Naš pisarniški sluga
| Naš pisarniški sluga Janko Barle |
| |||||||||||
Oj pisarna, kako resnobno stopam vsakega jutra in vsakega popoldneva med tvoje stare zidove in kako milo-otožno pogledam vselej na visoki kup aktov in aktičev, kateri so tako nestrpljivo poredani na moji pisalni mizi, kakor da mi hočejo reči: daj, daj, le hitro me reši. Malo ne vsaki nosi na svojem čelu veliki plavi ali pa rudeči napis: »silno«, tako, da bi človek moral imeti včasih res deset rok, da bi mogel vsemu kaj. Sedem. Pero šviga nemirno po veliki poli papirja, akti mu dajejo vedno novega opravila, a velika posodica črnila nove hrane. Srce veselo utripi je, kup se niža. Hvala Bogu, misli si človek, kmalo bode dovršeno, ali evo gospoda ravnatelja. Ne prihaja sam. V roki prinaša novi kup in ga položi prav pred mene. Evo novega opravila, nove zabave! Tako je vsaki božji dan.
Pisarne so si več ali manj podobne, razun če smem omeniti to, da je po nekaterih več, po drugih manje prahu, kateri tako rad seda na papir. Tako se tudi v naši pisarni kakor drugod nahajajo pisalne mizice, ob stenah omare s predalci za razne akte, potem dolga vrsta debelih protokolov in registrov, a v sosednji dvorani pa velik arhiv. Kdo bi preštel vse one spise, kateri so se ondukaj v teku skoraj dvesto let zbrali in kateri ondukaj mirno čakajo, da jih roka arhivarjeva po potrebi malo prebrska in spraši. Potrebna je pač pisalna mizica, potrebna omara s predalci, potrebni protokoli in registri, kakor tudi stari arhiv, a prav tako potreben je tudi naš pisarniški sluga, spoštovani Peter Suhy. V teku dolgih let pridobil si je on tako važnost v naši pisarni, da si skoraj ne morem misliti naše pisarne brez njega.
Nu ker letos poteka ravno petindvajset let, kar spoštovani Peter Suhy »deluje« v naši pisarni, mislim, da imam dosti vzroka, da mu posvetim te-le vrstice. Zdaj se že tako vsaka obletnica proslavlja in bi se prav nič ne čudil, če bi čital v časopisih tako le: .Včeraj slavili so jetniki, recimo na ljubljanskem gradu veliko slavnost. Spoštovana člana te družbe Lipe Uzmovič in Tine Pretepač slavila sta obletnici prihoda v ta zavod. Prvemu dovršilo se je letos deseto leto, a drugemu petindvajseto njegovega bivanja na gradu. Veseleč se z njimi te lepe slavnosti, želimo i. t. d. »Kaj hočemo, navada je taka, da se slavi sedaj vsaki najmanji dogodek v človeškem življenju in praznujejo obletnice raznega plodnega delovanja. Tega se držim tudi jaz in s tem začenjam svojo črtico o našem pisarniškem slugi Petru Suby-u. Bilo to v slavo petindvajsetletnice njegovega službovanja!
