Mrtvaška glava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trobentica Mrtvaška glava
Slovenske legende
Anton Medved
Sveta Barbara
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mrtvaška glava

Pode se pod nebom oblaki,
viharji po zemlji buče,
z gradu odmeva pesem,
z gradu se okna blišče.

"Pozdravljam te, družba vesela;
pozdravljam prijatelji vas,
da gostov obišče jo mnogo,
odlike je hiši izraz.

Ko glave ^šejem drage,
med njimi le enega ni,
ki v goste sem vabil ga davi —
le to mi veselje kali.

Saj veste, tam v gozdu samotnem
stoji razrušeni hram,
pravljica golči, da pred leti
puščavnik prebival je tam.

Privlekla mrtvaško glavo
iz koče je jata psov,
ko jezdil po gozdu sem davi,
ko jezdil sem davio na lov:

Gotovo si žejna in gladna,
proseč zastavljaš mi pot,
pa pridi drevi mi v gosti,
tam čaka te hleb in sod.

Če v grobu ni meje življenju,
na grad mi pridi zvečer,
tam čaka te družba vesela,
na svetu ni take nikjer!"

Tako sem, prijatelji, vabil, —
tako sem vabil zaman,
ker v grobu je meja življenju,
ker meja le grob je hladan!"

A čuj bobneče grmenje,
na nebu bliski gore,
in skozi okna visoka
mrtvaške se glave reže.

Utihne žvenk kozarcev,
utihne pevcev glas,
v dvorano stopi starček
oj starček sivih las.

Na stol grajščak omahne,
kot zid mu je bled obraz,
ježe lasje se gostom,
preleta jih strah in mraz.

"Zakaj, grajščak, trepečeš?
Saj vabil na grad si me svoj,
Če v grobu ni meje življenju,
pogledat idi z menoj!"

Za starčkom zapro se vrata,
ugasne na nebu blisk,
utihne bobneče grmenje,
utihne viharjev pisk.

Vesel, vesel na gradu
odahne gost se vsak,
odahne za grozo se novo,
med njimi je mrtev grajščak.