Naše škodljive rastline/O glavnih delih cvetočih rastlin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naše škodljive rastline/Uvod Naše škodljive rastline v podobi in besedi
O glavnih delih cvetočih rastlin
Martin Cilenšek
Naše škodljive rastline/Škodljive človeku in živini
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O glavnih delih cvetočih rastlin.

Predno jamemo razvrščati škodljivo vojsko na posamezna krdela in postavljati junaka za junakom čitatelju pred oči, treba je povedati nekoliko o njihovi obleki, da jih bo vsekdar lahko spoznal. Pa govorimo resnobneje! Ako pregledujemo o pravem času kako cvetočo rastlino, nahajamo na njej sledeče dele: 1. korenino, 2. steblo, 3. liste, 4. cvet in 5. plod. Vsakemu je odkazano posebno opravilo, in ako se to ne izvrši, ni dosegla rastlina svojega namena. Da se ne bomo pozneje pri vsaki posebej mudili, razlagajoč posamezne dele, in po nepotrebnem ponavljali, kar smo morebiti že večkrat povedali, zdi se nam primerneje, da kar tukaj označimo omenjene dele. Tako bo zadoščalo manj prostora, in ako ti utegne priti to ali ono iz spomina, tedaj pa kar lahko odpreš knjigo na dotični strani.

I. O korenini.[uredi]

Slika 1. Navadne oblike korenin.

Korenina raste od stebla v nasprotno stran, ne poganja nikdar listov, pač pa pritrdi rastlino v podlagi in sprejema živež.

Navadno je korenina zataknjena v tleh, včasi pa sega tudi v vodo ali se zarije v korenino ali v deblo drugih rastlin (zajedalke). Nekterim rastlinam izrastejo tudi iz stebla korenine, s kterimi se prijemljejo drugih stvarij. Živež mora biti raztopljen v vodi, ako ga naj posrka korenina.

Z ozirom na njihovo obliko razločujemo rastline na take z glavno korenino in na take z vlaknatimi koreninami. Jednovite glavne korenine so včasi mesnate, včasi lesnate in valjaste ali pa kake druge oblike. a) na sliki, stoječi na sprednji strani, kaže nam nitasto, skoro povsod jednako debelo korenino njivske kobulice; b) koželjasto korenino navadnega korenja ali mrkvice, ki se zožuje polagoma v dolg, tanek konec; c) repi podobno ali oblo korenino navadne repe; d) vejnato korenino gozdnega selzénovca, in e) vlaknato korenino neke trave.

Vlaknate korenine so nitaste in se prikažejo v obilni množini navadno tedaj, ko je poginila glavna korenina. V rastlinstvu so sploh zeló razširjene in se obešajo posebno rade na podzemeljska stebla.

Gledé na trpežnost so korenine jednoletne, dveletne in večletne ali trpežne. Prve so navadno sočnate in zelnate; trpežne so lesnate.

II. O steblu.[uredi]

Steblo zovemo tisti del rastline, ki nosi listje, cvetje in plodove. Steblo vodi živilni sok, kterega je vsrkala korenina, dalje po rastlini in ga deloma tudi prenareja. Navadno je nadzemeljsko in raste navzgor; pogostoma se pa nahajajo tudi podzemeljska stebla razne oblike, ki se potem zamenjavajo s pravimi koreninami zato, ker so jim večkrat res prav podobna. Ta podobnost nas vendar ne sme motiti, zakaj njihovo opravilo je različno od korenin in se popolnoma strinja z nadzemeljskimi stebli.

Slika 2. Korenika.

Podzemeljskim steblom prištevamo 1. koreniko. Korenika je korenini najbolj podobno, trpežno podzemeljsko steblo, ktero je navadno pokrito z redkimi, vlaknatimi koreninami, včasi pa tako gosto prepleteno z njimi, da se na prvi hip niti ugledati ne more. Včasi je porastena tudi z luskami in poganja vsako pomlad liste in zelnate mladike. Na mlajšem koncu raste dalje, na nasprotnem pa polagoma umira. Korenika je večjidel raztegnjena in leži v tleh vodoravno ali pa poševno, včasi pa je tudi naravnost zavrtana, v zemljo. Naša slika nam kaže koreniko navadnega kolmeža (Ácorus cálamus); druge so ji prav podobne. Korenika je v rastlinstvu prav navadna prikazen.

Slika 3. Čebula.

Mnogo je takih rastlin, ki se odlikujejo 2. po čebuli. Čebula je navadno jajčasto, oblo ali nekoliko potlačeno podzemeljsko steblo, ki nosi na osrednjem čebulnem krožcu luskaste, mnogokrat debele in sočnate liste. Ti so včasi lupinasto naloženi drug na drugega, včasi pa se pokrivajo kakor operka na strehi. Spodi izraste iz krožca mnogo vlaknatih korenin, ki so postavljene večjidel v kolobarju, in ki oskrbujejo rastlino z živežem. Mnogokrat se nahajajo med luskami majhni čebulčki. Ko prestane nadzemeljski del, ostane čebula in požene spomladi novo rastlino.

