Motimirov nepričakovan nastop
Motimir lebdi v omari
in se čudi modni šari:
»Vups, če tole je obleka,
naj pri priči bom opeka!«
se na tihceno pošali,
ko zagleda nad predali
mehko, lahno in prosojno,
skorajda že neobstojno,
snežnobelo krinolino
s čipkami in vezenino,
s pajčolanom vse do tal –
skoraj bi mu dih zsatal!
Hitro smukne skoz opravo,
v pasu zoži si postavo,
za zaveso odlebdi –
ko bo čas, že kaj stori!
Pod lučmi pa se odvija
Škrice sračja revija
za gospode in za dame,
od klobukov do pižame!
In četudi godba fuša,
Duhec ne presliši tuša –
Škricesrače napove
za gospode in gospe
naj vrhunec vse revije.
Med obiljem lepotije
se prikloni in odhrka:
»Končno smo prišli do vrha!«
Godba spet udari tuš,
duhec Motimir pa – huš! –
prilebdi na modno cesto
v krinolini za nevesto!
Publiki zastane dah,
vsi stojijo na nogah,
ko bel modni eksponat
sam lebdi od vrat do vrat …
torej sploh ne gre za hlače –
neverjetno, Škricesrače! –
samohodka krinolina
je skrivnostna mojstrovina!
Noviteta brez primere,
že na meji nejevere,
saj lebdeča krinolina
plava, kot da je iz kina!
Mojster skrije nos v brisače –
najbrž bo ostal brez plače!
Toda zgodba gre drugače …
»Bravo, mojster Škricesrače!«
Dolg aplavz in divji ravs,
k mojstru vdre reporter Čavs:
»Ta patent da v rog vse hlače,
modni kralj ste, Škricesrače!«
In lebdeča krinolina
koj postane zgodovina;
samohodna, bela, fina,
nam ne bo šla iz spomina.
»Sreča, da nihče ne ve,
da izum je nehote
zagrešil kreator duh,
sam breztežen kakor puh!«
tuhta duhec Motimir,
ki pogreša svoj kvartir.
Odlebdi na bronast kip
In že spi naslednji hip.