Načeta vrv

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Načeta vrv
Jože Sevljak
Spisano: Uredila Nadja Semec
Viri: Sevljak, Jože (2006). Načeta vrv. Ljubljana: Družba Piano. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



1.

Pot navzgor mu je pognala vso kri v glavo. Od prelaza ga je ločilo le še nekaj korakov. Od tam pa tako ni bilo več daleč, le majhen vzpon še in pri Jasovnikovih bo. Odlomil je vejico z bližnjega grma in jo vrtel med prsti. Na smreki se je zadrla šoja, zasikal je proti njej, da se je jezno prepeljala drugam, jezikala je pa še kar naprej. -Saj ti nič nočem, neumnica! Zamahnil je z roko in nadaljeval pot. Za grebenom se mu je odprl pogled na gospodarsko poslopje, na veliko hišo z belo frčado, na toplar, poln sena, na vitke smreke, ki so razmejevale prostorno dvorišče od ostalega sveta. -Angela, glej, kdo je prišel! se je široko nasmejal Lenart, ko je stopil iz hleva. V rokah je držal furželj, ki ga je zamenjal eni od krav. Ravno je obešala je perilo, v ustih je držala ščipalke, tako da sprva sploh ni mogla govoriti, potem pa jih je le spravila v žep in si obrisala roke v predpasnik. -O, Blaž, ti si! Sem mislila, da prideš šele zvečer. - Nisem imel kaj početi doma. Oči je na službeni poti, mami ima pa popoldanski turnus. -Prav, prav, je kimal stric. Snemi nahrbtnik, Angela, ti pa prinesi kaj za pod zob. Gotovo si lačen! -Nisem, ni dolgo, ko sem kosil. Če imate kislo mleko, bi se ga pa ne branil. -Seveda, se je nasmehnila teta, tega poleti nikoli ne zmanjka. Tudi naša Julka ga ima rada. Kar tjale pod brajdo sedita. Lenart, ga boš tudi ti? -Če ga boš dala! se je pošalil in se pogladil po brkih. Sedla sta h kamniti mizi. -Kako pa kaj ata? - Bolj malo je doma. Mami pravi, da bi se moral večkrat fotografirati, da bi vedeli, kako izgleda. -Seveda, časi niso najbolj prijazni, služba zahteva svoje, je rekel resno in od hlebca odrezal krajec. Tudi za kmeta ni kaj prida. Veš, tako nas privijajo, da ne vem, če bomo zdržali. Kako si pa kaj s šolo opravil? Šesti razred si končal, kajne? -Ja, z odliko! se je pobahal in segel po žlici, ko je teta postavila veliko skledo pred njiju. -Oho, je zategnil, se vidi, da si Jasovnikov. Nismo ravno butasti, no, razen enega, ki je ostal doma in zdaj gnoj kida. Tako navihano se je zasmejal, da ga je še Angela pogledala. O, tale njen Lenart, si je mislila, kakšne se znebi! Blažu pa je rekla: - Ne verjemi vsega, stric se rad šali, nikoli mu ni dolgčas! -Saj mu ne, je rekel in znova zajel, da se mu je pocedilo po bradi. -Le najej se, fant, potem greva k reki po mrvo. Lepo je prevela, za v kozolec bo, škoda bi bilo, če bi jo namočilo. Vstal je, Blaž je skledo potegnil k sebi. Teta je sklenila roki in ga opazovala. Kako rad je, si je rekla. Spomnila se je Julke, ki so jo morali v otroških letih prav siliti s hrano. Mislili so, da bo umrla, če bo pustila kakšno žlico. Pa jo zdaj poglej, kakšna babnica je. -Tvoja soba bo na podstrešju, je rekel stric. Ko se urediš, pridi k traktorju. Dolgo te ne bom čakal, veš, ure so drage! Gromko se je zasmejal in odžvižgal nekam v gospodarsko poslopje. Teta pa se je samo nasmehnila.


2.

Veter je zapihal s tako silo, da so se drevesa pripognila in so listi na vejah pokazali svetle trebuščke. Naslednji hip se je zabliskalo in gromko udarilo. Po strehah je zaropotal dež. Najprej so padle posamezne kaplje, potem se je ulilo kot iz škafa. Mogočni pljuski so se zlivali po strehah in se mešali z vodo s sosednjih poslopij. Deževnica se je penila, da so žlebovi in odtočne cevi komaj požirali. -Še dobro, je pomislil, da sva s stricem zapeljala nakladalko pod kozolec. Drugače bi jo namočilo. Pa tako so se mučili z njo! Stopil je k oknu in pogledal ven. V slepečem blisku je zagledal deževno pokrajino; videl je njive nad Savo, kjer je iz tal puhtela poletna soparica in jih ovijala v skrivnosten pajčolan, videl je travnike, kjer sta še pred dobro uro s stricem pobirala redi. Sedel je na traktorju in ga opazoval, kako spretno je ravnal s strojem. -Si videl, Blaž, a? se je obrnil k njemu. Včasih bi bili za tako spravilo potrebni trije. Eden bi zmetaval na voz, eden bi tlačil, eden pa bi za njima grabil. Pa še pohiteti bi morali. No, vidiš, zdaj sva pa zadosti dva. -Saj jaz nič ne delam, samo vozim se! je oporekal. -Kako da ne? Družbo mi delaš, ga je stric hudomušno pogledal. To pa je tudi nekaj, a ne? Kako pa kaj punce, te že kakšna sekira? je preusmeril pogovor drugam in mu navihano pomežiknil. -Ni časa. Imam preveč drugih stvari! -Ja, kaj pa še imaš poleg šole? -Košarko igram, pa h krožku hodim. -H krožku? Kateremu? -K etnografskemu. -Kaj pa počenjate tam? -Proučujemo, kako so nekoč živeli ljudje v teh krajih. -Hudiča! je zaklel stric. Obrnil se je na sedežu, nakladalka se je zataknila za kucelj, da ni šlo ne naprej ne nazaj. Dvignil je ročico, dal v vzratno in znova zastavil. Traktor se je močno stresel in zagrabil z vso silo. Mrva je spet zdrsela skozi sesalno šobo in se enakomerno pomikala po prikolici. -Praviš, kako so nekoč živeli ljudje? je ponovil, zadovoljen, ker ni več nagajalo. -Ja, takrat, ko so po Savi vozili brodarji. - Slišal sem nekaj o tem, ja. Stari oče so pripovedovali, kako je njihov oče, še kot mlad fantič, gonil vole, ki so vlekli ladje po Savi. Pod cerkvico sv. Jurija je bila brodarska postojanka, največje pristanišče pa je bilo v Litiji. -Vem, smo se učili. Stric, mi boste povedali kaj o teh časih? Čez počitnice moram pripraviti referat, rad bi napisal kaj zanimivega. -Veš, veliko ne vem. Se nisem preveč zanimal za to, pa še tisto, kar sem slišal, je šlo na enem ušesu noter, na drugem pa ven. Bova pa kakšnega starejšega v vasi povprašala, prav? Nevihta, ki se je naglo začela, je tudi hitro pojenjala.Posamezni bliski so še razsvetljevali nebo, grmenje pa se je vse bolj oddaljevalo. Le občasno se je še oglašalo, potem se je tudi to kmalu umirilo. Z žlebov je še po malem teklo, z dreves so padale le še posamezne kaplje, zdelo se je, kot da bi se narava oddahnila. Odmaknil se je od okna. S pogledom je zaobjel slike na stenah. Le kdo je mož s širokim klobukom in mogočnimi brki? Je to ta prapraded? Pogledal je posteljo z visokim vzglavjem, se zadržal pri nizki omari in pobožal starinsko skrinjo pod oknom. Le kaj je v tej skrinji? je razmišljal. Se skriva v njej zaklad? Recepti za zdravila, s katerimi ozdraviš vse bolezni? Čudežna mast, ki te napravi nevidnega? Roka se je kar sama od sebe sprožila. Dvignila je pokrov in obstala v zraku. V njej so bili starinski premeti, ki jih ni še nikoli videl. Na vrhu vsega je tičal zajeten šop orumenelih listov, na mnogih mestih že načet in počrnel. S tresočo roko jih je prijel, legel z njimi na posteljo in se zastrmel v pisanje. Pred očmi so mu zaplesale nenavadne črke, ki jih ni bil vajen. Bral je počasi, na glas, zlog za zlogom, da se je ustavil čas, da je nenadoma izpuhtela tudi ta skromna podstrešna sobica …

To pishem jeft Andrej Jafovnik od fvetiga Jurija, kteri je nafh patron. Is zeliga ferza fe mu sahvaljujem, de me je varval, ko fva s ozhetom vole na favo gnala …

Sava je šumela, voli so pretresljivo mukali, ko so po njihovih hrbtih padali težki udarci. Trudne oči so se zapirale, glava je omahnila na blazino. Nad Robidnikom je zalajal srnjak, savski valovi so spokojno plivkali. Roka je počasi izpustila liste, da so kakor metulji zaplavali po sobi in tiho polegli na poribana, grčava tla.

3.

Na vzhodu se je že svetlikalo, v dolini in tam okrog Save pa je še ležala gosta, nepredirna tema. -Andrej, ga je potresla očetova roka, Andrej, vstani! Bova gnala. -A že? je pomencal oči, a že naslednji hip je bil buden, sedel je in vlekel nase platnene hlače. Živina v hlevu se je prestopala, domači pes se je pretegoval in veselo mahal z repom, ko se je po klinih spuščal s plevnika. Na hišnem pragu je stala mama, ogrnjena v pled in mu ponujala culo s črnim kruhom in jabolki. -Da ne bosta lačna! ga je pobožala po razkuštrani glavi. -No, saj ne greva za ves teden, se je posmehnil oče, ko je iz hleva pripeljal vola. Nataknil jima je jarm, vtaknil vanj locne in ju na vrhu pritrdil z zatičem. -O-ga, o-ga! ju je miril, ko sta se jezno ritala. Andrej, kje imaš šibo, da ju malo blagosloviš, se je šalil. Na loških poljih so se oglašali prvi petelini. -France, glej, da ne bo hodil preblizu volov. Lahko se strga vrv, o Marija Pomagaj, saj še pomisliti ne smem, kaj se lahko zgodi! mu je naročala. -Beži, beži, Marija, preveč si domišljaš. Kaj se pa hoče zgoditi? -Si že pozabil, kako je predlani strgana vrv ubila sosedovega? -Ja seveda. Pa veš, zakaj? Ker so vezali s starimi preperelimi vrmi. Zdaj se kaj takega ne more zgoditi. Novi trgovec v Litiji prodaja take, da bi jih vikal! Sicer pa, ženska, glej, da se bo doma kaj delalo, da ne bodo otroci samo poležavali. V koših naj nosijo gnoj na zgornjo njivo, ti jo pa prekoplji. Jutri bom moral spet k Savi, ves dan bom tam, nič ne bo z menoj. April je tukaj, voda je velika, najbrž bo treba še velikokrat pripreči. -Seveda, France, seveda! je pohitela in skrivaj potisnila Andreju v žep še nekaj suhih hrušk. Da ne boš lačen! mu je šepnila. -Kaj pa imata spet? je zarentačil oče in se odpravil v hlev nekaj iskat. Mama mu je zarotniško pokimala, mu napravila še križ na čelo in se umaknila v hišo. -Srečni bratci in sestrice! je pomislil. Kako brezskrbno še vsi spijo! Niti ne sanja se jim, kakšno delo čaka njega. Kako ga v tem mrzlem aprilskem jutru zebe v noge, sploh ne more stati pri miru! -O, Bog, je rekel, kdo pa stoji tam za hlevom? Pa menda ni kakšen razbojnik ali celo psoglavec! Od strahu bi ga skoraj kap. Skril se je za vola in kukal v tisto smer. Končno se je le ojunačil: -Hej, kdo pa si? Če si božji, boš odgovoril. -Blaž sem! je prišlo od tam. Kdo pa si ti? -Andrej, saj se to vendar ve. -Čigav Andrej? -Jasovnikov! -Jasovnik se pišem jaz. -Veš da! Bratranec nisi, brat iz Pasjeka tudi ne, kaj se le greš! -Seveda se pišem tako, iz Litije sem! -Iz Litije? Z očetom ženeva tja vole. Ladjo bomo vlekli. -Ladjo? Saj po Savi ne vozijo ladje. -Kako da ne! Dnevno jih pelje tudi po petnajst. -Katerega leta pa smo? Blažu ni bilo nič jasno. -Pišemo leto 1845. -1845? Saj to je čas brodarstva na Savi! -Seveda, kaj si pa mislil! Zakaj pa ne prideš bliže? se je ojunačil. Po glasu je presodil, da je obiskovalec star približno toliko kot on, torej ni nevaren. Primaknil se je bliže, da si ga je Andrej lahko ogledal. -Ho, ho, se je zasmejal, kakšen pa si? -Kakšen, kakšen? Kakršen pač sem. -Mislim, kako si oblečen! se je popravil. Česa takega še nisem videl. -Kako si pa ti? Nosiš hlače z eno naramnico, raztrgano srajco imaš in bos si! In to v aprilu, ko je še hladno! -Nimam kaj obuti, je sklonil glavo in rekel še tiše, veš, mi smo siromaki! -Pišeš se tako kot jaz. Sva v sorodu? -Ne vem. Mi nimamo nobenih sorodnikov v Litiji! -Jaz imam strica Lenarta in teto Angelo v Lazu pri sv. Juriju. Pa sestrično Julko tudi. -Jaz sem tu doma, pa ne poznam nobenega Lenarta, Angele ali Julke. -Seveda! se je udaril po čelu, iz dveh različnih časov sva. To bo. Sto šestdeset let naju loči. -Sto šestdeset let! se je Andrej prijel za glavo. -Midva sva v sorodu. Ne boš verjel, ti si, ti si moj …prapraded! -Prapraded? ga je začudeno pogledal in si mislil, najbrž so se mu skisali možgani. -Kaj pa govoriš sam s seboj? ga je sumljivo pogledal oče, ko se je iz hleva vrnil s povodcem. Se ti sanja? -Ne, ne, je zajecljal, skrivaj je pomignil Blažu, naj se skrije. Pesmico ponavljam iz nedeljske šole. Tisto, veste, na gori spet bel sneg leži … -Le glej, da ne boš ležal, ko bo treba vole gnati! Alo gremo. Potegnil je za štrik, ki ga je ovil volom okoli rogov, in se napotil prvi. -Greš z nama? je šepnil Andrej. Samo pazi, da te oče ne vidi! -Brez skrbi, v varni razdalji vama bom sledil. -Hi, je dvignil šibo in vola sta se zibaje premaknila. Drevje, ki je pred kratkim ozelenelo, je prijetno šumelo, ob reki so se oglasile race. Presenetili so jih, ko so šli tam mimo. V daljavi so brlele luči litijskega pristanišča.

4.