Slika 4. Gomolj, viseč na živicah.

Bolj redek od omenjenih podzemeljskih stebel je 3. gomolj. Oblike je sicer prav mnogovrstne, vendar je zmirom nekako zaokrožen. Sploh imenujemo gomolje one odebeljene in omesenéle dele kakega podzemeljskega stebla ali njegove živice, ki so sicer čebulam precej podobni, toda nimajo ne lusk, ne lupin. Oči (popki) so navadno raztresene po površju. Kakor korenika in čebula ostane tudi črez zimo v zemlji in ustanovi spomladi novo zelišče. - Nadzemeljsko steblo je ali zelnato ali lesnato, in na to se osniva razdelitev rastlin na zelišča in na lesnate rastline. Zelišča so po svoji korenini jednoletna ali dveletna ali pa tudi trpežna, če se ponašajo s kakim podzemeljskim steblom. Neka posebnost zelnatih stebel je travna bil (bilka)), večinoma votlo in členkovito steblo, in pa cvetna betva, ki izvira iz kratkega podzemeljskega stebla, in ki ne nosi nikakoršnih listov, ampak samo cvetlje. -- Z ozirom na obliko so stebla malo da ne vsa podolgasta in valjasta; nekoliko je pa tudi takih, ki nimajo te oblike, temveč so sploščena, robata itd.

Stebla so navadno kvišku stoječa ali pa se vsaj vzdigajo na viš; nektere rastline imajo pa tudi ležeče steblo. So pa tudi take, ki same zase ne rastejo kvišku, ampak se vzpenjajo na druge rastline ali reči s svojimi viticami ali ročicami, v ktere se izpremenijo veje ali listi ali pa samo njihovi oddelki. Jednakemu namenu služijo tudi takozvane zračne korenine, ki se izpahnejo mestoma iz stebla. Slednjič ne smemo pozabiti onih rastlin, ki nimajo ne vitic, ne zračnih korenin, pa vendar ne ostajajo na tleh. Take rastline se ovijajo okoli sosednih rastlin ali okoli kakega droga in gredó na viš.

Stebla so zeló raznovrstno razrastena. Redkokdaj dobiš steblo, ki je popolnoma brez vej, ki je jednovito. Najpriprostejša razrast je vilasta, ako se namreč steblo razdeli na dve jednaki veji, ki se navadno zopet in sicer večkrat vilasto razdelita. Navadno se pa steblo ne razrašča na jednake veje, temveč poganja nasprotne ali v vretencu stoječe, večjidel pa raztresene, nejednake veje, ki se še dalje razhajajo na drobnejše veje in vejice. Zlasti drevje se kaj raznovrstno razrašča in nastavlja vrh, ki ima skoro za vsako drevo svojo posebno obliko.

III. O listu.[uredi]

Listi izrastejo po strani iz stebel ter so navadno zeleni in ploščnato razviti. Od stranskih stebelnih vej se razločujejo po svoji rasti, zakaj oni ne rastejo spredi, ampak ob dnu, in po svojih opravkih. Listi namreč prenarejajo surovi živilni sok, kterega je vsrkala korenina in pripeljalo steblo do njih, ter ga izpremenjenega oddajejo vsem rastlinskim delom. Brez listov rastlina ne more živeti, zakaj primanjkuje ji hrane ter se posuši prej ali slej. Kako pretvarjajo listi surovi sok, in kako kroži potem po rastlinskem telesu, tega ne moremo tukaj razkladati; zadošča naj opomba, da so listi rastlini neizogibno potrebni, in da brez njih niti obstajati ne more.

Na vsakem popolnem listu razločujemo 1. listno nožnico, 2. listni recelj in 3. listno ploskev. Malo pa je listov, ki bi imeli vse imenovane dele; prav navadno ni nožnice, t. j. spodnjega, razširjenega in steblo obsegajočega dela; včasi tudi ni reclja, in listna ploskev sedi neposredno na steblu, ktero včasi s svojim dnom obsega ali se steguje navzdol po njem. Najvažnejša je listna ploskev, ki jo v vsakdanjem življenju kar kratko ,,list`` imenujemo. Pri njej moramo gledati na spodnjo in zgornjo stran, na rob, na dno, s kterim je pritrjena ali na reclju ali na steblu, potém na konec in naposled na žilice, s kterimi je premrežena.

Slika 5. Oblike listov.
Slika 6. Oblike listov.

