je bil sam in do dna duše potrt. Na njegovih ustnah ni bilo smeha.
Srečala sem mladeniča in mu pogledala v lice in brala v njegovi duši. Mlad je bil, niti ne 25 leten, pa so že bile na licu prve težke črte. Res, mlad je bil, a drugega ni imel nič. V srcu je nosil ideal, lep, svetal in čist in rad bi ga uresničil. Toda kako bi ga, kako bi mu dal določeno obliko, ko nima ničesar razen svoje mladosti? In vendar je iz oči sijalo upanje: mladost zmore vse. Zmogel bom, saj sem mlad! Njegove ustne so se smehljale. To je bil nasmeh pričakovanja.
Tam je šla žena z otrokom v naročju. Žena in mati. Skrb, trpljenje, delo, ljubezen do svojih, vse sem brala v njenih očeh. Tako dobrotno so sijale, in usta so se smehljala v nasmehu, ki nosi uteho drugim, ki pa zakriva bolest lastne duše. 0 mati, materin obraz! Kdo in kako te bo opisal dostojno?
Noga me je zanesla med otroke, ki so se podili po travniku. Zagledala sem se jim v oči, lica, ustne. Vse se je smejalo, vse glasno čebljalo. Njihove besede so bile kot besede iz pravljice. Srečni otroci! — Glej, nevidna roka je snela kopreno z njih lic. Ali se ne zarisujejo gube? Čisto tanke, skoro nevidne. Ali se ne zarisujejo? ...
Mladenka mi je prišla naproti. Vzveselila sem se je, misleč, da bom videla samo lepo srečo brez bridkosti. Pa je nisem videla. Vesela je bila, res. Smejala se je, saj je bila mlada. A iz oči ji je sevalo vprašanje. Kako obrniti svoj korak, da bo življenje lepo, sončno? Kako stopiti na življenja pot? Vpraševala se je, opazovala druge, a ni vedela, kod. Na mladem licu so se poznali sledovi skrbi, potrtosti.
Utrujena je bila moja noga. Ali še ne bo konec tega romanja? — Starca in starko sem uzrla. Sedela sta drug k drugemu privita in se grela v toplih žarkih popoldanskega sonca. Utrujena sta bila videti, utrujena od življenja poti. Poiskala sem jima v obraz. Glej, mir je sijal iz ugašajočih oči. Kako to? Spregovorile so njune poteze: »Iz zibke na travnik, v mladost in zrela leta do te klopice in utrujenosti. Počasi se je začelo trpljenje, se večalo, doseglo vrh in se nato umirilo. Na gladkem obrazu so se poglabljale gube, iz njih je gledalo trpljenje, v vsakem času drugačno. Danes pa — življenje je mirno. Živiva od spominov in čakava smrti. Živiva od spominov, od tistih ko sva bila otroka, mladenič in mladenka, mož — oče in žena — mati. Misliva na vse prošlo in najina vest je mirna, kajti spolnila sva zmerom svojo dolžnost. Zavedala sva se odgovornosti za vsako besedo, dejanje in misel. Zato se nama zrcali mir z obraza. Čakava smrti. Nič se je ne bojiva, saj sva prehodila življenje z zavestjo, da naju čaka sodba. Po borbah, po trpljenju sva dosegla — mir svojim dušam.« — — —
Tako torej? Kje je sreča? Išči jo, išči, našel je ne boš; čiste in popolne našel ne boš. Povsod borbe, trpljenje, povsod tuga, bolest. In ti, če spolniš svojo dolžnost, če se svoje odgovornosti zavedaš, smeš upati, da dočakaš — mir. In dete v zibki? Ali ni srečno? Seveda je, pa to vemo samo — mi. Samo mi občutimo polnost njegove sreče, da črpamo moč svojim dušam ...
Iskala sem v obrazih vse množice. Kaj sem našla? Videla sem, da sleherni pije kupo bridkosti, trpljenja, kupo pelina. Spoznala, sem, da moj križ ni tako strašno težak, saj ga nosi sleherni na Golgoto svojega življenja. Zakaj bi ga ne nosila jaz? Zakaj bi se ga branila ti, sestra? ... Nemo je prikipela iz mojega srca tožba: »O, da bi bili, kakor otroci,« in kot očitek mi je vstalo v duši ...