Muc Mehkošapek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Muc Mehkošapek
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Špela Mrvar
Izdano: Štampe Žmavc, Bina (1998). Muc Mehkošapek. Ljubljana: Epta. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Muc Mehkošapek

V Drvečem mestu je vse samo hitelo in drvelo. Drveli so vlaki, avtobusi, letala, metroji, helikopterji, kolesa, motorji in koraki. Drveli so zjutraj, opoldne in zvečer – celo ponoči ni bilo nobenega miru. Drveče mesto pač ni imelo časa spati! Kje pa! Moralo je brzeti tudi ponoči, da ni kaj zamudilo! Celo slaščičarne v Drvečem mestu niso bile takšne kot drugod. Sploh niso imele več stolov. Le kdo bi mogel sede zapravljati čas in se sladkati s slaščicami, medtem ko drugi hitijo. Rogljiček, sladoled ali torta si res ne zaslužijo, da bi človek zaradi njih sedel za mizo. Prav lahko jih pomlatiš sproti, ko tečeš na metro ali na letalo. Kajti ljudje Drvečega mesta so morali vsak dan tekati za svojimi karierami, službami, neodložljivo nujnimi opravki in se niso smeli niti za hipček ustaviti, da jih ne bi kdo prehitel.

V Drvečem mestu je živel tudi deček Maj. Čeprav je imel ime po najlepšem in najbolj dišečem mesecu leta, pravzaprav sploh ni vedel, kakšen je mesec maj. Še skozi okno ni imel časa pogledati, kaj šele poduhati vonjave kakšnega meseca. Sicer pa so si bili letni časi v Drvečem mestu čudno podobni, kot bi se zlili v en sam drveč čas brez vonja in barv. Tudi Maju je nenehno zmanjkovalo časa in kar naprej ga je kdo priganjal. »Hitro vstani, Maj,« ga je zjutraj priganjala mama, »saj več, da se nama z očkom mudi v službo!« »No, pojej že vendar!« se je razburjal očka in stoje srebal kavo. »Še nisi rešil testne naloge!?« ga je priganjala učiteljica v šoli. »Nihče ne bo čakal nate, da si boš pol ure ogledoval slaščice v izložbi! Gostje čakajo!« se je jezil slaščičar. »Zadnji čas, da zaračunamo tudi ogledovanje slaščic! Čas je denar, denar pa čas!« »Nimamo časa za otroke!« je rekla cvetličarka, ko je hotel kupiti rožo za mamo. »Skrbeti moramo za kupce, ki vedo, kaj hočejo!« je utripala z naličenimi vekami ter se smehljala gospodu z diamantno iglo in s črnim poslovnim kovčkom. »Si že naredil nalogo?« ga je popoldne priganjala mama. »Saj vendar veš, da imaš čez eno uro violino!« je cepetala od nestrpnosti. »Če ne boš zadosti hiter, ne boš nikoli ničesar dosegel!« se je jezil očka, dirjajoč po stanovanju med dvema svetovno važnima sestankoma. »Svet dandanes pripada hitrim!« »Čisto rad bi bil za spremembo polž! Mi vsaj ne bi bilo treba hiteti!« je zavzdihnil Maj. »Saj ti ne manjka veliko!« se je hudoval očka in oddivjal skozi vrata. Tako je šlo vsak dan, naprej in naprej. »Ko bi imel vsaj malček časa zase!« si je nekega večera dejal Maj. Za seboj je imel dolg, utrujajoče drveč dan. Šolo, violino, plavalni tečaj, računalniško skupino…, zdaj pa ga je čakala še domača naloga. Kot zmeraj jo bo zagotovo napisal veliko pregrdo, da bi bila učiteljica v šoli zadovoljna. Le kako naj bi bilo drugače, ko pa je od celodnevnega drvenja že čisto utrujen in strašansko zaspan! Pisal je in pisal, a naloge ni hotelo biti konec. Bolj ko se je trudil, bolj utrujen je postajal in več napak se je tihotapilo v nalogo. Povrhu vsega je skočil na mizo še muc Mehkošapek, ker si je zaželel družbe in ljubkovanja. Ubogi muc, skoraj nikoli ni ostalo časa zanj!

