Motimirov nepričakovan nastop

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Motimir lebdi v omari

in se čudi modni šari:

»Vups, če tole je obleka,

naj pri priči bom opeka!«


se na tihceno pošali,

ko zagleda nad predali

mehko, lahno in prosojno,

skorajda že neobstojno,


snežnobelo krinolino

s čipkami in vezenino,

s pajčolanom vse do tal –

skoraj bi mu dih zsatal!


Hitro smukne skoz opravo,

v pasu zoži si postavo,

za zaveso odlebdi –

ko bo čas, že kaj stori!


Pod lučmi pa se odvija

Škrice sračja revija

za gospode in za dame,

od klobukov do pižame!


In četudi godba fuša,

Duhec ne presliši tuša –

Škricesrače napove

za gospode in gospe


naj vrhunec vse revije.

Med obiljem lepotije

se prikloni in odhrka:

»Končno smo prišli do vrha!«


Godba spet udari tuš,

duhec Motimir pa – huš! –

prilebdi na modno cesto

v krinolini za nevesto!


Publiki zastane dah,

vsi stojijo na nogah,

ko bel modni eksponat

sam lebdi od vrat do vrat …


torej sploh ne gre za hlače –

neverjetno, Škricesrače! –

samohodka krinolina

je skrivnostna mojstrovina!


Noviteta brez primere,

že na meji nejevere,

saj lebdeča krinolina

plava, kot da je iz kina!


Mojster skrije nos v brisače –

najbrž bo ostal brez plače!

Toda zgodba gre drugače …

»Bravo, mojster Škricesrače!«


Dolg aplavz in divji ravs,

k mojstru vdre reporter Čavs:

»Ta patent da v rog vse hlače,

modni kralj ste, Škricesrače!«


In lebdeča krinolina

koj postane zgodovina;

samohodna, bela, fina,

nam ne bo šla iz spomina.


»Sreča, da nihče ne ve,

da izum je nehote

zagrešil kreator duh,

sam breztežen kakor puh!«


tuhta duhec Motimir,

ki pogreša svoj kvartir.

Odlebdi na bronast kip

In že spi naslednji hip.