Naša mama
| Kamenčki na poti Marija Kern |
| |||||||||||||
V gorski vasici
sred zime strupene,
na oknih cvetele
so rože ledene.
V koči samotni
detece sanja,
mati v skrbeh
nad zibko se sklanja.
To dete ubogo,
ta deklica mala
čez leta postala
je naša mama.
Skromno življenje -
tiho potrplenje,
bil njen je vsakdan,
srca hrepenenje,
vedno veselje -
kadar šopek otrok je bil zbran.
Nas je poštenja učila,
za vse molila,
vedno nas čakala je odprtih dlani,
zdaj pa mame -naše mame več ni.