»Mijav… mijaaav…!« je zamijavkal in pogledal Maja s svojimi bistrimi očmi. Podrsal se mu je s smrčkom ob brado, potlej pa se zadovoljno zvil na njegov zvezek, natanko tam, kjer je bila Majeva naloga. »Tukaj ne moreš ležati, Mehkošapek! Dokončati moram nalogo,« je rekel Maj in pobožal Mehkošapkov kožušček. Mehkošapek pa je zapredel, da je prijazno zabrnelo v Majevih utrujenih ušesih in prav nič si ni želel odgnati muca s svoje nedokončane naloge. Objel ga je, se stisnil obenj in mu zakopal lica v puhast kožušček. »Tako si mehek in topel in nikoli se ti nikamor ne mudi…!« je mrmral Maj in veke so mu postajale težje in težje… Joj, kako se je prestrašil, ko sta ga mamica in očka prebudila! »Spet si zaspal pri mizi, Maj! Mehkošapek pa na tvojem zvezku!« je karajoče dejala mama.

»Glej no! Danes je pa tvoja naloga čisto brez napak in pomanjkljivosti!« se je zadovoljno čudil očka. »Mijav!« je modro zamijavkal Mehkošapek ter se pomucal ob Majevo lice. Maj je začudeno strmel v svoj zvezek. Prav dobro se je spominjal pack in popravkov v svoji nalogi, predvsem pa tega, da je sploh ni napisal do konca. Mar se mu sanja…?! Čisto mogoče, ko je takole utrujen in zaspan. Bo že jutri premislil, kako je s to rečjo. Naslednji dan je bil utrujajoč in drveč, zato do večera ni utegnil niti pomisliti na čudno prigodo. Ko pa je zvečer pisal nalogo, je prišel Mehkošapek in kot prejšnjikrat sedel na mizo ter prijazno mežikal v Maja.

»Bi mi rad kaj povedal…?« je raztreseno dejal Maj. »Mijav!« je zamijavkal Mehkošapek, se pretegnil in legel na Majev zvezek, natanko tja, kjer je bila zapisana naloga. »Nimam časa, Mehkošapek, še na polovici nisem, oooh…,« se mu je zazehalo, »pa že skoraj spim…! »Mijav, kar zaspi! Saj si zaslužiš! Ti bom že jaz dokončal nalogo!« je nenadoma spregovoril muc in prijazno pomežiknil. »Dandanes je res hudo biti otrok! Še za muco časa ti ne pustijo…, mijav!« se je zamišljeno potacal po glavi. Maj je onemel od začudenja. Mehkošapek, njegov puhasti muc Mehkošapek, zna govoriti… Pomel si je oči, se uščipnil v desni kazalec…, a nič ni izginilo in muc je še zmeraj sedel na njegovem zvezku ter se tacal po glavi. Maj je previdno, za vsak primer bolj potihem, vprašal: »Ali res govoriš, Mehkošapek?« »Res, če ti ne sediš na ušesih!« je dobre volje odgovoril muc. »Torej si mi ti včeraj popravil in… dokončal nalogo?« »Jaz, mijav! Si videl še koga drugega?« se je muzal Mehkošapek. »Potem sploh nisi navaden muc…!« »Ampak kaj…?« je vprašal Mehkošapek. »Čudežni muc, kaj pa drugega!« je navdušeno vzkliknil Maj. »Le kako nisem tega že prej opazil!« »Ko pa nisi imel nikoli časa zame! Zato sem te moral nekako prepričati. No, sem vreden vsaj za muco časa?!«  »Oh, Mehkošapek, vreden si najmanj tisoč muc časa!« je osramočeno dejal Maj in se stisnil ob Mehkošapkov kožušček. »Mijav,« je prijazno zapredel Mehkošapek, »za eno muco časa je čisto dovolj zame!«

Tako se je Maju drveči čas nenadoma puhasto zaoblil in se upočasnil vsak dan za najmanj eno muco časa. Ne zato, ker bi Mehkošapek delala naloge namesto njega, ampak zato, ker je postalo pisanje domačih nalog njuno skupno razburljivo doživetje. Maju se ni več mudilo, saj je vedel, da si lahko brez skrbi vzame za eno muco časa, pa bo še zmeraj pravočasno in brez napak naredil nalogo. Muc Mehkošapek ga je poučil, da je svet veliko lepši, če si ga malce počasneje ogledaš. Kadar si najbolj utrujen, živčen in nestrpen, si vzemi vsaj za muco časa, pa bo vse mehkeje, lažje in bolj prav teklo.