Na brodarski postaji Litija je bilo izredno živahno. Na pristajalnem mostu se je kar trlo ljudi. Vrata brodarskega urada so se neprestano odpirala in zapirala. Prihajali so lastniki ladij, plačevali so pristojbine in urejali potrebne papirje za prevoz. Pristaniški delavci in zaposleni na ladjah so postavali okoli zgradb in čakali na nadaljnje ukaze. Malo više, v ogradah so počivali voli. Nekatere so pravkar izpregli, bili so še vsi penasti; z otepi slame so jim brisali hrbte in jim ponujali kuhan oves. Drugi, spočiti so šele čakali na vleko. Jasovnika sta svoje prignala v trenutku, ko je v zvoniku sv. Nikolaja udarilo sedem. Iz lin so se dvignili golobi, zakrožili so nad reko in posedli na visoko streho Farbarjevega turna. Ozke, s kamni tlakovane ulice trga so se zaspano prebujale. -Ata, žejen sem, je zastokal Andrej. -Pri štirni se napij. Pa kmalu se vrni. Jaz grem vprašat, kdaj bomo navezali. Potisnil je seno k živini in se odpravil v pisarno. -Ks, ks, je zasikal Blaž, skrit za nizko ograjo. S teboj grem! -Prav, samo uredi se malo. Takle si prav smešen! -Vetrovko lahko slečem in si jo privežem okoli pasu, v kavbojkah in supergah pa ostanem, prav? -Ti že veš! Odpravila sta se po glavni ulici, ki se je strmo dvigala od obrežja, zavila sta v levo, med dve s slamo kriti hiši in se ustavila pred večjo zgradbo. -To je gostilna, je pokazal Andrej, na vogalu, vidiš, pa je vodnjak. Kar iz korca bova pila. Iz hiše je prišla drobna deklica s škafom v roki. Postavila ga je na leseno klop in začela natakati vodo. -Veronika, glej jo, Veroniko! -O, Andrej! se ga je razveselila. -Nosiš vodo, a? jo je prijazno pogledal in se pripravil za pitje. -Ja, že od petih zjutraj sem na nogah. Gospa kar naprej vpije name. Da ni nič z menoj, da samo poležujem. Pa sem šla šele malo pred eno uro zjutraj spat. Gostje, ki čakajo na ladje, popivajo vse noči. O, kako pogrešam naš dom v Lazu! Napravil je dolg požirek, da mu je voda tekla po bradi. Malomarno si jo je obrisal z roko in raztegnil usta do ušes, Veronika ga je z zanimanjem opazovala -V kateri razred pa hodiš? jo je vprašal Blaž. Tako majhna se mu je zdela. -Ne hodim v šolo! je povesila glavo in nervozno vrtela sviter v rokah. Jaz moram služiti! Iz gostilne se je zaslišala pesem. Okajeni pivci so vlekli narodno A zdaj gremo, a zdaj gremo, nazaj še pridemo! Skozi vrata se je primajal robustni brodarski hlapec. Desno oko mu je zakrivala preveza, srajco je imel razpeto in umazano. Črni brki so mu viseli navzdol, da je bil videti kakor mrož. -Punca, imaš kaj vode? je bevsknil z nizkim glasom. Ne da bi počakal, je z obema rokama segel v škaf in si jo prsknil v obraz. A, a, je zavzdihnil, kako to dobro dene! Zdaj pa na ladjo. Kolcnilo se mu je, ko je s pijanskim pogledom ošvrknil vse tri. Kaj pa vohljate tod? Tako zoprn glas je imel, da jih je kar streslo. -Midva, je zajecljal Andrej, midva, pokazal je na Blaža, sva prišla vodo pit. -Vodo? je zategnil in spet se mu je kolcnilo. Osoren pogled je zapičil v Blaža. Nekaj časa ga je gledal, potem pa se je zarežal, da so mu sline kar letele iz ust. -Kakšno strašilo pa si ? Ho, ho, ho! Le poglejte ga, kako je oblečen! Od kod pa je prišlo to deveto čudo? Ha, ha, ha! -Iz Litije sem, mu je užaljeno zabrusil in se trmasto izprsil. -Ja? Iz Litije, praviš? Beži! Jaz sem pa Marija Terezija! Z Dunaja! Zasmejal se je tako na glas, da se je kar davil. Ko se je umiril in se počasi zravnal, mu je čez obraz hušknila temna senca. Zamahnil je z roko in zapretil: -Da vas več ne vidim! Odmajal se je s svojimi krivimi nogami, začel je peti, pa je bilo vse skupaj bolj podobno rjovenju : Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz k vojakom šel? Vmes se je krohotal in se drl na vse pretege: Jaz že ne bom šel, jaz že ne, me je cesar frajal. Ja, ja, kar zijajte, frajal me je, frajal! Nekaj je še klel in poskusil z novo pesmijo: Še kikelco prodala bom, za sladko vince dala bom. Pa tudi ta mu ni šla, oduren glas se je zgubljal med nizkimi brajdami, dokler ni docela zamrl. Kmalu je tudi on izginil izpred njihovih oči. -Zverina Goltačeva! je prva prišla k sebi Veronika. V škaf je začela nalivati novo vodo. -Goltač praviš? je počenil Andrej. -Ja, tako mu pravijo. Menda zaradi kurjih beder, ki jih kar cele golta. Ko se napije, čisto ponori. Mlajše hlapce tako zafrkava, da marsikomu popustijo živci in pride do pretepa. -O pokvarjenec! je rekel Blaž. Kako sovražim take ljudi! -Takšen bo, dokler mu je ne bo dal kdo povohati! -Koga? -Tele! Prislonil mu je pest k nosu. Samo ne tako nežno, razumeš? Blaž se je nasmehnil, res je posrečen tale Andrej! si je mislil. V pogovor se je spet vključila Veronika. -Ves večer se je pogovarjal z vrvarjem. S tistim z zgornje ulice. Smejala sta se in si kimala. Na koncu sta si udarila v roke in si pomežiknila. Gotovo kaj naklepata! -Najbrž! -Le kaj tiči za vsem tem? je tuhtal Blaž. Kaj imata skupnega ladjar in vrvar? Naenkrat se mu je razjasnil obraz. Seveda, vrv! -Vrv? je zinil Andrej. -Vrv? je ponovila Veronika. Kako sta kričala nad menoj, ko sem prišla pobrisat mizo, naj ne prisluškujem in naj se takoj poberem. -Nekaj se mi dozdeva, je kimal Blaž. Nekaj se mi dozdeva! Pojdiva! -Kam pa? -Videl boš. Greva! Veronika se je nagnila k Andreju: - Kdo pa je ta tvoj prijatelj? -Pravi, da sva sorodnika. Da je neki moj pra pra pra … Kaj pa vem! Čisto nič ne razumem. Popravila si je šop svetlih las in si namestila sviter na glavo. - Pazi se! -Ti pa nase. Boš prišla za veliko noč domov? -Če me bo gospa pustila. -Mora! Bomo iskali pirhe. Še predno si je nadela škaf na glavo, sta že izginila. Kot kafri.

5.

Gneča na brodarski postaji je bila z vsako uro večja. Na tombasu , ki je pripravljen čakal na vleko proti Šentjuriju, Poljanam in naprej proti Zalogu, so bile zložene vreče žita, vrsta sodov najboljšega vina s Hrvaške in Dolenjske je bila skrbno povezana in porajklana. Sava je nepredvidljiva reka, večji ali manjši valovi pa tudi posamezne čeri, ki na mnogih mestih gledajo iz vode, lahko v trenutku spremenijo smer ladji. Andrej in Blaž sta se pomešala med množico. Hotela sta biti čimbolj neopazna. Posebno Blaž bi s svojo obleko vzbujal pozornost. Tega pa na noben način nista hotela. -Andrej, razidiva se! je šepnil. Široko odpriva oči. -Samo da te ne vidi moj oče! -Toliko narazen bova, da se bova še vedno lahko videla in si dajala znake. -Prav! Iz pisarne je stopil oče. Kmalu bi se zaletela vanj. Blaž je malo zastal, sklonil se je, kot da si zavezuje čevelj. -Si se napil? je hudomušno pogledal Andreja. Vsak čas bomo zapregli. -Sva se, mu je avtomatično ušlo. Oče ga je začudeno pogledal. -Govoriš, kot da sem bil s teboj! Kaj pa ti je? -Ja, hočem reči, mislil sem, se je izvijal, da sva se dobila tu, saj sva se tako dogovorila, ne? Za hip je pogledal nazaj, da bi videl, kje je Blaž. Sledil jima je v varni razdalji. Samo zavzdihnil je in skomignil z rameni češ, vidiš, kako je. Pot jih je vodila mimo kupa zvite vrvi. Na njej je sedel Goltač! Od strahu so se mu zašibila kolena, da se je na izbočeni deski spotaknil in kot strela poletel proti njemu. -Neroda, pazi, kod hodiš! je zarenčal kot popadljiv pes. -Jaz, jaz, je mencal, spotaknil sem se. Nisem hotel … -Bolje da nisi! Končal bi tamle! Pokazal je z glavo na globoko reko. -Kaj pa bi rad, Goltač? se je preteče oglasil oče. -Jaz nič, ti pa pazi na mulca! Vse kosti mu polomim, če se bo še zaletaval vame! -Ti boš kuram lomil kosti, govednež, fanta pa boš pustil pri miru! S široko, grčavo roko ga je potegnil k sebi. -Ne zapletaj se z njim! Ta človek je nevaren, mu je šepnil. Goltač je požugal za njima, ko sta bila že precej daleč in ga nista mogla več videti. Skrit za stebrom pristaniške stavbe je Blaž pazljivo sledil dogodkom. Le kaj ima v desni roki, ki jo ves čas drži za hrbtom? Se ni nekaj zabliskalo? Počakal bom, je sklenil, da ugotovim, kaj se dogaja. Prišel je lastnik ladje s papirji in se napotil proti ogradi. -Zapregli bomo, je zaklical čakajočim kmetom in začel brati imena. Počasi so vstajali, natikali volom jarme, jim okoli rogov privezovali štrike. -Mitnino ste plačali? -Meni jo odračunajte pri izplačilu, je predlagal Jasovnik. Saj veste suša je suša. Suho se je odkašljal in se udaril po žepu. - Ne vem, če se mi bo sploh splačalo voziti! Plačati moram col, svojo mitnino, zdaj pa naj zalagam še za vas. Povrhu vsega imam pa še brodarsko zadrugo na grbi. Stokal je in zmajeval z glavo kot največji siromak. Pritrdili so debelo vrv, ki je od zadnjega dela ladje tekla skozi luknjo sprednjega jambora in se od tam vlekla dobrih sto petdeset metrov do prvih vpreg. Kmetje so vole potiskali v vrsto, s šibami so jih švrkali po nogah, da so se nervozno prestopali. Oglašali so se z vsemogočimi izrazi: štik, štik, oha, oha! dokler niso bili razporejeni, kot so želeli. Jasovnikov par je bil tretji. - Bolj stran se drži, Andrej, mu je naročal oče. Nikoli ne veš, kaj bo naredila žival. Pokimal je in pogledoval okoli sebe. Le kje se zadržuje Blaž, mu je vrtalo v možganih. Še izgubil se bo! Hlapci so zavzemali svoja mesta. Štirje spredaj, zadaj pet, pet pa jih bo skrbelo za vrv, da se na obrežju ne bo zapletla v kakšno drevo ali skalo. Ti bodo tudi zadolženi, če bo v ladjo vdrla voda, da jo takoj zmečejo ven. Ko je bilo vse nared, je brodar ukazal: -Gremo! Po hrbtih živali so padli udarci, nad gladino Save so se zaslišali ukazi: Hi, hej, ha! Vrv se je napela, mišice so otrdele, izstopile so oči. Ladja se je premaknila! Temno zelena reka je razprla svoje dlani, ladja je zaorala globoko penasto brazdo. Bližala se je Kisletova hiša, kmalu je ostala zadaj, odmikal se je osamljeni brod in temni borovci Sitarjevca so postajali vse manjši in manjši. Blaž je od daleč spremljal vodno karavano in ves očaran strmel. Tedaj je zašvistelo, kot bi spustil čmrlja iz škatlice, pramen vrvi je zasvedral v zraku. Kot bič. -Oooo! je zaječal nekdo pri volih in se zgrudil. Kri je brizgnila po belih prodnatih kamnih.


6.

Agata in Felicijan sta s težavo vlekla košaro v breg. Zataknilo se je na visoko obrasli meji. Čeprav sta se še tako trudila, je nista mogla niti premakniti. Ni šlo. -Manj bi naložila! jima je zaklicala mama. Saj vidita, da ne gre. Zravnala se je, z glave si je potegnila ruto in si obrisala potno čelo. Rovnico je prislonila ob telo in se zagledala v dolino. -Felicijan je tako hotel, ga je tožila sestrica. Izpod srajčice so ji gledale suhljate nožice. Kepe gnoja so se vsipale nanju, da sta bila umazana do vratu. -Samo pritožuješ se, nositi pa moram skoraj sam! je godrnjal Felicijan. Pri svojih šestih letih ni bil dosti večji od Agate, ki jih je imela šele pet. Jezilo ga je, da bo moral zaradi nje še tolikokrat na gnojišče. S koškom na hrbtu ju je prehitel Gregor. Zmagoslavno ju je gledal, ko je stresal gnoj na njivo. Poznalo se je, da je starejši, pa tudi močnejši od njiju. -Šleka, šleka! jima je strgal korenček, ko si je košek spet oprtal na rame. Mama je odložila rovnico in jima šla pomagat. Z združenimi močmi so potegnili košaro čez parobek in stresli gnoj na sredo njive. -Sem rekla, da ga ne nalagajta toliko! Sonce je stalo visoko na nebu, gmote oblakov so kakor beli prti viseli nad Pogonikom. -Bog, kako je vroče, je spet zavzdihnila, pa še pol njive ni prekopane! Mastna, ilovnata prst se je prijemala na kopačo, da jo je komaj še dvigovala. Kako šele trpita France in Andrej, je pomislila. Tako sta se ji smilila! Nad dolino je poplesaval roj mušic. Migetal je na mestu, potem se je v hipu odmaknil in poiskal novo pribežališče. Vsepovsod so odmevali glasovi brodarjev in gonjačev, ki so izmenjaje priganjali zdaj ljudi, zdaj živino. Po reki navzdolje priplul nov tombas. Pol manj je bil naložen kot tisti, ki so jih vlekli navzgor, pa tudi tako počasen ni bil. Krmar ga je usmerjal z velikim veslom, izogibal se je brzicam in štrlečim skalam, da so bili kar naenkrat v veliki okljuki. -Poglejte, ljudje se peljejo z njim! je stegnila ročice Agata. Zastrli so si oči in z zanimanjem ogledovali prizor. -Mama, ali se zastonj peljejo? -Ne, ne, plačati morajo. Takih potnikov ni ravno veliko. Drago je, pa še bojijo se! -Jaz bi se tudi bal, je Gregor pljunil predse. -Ti, ki si boječka, se mu je posmehnila Agata, ti si še s kolcami ne upaš peljati! -Jaz pa bi se, je pokimal Felicijan. Do Pasjeka bi se peljal, bi šel k plavžu našega Jakoba pogledat. Sanjarili so z odprtimi očmi. Gladina Save se je bleščala v soncu. Trpek vonj po preperelem listju, po zlizanih koreninah, po mahovnatih kamnih se je dvigal nad strugo in silil v njihove nosnice. -Mama, povejte, se je res po Savi peljal tudi pesnik Prešeren? Zgrnili so se okoli nje kot piščančki okoli koklje. -Seveda, že pred mnogimi leti. Obiskat je šel svojega strica župnika, ki je služboval na Savi. -Koliko pa je bil star takrat? -V šesto gimnazijo je hodil, kakšnih petnajst, šestnajst let je imel -Pa se ni bal? se je čudil Gregor, ki še ni pozabil svoje prejšnje izjave. -Kaj bi se bal, saj se čoln ne prevrne kar tako. Felicijan je korajžno pogledal okoli sebe. -Pravili so, je spet povzela mama, da je sedel pod Čebelovo hruško. -Pod hruško? so zategnili. -Ja, spremljal je strica, ko je šel obhajat bolnika v Gradec Spodaj pod hišo je klical Gabrijel: -Mama, pridite! Ahac je padel iz zibke! -O, bog, je zakričala. Spustila je rovnico in stekla po strnišču, se opotekla mimo vrbovega šibja, počez čez travnike, loveč se za šope polsuhih trav, da se je komaj zaustavila na domačem pragu. Otroci so se spustili za njo. Agati je spodrsnilo, da se je pritrkljala skoraj do hiše. Haljica ji je zlezla čez pas, da se ji je pokazal bel trebušček in je vsa osramočena vlekla krajce čez kolena. -Kaj pa si počenjal z njim? je zavpila mama in se pognala v hišo. Ahac je ležal na tleh, zibka je bila prevrnjena. Ves prepasan s povoji je divje jokal, da je bil že čisto moder v obraz. Dvignila ga je s tal in si ga pritisnila na prsi. -Saj te bodo še ubili, se je z usti dotaknila njegove glavice. Otroci so se zadihani nagnetli na vratih. Gabrijel je stal pred njo kakor obsojenec in ves skrušen čakal na kazen. V hiši je vladal polmrak, okna so bila zavešena z odejami, zrak postan in kiselkast. -Se bova previla? mu je nežno prigovarjala. Položila ga je na klop pri peči in začela odvijati povoje. Ahac ni nehal jokati. Niti za trenutek.