Ako opazujemo več rastlin drugo za drugo, uverimo se, da listi niso povsod po steblu jednako razvrščeni. Navadno so raztreseni po vsem steblu; takim pravimo premenjalni ali premenjema stoječi listi. Ti so postavljeni na videz brez vsakega reda, ali natančno opazovanje nas uči, da tudi tukaj vlada najlepši red. Ako stojijo listi po dva in dva na jednaki visokosti, in sicer vsak na nasprotni stebelni strani, imenujemo jih nasprotne. Včasi so postavljeni tako pravilno, da nareja dvojica z dvojico križ, ki je zlasti ondi očiten, kjer stojijo listi od stebla. Mnogokrat se nahajajo po trije listi ali njih še več na jednaki visokosti okoli stebla; o teh pravimo, da stojijo v kolobarju ali vretencu. Posamezni listi, ki stojijo v gosti zvezdi vrh kakega podzemeljskega stebla (navadno korenike), napravljajo takozvane listne rožice. Liste naposled, ki izvirajo iz podzemeljskega stebla, ki pririjejo iz zemlje, in tudi najbolj spodnje, blizu tal stoječe liste nadzemeljskega stebla imenujemo pritlehne liste.

Oblike so listi neizmerno mnogovrstne. Rastejo sicer tudi take rastline, ki imajo debele, mesnate, valjaste ali cevnate liste, pa vendar so listi navadno ploščati in obsegajo vse oblike od črtaste do okrogle. V tem oziru so listi črtasti ali črti podobni b), ako je list dolg, ozek in povsod jednako širok; če je list tudi tog in vednozelen, imenuje se igličast ali igli podoben a), in ako se okončuje v dolgo, bodečo konico, je šiljast; še ožje liste imenujemo ščetinaste; suličasti c) so listi, ako so ob sredi širji kakor na koncih; podolgasti d), ako so mnogo daljši kakor široki; pakrožni (eliptični) e), ako so precej daljši kakor široki, in ako imajo proti koncema, pričenši od srede, jednake poprečne premere; podolgasto-okrogli f), ako so nekoliko daljši kakor široki; jajčasti g), ako so podobni podolgoma prerezanemu jajcu, in ako imajo proti koncu vedno kračje premere; okrogli h), skoro okrogli in okroglasti so listi, ako je obseg njihove ploskve popoln krog, ali ako se mu vsaj približuje. Nektere rastline imajo tristranske in celó take liste, ki so prirezani na štiri nekako zategnjene strani. Obojni so redki.

Prav pogosto se razvije konec ali dno lista po svoje, in list dobi drugo obliko. Konec more biti rtast (špičast), dolgo ali kratko priostren (prišpičen) a), pa tudi zaokrožen, top, prisekan in celó nekoliko izroblj en ali izrezan. Tudi dno je mnogokrat zoženo in podaljšano, pa še večkrat izrezano. Na ta način dobimo posebne listne oblike, kakor nam jih nekoliko kaže šesta slika. Klinasti b), lopatičasti c) in narobejajčasti listi imajo zaokrožen, širji konec in ožje dno; srčasti d), ledvičasti e), puščičasti f) in kopjasti listi g) so ob dnu izrezani, spredi pa različni. Srčasti namreč so rtasti (špičasti), ledvičasti pa zaokroženi; dno jim je sestavljeno izdveh topih rogljev ali krpic. Puščičasti in kopjasti listi so jako priostreni in spodi izrezani z rtastima rogljema, ki visita pri prvih navzdol, pri drugih pa sta obrnjena v stran. Narobesrčasti listi h) se odlikujejo po izrezanem koncu in rtastem dnu.

Slika 7. Listi z ozirom na rob.

Listi, ki niso nikakor razdeljeni, imenujejo se celi in z ozirom na rob celorobi a). Navadno pa je listni rob bolj ali manj zarezan, in pravimo mu narezan b), ako so roglji topi, zareze pa rtaste (špičaste); nazobčan c), ako so roglji rtasti, zareze pa tope, in napiljen d), ako so zareze in roglji rtasti. Ako so roglji napiljenih listov zopet napiljeni, pravimo jim dvakrat-napiljeni listi e). Razdeljena pa more biti tudi listna ploskev in še celó recelj. Ako list ni razdeljen do reclja, pravimo, da je jednovit.

Slika 8. Listna ploskev.

