To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Pridite — pridite z vseh strani sveta in poglejte
našo bol in naše stoletno gorje,
naše suženjstvo si oglejte, pa nam povejte,
kje so še ljudstva, ki toliko trpe.
Vsa stoletja samo robotali smo, robovali,
vsa stoletja poslušno klonili glave,
če pa so dedje se vzdramili kdaj in zakljubovali,
pa so poslali nad nje krvnike in pse.
Tekla v potokih je kri, kot preje solze so tekle,
a gospod zaničljivo se je smejal,
v grad je poklical hčerke kmetskega psa si za dekle,
pa je veselo-sirovo pri njih vasoval.
Človek — gosposki; hiša — gosposka; gosposko vse polje,
vse, kar stoji, leži, cveti in rodi.
Kmetovo le je delo, kmetova samo le bol je,
robstvo, trpljenje od zibke da v večnost zaspi.
To zgodovina je naša ... Pisana vsa je s solzami,
pisana z vzdihi, kletvijo in krvjo.
Sama bridkost, bridkost... A zdaj je za nami, za nami —
bila je ... bila ... nikdar je več ne bo.
Rod naš budi se, vstaja, zahteva svoje pravice,
valpti iz sna so zbudili ga s trdo pestjo;
zdaj je spregledal, zahteva račun za neštete krivice,
ki sramotile so zemljo in vpile v nebo.
Kaj se zdaj čudite, kaj zdaj tak besno nad nami hrumite?
Kaj izdajalstvo mečete nam v obraz?
Kaj trepetate plašno, čemu se tako nas bojite?
Čutite: naše vstajenje bo vaš poraz?
Res bo poraz barbarstva, poraz stoletne krivice.
A iz poraza vzide vstajenja dan.
Temu gremo naproti z radostjo neveste device,
stopajoče z ženinom v srečni njih stan.
Poje — kot pevci nevesti — ves svet nam o naši prostosti,
poje o nji, svojem daru, nam solnčno nebo,
pojejo srca naša v dozdaj neznani radosti:
Sreča prihaja! Gorje je — bilo, je prešlo ...