7.

Voli so obstali, nervozno so se prestopali in z gobci segali po hrbtih sprednjih parov. Na tleh je ležal človek. Čudno negiben. Hlapci so stekli k njemu, sklanjali so se nadenj, ga polivali z vodo, pod glavo so mu polagali nalomljene veje. -Vrv ga je usekala, so kričali drug čez drugega. -Na to oko pa ne bo več videl, se je zastrmel vanj lastnik, ko so ladjo zvlekli h kraju in se je skobacal z nje. Stal je nad njim ves zgrožen in strmel v krvavo gmoto, kjer se je še pred trenutkom iskrilo oko. -Pa tak priden človek, madonca, je zastokal lastnik petega para. -Od kod pa je? -Z Velikega Vrha. Pa še zamenjati sva hotela mesti, njegovi voli so lažji, zlasti desni slabo vleče. No, dobro, da nisva, zdaj bi pa jaz tu ležal, je tožil. -Prevežite mu rano, pa k ranocelniku z njim. Ti, Goltač, prevzemi njegove vole. Ranjeni je prihajal k sebi, stokal je in si segal v glavo. -Ojej, ojej, kako boli! Čez nekaj trenutkov je sedel. Ko so ga za silo oskrbeli, je hotel vstati, pa ga noge niso držale. -Kakšne vrvi prodajajo dandanes, je robantil lastnik. Drago jo plačaš, pa poglej, kaj dobiš! -Doslej je imel mojster dobro robo, so se nekateri potegovali zanj. Saj predivo zanje kupuje na »prediv dnevu« na Vačah. To se nam pa res čudno zdi. -Vsakdo se lahko poslabša! je dvoumno pripomnil Goltač. Ko so razpregli vole in sprostili vrv, so šele našli mesto, kjer je bila natrgana. -Čudno, čudno so zmajevali z glavami. Vlakna so zdrava, lepo je povita, izgleda, kot da bi jo kdo nalašč poškodoval. Lastnik je bil ves napet, razmišljal je, kako se je moglo to zgoditi. Nobene pametne razlage ni našel. Žal mu je bilo za vsako izgubljeno minuto, ki je zanj pomenila denar. Trgovci v Zalogu so mu večkrat rekli: Mojster, če vi ne boste prevažali, bo pa kdo drug, zato se le potrudite. Jasovnika je nesreča zelo prizadela. Še vedno so mu v glavi odzvanjale ženine besede o lanski nesreči, ko mu je naročala, naj pazi na sina. Saj res, kje pa je? Ko ga je zagledal, je bil brž pomirjen. -Ata, je Andrej zajecljal, ali bo stric umrl? Krvav obraz ga je navdal z grozo. -Ne bo, bo pa revež. Kripl. Za vse življenje. Gonjači so mrko gledali predse. Mislili so si: Lahko bi bili mi na njegovem mestu! Blaž je ždel skrit za debelo bukvijo. Potiho je zažvižgal Andreju in z roko pokazal na Goltača. Le kaj mu poskuša dopovedati? Poklicati ga ni smel, saj bi ga tako izdal. -Po drugo vrv bo treba! je končno odločil brodar. Pa takoj. Goltač, ki se je ves čas slinil okoli njega, je hinavsko navijal: -Gospod, vzemite jo pri zgornjem vrvarju, boljše kvalitete je. Vdano je sklonil glavo, kot pes, ki pričakuje, da ga bo gospodar pobožal. -Pripeljite kolobar, je ukazal brodar ves rdeč. Blaž je znova zažvižgal. Zdaj že tako glasno, da so mnogi pogledali tja gor. Če se ne bi zadnji čas umaknil v kritje, bi ga še opazili. Še tega se manjka, si je mislil Andrej. Kako naj jim pojasnim, kdo je in kaj počenja tu? Obrnil se je k atu: -Ali ni Goltač sedel na vrvi, ko smo šli mimo? -Menda res. Najbrž se je tako segrela pod njegovo zadnjico, da je popustila! se je obešenjaško pošalil, ostali pa so se namuznili. Goltač se je obrnil, kot bi ga zbodel s šivanko: -Jasovnik, pazi na svoj jezik! Da ti ne bo žal! Divje ju je pogledal izpod čela. Hlapci so prijeli ranjenca pod pazduho in se z voli odpravili v Litijo po novo vrv. Andrej se je splazil k Blažu: -Misliš, da ima Goltač prste vmes? -Trdno sem prepričan. Samo dokazati je treba. Segla sta si v roke in si pomežiknila. Pozno popoldne so vrv zamenjali in ladja se je spet premaknila. V šentjursko pristanišče, tik pod cerkvijo, so pripluli šele malo pred mrakom.

8.

Bližala se je velika noč. Pri Jasovnikovih so počistili hišo in okolico. Mama je oprala oblačila, oče je prebelil vhodni del hiše in v hlevu ometel pajčevino. V soboto so prinesli žegnan ogenj. Vrteli so ga na gobi, da se je neprenehoma razžarjal. Z njim so podkurili peč. V nedeljo sta šla oče in mati z večjimi otroki k maši. Manjši so ostali doma, ker niso imeli kaj obleči. Ponošene srajčke in prve hlače so podedovali od starejših šele potem, ko so jih prerasli. Ta dan je prišla domov tudi Veronika, gostilničarka jo je komaj pustila. Kar nekaj solzic je bilo potrebno potočiti, da se je končno le omehčala V cerkvi so se otroci postavili pred oltarno ograjo, tik pod prižnico, odrasli pa so posedli v klopi. Skozi polkrožna okna je padala svetloba, v njej je migetal zlati prah in sedal na kipe svetnikov. Zadonele so orgle in bilo je tako lepo, da je Andrej s priprtimi očmi sanjal. Tako mora biti v nebesih. Lučke gorijo, nad glavami plava opojni vonj kadila, ljudje pojejo, pesem jih nosi, kot da lebdijo v prostoru. Veronika je poleg njega pobožno sklepala roke in goreče molila. Ko se je oglasila mogočna aleluja in je duhovnik dvignil roke v pozdrav, so se ljudje dvignili in namerili proti izhodu. Prvi so hoteli biti zunaj otroci. Prerivali so se in si s komolci utirali pot. Nič ni pomagalo, če so jih odrasli oštevali in jih vlekli za ušesa. Nihče ni niti zajavkal, jih je bilo preveč sram. Zunaj pred vrati je malomarno slonel Goltač. Srepo je gledal, da se ga je vsak rajši na daleč ognil. Ko je opazil Andreja, se je bliskovito postavil predenj, da se je skoraj zaletel vanj. -Kaj se mi motoviliš pod nogami? je zarenčal. Grobo ga je zgrabil za roko, da je od bolečine zastokal: -Av, pustite me! Ko je prijem malo popustil, se je pognal naprej, da si v množici poišče zaščito. -Se bova že še srečala! je siknil za njim. -Andrej! je s praga zaklical oče, z mamo pojdite domov, jaz imam še nekaj opravkov. Za južino bom že doma. Blaž, ki se je ves čas skrival za grmom pušpana, je globoko zavzdihnil. Tole se ne bo dobro končalo, si je mislil. Goltač hoče za vsako ceno dobiti Andreja. Bog ve, kaj mu bo storil? Andrej se je stisnil k mami, niti pogledati ni upal več nazaj, Veronika je hodila tesno ob njej. Zadaj za njimi se je kakor podlasica plazil Goltač in se hudobno režal. Pohitel je za njimi, zaobšel je kos poti, pri znamenju zavil na desno in počakal v nizkem podrastju. V trenutku, ko je mimo prisopihal Goltač, je izprožil nogo, da je telebnil na tla, kot je bil dolg in širok. Ko se je pobiral, je jezno pljuval prst. Dvignil je pesti in jezno zapretil neznanemu napadalcu. Andrej se je prav takrat ozrl in videl, kako Goltač rije po zemlji. Čeprav se je bal, mu je šlo na smeh. Takega prizora pa res ne vidiš vsak dan. Doma so se jih razveselili bratci in sestrice. Vedeli so, da bodo jedli. Samo očeta še počakajo. Brez njega ne smejo začeti. To bi bil največji greh! Mama je k ognju pristavila kozico. Ko je prišel oče in so skupaj pomolili, so se na mizi že tresli zabeljeni štruklji. -O, kako se veselim poprtnika! je na glas sanjal Gregor in pridno zajemal. -Če ga boš dobil, ga je dražila Agata. -Kaj boš ti govorila! se je vmešal Felicijan, ga bodo že mama dali. Neža ni nič rekla, hitela je zajemati, da jo je moral oče opomniti: -Ne spodobi se tako jesti, pa tudi pošteno ni! So še drugi pri mizi. Andrej je bil previdno tiho, od starejših otrok se običajno pričakuje, da so tudi bolj pametni. Ko je v zibki zajokal Ahac, je prvi vstal. -Mama, Ahac je tako bled in čisto rdeče oči ima! Pognal je zibko in se začel pogovarjati z njim. -Buci, buci, buc! mu je kazal cucelj iz cunj. Ahac ga je skušal loviti z usteci, pa mu ni uspelo. -Težko je z njim, težko, je rekel oče. Odložil je žlico in vstal od mize. Ne vem, kako bo. V sobi je zavladal čuden molk. Mama je stopila k zibelki, otroci pa so potegnili skledo k sebi. Še ko je božala Ahaca, jih je zamaknjeno gledala. -Naj se najejo, ubožčki, si je mislila. Vsaj danes, ko je praznik. Skledo so polizali do čistega. -Mama, se je prva oglasila Nežka, kdaj bomo pa obdarovani? -Pridite! jim je rekla in vzela s police pehar uvelih jabolk. Stopila je na prag in jih stresla, da so se zatrkljala po bregu. S kakšnim veseljem so se zapodili za njimi. Spotikali so se, valjali, vsak jih je želel ujeti čimveč. Četudi bi kdo ostal brez njih. Pa bi se že zmenili, saj so se še zmeraj! Za hlevom je stal Blaž in ni mogel verjeti svojim očem.

9.

April je bil deževen. Kar naprej je lilo. Sava je narasla, razlila se je po poljih, zapolnila mrtvice, da je bilo vse kot eno samo jezero. Narasli pritoki so se divje penili, odnašali so s seboj vse, kar se je dalo odnesti. Potok pri Bedenu je nagrmadil toliko dračja, da so bajtarji še dolgo potem kurili z njim. Ob visokem vodostaju se je tudi plovba po Savi povečala. Toliko ladij se je zvrstilo na njej, da se ljudje in živina niso mogli niti pošteno odpočiti. Trgovci so kar naprej priganjali, saj so še dobro pomnili leto 1834, ko je vladala taka suša, da je Sava skoraj presahnila. Iz struge so štrlele samo koničaste črne skale. Ladje so ostajale ujete v pristaniščih, tovor pa so morali prevažati z vozmi, kar je bilo zelo zamudno, pa tudi veliko dražje. Grajski hlapec je že nekajkrat prišel opozorit Jasovnikove, naj opravijo svoj del obveznosti. Tudi učitelja je zanimalo, zakaj Andreja ne pošiljajo več v nedeljsko šolo. Vsak večer je bil tako zbit, da je kar padel na pograd in je v hipu zaspal. Še v sanjah je gonil vola, ki sta z repi opletala okrog sebe in odganjala sitne muhe, spotikal se je ob preperele korenine in lovil ravnotežje na ozki stezi. Strašil ga je Goltač in ga zasledoval na vsakem koraku, zato je pogosto ječal in krilil z rokami. Kakor divja mačka se je priplazil k njegovemu ležišču Blaž. Nežno ga je potresel za rame. Zdrznil se je, hotel je že zakričati, se spustiti v prišleka, pa ga je zadržala prijateljeva roka. V luninem siju, ponoči se je nebo zjasnilo, pokazale so se tudi zvezde, je prepoznal Blaža. Olajšano je zavzdihnil: -A ti si! Uf, sem se prestrašil. Sem že mislil, da me je zgrabil Goltač. -Vidim, ja, kako borbeno si me sprejel. -Samo da ga dobim v pest. -To si pa mislim, se je zasmejal in ga navihano pogledal. -Norčuješ se iz mene! je povesil glavo Andrej, potem pa brž prešel na drugo temo. Veš, jutri bomo spet vlekli ladje, pa v šolo bi tudi moral. -Jutri? Saj jutri je nedelja, ob nedeljah pa menda ni šole. -Pa je. Nedeljska. -Nedeljska? -Ja. Malo pišemo, maloračunamo, največ pa pojemo in molimo. -Kakšna šola pa je to? je zaničljivo rekel Blaž. Da ti vidiš našo šolo, koliko različnih predmetov imamo, pa kako velike torbice nosimo! Vsak dan. -Vsak dan? se je čudil Andrej. Čisto buden je postal, sedel je k njemu in ga z zanimanjem opazoval. -Kje imaš pa ti torbico? -Torbico? Nimam je, saj je ne potrebujem. -V čem pa nosiš zvezke, puščico, copate? -Nimam zvezkov. Zdaj je bil popolnoma zmeden Blaž. Ničesar ni razumel. -To šolo bi pa res rad spoznal. -Saj jo lahko! -Kako? -Jutri pojdi tja namesto mene. -Namesto tebe? Kaj bom pa rekel, kdo sem? -Rekel boš, da si Andrej. -Andrej? -Saj ne bodo vedeli! -Seveda ne! Tako sva si podobna kot jajce jajcu! Blaž se je očitno norčeval. -Malo sva si že, saj sva v sorodu, ne? se Andrej ni dal. Malo se boš pa še spremenil. -Le kako? -Tako, razmršiš si lase, po obrazu se malo namažeš, pa glavo skloniš, da te ne vidijo v oči. Oblekel boš moje hlače, jaz se bom že kako znašel. -Kaj pa, če ne bom znal, ko bom vprašan? je bil že bolj navdušen, čeprav je še vedno dvomil v uspeh svoje preobrazbe. -Ti da ne bi znal? Beži, beži. Prihajaš s šole, ki je znatno težja od moje. -To že, je pa le nerodno. -Ah, saj je vseeno. V šoli nisem posebno dober, tudi nagajam rad, takrat pa šiba novo mašo poje. -Kaj pa je spet to? -Tako je zapisal škof Slomšek. To pomeni, da jih z njo dobiš po zadnji. -Brr, je streslo Blaža. Hvala lepa za tako šolo, kjer tepejo. -No, saj ti jih ne boš dobil! Ti si vzoren učenec, ali ne? -Odličnjak! -No, vidiš! Bova menjala? Blaž je bil še vedno v dvomih. Ni se mu zdelo prav, da se človek izdaja za nekaj, kar ni, končno je to le prevara, po drugi strani pa ga je gnala radovednost, da se na lastne oči prepriča, kako izgleda taka šola. Na koncu je le pokimal. Saj poskusiti ni greh.