Zareze, o kterih smo ravnokar govorili, so plitve in ne izpremenijo listne oblike prav nič, ker zadevajo samo rob. Pa tudi listna ploskev sama more biti razdeljena, in sicer tako, da so roglji ali odrezki vsi obrnjeni proti listnemu dnu kakor prsti na roki - dlanasti listi, ali pa da si stojijo roglji ravno nasproti - pérnasti listi. Po tem, kako globoko segajo zareze v listno ploskev, razločujemo: hrpaste liste, ako zareze ne gredó do srede listne ploskve; nacepljene liste, ako je listna ploskev, vrezana do srede; razdeljene liste, ako je vrezana dalje kot do srede, in zarezane, ako segajo zareze do dna. Po številu, meri in velikosti zarez so listi trojno-, peterno-, mnogoterno-, pérnasto-krpasti in takisto raznovrstno-nacepljeni, raznovrstno-razdeljeni in raznovrstno-zarezani. Slika 8. nam kaže nekoliko listov z raznovrstno izrezano ploskvijo. a) je pérnasto-krpast list, b) škrbinast list z ukrivljenimi in navadno proti dnu obrnjenimi, nejednakimi roglji, c) pérnasto - zarezan list, d) trojno-krpast list, e) peterno-krpast list in f) dlanasto-razdeljen list.

Slika 9. Sestavljeni listi.

Včasi se razdeli listni recelj na posamične vejice in nosi potem več listkov; v tem slučaju govorimo o sestavljenem listu. V obče razločujemo dve vrsti sestavljenih listov, in sicer prstasto (dlanasto), pri kterih stoji na koncu vkupnega reclja več listkov (kakor prsti na roki), in pérnato, kterih listki stojijo po obeh straneh vkupnega reclja tako, da so taki listi nekoliko podobni ptičjemu perju. Prstasti listi se imenujo po številu svojih listkov dvojnati, trojnati a), čveternati, peternati, sedmernati b) ali deveternati. Pernati listi so dvojno-pernati, ako imajo po obeh straneh jednako mnogo listkov d), in lihopernati, ako stoji konec reclja posamezen listek c). Vkupni recelj nosi včasi pernate listke, ki morejo biti zopet sestavljeni; tako dobimo dvakrat- e), trikrat- in večkrat-pernate liste.

Z delitvijo v tesni zvezi stoji navadno tudi razdelitev listnih žil. Listi z vzporednimi ali zakrivljenimi žilami so večjidel celi in celorobi; listi s prstastimi žilami so mnogokrat dlanasti, in listi s pernastimi žilami so pernasto-razdeljeni ali sestavljeni.

Slika 10. Navadna grašica z viticami. (Vícia sativa.)

Listi kakor tudi drugi zelnati rastlinski deli so mnogokrat pokriti s kosmatinicami. V tem oziru pravimo, da so rastline ali pojedini deli goli, gladki in svetli, če nimajo nikakoršnih kosmatinic; če jih pa imajo, so pa drobno-, debelo-, gosto- in po robu kociničasti ali pa kosmati, dlakavi, volnati, žlezasto-kocinasti. Med ščetinicami posebno imenitne so pekoče ščetinice kopriv, ki so napolnjene z neko jedko tekočino. Pogostoma nahajamo na površju listov in stebel slabo prirastle bodice ali celó trne, ki izvirajo iz listnih žil ali iz lesa. Včasi se okončuje list ali veja v nitast, navadno vijakasto zavit konec, takozvano vitico ali ročico, s ktero se vzpenja in oprijemlje dotična rastlina. Navadna grašica (slika 10), razširjen njivski plevel, je vsakemu gospodarju dobro znana. Njeni pernati listi na koncih nimajo listkov, temveč namesto njih vitice, s kterimi se vzpenjajo po raznem žitu. Listi mnogih rastlin so pri dnu svojega reclja podprti z različnimi, manjšimi in večjimi prilistki. Pri grašici na pr. so sicer prav neznatni, a vendar toliki, da se morejo ugledati.

V kotu med listi in steblom — v listni pazušici (pazuhi) nosijo vse rastline trpežnega nadzemeljskega stabla popke, brste ali oči. To so nerazvite osnove novih listnatih mladik in cvetov. Ti popki se razvijejo ob ugodnem vremenu zeló hitro in poganjajo ali le listje, ali le cvetje, ali pa tudi oboje. Po tem jih imenujemo listne, cvetne in mešane popk e. — Listje se obleti ali vsako leto, ali pa črez več let. So pa tudi take rastline, ki ne izgubljajo svojega listja, ampak to zvene in se posuši na steblu, navadno z njim vred.