Vendar pa je bilo Maju hudo, da so drugi otroci v Drvečem mestu, ki seveda niso imeli doma čudežnega muca Mehkošapka, še zmeraj brezglavo drveli in zvečer utrujeni reševali naloge, namesto da bi spali. Saj sploh niso vedeli, kaj vse se lahko spremeni, če si vzameš za muco časa. Maj pa jim – to je bilo popolnima razumljivo – ni mogel izdati svoje skrivnosti. Oh, še predobro je vedel, da v Drvečem mestu tudi skrivnosti odbrzijo naprej kot brzovlaki – že čez nekaj ur so v časopisih, na televizijskih ekranih in… konec zanj in za Mehkošapka! Mehkošapka bi zasledovali novinarji, morda bi se do njega dokopali celo znanstveniki, ki hočejo zmeraj vse do kraja raziskati. Kar streslo ga je ob misli, da bi ga zaprli v svoje bele laboratorije, kjer bi hoteli razvozlati skrivnost Mehkošapkove čudežnosti. Prav gotovo bi mu hoteli izmeriti repek, ušesa, šapke, mu presvetliti oči… oh, ubogi, ubogi muc Mehkošapek! Ljubi, prijazni, puhasti Mehkošapek! Le kaj naj stori?

Maj ni in ni našel rešitve. kdo ve, ali bi jo sploh kdaj, če mu ne bi znova priskočil na pomoč njegov Mehkošapek. »Veš, pravzaprav je lahko vsaka muca po svoje čudežna!« je dejal Maju. »Če si vzameš čas zanjo in če jo imaš rad!« je pomenljivo zapredel. Maj se je zamislil… »Ampak muco moraš najprej imeti, mar ne?! Pri nas v Drvečem mestu ima le malokdo pravo, živo muco. Igrače muce še, ker ne jedo, ne pijejo in ne mijavkajo. Nobenega časa ne zahtevajo zase, razumeš?!« »Seveda razumem, saj sem muc!« je zamijavkal Mehkošapek. »Ravno zato je še posebej pomembno, da otrokom podariva vsaj za eno muco časa!« je dobre volje pomežiknil Maju.

»To že. A kako, Mehkošapek?!« »Napisala bova obvestilo, ostalo prepusti meni!« je dejal Mehkošapek. »Na mucaste zadeve se najbolj spoznamo muce, mar me?!« Naslednjega dne so otroci našli pod šolskimi klopmi majhne listke z nadvse čudnim obvestilom: »Če se vam mudi, si vzemite vsaj za eno muco čas!«  Takšna čudna obvestila so bila napisana tudi na šolskih tablah, na vseh oglasnih deskah in celo na računalniških zaslonih. Otroci so se čudili, vznemirjeno pogledovali drug drugega in se spraševali, kaj neki pomeni skrivnostno sporočilo. Da je zares skrivnostno, so vedeli po tem, ker je strašansko vznemirilo učitelje in učiteljice!

V ravnateljevi pisarni so se takoj sestali šolski svetniki in svetnice ter pretresali problem skrivnostnega besedila. Ravnatelj je, vijoličast od ogorčenja, sedel pred računalniškim zaslonom in obsedeno pritiskal na gumbe, da bi izbrisal obvestilo neznanega izvora, ki je nenehno pobliskavalo na zaslonu. »Kaj takega!« je pihal od jeze. »To je gotovo kakšno nevarno, podtalno sporočilo organizacije, ki hoče rušiti naš šolski red! Na vsak način je potrebno odkriti, kdo stoji za tem! Lepo vas prosim, ste že slišali kaj bolj nevarnega in predrznega – vzeti si za eno muco časa!? Se mar meri čas v mucah ali v urah, vas vprašam?!« 