10.


Zjutraj sta oče in Andrej gnala živino k Savi, mama je šla z otroki k deseti maši, popoldne po nauku pa se je Blaž odpravil v šolo. Z Andrejem je zamenjal hlače in srajčko, ki je bila že precej izprana. Razmršil si je lase, roke je pomočil v blato in si pomazal lica. Tak je bil kar precej podoben Andreju. Mežnarija, ki je bila hkrati tudi šola, je stala tik ob cerkvi. Nizka, s slamo krita hiša z majhnimi okni je v primerjavi z ogromno zgradbo izgledala kot palček. Na dvorišču so se igrali otroci; različnih starosti so bili. Najmlajši v srajčicah so brezglavo tekali okoli, večji so se držali bolj zase in se z resnimi obrazi ozirali proti zvoniku. Ko je udarilo četrt čez dve, so se zapodili v učilnico. Blaž se je napotil v zadnjo klop, kjer je ponavadi sedel Andrej. Na njegovi desni se je zložil pegasti deček, levo pa je sedel dolgin, ki je škilil na eno oko. Nič nista posumila, zato mu je kar malo odleglo. Je bil pa za vsak slučaj bolj tiho. Vstopil je šolmošter. Bil je majhne rasti, kar precej zavaljen, oblečen pol kmečko, pol gosposko. V rokah je držal kratko palico, s katero je neprestano udarjal po svoji dlani. Kot da bi komu grozil ali pa preizkušal njeno prožnost. Prebil se je do nizke mize v kotu, nad katero je viselo razpelo. -Hvaljen Jezus, so v zboru zapeli učenci. -Amen! je kratko odgovoril. Potem so zborno zapeli pesem o sveti Mariji in izmolili očenaš. Vidno zadovoljen je sedel, s palico pa je še vedno udarjal po roki. -No, zdaj bomo ponovili deset božjih zapovedi, je rekel. Prvo boš povedal ti. Pokazal je na fanta pred Blažem. Ta je vstal, ves rdeč, prestopil se je tako nerodno, da bi kmalu padel. -Ve- ve- ruj v enega boga! je zajecljal. Prst je pokazal na naslednjega. Strumno je skočil pokonci in izstrelil po vojaško: -Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Šolmošter je zamižal na eno oko, s palico je začel hitreje udarjati, preteče je zategnil: -Nisi ti malo preskočil, a? Nastavi roko! je odsekal ledeno in mu odmeril kratek in pekoč udarec. Naslednji vprašani so naštevali hitro in natančno, da se je šolmoštrov obraz prijazno razlezel: -Tako, ja, tako! Blaž se je oddahnil. Sramota bi bila, če bi ga vprašal in bi česa ne vedel. Še naprej je povešal pogled, da se ne bi srečal s šolmoštrovim. -No, zdaj boste po spominu zapisali molitev, ki vam jo bom prebral, je rekel. Dobro poslušajte! Začel je brati s poudarjenim glasom: -O, gospod Jezus Kristus, kako lehko mi bo per sercu takrat na smertni postelji, če tebe v sercu imam, če si ti per meni in me tolažiš! Prenehal je, za trenutek je še počakal in potem ukazal: -Pišite! Pisala so zaškrebljala, proti stropu so se dvignili vzdihi, nekaj kašljanja in smrkanja je bilo vmes, roke so bile nerodne in neokretne, mnogi so si pomagali s celim telesom, grizli jezik in vijugali z glavami. Ko je presodil, da jim je dal dovolj časa, je kratko oznanil: -Končajte! Pogledal je po razredu in z očmi iskal primernega kandidata, ki bo prebral svoj zapis. Glave so bile še bolj sklonjene, pogreznjene med ramena, da bi bile čim manj opazne. Zapičil se je v zadnjo klop. -Preberi ti, Jasovnik! Blaža je kar stisnilo. -Jaz, jaz? je zajecljal. Kaj če odkrije prevaro? Kaj bo storil z menoj? ga je prešinilo. Ampak povratka nazaj ni bilo, igro mora odigrati do konca. S tihim glasom je pričel: -O, gospod Jezus Kristus, kako lahko mi bo pri srcu takrat … Takoj je posegel vmes: -Jasovnik, narobe! Piše se per sercu. Kakšne čudne besede uporabljaš? Kje si jih pa pobral? Nezaslišano! Blažu je postalo vroče, razred se je potiho hahljal. -Seveda je prav! se je uprl. Saj tudi v pravopisu tako piše! -Kaj, Jasovnik? je porasel. Zdaj boš pa še nesramen! V kot. Klečat! Prijel ga je za ušesa in ga vlekel iz klopi. O, kakšna sramota! Njega, odličnjaka, vleče za ušesa učitelj, ga zasmehuje. Očitno pravopisa sploh ne pozna. A ne sme se izdati, ne sme škodovati Andreju, za nobeno ceno! Sklonil je glavo in pokleknil. Mimo oken se je potegnila senca, vse oči so se obrnile za njo. Kmalu zatem je potrkalo. Odprla so se vrata, prišlek očitno sploh ni počakal, da bi ga kdo povabil naprej. Kar zrinil se je v ozki šolski prostor, ga zasedel s svojo ogromno postavo. Bil je Goltač! -Gospod šolmošter, prišel sem se pritožit, je začel naravnost. Jasovnikov Andrej se brezbožno obnaša. Ta hip, ko sem ga srečal, je pred križem pljunil. Bog mi je priča, da res! Hočem, da ga še vi kaznujete, za svoj greh se bo tako in tako cvrl v peklu. -Jasovnikov Andrej, praviš? Zdajle? Šolmošter je nejeverno nagnil glavo. -Čista resnica, gospod šolmošter. Naravnost sem sem prišel povedat, je sklepal roke in se križal. Bog mi je priča! -Tale Andrej mora biti pa res čarovnik, da je lahko ob istem času na dveh krajih hkrati! je pokazal vrsto orumenelih zob. Zdajle trenutno kleči, je zmagoslavno zaključil in pokazal na Blaža v kotu. Goltač je izbuljil oči. -Kaj hudiča … je zajecljal. Res je, da ga je še pred nekaj trenutki videl v pristanišču. Kako pa, da je zdaj tu, to mu pa ni bilo jasno! -Goltač, Goltač, mu je poočital učitelj. Da nisi ti malo preveč … Z roko je pokazal, kako nagiba majoliko. -Prisegel bi, ampak zdaj nič ne razumem! Zabodeno je gledal in se zadenski umikal. -Naj mi oprostijo, gospod šolmošter, je ponavljal, dokler se ni dokopal do kljuke. Tako energično se je gnetel skozi vrata, da bi kmalu porušil podboje. Razred pa se je hahljal, kot že dolgo ne.

11.

Ko je Veronika stopila iz veže in se napotila proti štirni, jo je Andrej tiho poklical. Z Blažem sta čepela za nizko ograjo in ji mahala naj pride bliže. -A vidva sta! se ju je razveselila. Škaf je postavila na tla in pokleknila k njima. -Zakaj se pa spet skrivata? -Ne bi rada Goltaču pred oči, ji je pojasnil Blaž -V krčmi je, ves dan že popiva. Z nekimi čudnimi ljudmi, ki jih nisem še nikoli videla. -Veva, je bil kratek Andrej. Zato bi pa rada nekaj dokazala. -Poglej, je rekel Blaž in sedel na tla. Od čepenja so ga že krepko bolela kolena. -Od šole, a? je zavrtal vanj Andrej. Blaž ga je tako čudno pogledal, da je takoj utihnil. -Tule imam magnetofon. To je naprava, ki posname glasove. -Je to kakšna coprnija? S tem nočem nič imeti. To je greh! Veronika se je vznemirila in zakrilila z rokami, kot da odganja samega hudobca. -Trapa, jo je zavrnil Blaž. Vidva tega še ne poznata, ampak poglejta. Pritisnil je gumb za snemanje. -Zdaj pa reci kaj! -Kaj pa naj rečem? se je zastrmel v čudežni strojček Andrej. -Dovolj bo! -Saj še nisem nič rekel. -Si že rekel. Znova je trak zavrtel nazaj. Poslušajta! -Kaj pa naj rečem, se je zaslišalo tako razločno, da se je od presenečenja Andrej kar prekopicnil. Veronika je postala čisto bleda. Potem je zaprosila: -Nesita to proč, to je Luciferjevo delo. Vsi trije se bomo cvrli v peklu. -Ej, prebudi se! jo je dregnil Blaž. Čigav glas si slišala? -Andrejev! -No vidiš. Na trak sem posnel Andrejev glas. Zdaj pa bi rad posnel še Goltačevega. -Kaj pa ti bo njegov glas? je boječe vprašala. -Morda bo kaj povedal, kako je bilo z vrvjo. -S katero vrvjo? -S tisto, ki ji je zadnjič pomagal, da se je pretrgala. Poslušala ga je odprtih ust. Kako pametno je govoril! Res je ponosna, da se njen bratec druži s takšnim dečkom. -Kako bomo pa spravili magnetofon do njega? je vprašal Andrej. Če nas dobi, nam bo polomil vse kosti. -Ne bo nas dobil. Veronika ga bo skrivaj odnesla in ga spustila med rože na okenski polici. -Joj, ne vem, jaz se preveč bojim. -Nič se ne boj! Tebi ne bo nič storil, v krčmi delaš, ne boš mu sumljiva. -Ja, če mislita tako, je končno le pristala. Napolnila je škaf, si ga posadila na glavo, Blaž pa ji je v roko stisnil pripravljen magnetofon. Odhitela je z drobnimi koraki in se, preden je stopila čez prag, še enkrat ozrla. Pokazala sta ji, naj vendar že gre, in se tudi sama po mačje splazila k gostilniškemu oknu. Skozi se je valil dim kadilcev, pivci so bili glasni, najbolj se je slišal razklani Goltačev glas. S pestjo je tolkel po mizi in se nekaj pridušal, pijanska druščina pa mu je prikimavala in se režala. Ko se je pojavila Veronika s krpo, v drugi roki je za hrbtom skrivala magnetofon, je divje zarjul: -Kaj je deklina? Spet nastavljaš ušesa? Zgrabil jo je za roko in tako močno stisnil, da je od bolečine zastokala. Blaž in Andrej sta si od groze zakrila oči. Zdaj je Veronika izgubljena, sta si mislila, njun načrt je splaval po vodi. Pa kaj načrt, pomembno je, kaj bo z njo! -Pustite me, gospod! je milo zaprosila. Gospa so mi rekli, naj pobrišem mizo in vas vprašam, če prinesem še kaj vina. -Vina? je spremenil glas. O, to pa to! Vina prinesi, kar cel škaf ga prinesi. Duša je žejna kakor presušena zemlja in moji prijatelji tudi. Alo, deklina, brž! Mi, fantje, pa dajmo, zapojmo tisto, Pod rožnato planino. Izkoristila je trenutek in ga spustila med rože, potem se je urno obrnila in zbežala ven. Pospremil jo je huronski smeh, najbrž je Goltač spet razdrl kakšno svojo burko. Zunaj pred vrati si je oddahnila in si pritisnila roko na podivjano srce. Toliko strahu kot danes že dolgo ni zaužila! Tudi Andrej in Blaž sta morala sesti. Kar je preveč, je pa le preveč! Spodaj v pristanišču so oskrbeli novo ladjo, klicali so hlapce, ki so se lenobno dvigali, še zadnje požirke so zlivali po grlu, živina se je pripravljala za vprego, potem se je vse nekako umirilo. Veronika, še vedno vsa iz sebe, jima je prinesla magnetofon. -Tako me je bilo strah, sem mislila, da bom kar umrla! Blaž jo je pobožal po laseh. -Pogumna si bila, res! Hvaležno ga je pogledala, potem so jo premagale solze. Od zatajevanega strahu in tesnobe. Blaž je zavrtel trak in si pritisnil zvočnik na ušesa. Vedno bolj se mu je jasnil obraz, dokler ni zmagoslavno zaklical: -Zdaj ga pa imamo! -Koga? Andrej še vedno ni prišel k sebi. -Goltača! Tu so dokazi! Na urad pojdeva in jima predvajava posnetek. Stekla sta navzdol mimo nizkih hišic do brodarske pisarne in se obesila na mogočno kovinsko kljuko. Vrata so bila zaprta, ladjo so že vlekli. -Andrej, kje se pa potikaš ? je klical Jasovnik, z ladjo so bili že blizu Podkraja. Kdo bo pa brenceljne odganjal? -Že grem, ata, se je javil in stekel za njimi.


12.