IV. O cvetu[uredi]

Cvet v navadnem pomenu se odlikuje ali po lepi barvi svojih lističev ali po prijetnem duhu, kterega razširja okoli sebe. Cvet v rastlinoslovju je širjega pomena in obsega vse one rastlinske dele, ki so neizogibno potrebni, da more rastlina roditi zrele plodove in kaljivo seme. Ker se iz njega razvije nova rastlina tiste vrste, prepreči cvet, da rastline ne poginejo. Zato je potrebno, da si ga ogledamo kolikor mogoče natančno in se poučimo o njegovih delih, ktere nam predočuje poleg stoječa slika navadne zvezdnice ali kurje črevice precej povečane. Ako ogledujemo cvet od spodi. vidimo 5 zelenih lističev b), c) in e), ki ogrinjajo ostale cvetne dele, in ki so včasi prav podobni kaki skledici ali čaši; pravimo jim čašica. Drugih 5 nekoliko kračjih in globoko razdeljenih, belih lističev b), c) in d) stoji med njimi, toda nekoliko više; ti narejajo cvetni venec. Med njegovimi lističi in zopet nekoliko više stoji 5 nitastih, na koncu v glavico se okončujočih nežnih delov, ki se imenujejo prašniki. Sredi cveta sedi okroglasti, zeleni pestič b), c), iz kterega se razvije pozneje podolgasti plod e).

Slika 11. Navadna zvezdnica. (Stellária média.)

Našteti deli niso vsi jednako važni; zakaj izkušnje učijo, da so samo prašniki in pestiči neizogibno potrebni, ako naj rodi rastlina zrele plodove in kaljivo seme. Prašnike in pestiče imenujemo zato bistvene cvetne dele. Čašica in cvetni venec sta pa nebistvena, ker nista s plodom v nikakoršni zvezi in nekterim rastlinam tudi manjkata. Toliko je pa vendar gotovo, da varujeta prašnike in pestiče v mladosti raznih vremenskih nezgod.

Cveti, ki imajo čašico in venec, imenujejo se celi, taki pa, ki imajo namesto čašice in venca le jednovito cvetno ogrinjalo (obod), imenujejo se neceli ali obodniki. Gole zovemo take cvete, ki nimajo nebistvenih delov.

Ako nahajamo v tistem cvetu prašnike in pestiče, govorimo o popolnem ali obojnem cvetu; če ima pa cvet ali samo prašnike (prašni cvet) ali samo pestiče (pestični cvet), govorimo o nepopolnem ali razločenem cvetu. Nepopolni cveti morejo biti na tisti rastlini ali pa na dveh rastlinah tiste vrste; v prvem slučaju jim pravimo jednodomni, v drugem dvodomni cveti.

Čašico sestavljajo navadno zeleni, listasti deli — čašni lističi, ki so ali prosti ali pa zvezani v celoto in v pravilne ali nepravilne oblike. Včasi pa čašica ni zelena in tedaj je vencu prav podobna. Na njej so večkrat pritrjeni tudi prašniki. Čašica večjidel odpade, ko premine cvet; včasi pa ostane in se med dozorevanjem plodú mnogokrat zeló poveča.

Cvetni venec sestavljajo različnobarvni, listasti deli — venčevi lističi, ki so ali razločeni ali pa nerazločen. V tem oziru razločujemo cvete z razločeno-listnim in nerazločeno-listnim cvetnim vencem. Oboji morejo biti pravilni ali nepravilni. Na nerazločeno-listnih cvetnih vencih moramo paziti na cev, t. j. spodnji, navadno ožji del, in na rob, t. j. gornji, odprti in mnogokrat razširjeni del; med obema je grlo.

Slika 12. Pravilni, nerazločeno-listni cvetni venci

Najnavadnejše oblike pravilnega, nerazločeno-listnega cvetnega venca so: 1. obli venec a), podoben krogli, ki je od zgoraj odprta (navadna borovnica); 2. vrčasti venec b), podoben prejšnjemu, toda bolj podolgast (mesno-rudeča vres); 3. cevasti venec d), podoben votlemu valju ali cevi (navadni rman); 4. ako se cev razširi v lijast rob c), dobimo lijasto-cevasti venec (trobentica); 5. zvonasti venec e), podoben široko cevastemu vencu s širjim grlom (zvončica); 6. kolesasti venec f) s prav kratko cevjo in s ploščnato razširjenim robom (punčica); 7. krožnikasti venec g) z dolgo cevjo in s ploščnato razširjenim robom (plemenica), in 8. lijasti venec h) z ozko cevjo, ki se razširja polagoma proti robu.

Slika 13. Nepravilni, nerazločeno-listni cvetni venci.

Najvažnejše oblike nepravilnega nerazločeno-listnega cvetnega venca so: 1. ustnati cvet a), cevast venec, čegar rob je razcepljen z zarezo na dva nejednaka dela, na zgornjo in spodnjo ustnico. Ako je ustnati cvet v grlu zaprt z napihnjeno spodnjo ustnico, pravimo, da je zijalast ali ošemljen b); 2. jezičasti venec s cevastim dnom in podaljšanim, nekako jeziku podobnim robom c).

Na venčevih lističih razločeno-listnih cvetnih vencev razločujemo spodnji, nekoliko reclju podobni del, žebico, od zgornjega razširjenega dela, glavice.