»Če dovolite, spoštovani gospod ravnatelj,« je tiho dejala učiteljica književnosti, »veliko bolj zanimivo bi bilo, ko bi ga lahko merili z mucami!«  »Gospodična Rimanka,« je poskočil ravnatelj. »Vi ste vse preveč zarimani v svoje pesmi, da bi mogel upoštevati vaše… vaše nes-miselne prepesnitve!«  »Za eno muco časa,« je zamišljeno dejal učitelj matematike. »Zadeva je logična kot pet in pet, če jo vzameš pod drobnogled,« je odobravajoče prikimal. »Lepo vas prosim, gospod Tangens! So se tudi vam zarimali možgani? Pri priči hočem ugotoviti, od kod izvira nevarno sporočilo! Drugače se lahko zgodi, da nam bo zadeva popolnoma zavozlala pamet!« je razburjeno vpil ravnatelj in udarjal po tipkovnici računalnika.

A še preden so utegnili nadaljevati svetniški pogovor, je privihrala skozi vrata šolska tajnica. »Ooprostite, gospod ravnatelj… mmajhna neprijetnost… ttokrat za sspremembo… ččisto žživa,« je zmedeno jecljala ter opletala z rokami. »Mar so se tudi vam zavozlali možgani, gospodična Šilček?! Kaj pa vendar trobezljate?!« je jezno planil ravnatelj. »Ooprostite, ggospod ravnatelj…« je zmedeno zajecljala tajnica in kazala z roko nekam na hodnik. »Čče bi izvolili… sami pogledati…!« »O, saj tudi bom!« je odločno dejal ravnatelj in stopil na hodnik. Za njim so hiteli zmedeni in radovedni svetniki in svetnice in – imeli so kaj videti! Na šolskem hodniku je mrgolelo muc. Belih, črnih, progastih, lisastih, vseh mogočnih in nemogočih barvnih kombinacij. Sprehajale so se med otroki, ki so prihiteli iz razredov, se predrzno pretegovale in si oblizovale šapke, kot bi bile dom. »Nezaslišano, nezaslišano predrzno…!« je nejeverno jecljal ravnatelj. »Tak polovite jih vendar,« je mahal z rokami pred nosovi svetnikov in svetnic.

Le Rimanka in Tangens sta veselo opazovala direndaj okrog sebe in se nista kdo ve kaj čudila. »No, pa si moramo res vzeti vsaj za eno muco časa!« se je zasmejala Rimanka. »Za eno muco časa – kakšna natančnost! Saj sem rekel, da je logično kot pet in pet!« je navdušeno rekel Tangens. Otroci pa so komajda opazili navzočnost ravnatelja in učiteljev. Tako so bili zaverovani v igro z mucami, da so kar pozabili, kje so.

»Tak polovite že mačke!« je vpil ravnatelj. To pa še zdaleč ni bilo preprosto. Bolj ko so se svetniki in svetnice trudili uloviti muce, manj jim je uspevalo. Celo ravnatelj je v obupu začel tekati za mačkami, da bi dal dober zgled. Moral je rešiti svojo ravnateljsko čast. A naj se je še tako podil za mačkami – zmeraj znova je zgrabil za prazno. Krotke muce, mačice, ki so se tako prijazno pustile crkljati otrokom, so se ravnatelju in svetnikom pokazale kot popolnoma neobvladljive zverinice. Pihale so, ježile dlako in divjale sem in tja, kot da so na mačjih dirkah. »Pokličite živalski vrt… ne, … konjederca…, mačjederca…!« je zasoplo vpil ravnatelj. »Gospod ravnatelj, meni se zdi, da bi bilo pametneje poklicati na pomoč otroke!« je mirno rekla Rimanka. »Pokličite kogarkoli hočete, a mačja zalega mora iz šole!« je stokal ravnatelj in se držal za glavo. Otroci so komaj čakali, da pridejo do muc. In tudi muce so menda čakale nanje, saj so se jim prijazno in krotko pustile prijeti ter jim zadovoljno zapredle v naročju. »No, kaj takega!« je omotično ponavljal ravnatelja in si brisal obraz. Zdaj ni bilo več druge rešitve, kot prekiniti pouk, da ni lahko otroci odnesli muce iz šole. O tem, kam jih bodo odnesli, pravzaprav nihče ni razmišljal. Za ravnatelja je bilo najpomembneje, da mačke zapustijo šolo. Saj mu je tako in tako na ravnateljskih plečih ostal tisti čudni, nepojasnjeni – Če se vam mudi, si vzemite vsaj za eno muco časa! Otroci pa so zdaj čisto natanko vedeli, kaj pomenijo napisi na tablah in na računalniških zaslonih. Pomenijo, da si morajo vzeti za eno muco časa. Nič več in nič manj! Saj zato so muce prišle.