Kljub visoki vodi, se je živina zelo mučila. Težko naložen tombas se je le počasi premikal. Koliko kričanja in udarcev je bilo treba, da so voli vlekli in da je šlo vse po načrtih! -Galas, galas! je odmevalo po dolini. Po ozki poti so se težko prebijali. Včasih je kakšnemu volu spodrsnilo ali pa se je zapletel med korenine. Če ga ne bi drugi pari zadržali, bi prišlo do zdrsa ali celo do česa hujšega. Vol z zlomljeno nogo pa je dober samo še za pod nož. Hlapci na premcu so skrbeli, da je ladja ohranjala pravo smer, oni na obrežju pa za vlečno vrv. Goltač je stopal s kamna na kamen. Sonce je pripekalo, da mu je pot curkoma lil po obrazu. Komaj si ga je sproti brisal z umazano krpo. Še ves omotičen od popitega vina je s težavo lovil ravnotežje. O, včasih se je tudi zgodilo, da je telebnil v hladno reko in je potem brcal kot mlado ščene, da je prišel h kraju. Pa še poslušati jih je moral na svoj račun: -Goltač, kopanja pa ni v tvoji pogodbi. To ti bo lastnik odračunal! Preklinjal je, da se je kar kadilo. Da si ga takole privoščijo! Njega, ki nobenemu ne ostane dolžan. Ki naložen voz sena potegne iz jarka! To je res, da ne zna plavati, ampak kaj pa to koga briga! Severna pobočja Sitarjevca, poraščena s smrekami in macesni so jih sprejela molče. Globoko v njihovih nederjih so odzvanjala rudarska kladiva. Tem vsaj vroče ni, si je mislil. Tudi njegov brat Luka, ki je na gradu za hlapca, ima pravega. Kmete priganja k delu in za graščakovo varnost skrbi. Kaj mu je pa hudega! On pa se muči po teh sipinah, se izpostavlja nevarnostim za borni drobiž. Se mu sploh splača? O, če ne bi imel postranskega zaslužka, bi mu trda predla. Tako mu pa vrvar za vsako prodano vrv stisne v roke lepe denarce. Da stare tako hitro popustijo, pa skrbi on! Potuhnjeno se je zasmejal v pest. Vse gre kot namazano, samo Jasovnikov mulec mu meša štrene. S tistim prijateljem, ki je tako smešno napravljen! Ampak njega že ne bosta, njega že ne! Je preveč zvit. Če ju le dobi v pest, roke in noge jima polomi! Izpod vlažnega listja se je izvil slepec in zavijugal proti vodi. Hudobna misel se mu je prikradla v možgane, da se mu je spačil obraz. Prijel ga je za rep in ga vrgel proti Jasovnikovim volom. -Gad, pazite ljudje, gad! je divje zakričal. Andrej je od strahu poskočil. Zapletel se je v nizko praprot, da mu je naenkrat zmanjkalo tal in se je zatrkljal proti reki. Slabotno telesce se je odbijalo od kamnov, dokler ni obmirovalo malo nad vodo. Ladja se je ustavila, gonjači so zadržali vole. -E, e, eega! Jasovnik se je pognal za sinom. -Andrej, Andrej! ga je klical in tresel. Imel je zaprte oči, s čela mu je tekel droben curek krvi. -Baraba, sina si mi ubil! je ves nemočen dvignil roke. -Gad je bil, se je delal nedolžnega Goltač. Ljudje so ga obtožujoče gledali, nekateri so pljunili proti reki. -Norec prekleti, na vesti ga boš imel! -Kaj sem pa jaz kriv, se je izgovarjal. Počasi se je Andrej prebujal. -Kaj se je zgodilo? Kje sem? je zastokal. -Je že dobro, sin! ga je Jasovnik miril. Od srajce je odtrgal kos blaga in mu obvezal glavo. -Boš lahko hodil? -Bom, ata, nič ne skrbite! Še bom odganjal brenceljne. -Kar domov pojdi. Tule čez njive, vidiš, je pot najkrajša. Mi še ne bomo tako kmalu v Šentjuriju. Pa tudi poračunati moram še z nekom. S pogledom je prestrelil Goltača, ki si je dal opravka z vrvjo in se delal, kot da se ga to ne tiče. Ladja se je znova premaknila. Na gozdnem parobku ga je Blaž dohitel. Njegovo roko si je ovil okoli vratu in mu pomagal pri hoji. -Takole bo šlo lažje, je rekel. Andrej ga je hvaležno pogledal. Ko sta prispela domov, ga je posadil na hišni prag in se umaknil za hlev. -Ježeš! se je prestrašila mama, ko ga je zagledala. Kaj pa je s teboj, fant? Kje pa so ata? Odpeljala ga je v hišo. Da poskrbi zanj. Zvečer se je vrnil oče, z raztrgano srajco in modrim očesom. -Ni jih premalo fasal! je rekel. Otroci so ga obstopili in ga občudujoče gledali kot boga.

13.

To nedeljo je moral v šolo Andrej. Učitelj mu je obljubil, pravzaprav Blažu, da ga bo izprašal računstvo. Če je že pri slovenščini takšen vseved, je rekel, bo videl, kako bo šlo s številkami. Naj se kar pripravi! -Kaj naj storim? je stokal Andrej. Računstvo mi pa sploh ne gre. Za vsako napako jih dobim po roki, pa še za lase me vleče. Podprla sta si glave in tuhtala. -Težko bo res! je rekel Blaž, ampak nekaj bova morala storiti. -Ja, kar povej! je prikimal Andrej. Iskrica upanja se mu je prižgala v očeh. -Veš, tokrat te jaz ne morem zamenjati. Vsi vedo, da si si poškodoval glavo … -Mogoče bi se izgovoril na glavo? Da mi je od udarca vse izpuhtelo iz nje? -Ah, to ne, tega ti učitelj ne bo verjel, ni tako naiven. Čakaj, čakaj, je po kratkem premolku znova spregovoril. Mislim, da imam rešitev. -Resnično? -Seveda. Častna beseda! Takole bova storila. Pod obvezo bova skrila mobitel. -Mobitel? Kaj je to? -To je naprava, s katero se lahko pogovarjaš na daljavo. -Se pogovarjaš na daljavo? je zmedeno ponovil. Zakaj pa naj bi se pogovarjal, če bom moral pa računati? -Saj prav za to gre. Ko boš vprašan, boš vprašanje zašepetal v slušalko, jaz bom hitro izračunal in ti nazaj sporočil rezultat. To je seveda goljufija, tega ne bi smela počenjati, ampak saj bom s tem rešil prijatelja, mar ne? Pa še učitelju se bom maščeval, ki me je po nedolžnem vlekel za ušesa in me poslal klečat. -Kako mi boš pa sporočil, če ne boš v šoli? je zaskrbelo Andreja. -Po mobitelu, bizgec! -Tega bom imel jaz! -Jaz pa očetovega. Vidiš? Potegnil ju je iz žepa. Andreju so oči kar zasijale. -Čakaj, jih bova preizkusila. Ti ostani tukaj, jaz pa se bom umaknil za kozolec. Ko bo pozvonilo, pritisni na tale gumb in se začni pogovarjati. Ob koncu, pritisni tegale. Prav? -Seveda, seveda, je pohitel. Kar malo živčen je bil, kako bo šlo. Blaž se je umaknil in čez nekaj časa je pozvonilo. -Halo Andrej! je prišlo iz slušalke. -Ja, Blaž, jaz sem! se je ves vznemirjen odzval. Kmalu bi mu padla slušalka iz rok. Kje pa si? -Saj sem ti povedal. Pri kozolcu. -Pa me slišiš, tako daleč? -Seveda, kakor ti mene. -O, to je čudovito! se je raznežil. -To še ni nič. So tudi taki modeli, ko lahko tistega, ki telefonira, tudi vidiš. -Pa gre lahko človek v tako majhno stvarco, kot je tale mo-mo-be …si je skoraj zlomil jezik. -Mobitel se reče, mu je pomagal Blaž. Človek seveda ne more iti vanj, z njim se prenaša samo njegova slika. -A slika? je požrl slino. Toliko novega je izvedel ta dan, toliko imenitnih reči je videl, da mu ni bilo nič jasno. Važno je, da je verjel Blažu in zaupal vanj. Drugo pa tako ni pomembno. Popoldne, malo pred drugo uro se je odpravil v šolo. S povito glavo in dragoceno napravo med povoji. Sošolci so ga sprejeli prijazno in naklonjeno. Slišali so za njegovo nesrečo, sočustvovali so z njim, nekateri so se celo malo pošalili z njim: -Andrej, izgledaš kot kakšen Turek! Ko se je pojavil učitelj, je bilo šale hitro konec. Po običajni molitvi in petju nabožnih pesmi je začel z izpraševanjem. -Da vidimo, kako znate kaj računati. To je zelo pomembno v življenju, kajti vedeti morate, koliko dolgujete gospodu in koliko cerkvi za bero. -Povej, koliko je štirinajst in osem! Dvignil je kodrolasca, ki je sedel poleg Andreja. Vprašani je počasi vstal, v zadregi se je oziral okoli sebe, kot da pričakuje pomoč. Računal je s prsti, jih odpiral, pa spet zapiral. Palica v učiteljevih rokah je začela nestrpno poskakovati. V obupu je zadnji trenutek dahnil: -Šestnajst! -Narobe! Šestnajstkrat jih boš dobil po roki. Iztegni jo! Neusmiljeno je začelo padati. Ob vsakem udarcu je učitelj še malo zategnil, da je še bolj zapeklo. Dlan je postajala vse bolj rožnata. -Tako! Zdaj si pa najbrž že izračunal, da je štirinajst in osem dvaindvajset. Dvaindvajset! je ponovil ves rdeč v obraz. Kaznovani je sedel in pihal v žareče dlani. -No, zdaj pa izprašajmo še našega Jasovnika. Zadnjič nas je učil, kako se pišejo posamezne besede, pa še nesramno se je obnašal in zato prejel zasluženo kazen. Pred dnevi je z glavo tolkel po trdem kamenju, bomo videli, če se je kaj omehčala. -Koliko je osem in dvanajst manj sedem? Andrej je vstal, noge so se mu kar malo zapletle. Bo potegavščina uspela? Še enkrat je ponovil, toliko da ga je lahko slišal Blaž in na hitro izračunal. -Trinajst! mu je zašepetal Blaž. -Trinajst! je ponovil za njim. Učitelj ga je pogledal izpod čela, kot da ni prav slišal. -Trinajst praviš Jasovnik? Prav, prav! Da pa ne bomo mislili, da se ti je samo posrečilo, kot se včasih posreči slepi kuri najti zrno, boš pa še tole izračunal. Koliko je petnajst in šest manj enajst? Andrej je spet ponovil, Blaž je izračunal in mu javil: -Deset! -Deset! je bil njegov odgovor. Učitelj je odstopil za korak, nagnil je glavo, desno obrv je potegnil kvišku. Ni mogel verjeti! Kaj se dogaja s tem fantom? Zadnjič ni spravil skupaj niti najbolj preprostih računov, danes pa takšen preobrat. Še zadnjič je prežeče zastavil: -Dvaindvajset in trinajst manj šestnajst? Andrej je pogledal v strop, ponovil je račun in odgovoril: -Devetnajst! -Neverjetno, neverjetno! je odkimaval s čudno spačenim obrazom. Vrgel je palico v kot in besno zarjul: Naj vam Goltač ubija učenost v glavo, jaz grem raje kamne tolč! In je kakor furija odvihral iz razreda. Učenci so od zadovoljstva zacvilili, Blaž pa je v slušalko zavpil: -Yes!

14.

Žegnanje je bilo za Šentjurij velik praznik. Podružnično cerkev so lepo okrasili, ženske so spletle vence iz pušpana in jih obesile okoli svetnikov, moški so očistili okolico, tudi stezo do vhoda so posuli s peskom. Po maši, kjer se je kar trlo ljudi, je sledila pogostitev na prostem. Zvonovi so pritrkovali, med plivkanje reke Save so se mešali nežni zvoki piščali in opreklja, podloženi z žametnim basom berde. Vse je vrvelo, gnano od nekega čudnega zanosa in veselja. Trgovci iz Litije so kupovali les za gradnjo ladij in vesel. Kmetje so navijali cene, ker so želeli, da bi čim bolje prodali, trgovci pa so jih zbijali. Pljuvali so v dlani, udarjali v roke in potrjevali kupčije. Goltač je hodil od skupine do skupine in se delal velikega strokovnjaka. -Daj, udari v roko, je hinavsko navijal. Za tako ceno, kot ti jo ponuja gospod, ne boš nikoli več prodajal. Pamet v roke! -Pa tudi sekal ne bom, se je branil kmet. Misliš, da les zraste v enem letu kot zelje! -Ne bodi trmast! mu je prigovarjal. Skrivaj je trepljal trgovca po rami, češ bom že uredil, da bo spustil ceno, samo zaupaj mi. A seveda zastonj ne bo, to se ve! Ko sta bila s ceno že blizu skupaj, ju je priganjal, naj si podata roki, s svojo roko je tolkel po obeh, se zaklinjal pri bogu in vseh svetnikih, da je tako prav in pošteno. Bil je res pravi mojster mešetarjenja. Kmetje so jezno gledati, spregledali so igro. Obračali so se stran, marsikatera pest se je stisnila, tudi kakšna grožnja je padla. Ko je prišel mimo Jasovnik, ga je zbodel: -Goltač, so te čebele opikale? Zdaj še piti ne boš mogel! Tudi Andrej se mu je privoščljivo smejal. Ob očetu je bil korajžen, kaj ne bi bil! Goltač se je osramočen kmalu pobral. Na razglasni kamen je stopil grajski hlapec. -Gospod so ukazali, je začel, da morajo jutri priti na grajske njive naslednji kmetje. Naštel je nekaj priimkov, med njimi tudi Jasovnikovega. -Prekleti svet, je zarobantil. Pa prav jutri, ko sem nameraval doma zorati. Zadnji čas je, če hočemo kaj posejati. -Ata, jaz bom držal za kolce, se je ponudil Andrej. -France, boš pa doma kakšen dan kasneje! ga je mirila žena, ki se mu je v tem trenutku pridružila z otroki, saj veš, grajski ne poznajo šal. -Kaj pa hočem! Nekoč bo že bolje, je jezno vzdihnil. Da bi le vreme zdržalo! -Menda bo že! je pritrdila in se mu nasmehnila. -Greva do štantov, ji je rekel. Andrej, pelji otroke domov, midva takoj prideva! Andrej se je nerad ločil od njiju, ampak atovo besedo je moral spoštovati. Pogledal je Blaža za njim in mu pomežiknil češ, kakšen trenutek pa še lahko ukradeva zase. -Nežka, primite se za roko in pojdite proti domu, jim je naročil, takoj pridem za vami. -Mi bi bili radi s teboj! so zaprosili. -Sem rekel domov, slišali ste ata. -Zakaj pa ti ne greš? -Saj pridem. Ste razumeli? Malo so se kujali, ubogali so pa le. -Se greva še malo potepat? je predlagal Blažu. Kdo pa bi šel na tak dan takoj domov. -Pojdiva. -Jaz grem po tej strani cerkve, ti pa po oni. Pred mežnarijo se dobiva. Prav? -Prav, je pokimal Blaž. Vse ga je zanimalo. Vse je bilo zanj novo, nenavadno. Ljudje, njihova obleka, govorica, ki je bila čisto drugačna. Če ne bi pozorno prisluhnil, ne bi ničesar razumel. Pognala sta se vsak v svojo smer. -Hop! je tedaj padla težka roka na Andrejevo ramo. Zdaj te pa imam. Z menoj pojdeš! Pogledal je navzgor in se ves preplašen zgrbil. Obraz nad njim je bil na las podoben Goltačevemu, le grdih mustač ni imel. Nad prežečimi očmi so se bočile ščetinaste obrvi, usta so se krivila v čudnem porogu. -Pustite me! Kam me ženete ? -V grad! Na varno! je pribil. Ti pa ujemi še drugega! je zaklical Goltaču, ki se je prikazal izza vogala. -Zdaj se pa pripravi na kozje molitvice, se mu je zarežal. Luka, do večera, kot sva se dogovorila, ti ga pripeljem. Z dolgimi koraki ga je hlapec vlekel čez polja, po strmem grajskem pobočju, vse do obzidja. Kot onemoglo ovčko ga je porinil skozi vhodna vrata, da niti zakričati ni mogel. Spuščala sta se po ozkih stopnicah, vse globlje in globlje, dokler ju ni sprejela vase tema. S treskom so se zaprla vrata ječe in ključ je oglušujoče škrtnil. V Šentjuriju pa so pele gosli in bas se je oglašal radostno in veselo.

15.