Slika 14. Pravilni, razločeno-listni cvetni venci.

Med pravilnimi cveti z razločeno-listnim cvetnim vencem so najvažnejši: 1. križasti venec a) s 4 dolgo-žebičastimi, v križu stoječimi lističi; 2. rožasti venec b) ima navadno 5 srčastih ali okroglastih, kratko-žebičastih lističev; 3. klinčasti venec d) ima 5 dolgo-žebičastih lističev v cevasti čašici, in 4. slezasti venec c) ima 5 kratko-žebičastih lističev, ki se ob dnu držijo drug drugega.

Slika 15. Nepravilni, razločeno-listni cvetni venci.

Izmed nepravilnih cvetov z razločeno-listnim cvetnim vencem bodi omenjen: 1. metuljasti cvet a) v sliki 15. s 5 lističi razne velikosti in oblike. Zgornji, največji d) je zavihan nazaj in se imenuje jadro; stranskima dvema c), ki sta oba jednake oblike, pravimo krila, in dvema spodnjima b), ki sta večkrat združena, ladija. 2. nepravilni cvet vijoličin e) s 5 lističi, kterih zgornja in srednja dva sta si po velikosti in obliki jednaka, spodnji je pa največji in ob dnu podaljšan v ostrogo. O drugih nepravilnih cvetih z razločeno-listnim cvetnim vencem, kakor na pr. o lisjakovem, ostrožnikovem in drugih, povedali bomo potrebno ob priliki.

Obod ali jednovito cvetno ogrinjalo je podobno ali čašici (volčja jagoda, gl. sliko 143.) ali pa cvetnemu vencu (jesenski podlesek, gl. sliko 144.). Obodovi lističi so nadalje ali razločeni ali pa združeni v celoto in v pravilne ali nepravilne oblike, kakoršne nas srečavajo na pravih čašicah in cvetnih vencih.

Prašnik sestavlja niti ali reclju, včasi tudi listu podoben del - prašna nit, ki nosi na koncu dvopredelčasto, z drobnim, navadno rumenim prahom — cvetnim prahom napolnjeno vrečico, takozvano prašnico (vrtni tulipan b), glej sliko 138.). Včasi pa prašne niti tudi ni, in prašnik je sedeč.

Prašnikov je večjidel po več v cvetu. Da jih dobro presodimo, paziti moramo na mesto, kjer so pritrjeni, na lego in na medsebojne razmere z ozirom na dolgost. Včasi so vsi jednako dolgi, ali so pa nekteri daljši od drugih. Zdaj so pritrjeni na čašici, zdaj na vencu, obodu itd.; naposled morejo biti prosti ali pa združeni, bodisi s prašnimi nitimi ali pa s prašnicami. Vse te razmere so jako imenitne. Ker je pa v dodatku na njih osnovan ključ za cvetoče rastline, ni nam jih treba tukaj na drobno razlagati.

Na pestiču razločujemo tri dele. Spodnji je navadno najdebelejši in hrani v sebi osnovo prihodnjega semena (zarodke); iz njega se razvije plod, in zato mu pravimo plodnica (beli narcis b), kjer je obod odrezan in razklan, da moremo videti vse tri dele (gl. sliko 133.). Drugi je vrat, niti podoben del, ki nosi na svojem koncu zeló različno brazdo. Včasi je pestič brez vratú, in brazda sedi neposredno na plodnici.

Različno od plodnice je plodišče. To je zgornji, včasi kopičasti ali sploščeni, včasi pa kakor skledica izdolbeni del cvetnega reclja, na kterem so pričvrščeni razni deli cveta. Tudi lega pestičeva je važna. Ako vidimo njegov najdebelejši del (plodnico) pod prašniki in cvetnim ogrinjalom, tedaj pravimo o pestiču, da je podcveten; ako pa stoji nad njimi, pravimo, da je nadcveten. — Da se razvije plodnica v plod, zarodki pa v semena, treba je, kakor učijo brezštevilne izkušnje, da je prišel ob pravem času cvetni prah v neposredno dotiko s pestičevo brazdo. Ta izloča neko lepljivo tekočino, na kteri obvisijo posamezni praški. Cvetni prah navadno prenašajo mnogovrstni žužki, ki iščejo v cvetih medú; pa tudi veter ga vzdigne včasi kar cele megle in ga drvi po zraku od rastline do rastline.

Med se nabira v posebnih medovnikih, ki se nahajajo kot plitve globelice navadno na venčevem dnu.

Od zunaj podpirajo cvete ali tudi cela razcvetja mnogokrat posamični listi ali luske, kterim pravimo krovni listi, oziroma krovne luske. Tem prištevamo tudi tulce, ki včasi popolnoma zakrivajo cvete ali razcvetja (kačnik, gl. sliko 134.).