Prvič po dolgem času so veselo odhajali iz šole. Namesto množice domačih nalog so nosili s seboj prijazne, mehke muce… »Mehkošapek, le kako ti je uspelo?!« je srečno dejal Maj in se stiskal ob Mehkošapkov kožušček. »Ko bi ti vedel, kakšna zmeda je zavladala v šoli! Že obvestilo je bilo dovolj razburljivo, ko pa so potem prišle še muce… »Mijav, si kar mislim…!« je zadovoljno zapredel Mehkošapek. »Kaj pa zdaj?! Misliš, da bodo otroci razumeli sporočilo?!« je zaskrbelo Maja. »So ga že, mijav! Boš že videl!« je pomežiknil muc.

Mehkošapek je imel prav. Zdaj so si tudi drugi otroci v Drvečem mestu vsak dan vzeli vsaj za eno muco časa. Najsi so bile muce čudežne ali ne, domače naloge so imele veliko manj napak, saj so imeli vsaj za eno muco časa več kot prej. In to je bilo naravnost čudovito! Če so se starši in učitelji pritoževali, kako jim nenehno zmanjkuje časa, so jim otroci navihano odgovarjali: »To je zato, ker si ne vzamete niti za eno muco časa!« Počasi je ta čudežni stavek začel delovati tudi na odrasle. Vsak dan so se kje v Drvečem mestu našli kakšni očki, mame, tete, strici in dedki, ki so si, sprva še sramežljivo, privoščili za eno muco časa. Bilo jih je zmeraj več in počasi so si upali o tem pogovarjati celo naglas. »Saj sem rekel,« se je smejal matematik Tangens kolegici Rimanki. »Stvar je logična kot pet in pet!« »Prav res,« je zasanjano odgovarjala Rimanka. »Veliko bolj zanimivo je, če meriš čas z mucami!«  »Oh, odkar imamo pri hiši muco, imamo veliko več časa! Za celo muco časa več!« je navdušeno pripovedovala gospodična Šilček gospodu ravnatelju. »Česa ne poveste?! Torej tudi vi…!« se je čudil ravnatelj in pri priči sta si vzela za muco časa ter poklepetala.

Kmalu so si prebivalci Drvečega mesta prav vsak dan privoščili vsaj za eno muco časa. Slaščičar je v slaščičarni znova postavil ljubke, udobne stolčke, kajti ljudje so si strašansko želeli mucastega klepeta ob slaščicah. Bilo je vendar popolnoma nedopustno stoje si ukrati za muco časa!

Tako je Drveče mesto dobilo novo, nezamenljivo čudovito mero za čas. Mehko, mucasto, da se ji ni mogel upreti. Nič čudnega, da so se na številčnicah ur začele pojavljati podobe muc. Prebivalci mesta pa so, kadar se jim je zdelo, da preveč hitijo, že kar iz navade govorili: »Čas je, da si privoščimo za eno muco časa!« Kdorkoli je kdaj obiskal Drveče mesto, si je lahko v njem na vsakem koraku privoščil tisti znamenito – za eno muco časa! In če imaš tudi ti muco, ki ti sede na zvezek, ko delaš domačo nalogo, je nikar ne odženi proč! Vzemi si za eno muco časa in, kdo ve, morda, morda, se bo lepega dne izkazalo, da sploh ni navadna muca, ampak pravcata čudežna Mehkošapka…