Trikrat ga je že poklical, pa ni bilo nobenega odziva. -No, ti boš pa res držal kolca! je godrnjal, ko se je nejevoljen vzpenjal v plevnik. Pograd je bil prazen, srajce in hlač ni bilo. Andreja pa tudi ne. -Menda ni šel že naprej? se je spraševal, ko se je po latah spuščal navzdol. Na pragu si je zavezovala ruto mama Marija. - Sinoči ga ni bilo v hišo. Skrbi me, da se mu ni kaj zgodilo! -Kaj pa naj bi se mu? Najbrž stika za ptičjimi gnezdi ali pa je šel pogledat za prvimi gobami, jo je skušal pomiriti. Bo šla pa Nežka z nama. Prav? Čisto drugače sta stopala vola. Kot da bi vedela, da ne gresta k Savi. Koraki so bili daljši, hoja bolj zibajoča. Grajske njive so ležale na prisojni strani hriba. Če bodo šli po stezi, so upali, bodo tam, preden bo vzšlo sonce. Na vzrateh je Jasovnik zastavil plug, mama je ovila štrik okrog rogov in Nežka se je uprla v kolca. Kako imenitno se ji je zdelo, da sta ji zaupala tako pomembno delo. S svojim slabotnim telescem si je prizadevala, da so kolesa tekla po udoru. Čvrsto jih je držala, da na koncu brazde skoraj ni čutila rok. Prišel je hlapec Luka. Razkoračil se je nad njivo in zaničljivo prhnil: -Jasovnik, danes si pa babe pripeljal? Le glej, da bo vse v redu! - Drugače mi pomaga Andrej, danes pa se je nekaj zadržal. No, tudi tako bo šlo, je rekel ponižno. -Seveda bo, Jasovnik. Pozabil sem ti povedati, da je gospod poslal Andreja z važno pošto na sosednji grad. Takle fante je hiter kot zajec. Zvečer, mislim, bo že nazaj! Z ročajem biča je udaril po škornjih in se, ne da bi še kaj rekel, obrnil. Jasovnika sta se spogledala. Od kdaj pa pošilja graščak pošto po otrocih? Mar niso za to hlapci? sta si mislila, rekla pa nista ničesar. Ni imelo smisla, pa tudi pomagalo ne bi. Vola sta znova potegnila, rezilo je zaječalo, kot da se bo prelomilo na dvoje. Pokazal se je vrh kamna, za katerega se je zataknilo, in zdaj ni hotelo nikamor. Jasovnik se je mučil, vlekel ga je nazaj, potiskal v stran, a uspeha ni bilo. Sonce je žgalo, vola sta se otepala nadležnih mušic, usta so postajala vse bolj suha. -Malo počijmo! je rekel in si obrisal čelo. Nežka, steci do potoka in prinesi vode. Kar s korcem jo zajemi. Če jo bo premalo, boš pa še šla po njo. -Bom, ata, bom! Mami se je zasmilila. Tako majhna in drobna je. Tak drobižek, pa tako pridna! Stekla je po toplih brazdah, se pognala čez mejo in se spustila v globel. Vrane so se jezno drle, ko se je znova pojavila. Z obema rokama je držala korec in ga ponujala očetu: -Nate, ata, pijte! Jasovnik si ga je nastavil na usta in pil z dolgimi požirki. O, kako dobro mu je dela! S preostalo vodo je postregla mami. Ko se je odžejala, se je zagledala v strmino: -Do opoldne bomo na sredini. -Če bo bog dal, je pripomnil in se znova uprl v drevo. Zdaj je kamen popustil. De, dee! je spet pognal vole in zastavil novo brazdo. Šele proti večeru so se komaj privlekli do doma. Volom je bela pena silila iz gobcev, oni pa so zbiti popadali na klop. Otroci so jih obstopili, bili so lačni, saj so nazadnje jedli zjutraj. Le kaj naj jim skuha mama, ki je sama lačna in komaj stoji na nogah? Zvečer je na dvorišče prijahal Luka. Kar iz sedla se je drl: -Jasovnik, kje imaš tatu? Da te ni sram! Gospodu gre ukrasti srebrno žlico. -Kaj praviš? Kdo je kradel? je stopil skozi vrata. -Tvoj sin, Andrej. Seme tatinsko! Pobegnil je in zdaj se najbrž skriva pri tebi! Jasovnik, takoj ga izroči! -Andrej, da bi kradel! Ni res. Nikoli! Pa tudi doma ga ni. Lahko kar sam pogledaš. -Ga bomo že dobili! je zapokal z bičem in ves besen odjezdil. Jasovnik je moral sesti na prag. Od jeze in ranjenega ponosa.

16.

Zvečer, ko se je na nebu utrnila zvezda, je pri Jasovnikovih ugasnila drobna lučka. Kot trska, ki dogori. Tiho in neslišno. Ahac. Mama ga je dvignila v naročje, prižela ga je na svoje prsi: -Ti moj ubogi otrok! Atu Jasovniku so zadrgetale mišice na obrazu, bratci in sestrice so se stisnili k zibki in onemeli. -Zdaj pa ne bomo imeli več Ahaca, je zahlipala Agata. -Ali ga je bolelo, ko je umrl, so spraševali. -Ne, nič ni čutil. Tudi trpel ni, bil je še premajhen. -Nič več ne bo jokal v tej zibki! -Zdaj je tam gori, med zvezdicami! -Kako pa je prišel tja gor? ni mogel razumeti Gabrijel. -Angelčki so ga odnesli. -Zakaj pa so ga prav nam vzeli? To ni prav! se je uprl Gregor. Imeli smo ga tako radi. -Taka je božja volja. Bog že ve, kaj dela! -Jaz pa bi vseeno rad imel Ahaca! Gabrijel je sklonil glavo, debele solze so mu kapljale na tla. -Otroci, je rekel oče, naredimo mu oderček, nocoj bo počival na njem, jutri pa ga pospremimo na vrt naših ranjkih. Pripravili so mizo, jo pregrnili z belim platnom in na sredo položili Ahaca. Kar izgubil se je v tej belini, tako drobcen je bil in neznaten! -Nima rož, je rekla Nežka. -Ahac si jih je zaslužil! -Pojdimo po rože, so v en glas predlagali. -Kje pa jih bomo dobili ? -Na vrtu rastejo! -Zunaj je tema, je branila mama, še izgubili se boste! -Saj sveti luna, prav dobro se vidi! Stekli so na vrt nabrat travniške cvetlice. Vsak jih je prinesel za celo naročje. Prekrili so ga z njimi, da je ležal sredi cvetja, kot bi zaspal v polju. Prinesli so križ z žegnano vodo, nad zglavjem so prižgali lučko, ga pokropili in izmolili očenaš. -Kadar se bedi pri mrliču, se pojejo pesmi, je rekla Nežka. -Ja, pri babici in dedku so jih peli. -Ampak onadva sta bila odrasla človeka, je dvignil glavo Felicijan. -Na mrtvaškem odru sta ležala dve noči. -Seveda, za odrasle je drugače, je prikimala Nežka, ampak vseeno lahko tudi za Ahaca zapojemo. -Lahko tudi rinčke talamo? -Ne, pri otrocih se to ne dela! -Le zapojte bratcu v slovo, je rekla mama. Naš je bil in radi smo ga imeli. Nežni otroški glasovi so zapeli pesem Prišla bo pomlad. Mama si je zakrila obraz, vsa se je tresla v pridušenem joku. Oče je vstal in šel ven. Pod široko nebo, da si v tišini celi ranjeno dušo, da v miru premisli o vsem. O Ahacevem slovesu in o nerazumljivem Andrejevem izginotju. Kako naj zdrži srce, da od žalosti in bolečine ne poči? Le kako? Strmel je v nebo in ni našel odgovora. Naslednji dan so ponesli Ahaca v majhni krstici na vaško pokopališče. Kako žalostno mu je pel v slovo mali zvon, ko se je procesija ustavila ob sveži jami! -Kod hodiš, Andrej, da se ne prideš poslovit od bratca? so spraševale začudene otroške oči.

17.

Dvakrat je šel Blaž okoli cerkve, pa ni naletel na Andreja. Najbrž se je ustavil pri dobrotah, ki jih prodajajo potovke? je razmišljal. Ali pa se je vključil v kakšno otroško igro in je čisto pozabil, kaj sta se dogovorila? Ko je tretjič prišel naokrog, ga je že pošteno skrbelo. To ni bilo podobno Andreju. Če je kaj obljubil, je to tudi storil. Nekaj mora biti narobe, je posumil. Vedno znova mu je prihajala na misel Goltačeva odurna postava. Stoji za Andrejevim izginotjem prav on? Še enkrat je šel pogledat do vhodnih vrat, z očmi je preletel množico, potem je zavil ob obzidju do mežnarije. O Andreju pa niti sledu! Sonce je zahajalo, prve sence so polegle po dolini, večerni hlad je lezel vedno višje. -Očitno sva se zgrešila ali pa ga ni več tu, je pomislil. Prikradla se je noč, nebo je posula z zvezdami, zaskovikala je sova, hiše so se ovile v skrivnostne tančice in se pripravile za počitek. Blaž je bil zdaj že trdno prepričan, da se je nekaj zgodilo. Zjutraj videl, kako je šel oče budit Andreja, kako sta se z mamo pogovarjala na pragu in kako je na koncu odšla z njima Nežka. Andreja ni videl ne tisti dan, ne zvečer, pa tudi drugega dne ne. Razmišljal je, kaj naj stori. Kam naj ga gre iskat? Nič pametnega se ni mogel domisliti. Za vsak slučaj je skočil še do pristanišča, gledal je temno zeleno gladino reke in si vroče želel, da bi se Andrej prikazal ali ga vsaj poklical. -Poklical? se je zdrznil. Saj res, lahko ga pokliče, saj ima njegov mobitel. Kako, da mu to ni prišlo že preje na pamet? Lahko ga pokliče tudi on. Segel je v žep po očetovega, odtipkal številko in ga pritisnil na uho. Telefon je dolgo zvonil v prazno, nihče se ni oglasil. Ko je skoraj obupal, je zaslišal slaboten glas: -Rešite me, rešite! -Andrej, kje si? je poskočil. -V ječi sem. -V kateri ječi? -Na gradu. -Kaj pa počenjaš tam? -Luka me je zaprl, Goltač pa išče tebe. -Mene? -Ja, tudi tebe bosta zaprla. O, kako me zebe v tej luknji! V njej je polno podgan, bojim se zaspati, da me ne bi obgrizle. Nikoli več ne bom videl mame in očeta, ne bratcev in sestric, je zajokal. -Andrej, bodi pogumen! Vse bo še dobro. Rešil te bom, boš videl, da te bom rešil! -Kako, če sem pa zaklenjen? Ključ visi v sobi, kjer straži Luka. Joj, joj, zame ni več rešitve! -Ne govori tako! Rešitev se vedno najde, če le človek hoče. Priti moram na grad in se dokopati do ključa! Glej, zdaj bova končala s pogovorom, čez nekaj časa te bom spet poklical. Velja? -Blaž, samo pohiti! Ne vem, če bom še dolgo zdržal! -Brez skrbi! Vse bo še v redu!

18.

Zdaj pa v akcijo, si je rekel. Ne smem izgubljati časa. Zagnal se je v grajsko pobočje, plazil se je po težko dostopnem bregu, dokler se ni znašel pred visokim obzidjem. Desno so se bočila ogromna hrastova vrata, po vsej verjetnosti so bila zaklenjena, pa tudi zastražena. Nobenih možnosti ni bilo, da bi prišel tam skozi. Levo, tik nad ogromno skalo je raslo mogočno hrastovo drevo. Daleč naokrog je raztezalo košate veje, ena je segala do samih grajskih lin. Po njem bom splezal, se je odločil in se ga oprijel z rokami. Kar dobro mu je šlo. Splezal je čisto v vrh in se po trebuhu začel plaziti po najvišji veji. S strahom je pogledoval v globino. Če omahne, ne bodo imeli kaj pobirati! Veja je močno zanihala, ko se je oprijel line in se potegnil noter. Spustil se je po notranjih lestvah, prečil ogromno dvorišče in se znašel v temni veži mogočnega stolpa. Od tod so vodile stopnice v kletne prostore. Zaslišali so se težki koraki. Prižel se je k stebru, pridržal je dih, da je slišal, kako mu bije srce. Ko so se oddaljili, najbrž je bila straža, se je spustil nižje. Iz očrnelega zidu so polzele vodne kapljice, zrak je bil težak in zadušljiv. V obokanem prostoru, ki so ga osvetljevale bakle, je sedel Luka. Glava mu je počivala na prsih, glasno je smrčal. Na steni nad njim je visel ključ. Kaj naj stori? Kako naj ga prisili, da se bo za trenutek oddaljil, da ga bo lahko snel in odprl z njim jetniška vrata? V trenutku se je domislil. Povzpel se je spet nadstropje višje, kjer se je odcepil stranski hodnik. Za kamnit steber je skril majhen Conradov magnetofonček in ga vključil. Po obokanih hodnikih je zabučal Goltačev smeh. Iz zidu je izpraskal kamenček in ga vrgel proti spečemu Luki. Zadel ga je v roko, da je poskočil, kot bi ga oplazila strela. -Goltač. si ti? je zinil in gledal prav neumno okoli sebe. -Ho, ho, ho, kako neumno je gledal ladjar, ko se je strgala čisto nova vrv. Kot tele v nova vrata! Ho, ho, ho! -Dobro si mu jo podkuril, je rekel drug glas. -S temle, ja, s temle sem ji pomagal! -Goltač, bogato te bom nagradil za vsako prodano vrv, samo pazi, da te ne dobijo! se je zaslišal spet nov glas. -Mene že ne bodo dobili! Mene že ne! Sem preveč prebrisan, še do gležnjev mi ne sežejo. Luka se je poganjal za glasom, hotel je izslediti Goltača, ugotoviti, zakaj se skriva in se tako nesramno norčuje iz njega: -Tiho, bodi norec! Povej rajši, če si pripeljal pamža. Ta, ki je zaprt, je že čisto iz sebe in komaj čaka, da dobi družbo. -Mulca nekaj sumita, pa ju bom že utišal, se je zaslišal spet Goltačev glas. Luka je bil že čisto moder v obraz, tekanje po stopnicah ga je zasoplo, da je kar piskal: -Zdaj te imam pa zadosti, prikaži se že vendar! Blaž je vključil mobitel. Tiho se je javil: -Andrej, pripravi se. Odprl bom vrata, zdaj bova zbežala! Segel je po ključ in ga vtaknil v ključavnico. Hotel ga je obrniti, pa se ni niti premaknil. -Blaž, pohiti, prosim te! Ubil naju bo, če naju dobi! - Ne gre! Trudim se, kolikor se morem. -Globlje ga potisni v ključavnico! -Res ne gre. -Mora iti! -Goltač, zdaj se pa nehaj skrivati, porka duš! je rohnel Luka in begal iz hodnika v hodnik. Misliš, da imam čas afne guncati s teboj! Blažu se je končno le posrečilo, vrata so se čudežno odprla! -Andrej! -Blaž! Padla sta si v objem. Po licih so jima spolzele solze olajšanja in sreče. Zdaj pa čimpreje stran! Vsaka sekunda je dragocena. -Beživa. Za menoj! Stekla sta po stopnicah, čez široko, kamnito dvorišče in se pognala proti obzidju. Luka je končno le prisopihal do magnetofona. Čudno je gledal črno skrinjico, prav ničesar ni razumel: -Goltač, kdo te je zacopral, madona? Začel se je križati in brcati v napravo. -Stran od mene, satan! Če si požrl Goltača, mene ne boš! Toliko časa je skakal po njej, da se je strlo ohišje in se mu je magnetofonski trak ovil okoli nog. -Stran ti pravim, hudobec! Čreva se ti že vlečejo po tleh, zdaj boš zagotovo utihnil! Ves penast se je pognal proti ječi. -O, ne! je zahropel, ko je zagledal odprta vrata. Hudič ga je odnesel, hudič! Pograbil je bič in zavpil: -Osedlajte mi konja! Za njim!