Zibeljka tekla je našemu Petru tam doli izpod visoke Tatre — on je Slovak. Slovak je bil, Slovak ostane do smrti. Dosti je, da spregovori dve besedici, poznaš precej od kod je. Narodnostnih prepirov on ne pozna, a ljubi Mažarja kakor brata, dasi se nikdar ne sramuje svojega slovanskega plemena in večkrat zapoje:
»Slovan jsem a Slovan budu,
Černé čižmy nosit budu,
Černé čižmy od čižmára,
Ostruhenky od kovára.«
Vendar so pa našemu Petru Rusi najbolj srcu prirasli, rekel bi, da jih celo bolj ljubi kot Slovake same. To je pa zato, ker so v njegovih mladih letih — oseminštirdesetega leta — ruski vojaki potovali skozi njegovo vas. Bilo jih je kot listja in trave. Veseli ljudje so bili, pesem ni pri njih nikdar potihnila, a korenjaki tudi od glave do pete, da jim ni bilo para. Narod slovaški jih je povsod veselo sprejemal. Nekoliko jih je pri Petrovih roditeljih celo nekaj dni stanovalo. Hencajte to so bili veljaki, plačevali so z rumenimi zlati. Peter sukal se je kar vedno okrog njih in kaj ne bi? Povšeči bila mu je njihova lepa vojaška oprava, veselila ga je svetla sabljica in zvenčeče ostroge. Nu, in radi so ga imeli oni vojaki. Posadili so ga gori na konja in se veselo smejali, ko se je plašil mladi Slovaček, kateri ni bil privajen konj. Ali drugič je bilo že bolje in Peter držal se je skoraj na konju kot stari Kozak. Tudi pesmi naučil se je naš Peter od Rusov, katere še sedaj ni pozabil. Težko mu je bilo, ko so se Rusi odpravljali iz njegove vasi. Njih poveljnik dejal mu je celo, naj gre z njimi, da se ne bode kesal. Se danes žali Peter, ker ni odšel z Rasi. Res bi bila naša pisarna brez tako vestnega sluge, vendar Rusi bi si pomogli za dobrega vojaka. On je še danes uverjen, da bi on ondukaj postal velik gospod, morda celo general. Kakor se kesa, ker jo ni pobrisal z Rusi, tako se še vedno živo zanima za Ruse. Ko je bil Slavjanski s svojo družbo v našem mestu, menim, da ni imel tako zvestega in pazljivega poslušalca, kot je bil naš Peter. Bil je čisto spremenjen. Največja sreča bila mu je, če se je mogel s katerim od družbe razgovarjati in popival je z onimi basisti, da bi bilo kaj povedati. Dal si je napisati vse one pesmi in to mu je še danes dragocen spominek na Ruse. Večkrat sem ga že našel, kako je slonel nad onim papirjem in si tiho popeval katero od onih milih pesem. — »Oj zakaj nisem več mlad« — vzdihnil je večkrat — »odšel bi z njimi, bilo kakor mu drago. Kakor so se naučili oni, tako bi tudi jaz!«
Posebnih dogodkov iz Petrove mladosti ne bi mogel povedati — on je že marsikaj pozabil, a mene ni pa bilo poleg. Toliko vem, da ni odšel s ponvami in pastmi po širokem svetu, kakor mnogi njegovi rojaki. Po svetu je pa vendar le odšel in to še preje nego je navršil dvajseto leto. V tej dobi nahajamo ga na južnem Ogrskem pri starem , imovitem gospodu, kateremu je bil naš Peter ob jednem hlapec in dekla, a tudi vrtnaril je, pa zato krase še danes njegova dva okna razne domače cvetlice, kot jasno znamenje, da je on prijatelj cvetlic. Ni mu bilo hudo pri starem gospodu, kateri je mladega, brdkega Slovačka, kateremu je jedva prvi mah pognal pod nosom, zelo ljubil in mu vedno le »sinko« govoril. Pri starem, skušenem gospodu se je Peter marsikaj naučil, a privadil se je od Rumuncev, kateri so v okolici stanovali, tudi rumunskemu jeziku, katerega še sedaj, ko mu morda sladka vinska kapljica — redke so te prilike — razveže nekoliko okorni jezik, za silo tolče. Stari gospod preselil se je na drugi svet, a Peter pa tudi ni ostal več v onem kraju, šel je po svetu iskat službe in slave. Oboje je dobil.
Kdor ni videl, ta si pač ne more misliti, kako ponosna je pač služba nadškofovega osebnega čuvarja ali huzarja, in vidite naš Peter je postal nadškofov huzar. Podoba iz one dobe, pokazuje nam Petra v njegovem sijaju. Visoka kapa ali kalpak z dolgim čopom pokriva mu glavo, okrog ustnic spuščajo mu se doli do tedaj že dobro vzrasli plavi brki, ob ramenih visi mu teška, obilno se srebrom obšita suknja (bekeš), noge pokrivajo ozke zdolaj stisnjene modre hlače, obuvalo mu je od fine ruske rumenkaste kože se srebrnimi ostrogami, & ob bedru visi mu dolga teška sablja. Ej bil je krasen huzar naš Peter, kakor tudi njegov drug — dva sta huzara — in marsikatero dekliško oko pogledalo jo ne redkokrat lepa huzarja, in kaj ne bi? Kaj takega se pač ne vidi vsaki dan, pa tudi ni bil vsaki huzar tak, kot je bil naš Peter. Pii veliki maši, če jo je pel nadškof, stal je tam pred žrtvenikom kot da bi bil iz kamena, niti z očesom ni maknil, a tako stal je tudi zadaj na dragoceni velikaški kočiji, kadar se je nadškof kam vozil. Ko je škof popotoval, spremljal ga je vselej tudi Peter in tako si je on ogledal mnogo znamenitih mest.