Cveti se pokažejo redkokdaj posamezno, navadno jih je po več raznovrstno združenih na vkupnem reclju, na koželju. Način, po kterem so urejeni cveti na koželju, imenujemo razcvetje, ki je za mnoge rastline prav važno znamenje. Razločujemo pa razcvetja z recljatimi in z nerecljatimi posamičnimi cveti.

Razcvetja z recljatimi cveti so :

1. Kobul, kterega posamezni cveti stojijo na precej jednako dolgih receljčkih, ki izvirajo vsi na koncu vkupnega reclja (krvavi mlečnik, gl. sliko 65.).

2. Sestavljeni kobul, kterega posamični cvetni receljčki nosijo kobulčke. Krovni listi glavnega kobula se imenujejo ogrinjalo, kobulčkovi pa ogrinjalce (potočnik, gl. sliko 58.).

3. Nepravi kobul, kobuljasto, včasi jednovito, včasi sestavljeno razcvetje, ktero se razločuje od navadnega kobula po tem, da izvira le malo cvetov iz tistega mesta vkupnega cvetnega reclja, in po tem, da se razcvete osrednji cvet vselej prvi (črni bezeg, gl. sliko 95.). Sploh je to razcvetje jako mnogovrstno.

4. Grozd, z vkupnim, včasi visečim, včasi kvišku stoječim cvetnim recljem, kteri nosi podolgoma posamezne, precej jednako recljate cvete (čemž, gl. sliko 70.).

5. Češulja, grozdasto razcvetje, čegar posamični cveti imajo toliko daljše receljčke, kolikor niže izvirajo iz vkupnega reclja, tako da so vsi cveti v jednaki visokosti.

6. Lat, razcvetje z očitnim vkupnim cvetnim recljem, ki nosi mnogo spodi najbolj na vejice razdeljenih vej (šopulja, gl. sliko 320.).

Razcvetja z nerecljatimi (sedečimi) cveti so:

7. Klas, razcvetje s kvišku stoječim, vkupnim cvetnim recljem konec stebla, po kterem sedijo posamični cveti. Klasi so jednoviti ali sestavljeni; poslednji nosijo namesto posameznih sami zopet klaske.

8. Mačica, razcvetje z mlahavim, navadno visečim vkupnim cvetnim recljem, ki je povsod pokrit z necelimi, mnogobrojnimi sedečimi cveti. To razcvetje odpade, kedar ocvete (leska, gl. sliko 499.).

9. Betič, razcvetje z debelim in mnogokrat mesnatim vkupnim koželjem, po kterem je vse polno drobnih cvetov (kačnik, gl. sliko 134.).

10. Košek ali sestavljeni cvet, čegar na vkupnem, kopičastem ali ploščnatem plodišču gosto zbiti cveti so v svoji celoti podobni jednemu velikemu, spodi s krovnimi listi (ovojkom) obdanemu cvetu (regrat, gl. sliko 431.).

11. Cvetna glavica, razcvetje z mnogobrojnimi nerecljatimi cveti, ki so stisnjeni včasi v ploščnat, včasi v obel ali podolgast kupček, in ki sedijo večjidel na odebeljenem koncu vkupnega cvetnega reclja. Ob dnu je glavica navadno obdana s krovnimi listi (zajčja noga, gl. sliko 205.).

V. O plodu.[uredi]

Plod imenujemo vse cvetne dele, ktere nahajamo ob času zrelega semena še na rastlini. Navadno se poveča samo plodnica, in v njej zaprti zarodki (semenski popki) se razvijejo v zrela semena.

Na vsakem plodu razločujemo dva poglavitna dela: 1. oplodje in 2. seme. Včasi je oplodje tako tesno zrasteno s semenom, da je plod podoben semenskemu zrnu. Večjidel se pa lahko razločuje oplodje od zaprtega semena. Oplodje je zdaj kožnato in usnjasto, zdaj mesnato, lesnato in celó trdo kakor kamen.

Plodovi so pravi in nepravi. Prvi se razvijejo iz pestičev posameznega cveta, drugi se pa naredijo s tem, da se sprime pestič z drugimi deli cveta v celoto, ktere se včasi udeležijo tudi cela razcvetja.

Pravi plodovi so suhi ali mesnati. — Suhim prištevamo glavičaste plodove, rožke in pokovce, mesnatim pa koščičaste plodove in jagode.

Glavičasti plodovi so mnogosemni in se prézajo na mnogovrstne načine. Najnavadnejši so:

1. Glavica, mnogosemen plod, ki se préza na dva ali več delov (loput), na pr. pri vijolici, ali pa se odpre s pokrovom (zobnik d), gl. sliko 88.), ali pa tako, da se naredijo luknjice (mak), ali pa zobovi (klinček). Sicer je pa glavica ali jednopredelčasta, ali pa s popolnimi ali nepopolnimi pretini razdeljena na več predelov.