19.

Andrej se je tresel kot šiba na vodi. -Blaž, padel bom! Trd od strahu se je krčevito oprijemal veje. -Daj, pohiti, malo! Ko bo Luka odkril tvoj pobeg, bodo takoj organizirali zasledovanje. Takrat morava biti že daleč. Šele ko sta zdrsela na tla in se stisnila ob deblo, sta si oddahnila. Na grajskem dvorišču so zatopotala konjska kopita. Zaslišali so se razburjeni glasovi, hip nato so se odprla grajska vrata in zasledovalci so se pognali v noč. -Tukaj se potuhniva! Luka je odjezdil v Laz, na vseh križpotjih bo postavil straže, potem pa bo pregledoval okolico, košček za koščkom, vse tja do Save. Drugam morava! -Kam? se je Andrej zazrl vanj. -Tja, kjer naju ne pričakujejo. Nazaj na drevo! -Na drevo? Tja gor ne grem več! Vrtoglavico imam, pa tudi čimprej bi rad od tod. -Misliš, da je meni lahko pri srcu? Sovražnika morava prelisičiti. Ravnati morava drugače, kot od naju pričakuje! -Ti že veš! je popustil. Splezala sta nazaj na drevo in se namestila v rogovili. -Samo zaspati ne smeva, je svaril Blaž, lahko padeva dol. Nad njima se je bočilo širno nebo. Vse polno zvezd je žarelo na njem. -Izberi si eno, je rekel Andrej. Nepremično jo glej. Videl boš, kako se ti bo približala, ti pomežiknila. -In se potem utrnila, kot tale! Zlata sled se je izgubila nekje nad obzorjem. -Včasih so rekli, da je to znamenje, da se je nekdo poslovil. -Čisto mogoče, je tiho odvrnil Blaž. Ni se ga upal pogledati v oči, le kako naj mu pove za Ahaca? Malo pred polnočjo so spet zahrzali konji. Na njih so prijahale temne postave. Vračali so se s pohoda za ubežnikom. -V mišjo luknjo se je skril, se je dušal Luka. Ampak mi ga bomo našli. Izbezali ga bomo kot ščurka. In ga pohodili! Ha, ha, ha! -Kako trapasto je gledal Jasovnik, ko smo ga privili! Andrej je podzavestno stisnil pesti. -Pankrti pa so jokali, kot bi jih iz kože devali! Dvignil se je most in hrastova vrata so jih skrila njunim očem. -Zdaj morava naprej, je rekel Blaž in splezal z drevesa. Andrej se je spustil tesno za njim. -Kam pa greva? -V teh krajih ne moreva ostati, tu naju bodo iskali do sodnega dne! -Greva v Pasjek k mojemu bratu Jakobu? V topilnici dela in naju bo lahko skril. Blaž je pokimal. Spustila sta se po pobočju, se usmerila na ozko gozdno stezico in se usmerila proti Lazu. -Greva domov? -Samo nekaj stvari vzameva in potem takoj naprej, je odvrnil Blaž. -Se ne bom poslovil od domačih? -Bolje, da jih ne vznemirjaš, že tako so dovolj pretrpeli. Pa sekirali se bodo še bolj. Povzpela sta se v plevnik, s pograda sta potegnila kocasto odejo in jo ubrala proti Savi. -Se bova peljala s čolnom? je zanimalo Andreja. Zeblo ga je v noge, pa slabotnega se je počutil. -Ne, lahko bi naju prepoznali in javili grajskim. Do Litije bova šla peš, tam se bova vkrcala. -Pa saj nimava denarja! -Se bova že kako znašla! Savska pot je bila samotna, ker ponoči niso vlačili ladij. Je bilo preveč nevarno. Kot dva mlada zajca sta jo ubirala po njej, da sta bila malo pred zoro že v Podkraju. -Na, ogrni se, mu je Blaž ponudil odejo. -Zakaj pa? -Ne smejo te prepoznati. Pretvarjala se bova, da si stara mati, ki jo vnuk pelje k hčerki. Tako, ja, ga je hvalil, ko si ga je tako našemljenega ogledoval. Na, tu imaš še palico, da se boš opiral nanjo. Pa bolj sključeno se drži. Če te bo kdo kaj vprašal, samo kimaj in stokaj. Andrej je tako vneto kimal in stokal, da sta se oba nasmejala. V pristanišču litijske brodarske postaje se je življenje v ranem jutru šele prebujalo. Uradnik se je zaspano pretegoval pred pisarno in zehal v jasno nebo. -Gospod, bi se lahko z babico peljala do Spodnjega Loga? Na pol prazen tombas se je zibal na reki, privezan za pomol. -Povprašaj lastnika, je rekel brezbrižno in pokazal na čolnarja, ki je popravljal veslo. -Imaš denar? Brez tega ne bo nič! je bil kratek. -Denarja nimam, gospod. Sem pa mislil, da bi vas zanimal tale nož, je pohitel Blaž. -Pokaži. O, zanimivo! Kaj takega še nisem videl, je zadovoljno godel, ko ga je obračal v rokah. Približevala se jim je skupina brodarskih hlapcev in o nečem prav bučno razpravljala. Na čelu je stopal Goltač! Blažu je postalo neznansko vroče. Če ju zdaj odkrije, potem adijo njuna rešitev! -In kje praviš, si ga dobil? -Gospod, moj je! je jecljal in si zakrival obraz. -Ej, mojster, se je drl Goltač s pomola. Vzemi nas s seboj! Andrej je od strahu zastokal. -Kaj pa je ženski? je dvignil pogled ladjar. -Stara je in bolna. Od bolečin se komaj premika. -Prav, je rekel, sedita tjale v kot, na tisto klopico. Zaprl je rezilo noža in ga spravil v žep. -Ne sprejemam več potnikov, je zaklical Goltaču in odvezal čoln. -Čakaj, čakaj! je divje vpil in tekel proti njemu. -Kdaj drugič! se je zasmejal ladjar in z veslom zakrmaril na sredino Save. Šele zdaj sta si upala pošteno zadihati. -Čisto malo je manjkalo! je vzdihnil Andrej in se oprl na palico. Čoln je drsel navzdol kot ptica po mirnem nebu, da je prijetno pihljalo okoli ušes. Za njima je ostajala Litija in divji ločk Džungle.

20.

Malo pred nočjo se je k Jasovnikovim oglasil Šipenčev stric. Sedel je na zapeček, zgarane roke je položil na kolena in počakal, da mu je Jasovnikova mama prinesla latvico toplega mleka in vanj nadrobila kruh. Zajemal je s tresočo roko in si ga previdno nosil v usta. Stric je bil v mladih letih vlačugar. Tako so rekli ljudem, ki so vlačili ladje po Savi. Z ženo sta si v Podkraju postavila leseno hišico. Ona je hodila v taberh, on pa na težaška dela k Savi. Ko so minila mlada leta in je na vrata potrkala starost – otrok nista imela – se je začelo siromaštvo. Ni bilo več primernega dela zanju, vrtiček pa je bil tudi premajhen, da bi pridelala zadosti hrane. Ženo je kmalu pobralo, nekega zimskega večera je kar zaspala, njega pa je življenje pognalo na beraško pot od vrat do vrat. -Nace, boste povedali kaj o starih časih? je rekel Jasovnik, ko je sedel za javorovo mizo in so otroci polegli po peči. Večeri v Lazu so bili samotni, še posebej zdaj, ko so izgubili Ahaca in o Andreju niso imeli nobenih novic. -Ej, France, nekoč so ljudje trpeli! Krvavi pot so potili na naši Savi. Ni primerjave z Dravo in Donavo! Že res, da ima Donava nevarne vrtince, ampak kaj so ti v primerjavi z Belim Slapom, vas vprašam! -Stric, kje pa je Beli Slap? so v en glas vprašali otroci. -Ja, to je med Knežakom in Zidanim Mostom, kakšne tri milje je vmes med obema krajema. -Uf, to je pa daleč! so zategnili. -Tako daleč kot je Pasjek, kjer dela naš Jakob. Gregor je kimal, kot bi hotel reči, vidite, kako vse vem. -O,fantič, mnogo dlje, mnogo dlje, je spet povzel Šipčev stric. Od Mošenika naprej začne Sava noreti. Divje se peni okoli skal, strmo pobočje jih vedno znova vali v strugo. Pa to še ni nič. Pri Belem Slapu so morali čolnarji poleči po čolnih in se krepko oprijeti sten, če niso hoteli, da jih je pometalo v vodo. Včasih je voda tudi zalila čolne, takrat jo je bilo treba hitro zmetati ven, da ni prišlo do potopa. -Pravijo, da moraš biti za tako delo neumen ali pa malo pijan! je šegavo pripomnil Jasovnik. -Oboje, oboje, je muzajoče kimal stric. Brezzobe čeljusti so ostale rahlo priprte. Bolj trdoživih, kot smo Zasavci in Dolenjci, ni, vam rečem. Spet se je zresnil in pribil: Noben nemški čolnar si ni upal spustiti čez renski slap Schaffhausen, našim bi bila to mala malica. Nekateri so bili tudi tako pogumni, da so zvezali skupaj nekaj sodov in se spustili po Savi. Iz žepa je začel vleči umazano ruto in si brisati nos. -Povejte, Nace, je v pogovor spet posegel Jasovnik, kako so brodarji premagovali Beli Slap! Otroci so napeli ušesa in se primaknili. Nobene besed niso hoteli zamuditi. -O, to pa so bile muke! S polnim čolnom se ni dalo več naprej, vse je bilo treba razložiti in na glavi znositi navzgor. Steza nad slapom je bila tako ozka in strma, da se je človeku zvrtelo v glavi, če je pogledal navzdol! Ne vem, če so ljudje še kje tako trpeli, je zmajeval z glavo. Oči so mu postale čudno motne. Čez čas je spet nadaljeval: Prazen čoln so s pomočjo vrvi zvlekli čez slap in ga zgoraj ponovno naložili! No, kasneje so začeli graditi posebne vlačilne steze, pri Renkah so jih celo vklesali v skalo. Delali so tudi umetne prekope, eden takih je tisti pri Prusniku, pri Belem Slapu pa so začeli čistiti rečno strugo. 1736. leta je Marija Terezija tam dokončala prekop, ki je stal veliko denarja in je bil dolg 70 sežnjev. -Stric, je bila takrat vožnja po Savi draga? je zanimalo Nežko. -1749. leta je Marija Terezija uvedla col za vse blago, ki so ga vozili po Savi. Pobirali so ga v Litiji, Radečah in Krškem. Leta 1754 je uvedla še mitnino, ki je bila namenjena za obnavljanje poti in brodarskih naprav. Kar precejšnja je bila. Za polno ladjo je bilo treba od Radeč do Litije odšteti 1 goldinar 20 krajcarjev, od Litije do Zaloga pa 40 krajcarjev. -So ladje vozile do Ljubljane? je bil ves neučakan Gregor. -Ne, ne, samo do Zaloga. Od tam so blago vozili z vozovi do Ljubljane, ga ponovno natovarjali na ladje in pošiljali naprej v Trst in druge kraje. Tako je bilo najhitrejše pa tudi najcenejše. -Ja, rečem vam, ni bilo lahko. Zdaj pa slišim, da proti Ljubljani gradijo železno cesto. -Železno cesto? so se začudili otroci. -Ja, o njej je pel že Prešeren. Saj poznate tisto, bliža se železna cesta ... -Potem bo pa konec z našimi ladjami, se je popraskal za ušesom Jasovnik. -Bojim se, da ni več daleč ta čas. Progarji so vse bliže našemu trgu. Tako so domišljavi, da v krčmah, ko spregovorita vino in fantovska objestnost, kaj hitro pride do pretepa. -Bog ve, kaj vse nam bo prinesla ta novotarija! Luč v kotu je počasi dogorevala, Jasovniku se je že zehalo, mlajši otroci na peči so zaspali. V hišo je prišla mama. -Stric, odejo sem vam prinesla, če boste šli spat, je rekla prijazno. -O, dobra duša si, Francka, ji je v znak hvaležnosti pobožal roke. Moje stare, boleče noge se bodo najbolj odpočile v senu. -Pa lahko noč! mu je zaželel Jasovnik in zaprl vrata za njim. Ugasnil je luč in legel k ženi. -Da bi vsaj vedela, kje je Andrej! sta vzdihnila in od utrujenosti kmalu zaspala.

21.