V tem je umrl stari pisarniški sluga Pavel. Tu je trebalo človeka, kateri bi bil pošten in zvest, a tak je bil naš Peter. Ko so mu ponudili to službo, sprejel jo je, ker si je mislil: »Ej Peter, nadškofov huzar si, to je res, ni slaba služba hm, težka tudi ne. Nu, huzar mora biti mlad in brdek, hm tudi tebi se še lice rudeči, vendar to bode minolo skoraj. Pisarniški sluga pa tudi lehko hrbet upogne, kadar ga že leta teže in nikdo ne gleda, če mu je lice nagubano, on ostane vendar le pisarniški sluga.« In prav je mislil naš Peter in začel tako svoje delovanje in službo v pisarni, katero ponese izvestno seboj v grob.
Osem ura zjutraj je. Po ulicah je seveda vse živo, jeden hiti sem, drugi tje, vozovi ropotajo in glasno je že dosti. Po trgu razvrstile so branjevke svoje drobnarije, vsaka sedi poleg svoje mizice ponosno kot kak vladar na prestolu, a jezički se obračajo kot za stavo in kaj ne bi. Vže od sinoči so mirovali in ker je vendar toliko pripovedovati, kaj se je čez noč pripetilo. Tudi kmetice so že porazvrstile ne daleč od branjevk svojo zelenjavo, mleko in rame pridelke. Niti one ne zaostajajo za branjevkami in kdo bi jim zameril, ženske so in jeziček imajo, če so tudi kmetice!
Kdo pa je oni gospod, kateri stopa tako dostojanstveno po trgu, s knjigo in s pismi y roki? Res se je njegovih precej krepkih brk in pas, katerim se pa še vendar pozna, da so bili modri, prijela slana, črte po licu in po čelu so tudi že dosti določno razrezane, vendar široko plečasti mož je še trden ; glava, katero mu pokriva trdi gosposki klobuk, še vedno ponosno počiva na bolj tenkem vratu. Modre oči so mu še bistre, vsakega opazi in pozdravi, celo ustavi se, da kaj posebnega vidi, ali pa z dobrim znancem pregovori par besedi, da si se mu vidi, da mora hiteti. V našem mestu ti bode izvestno vsaki povedal, da je to Peter, naš pisarniški sluga. Na pošti ti je bil in zdaj se vrača s kupom pisem v našo starodavno pisarno, kjer ga že čaka sto drugih opravil. Mesto je veliko in uradov v mestu tudi dosti in naš Peter je živa zveza in nekakav posrednik med temi uradi in našo pisarno. Res ne mudi se mu nikamor preveč, ali vsako opravilo opravi točno.
Raje kakor z uradi posluje naš Peter s privatnimi osebami. Ne vem, ali slučajno, ali pa kako drugače zgodi se navadno tako, da pride naš Peter k taki osebi ravno o tistem času, ko je ta pri obedu. Uljudno potrka, nakloni se, izgovori lep pozdrav, potem pa izroči dotičniku pismo ali stvar z dostojanstvom, katero bi dolikovalo kakovemu ministru-predsedniku. V tem se hoče z ravno istim dostojanstvom priporočiti, vender tebi ne miruje srce in praviš:
»Peter, jeden kozarček bi ne škodil?«
»Če vas je volja, prosim lepo« — poreče, resnoba in dostojanstvo se z njegovega lica zgubi, a obraz se mu zaokroži in očesi mu zalesketajo kot dve zvezdici sredi temne noči, ko se oblaki nekoliko razgrnejo. V trenutku prinese iz sosednje sobe, ali pa iz bližnje omare kupico, ti mu natočiš, on nagne in kupica stoji zopet prazna pred teboj, kot je bila popreje. Ponudiš mu še jedno, on se ne brani, a če bi mu v najhujšem slučaju še tretjo ponudil, bodi uverjen, da te ne bi osramotil.
