Pojdi na vsebino

Mrtva straža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mrtva straža.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/17 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

To vam je gozd, gozd gost in zarastel, gozd kakor nalašč za snovanje roparskih pohodov, gozd poln groze. Mimo tega vodi steza, in če greš po njej, si zaslužil svetinjo hrabrosti, bolj kakor oni, ki se bije tam doli ... Ne govorim o kupih orožja, ki leže tam. Ne govorim o dežju sovražnih krogel, ki nas išče tam. Druga pošastna stvar je tu — živ mrlič — strahota živim, straža mrtvim. In zopet ne govorim o pešcu, ki sedi ob jarku, glavo uprto v roke in strmi z debelimi očmi predse. Kaj je ugibal, ko ga je zadela krogla? — Nikdo na svetu neve tega. Zdaj postaja z vsakim dnevom bolj droban, reži se, se krči ... Ali blizu njega stoji tovariš. Velik, trd in pokončen. Kakor je stal onega strašnega dne. Zdaj je mrtev, a drži še puško v koščeni desnici. Stoji ob velikem hrastu. Gotovo je mislil, da ga bo varovalo drevo. Izdalo ga je, zadela ga je granata ali veja, ki se je bila odlomila vsled strela, ga ujela za obleko, da ni padel, da se ni mogel zgruditi v smrti. Stati mora, stati na straži. Varovati mora svoje tovariše, ki leže kakor snopi okrog njega, tovariše, katerih ne moremo pokopati, ker nam branijo njih še živeči tovariši, ki pošiljajo hitro točo izstrelkov, če ugledajo katerega od nas. Pa kaj to. Ne moti nas. Ali če moraš mimo živega mrliča, mimo mrtve straže mrtvih ... Nikdo ne spregovori na tej poti. Vsakdo se vprašuje z grozo: »Stoji mrtva straža še tam?« — Vsakdo gleda plaho nanj, izmoli hitro molitvico. Straža mrtvih stoji in bo najbrž stala, dokler ji ne naznani pogreba zvon miru. In kje je še to? — Težko stočejo ponoči gozdovi, slišno vzdihuje zemlja ... Čas ti naš grozen, s krvjo prepojen, kdaj premineš?