Muhe (Fran Milčinski)
| Muhe Fran Milčinski |
| |||||||||||||
Kulturen sem človek in po kosilu rad legnem. Počitek po kosilu pospešuje telesno lepoto in zraven čitam SHS slovstvo izza zadnjega meseca. Kajti kulturen človek sem. Najmlajše slovstvo sicer vobče ni v prid telesni lepoti, ker ima pregloboke in prenaporne misli. Duševni napor pa škoduje lepoti. In sploh se mi zdi, kjer je napor, tam se neha lepota.
Vendar mislim, da slovstvo meni ne bo v kvar, ker zaspim, in zaspim hitreje s slovstvom v roki nego brez njega. In kakor rečeno, počitek brez misli pospešuje telesno lepoto, to je dejstvo. Često čujem za seboj zavistne glasove: »Lep je, tristo petelinov! Koliko mora počivati ta človek in kako malo misliti!« Pa tudi dame lahko to dejstvo opazujejo druga ob drugi.
Skratka, po kosilu rad legnem in ti stvar bila tako daleč v redu.
Če bi ne bilo muh!
Ali je prišla jesen, prišla sta dež in hlad. In so prišle muhe. Zunaj jih je pregnal mraz, niso me vprašale, nisem jim dovolil, kar priselile so se mi v stanovanje.
Muhe so brez koristi za socialno skupnost. Ne delajo nič, za nobeno niso rabo, še za tarok niso. Le v nadlego so in mislim, če bi jih ne bilo, bi jih ne pogrešal.
Pa se mi vendar vedejo v stanovanju, kakor da nisem jaz tisti, ki plačuje bridko najemnino z gostaščino vred in dimnikarjem, nego da so najemnice muhe in da je stanovanje njihovo in da sploh ni na ljubem svetu nikogar poleg njih. In moj beli slamnik, ki še visi, poštena kranjska duša na kljuki in verno in vdano pričakuje, da se vrnejo prijazni sončni dnevi, moj slamnik, mislijo, da je ostvarila dobrotljiva narava edinole zato, da na njem dajejo duška svojim mračnim občutkom.
Nič ne bi rekel — vsi smo božji otroci, tudi muha mi je sestra v Bogu in stanovanje je dosti veliko, lahko bi v miru živeli drug poleg drugega, vsak po svoje, jaz po svoje, muhe po svoje, in bi hvalili Boga, vkupnega očeta.
Nak! Ne zadošča jim stanu primerna, obzirna souporaba stanovanja. Ampak so si izbrale za torišče vsega svojega dejanja in nehanja baš moje roke in moje lice.
Pripravljen sem ob primernih pogojih umreti junaško smrt, ako gre za očetnjavo. Ali takoj ali še rajši po prvem. Muh in njih terorja pa nisem kos trpeti.
Prikril sem si glavo z robcem, le toliko me gleda izpod robca, da za silo diham in da vidim dve vrsti slovstva. Nezaposleno roko, ono brez slovstva, sem vtaknil v žep.
Zastonj! Vse stanovanje jim je na razpolago, tla, stropi in stene, okna, vrata in pohištvo, ne! — ne vidijo dobre volje, ne upoštevajo dalekosežnih koncesij, ki jih uživajo po moji popustljivosti, skratka nočejo; na vsem širnem svetu se jim hoče samo tistega malega končka moje golote.
Ne moreš se jim skriti, da bi te ne našle. Sede muha na roko, sede na lice, brusi si sprednji nogi, pogladi si glavo, pogladi si peroti, vse počasi in temeljito. Potem se požene, da šeta korzo po koži. Požene se dvakrat, trikrat, že postoji spet, da si brusi nogi in si gladi krili in glavo. Ne razumem, kakšen ji vse to nudi užitek. Morebiti je perverzna. In je ne moti, če stresem glavo ali roko, da bi jo pregnal. Mirna in neprizadeta počaka, da mine potres, potem nadaljuje korzo.
Stresati ne pomaga, zamahniti moraš po njej, potem zbeži. Toliko zbeži, da se koj zopet vrne, točno na stari prostor, od koder si jo pravkar pregnal. Ne vem, ali so tako neumne ali so tako zlobne.
Berem in se otresam in maham in je čudovit užitek najmlajše slovstvo SHS, združeno z bojem zoper muhe.
Muham nemara ni prav, da se jih branim. Užaljene so in ogorčene, srdite in bojevite in psujejo me. Gotovo me psujejo. Ena mi je rekla: »Batimaš!« Ena mi je »Macedonca« zabrusila v lice. Ena pa je strupeno siknila: »Bankokrat!« — ta je jadrno zbežala, bala se je, da bo ob glavo, če mi pride v pest.
Potrpežljiv sem človek in miroljuben. Prosil sem, prigovarjal in prepričeval: »Sestre v Bogu, ne tako! Bodite pravične! Če ljubite svobodo, dajte še meni, da diham svobodno in uživam slovstvo in počitek! Bodite kulturne!«
Ne! Zopet ena na roko, ena kraj očesa!
Zamahniti sem moral, da sta odleteli. Ali kako sta se repenčili razjarjeni, da se je razlegalo tostran Sotle in onkraj, in še sta me šli tožit svetilki in oknu, kakšen da je moj režim, in tudi ogledalu sta pustili svoji vizitki.
Te dve sta me tožili, tačas so me pričele mrcvariti že tri druge.
Izprevidel sem, da je treba drugačnih mer, in sem vstal. Nebogljeno mlado slovstvo sem dal iz rok, brisačo sem vzel v roke. Muham sem proglasil boj in sem v boju zmagal.
Tri je ubila brisača, med njimi ono, ki me je bila zmerjala »bankokrata«. Tako plačuje Bog! Dve sem ujel živi in ji vrgel skozi okno; pa mi je skoro žal, da sta odnesli življenje, ker vem, da me bosta obirali po svetu.
Najbolj čudno pa ja bilo to: mislil sem, da jih je legion, pa jih je bilo vseh vkupe le pet — teh pet je bilo nadležnih za legijon!
In sedaj je mirna Bosna.