Ko položiš na stran steklenico, položi Peter kupico, nakloni se globoko in pravi trikrat jedno za drugim:
»Zahvalim lepo« — zasuče si brke, cmokne z jezikom, napravi še drugi manji poklon in zgine na vratih.
Posebno veselje ima Peter s tem, če ga pozove kakov gospod, da bi pri njegovi mizi gostom stregel. Tu je treba Petra videti! Ves je v črnini, še celo črni škrici ne manjkajo pri suknji, okrog vratu priveže si snežnobeli trakec, brada mu je gladko obrita, a roke vtakne v bele rokavice. Postava mu nekako vzraste, a udje mu postanejo gibki in elastični. S posebno spretnostjo raznaša jedila in streže gostom, a pri tem napravi tako prikupljiv in prisrčen obraz, da nehote moraš dotično jed vzeti. S posebno skrbjo skrbi, da steklenice niso nikdar prazne, a ko odhajaš, ponudi ti s tako spretnostjo palico, klobuk in sukno, da kar vanjo skočiš in ne moreš si kaj, da mu pri tej priliki ne bil stisnil kaj svitlega ali okroglega v bele rokavice. Oj, tudi tu je fant od fare naš Peter.
Mislil bi človek, da se Peter — že toliko let v pisarni, kjer je jako jednolično življenje — ne zanima več za nobeno stvar, vender motiš se. Iz našega okna vidi se železniška proga, a Peter, če je doma, izvestno ne zamudi, da ne bi videl vsakega vlaka in ne preštel, koliko voz ima. Nego bolj kakor železnica zanimajo ga razna potujoča društva, naj že razkazujejo, kar jim je drago. Bodi gledališče z opicami, bodi panorama, bodi cirkus, bodi menežarija — vse je Petru dobro došlo. Tistih dni je njegovih mislij več pri onih potujočih umetnikih, kakor pa v pisarni. Ne bode pustil, da si ne bi onda teh stvari vsaj trikrat ogledal, naj je tudi že kaj podobnega že stokrat videl. Ejej, takrat je naš Peter gostobeseden, to ima pripovedovati!
»Nu, ono debelo kačo ste pač videli Peter?« — povprašate ga, ko je prišel recimo iz menežarije.
»Videl, videl sem jo grdobo, videl. Ali kaj vse to, v svojih mladih letih čul sem pripovedovati in to se je tudi pripetilo, ker drugače se ne bi pripovedovalo. Pravil mi je sam oni, kateri je to doživel. Stal sem, je dejal, na straži blizo velike reko. Mimo mene gnali so ljudje večkrat živino napajat. Tako je jedenkrat tudi neki kmetič napajal svoja dva vola. Hencajte, lepa živina je bila; tristo in petdeset bi jih vrgla mej brati. Kar se najedenkrat pripodi kača iz gojzda, hm, take grdobe še nisem videl in veste da je bila dolga in debela, če je požrla najpreje jednega, potem pa še druzega vola. Smilil se mi je kmetič in že sem pristavil puško k obrazu, da pihnem v oni kačji zlomek, kar me pograbi tovariš, rekoč: »Kaj noriš za Boga ? Pusti kačo na miru zdaj, dokler je razdražena. Počakajmo, dokler ne začne prebavljati vola, takrat jej bodemo posvetili.« Dobro je bilo, da sem poslušal tovariša. Kača se je zavlekla malo na stran in bila čisto mirna in omotena, kot da spi. Tedaj smo pa planili s kolci in drogovi in zabili smo jo, kakor je bila dolga in široka. Kaj mislite, to je bila kača, osemdeset stotov smo prodali masti od nje.
»Peter, Peter, pa kaj vi to verujete?« — zasmejali smo se vsi v jeden glas.