2. Mešiček, mnogosemen, jednopredelčast plod, ki se préza po strani (lisjak d), gl. sliko 49.).

3. Strok, mnogosemen, jednopredelčast plod z dvoloputnim oplodjem. Seme se drži meje obeh loput (navadna grašica d), gl. sliko 10.).

4. Lusk, mnogosemen, dvopredelčast plod z dvoloputnim oplodjem in s pretinom, ki deli plod na dva predela, in ki navadno nosi seme (krvavi mlečnih c), gl. sliko 65., in mnoge križnice). Ako je lusk tako širok ali širji kakor dolg, imenujemo ga lušček (plešec b), gl. sliko 182.).

Rožke so suhi, večjidel jednosemni plodovi, ki se ne prézajo, in ki tudi ne razpadejo na posamezne kosove, ampak ostanejo zaprti. Rožke so:

1. Prava rožka, jednosemen, podcveten plod, čegar oplodje je tesno združeno s semenom. Na koncu nosi mnogokrat mično kodeljico, v ktero se je izpremenila čašica (regrat c), gl. sliko 431.).

2. Žitni plod ali golec, znani, semenu podobni plod žita in drugih trav. Nareja se iz nadcvetne plodnice in je jednosemen; oplodje je s semenom tesno združeno.

3. Pravi oreh, večinoma jednosemen, nadcveten plod, kteri je obdan s trdim, lesnatim ali usnjastim odločljivim oplodjem (leska d), gl. sliko 499.).

Božka posebne vrste je tudi perutka, ki se odlikuje po kožnatih podaljških.

Pokovci so suhi plodovi, ki razpadejo na posamezne jednosemne kosove.

Najvažnejša sta:

1. Čveterodelni, s čašico obdani plod pokovec ustnatic (travniška kadulja, gl. sliko 391.) in srhkolistnic (gadovec e), gl. sliko 220.).

2. Dvodelni plod pokovec kobulnic, ki je prav za prav sestavljen iz dveh podcvetnih, na razcepljenem, niti podobnem nosilcu visečih rožek (kumín c), gl. sliko 347). Pokovec posebne vrste se nahaja tudi pri babjem zobu in iglici, kjer visijo posamični plodiči na dolgih repcih na osrednjem stebričku.

Mesnatim plodovom prištevamo 1. koščičasti plod z neprézajočim se dvojnatim, in sicer z mesnatim ali usnjastim in kakor kamen trdim notranjim oplodjem, ki zapira navadno le jedno seme. Notranje oplodje se imenuje koščica (volčin f) in g), gl. sliko 106.) in 2. jagodo, ki je zastrta od zunaj s kožnato ali usnjasto lupino, in ktere notranje oplodje je sočnato ali mesnato. Jagoda je večjidel mnogosemna (volčja črešnja, gl. sliko 81.). Sestavljene jagode imajo prav drobne posamične plodiče, ki so zbrani v večjo celoto in nastavljeni po kopičastem, precej izpremenjenem plodišču (robida d in e), gl. sliko 489.).

Neprave plodove delimo na pokrite in birne plodove.

Pokriti plodovi se imenujejo tisti, ki so zaprti v druge cvetne dele, na pr. v trpežno ali povečano čašico, v posamezne krovne liste, v povečano plodišče itd.

Tu razločujemo:

1. Skledičasti plod, večjidel s skledici podobnim ovojem obdan oreh (lešnik d), gl. sliko 499.).

2. Pečkati plod, mesnat plod, ki se ne préza. Na temenu ima muho (posušena čašica) in v sredi večpredelčasto, glavici podobno pečkišče (jabelko). Tukaj kakor pri šipku je prav za prav votlo plodišče, ki se pozneje tako močno poveča in ob jednem postane mesnato in sočnato ter hrani v sebi pravi plod ali mnogobrojne plodiče (šipek b, c in d), gl. sliko 491.). Pečkatim plodovom prištevamo tudi plod rudečega jagodnjeka (rudečo jagodo b in c), gl. sliko 292.), kjer sedijo po omesenélem plodišču posamezni plodiči.

Birni plodovi nastanejo iz celih razcvetij. V to vrsto štejemo storž ali češarek jelovega drevja, ki se naredi, ako zlesenijo krovne luske cvetne mačice, in pa storžasto jagodo, ktera se napravi, ako omenjene luske omesenijo (brina d in e), gl. sliko 500.).

O semenu ne bomo tukaj govorili posebej, pač pa pozneje večkrat opozarjali čitatelja na ta imenitni del vsake cvetoče rastline.