Čoln je počasi zavil h kraju. Blaž in Andrej sta izstopila in se zahvalila za vožnjo. Na nizkem pomolu iz brun so čakali potniki na vožnjo do Prusnika. Jelše so zasanjano šelestele, ko sta hitela ob reki. Po nekaj sto metrih sta zavila na poljsko pot, potem pa nadaljevala po blatnem kolovozu, vse do odcepa za Pasjek. -Kar potoka se drživa, tako ne bova zgrešila topilnice, je predlagal Andrej. Zdaj se ni več izdajal za babico. Odejo je zvil in jo nosil pod pazduho, palico pa je še obdržal, da bi z njo odganjal potepuške pse. Razrita pot je zavila globlje k potoku, kjer se je ob mogočnem zidovju dvigoval v nebo velik dimnik. Od vseh strani so vozili kmetje rudo tja in jo stresali na kup. Na preprosti separaciji so med odraslimi delali tudi otroci. Odbirali so večje in lepše kose, ki so jih topilniški delavci po posebnih odrih vozili v ognjeno žrelo, slabše primerke pa so odmetavali na poseben prostor. Nizke delavske barake so čepele nekoliko višje ob potoku. Zavila sta k skupini otrok, ki je z visokega kupa valila navzdol težke sklade. Njihovih umazanih obrazov in vročičnih oči sta se skoraj prestrašila. -Fantje, poznate Jasovnikovega Jakoba? Tu dela, kje bi ga lahko dobila? Brezvoljno so pokazali nekam višje, kjer so cepili drva in jih nosili h kurišču. Kmalu sta ga zagledala. Bil je brez srajce, suh in koščen, da se mu je poznalo vsako rebro posebej. Beli lasje so mu padali na vse strani, saj je nenehno potresal z glavo. -Jakob, Jakob! je vzkliknil Andrej in se pognal naprej. Jakob se je obrnil, ravno si je hotel naložiti nov naročaj drv: -Andrej, kaj pa ti tukaj? -Prišla sva te obiskat. No, pravzaprav … Gledala sta se nekaj časa in si potem padla v objem. Jakobova koža je bila siva, skoraj prosojna, obraz pa upadel in utrujen. -To je moj prijatelj, je Andrej pokazal na Blaža. Jakob je samo pokimal, nobene besede ni rekel, niti roke mu ni podal. -Nisi mi še povedal, kaj te je prignalo v ta žalostni kraj, se je spet obrnil k Andreju. -Grajski naju lovijo, po življenju nama strežejo. -Slabo mesto sta si izbrala za svoje skrivališče. Tu se vsi poznajo med seboj, ničesar se ne da prikriti. Stopimo za vogal, da ne bomo vsem na očeh, je predlagal in pogledal okoli sebe. Čim preje se odpravita od tod, jima je zašepetal, ko je zaslišal, kako ga kličejo: -Jakob, Jakob! Kam si se zavlekel? Kdo pa misliš, da bo delal namesto tebe! -Da bi človek ponorel! Po dvanajst ur na dan delamo, samo opoldne imamo malo odmora. Hrana pa je tako slaba, da sploh ne zasluži tega imena! O, kako pogrešam naš dom v Lazu! -Jakob, Jakob, so se spet drli. Takoj nazaj na delo! -Iti moram. Zvečer se dobimo pri tisti baraki, je pokazal v breg. Bom videl, če bom lahko prinesel kakšno jabolko. Pri stričevi družini, kjer živim, so tudi sami veliki siromaki. V eni baraki živimo, skupaj še z tremi družinami. Držita se! je še rekel in stekel nazaj k drvam. -Ubogi Jakob! je gledal za njim Andrej. Gara kakor črna živina. Pa šele trinajst let ima! S sklonjeno glavo sta se napotila globlje v gozd. Pri izviru sta se napila vode in legla v resje, v praznih želodcih pa je predla lakota. Zvečer, ko je potišal hrup okoli peči, sta se odpravila k baraki. Trikrat je zaskovikalo, kot bi se oglasila divja ptica. Na enak način je odgovoril Andrej. Prikazala se je razmršena Jakobova glava. -Sta zelo lačna? je vprašal. Jabolka imam, pa košček kruha sem vama prihranil. -Si si ga pritrgal od ust? ga je občudujoče pogledal Andrej. Odlomil je kos in ga ponudil Blažu. -Najboljše bi bilo, je rekel po krajšem premisleku, da se vrneta v Litijo. Večji kraj je, lažje se bosta pomešala med ljudi, pa še bližje doma bosta. -Imaš prav! se je strinjal Andrej. -Jutri se bosta odpeljala s katerim od kmetov, ki vozijo rudo. Bom že poprosil koga. -Hvala, bratec, je rekel Andrej in ga potrepljal po rami. -Tamle gori je lopa. V njej vozniki hranijo mrvo za svoje živali. Tam lahko prespita. Lahko noč obema! Kako mrzlo so sijale to noč zvezde skozi preluknjano streho! Neprizadeto so mežikale ubežnikoma, ki nista mogla zaspati. Šele proti jutru so ju zazibale v rahel spanec. Zbudila sta se, ko ju je prišel iskat Jakob. Pri potoku ju je že čakal voznik. Čepico je imel poveznjeno globoko na oči, da mu nista mogla videti obraza. -A to sta ta koštruna? se je skrivnostno nasmehnil in pognal, ko sta splezala na voz. -Nasvidenje, bratec! -Pozdravi doma! Pot se je leno vila po dolini. Sekale so jo številne stezice in pešpoti. Šele malo pred prvimi litijskim hišami se je umirila. Takrat je voznik ustavil. Potegnil je vajeti in ukazal: -E, eee! Stopil je z voza, prešel na drugo stran, dvignil čepico in ju zgrabil za vrat. -Goltač! so jima zastale besede v grlu. -Zdaj bosta šla golobčka na kravji zajtrk! se je norčeval in ju odvlekel v bližnji hlev. -Pustite naju, sta prosila z dvignjenimi rokami. -Tu počakajta! je zalajal in obrnil ključ.

22.

Veronika je že drugič ta dan ribala vežo. Kar naprej so hodili noter in ven gostje in mazali že poribano, nekateri tudi nalašč! Ko je bila že skoraj pri koncu in se je kleče pomikala proti vratom, je privihral Goltač s svojo druščino: -S poti, deklina! je osorno ukazal. Ker se mu ni hitro umaknila, je brcnil v škaf, da se je umazana tekočina razlila po tleh. S cunjo jo je hitela pobirati in jo ožemati v škaf. -Daj, zgani se malo! Nalašč je stopil v lužo in še malo pocepetal v njej, da so se sledi vlekle povsod, kamor je stopil. Od jeze jo je hotelo razgnati, ampak kaj pa naj stori ubogo dekletce! Prijela je škaf, zlila vodo čez prag in se odpravila po novo. Šele zunaj so se ji udrle solze. Že tako je bila žalostna zaradi Andreja, nobenih novic ni imela o njem, zdaj pa jo ponižuje še Goltač! Natakala je vodo in gledala, kako se delajo mehurčki, kako se gladina vztrajno dviga, misli pa so ji bile nekje daleč. Dvignila je škaf na glavo in stekla, v veži pa jo je že prestregla krčmarica: -Po vino bo treba, novi gostje so prišli. Tiščala ji je majoliko v roke. Spustile se je po stopnicah v klet. Vlažen zrak se ji je zajedel v nosnice, ko je iskala sod pri zidu. Skozi zamreženo okno je s ceste prihajal hrup in se mešal z vpitjem pivcev v gostinski sobi. Glasovi so bili vse močnejši, kot da bi se prepirali. Prislonila je glavo k rešetkam. -Pa kako sta se cmerila! Pustite naju, pustite! se je rogal Goltačev glas. -Najbrž sta ga imela polne hlače, ha, ha, ha! O Andreju in Blažu govorijo! jo je spreletelo. Goltač ju je ujel! Le kje ju ima zaprta? -Si dobro zaklenil vrata? -Seveda, dvakrat! Naj kar vpijeta, kolikor hočeta. Nihče ju ne bo slišal. Še najmanj pa gluhi Tegl. -Ta ne bi slišal, če bi mu za ritjo streljal. -Ha, ha, ha, je spet zagrmel pijanski zbor in se stresal v smehu. V Teglovi štali ju ima zaprta, jo je obšlo trpko spoznanje. Čim prej mora tja. Da ju reši ali pa vsaj opozori odrasle ljudi! Natočila je vino in se pognala navzgor. -Kje si se pa obirala? jo je okarala krčmarica. Jezno ji je potegnila majoliko iz rok. -Po vodo moram, je zajecljala v stiski in pograbila škaf. -Saj si jo komaj prinesla! -Umazana je že… Krčmarica jo je čudno pogledala in se obrnila na petah. Zunaj je postavila škaf na podstavek in stekla proti reki. Na križišču je zavila desno in pohitela k nizkim hišam. -Katera je že Teglova? se je spraševala in se ozirala v pročelja. Ne, ta ni, ona tamle tudi ne, mislim, da je tista prava. Seveda, tista bo! Na dvoriščni strani je čepel nizek hlev, zanemarjen in opuščen. Stari Tegl je bil že prestar, da bi še lahko redil živali. Obšla je hišo in se z zadnje strani prikradla k hlevu. Prijela je za ročaj vrat in jih skušala odpreti. Ni šlo, vrata so samo zanihala, odprla se niso. Pomaknila se je k stranski lini in poskušala pogledati v notranjost, a ni mogla ničesar razločiti. -Andrej! je zaklicala z vsemi močmi. Se ji je samo zdelo, ali se je res kdo oglasil v notranjosti? Poskusila je še enkrat. -Andrej, me slišiš? Zdaj se je oglasilo, čisto jasno in razumljivo: -Rešite nas, rešite! Pritisnila se je čisto k lini: -Andrej, Blaž! Jaz sem, Veronika. Prišla sem vaju rešit! -Veronika, Veronika! je prišel radosten glas z druge strani. Povzpni se na pod, odmeči seno pri drugi lini, da jo bova lahko odprla. Kakor veverica se je povzpela po ozkih stopnicah, ki so z zunanje strani vodila na svisli. Zagnala se je v kup sena in ga hitela odmetavati, dokler ni prišla do podolgovatega pokrova. Z združenimi močmi so ga dvignili. -Andrej! -Veronika! Bratec in sestrica sta si poletela v objem, Blaž pa si je obiral seno s hlač. -Goltač naju je zaprl. -Vem, vem, je kimala Veronika. -Kako si naju pa našla? -V krčmi se je hvalil. -Baraba, to nama bo še plačal, je bil odločen Blaž. -Toda kako? -Glejta, pripravil sem načrt. Treba ga bo ujeti pri samem dejanju. -Tega pa ne razumem, je odkimaval Andrej. Kako naj dokaževa, da je Goltač rezal vrvi. Kdo nama bo pa verjel? -Dogodki bodo vse pojasnili, razumeta? -Ne čisto, je rekla Veronika. -Glejta, Andrej, ti boš šel v pristanišče, sem boš prinesel del načete vrvi. Potem se boš vrnil in v brodarskem uradu povedal, kaj počenja Goltač in kam je skril del vrvi. Obvestijo naj tudi oblasti v gradu Selo. Oni bodo že vedeli, kaj je treba storiti. Ti, Veronika, pa se vrni v krčmo, sporoči Goltaču, da nekdo v Teglovi štali kriči in omenja njegovo ime. Počakali bomo in videli, kaj se bo zgodilo. Zarotniško so si pomežiknili, si udarili v dlani in odhiteli vsak v svojo smer.


23.

-Sakramenska mularija! je robantil, ko je odklepal vrata. Kar vpijta, nič vama ne bo pomagalo. Luka bo prišel in vaju vrgel v ječo. Nikoli več ne prideta ven. Si bosta zapomnila Goltača! Znova je zavrtel ključ, pa se vrata še vedno niso odprla. Z vso silo se je uprl vanje, samo malo so se upognila, nekaj jih je zadrževalo na drugi strani. -O, nekaj sta podstavila, vagabunda, ampak Goltaču ne bosta preprečila, da bi vaju zgrabil. Goltaču že ne! Vzel je zalet in se pognal z ramo naprej. Vrata so popustila, da je skoraj zletel v prostor. -O, golobčka moja! Sta mislila, da ne bom mogel priti do vaju? Kot vidita, sta se zmotila. Tukaj sem! Mežikal je, temna notranjost mu je jemala vid, prestopal se je in ju iskal z očmi. Tedaj je na tleh zagledal vrv. -No, to je pa lepo! Celo vrv sta pripravila, da vaju zvežem. Prav, prav, je ponavljal, ko jo je pobiral s tal. V tem trenutku je zunaj nekaj zaropotalo. Obrnil se je proti izhodu in debelo zinil. Na vratih sta se pojavila stražnika, za njima pa se je svetila pleša brodarskega uradnika. -Čigavo vrv pa držiš v rokah? je vprašal glas tam zunaj. -Ne vem, gospod, tu sem jo našel. Mislil sem, da bi bila za kaj še uporabna, zato sem jo pobral. -Goltač, to je ladijska vrv. Na tem koncu, vidiš, je načeta, narezana, mu jo je potegnil iz rok. -Gospod, bog mi je priča, da ne vem, o čem govorite! V tej štali sem samo prespal, ne spominjam se, veliko sem popil … -Laže! Iz ozadja sta stopila Andrej in Blaž. -Vrv je namerno poškodoval on! Videla sva ga. Iz maščevanja naju je ugrabil, Andreja je vrgel celo v ječo, da ne bi povedala, kakšen dogovor ima z vrvarjem. Goltač, povej, koliko dobiš za vsako poškodovano vrv! -O tem ne vem nič, je momljal in se izmotaval. -Primite ga! je ukazal uradnik. Goltač se je pognal naprej, hotel si je izsiliti prosto pot, pa sta ga stražnika prehitela. Podrla sta ga na tla in mu na hrbtu zvezala roki. -Pustite me! je vpil in brcal z nogami. Nedolžen sem, mulca si izmišljujeta. Rada bi me spravila v keho. Nedolžen sem, nedolžen! Postavila sta ga spet na noge in ga vsak s svoje strani prijela pod pazduho. -Alo, gremo, sta ukazala. Na Selo. Tam boš imel čas premišljevati o vsem. -To mi bosta plačala, je divje rohnel. -Najprej boš ti poravnal svoje račune, se mu je posmehnil uradnik in pobožal Blaža in Andreja po glavi. Izkazala sta se, fanta. Čestitam vama! Že dolgo smo slutili, da nekaj ni v redu z vrvmi, samo dokazati nismo mogli. Je tudi ta z vama, je vprašal, ko se jima je priključila še Veronika. Žarečih lic je pokimala: -Mi trije smo ga odkrili! -Pridna punca, jo je pohvalil. Tako je prav. Skupaj morate držati. Zvezanega Goltača so odgnali proti brodarski postaji. Na pomolu je čakalo že veliko ljudi. Slišali so, kaj se je dogajalo z ladijskimi vrvmi, pa so prišli pogledat. Kdo bi verjel, da je človek lahko tako pokvarjen! K ladji so privezali novo skupino volov. Jasovnik je ravno miril svoja rjavca, ko jih je zagledal. -Andrej! mu je od radosti zaigralo srce. Pa Veronika je tudi zraven! Pognal se je k njima in ju potegnil k sebi. -Ata, to je pa moj prijatelj Blaž, je rekel Andrej. -In moj tudi, je pristavila Veronika. -Lepo, lepo, se je smehljal Jasovnik. Dobro je imeti prijatelja. Čimveč prijateljev! Življenje z njimi je lepše in bogatejše! O, kako vas bo šele mama vesela, je še rekel. In jih pobožal. Vse tri. Goltača so zastraženega odpeljali v šmarske zapore.


24.

Po deževni noči se je rodilo lepo jutro. Pokrajina je bila kot umita. Polja in njive so odsevala v zaplati modrega neba, ko se je oglasil ptičji zbor. Na levem bregu Save je zaropotal potniški vlak in se že naslednji hip pognal v predor, oglasili so se avtomobili in načeli jutranji mir. Počasi se je skozi trepalnice tipala svetloba. Prihajala je kot daljni odsev in vedno bolj dobivala obrise predmetov; visoke starinske postelje, skrinje pod oknom, neštetih fotografij, ki so visele po stenah. Okrog njega so ležali popisani listi, iz katerih je sinoči, še predno je zaspal, spoznaval tisti težki čas. Spraševal se je, kje je zdaj tisti fant Andrej, pravzaprav njegov prapraded? In drobna deklica Veronika, ki je ribala gostilniški pod in nosila gostom vino iz kleti? Dvignil se je s postelje, obstal je pred odprtim oknom in gledal dol na Savo, ki se je lenobno vijugala med polji. Odblesk gladine mu je zaprl oči. Znova je videl mukajočo žival, po kateri padajo udarci, zaslutil je strah in upanje neštetih gonjačev. Šele hrup iz kuhinje pod njim ga je znova prestavil v ta čas. Žvenketale so skodelice in žličke, tetini urni koraki so drobili od štedilnika do mize in spet nazaj, dokler se niso ustavili ob oknu. Na dvorišču je spraševal stric Lenart: -Je Blaž že vstal? -Naj še malo poleži, saj ima počitnice, je rekla teta. -Najlepša so jutra. Veliko bo zamudil, če jih bo prespal. -Ga bom poklicala, samo mleko naj še zavre! -Bova šla k Savi. Pokažem mu obroče, v katere so včasih privezovali ladje. Pravi, da bo o tem pisal. Blaž se je odmaknil od okna in segel v torbo. -Da, pisal bom, si je rekel. O vsem bom pisal. To bodo gledali sošolci, sploh ne bodo verjeli! Kako pričakujoče se je zastrmel vanj bel list, ko se mu je približal s pisalom. Za zapis prvega stavka, ki se bo glasil: -Na vzhodu se je že svetlikalo! Na stopnicah je klicala teta: -Blaž, zajtrk je na mizi!

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Jože Sevljak