»Kaj ne bi verjel, saj mi je tako pripovedoval vojak, kateri je mnogo poskusil. In menite, da ni čudnih stvari na tem božjem svetu?«
Petdesetak bi zaslužil, kdo bi Petra našega prepričal o nemogočnosti te povesti. Ej, ah tega ni mati rodila, kateri bi njemu kaj dokazal, kar si je on jedenkrat zasadil v svojo glavo.
Bil je tudi v Rimu naš Peter. Mnogo popotnikov odhajalo je tja iz naših krajev in ž njimi šel je tudi on. Hej, to je imel ondi kaj videti, celo pri samem svetem očetu je bil in pomolil je na grobu velikega svojega patrona. Od ondot mahnil jo je z drugimi popotniki na Vezuv, kjer se je čudil žrelu tega velikana.
A tudi oni sladki vinski kapljici, katera raste na obronkih Vezuva, je napravil vso čast in prinesel jo je tudi stekleničico domov za poskušnjo. Rad pripoveduje o tem fopotovanju in marsikateri njegov razgovor začne se danes z besedami: »Ko sem bil v Rimu – –« No, da, lahko je ponosen na to, saj bi marsikdo šel v Rim, pravi pregovor, pa nima s čim.
Ker ravno o tem govorim, povem vam tudi, če bodete znali molčati, da ima Peter že precej okroglega v hranilnici, vendar o tem ne pripoveduje. Ce ga o tem povprašate, potem obrne razgovor precej na kakovo drugo stvar, a koliko je v hranilnici, znalo se bode še le po njegovej smrti.
Peter nima ne žene ne otrok. Če ga povprašate, zakaj se ni ženil, pove vam, da o tem ni nikdar ničesar slišal, a sedaj je pa tudi že v takih letih, da bi mu ne kazalo jemati tovarišice, katera bi z njim skupaj nosila butaro skrbij in težav. Kateri so pa bolje poučeni o Petrovih razmerah, oni vedo pa pripovedovati, da je njemu precej globoko v srce pogledala hčerka nekega krčmarja, kjer ga je večkrat kakov kozarček izpraznil. Vedo celó povedati, da je Peter tudi že nekaj govoril o ženitbi, do katere pa vendar ni prišlo, menda je že prepozno prišel. Kaj hočemo, vsakemu se le jedenkrat v življenju sreča nasmehlja.
Bilo je v tistem času, ko so bili Rusi s svojim pevskim društvom pri nas. Povedal sem že, da je on takrat marsikatero urico pri njih, to je v gostilni, pri kupici vina presedel. Rusi so sicer odšli, a gostilna je ostala in on je večkrat tjekaj odšel, da ga sprazni kozarček ali dva. To ni nič hudega, ali hudo je bilo to, da se je Peter pri jednem takem izletu precej prehladil in dobil je hudo trganje po udih. Kaj bode? V toplice je moral iti. In šel je. Mislil si je pa tako. Bolečine v udih napravi pokvarjena kri, a to kri treba odstraniti. Nastavil si je zato več rogov, da mu izvlečejo pokvarjeno kri. In izvlekli so mu jo, vendar mnogo preveč. Peter je prišel iz toplic, ali bled in onemogel, da ni bil nič več podoben poprejšnjemu Petru. K temu prijela se ga je še huda mrzlica. Večkrat ga je prijela tako, da se je ves tresel. Tedaj mu je pa rekel naš dobri gospod ravnatelj:
»Peter, ne bode nič, slabi ste, za vsaki slučaj poprosite jednega od gospodov, da vam napravi oporoko. Potem ste vsaj brez skrbi.«
Peter ni odgovoril ničesar, pogledal je prav milo, oporoke pa vendar ni dal napraviti. Naročil si je dobrega črnega vina in z njim vrnila se mu je zopet kri in pa zdravje v onemogle ude. Počasi je šlo, to je res, vendar danes je on zopet stari Peter.
Kaj bi dalje govoril? V petindvajsetih letih je on v našej pisarni marsikaj doživel in skusil, vendar ostal je vedno pošten in veren, a to mu je najbolje spričevalo. Privadili smo se mu vsi in ko ne bi bilo njega, manjkalo bi nam nekaj. Naj bi se še dolgo gibal med onimi stari akti in protokoli, kateri so se že tako na njega priučili, a on na nje. Poštena duša je naš Peter!
(Konec.)