Motimir in tatovi draguljev
Kar tri leta celi rebra
si pod varno skorjo debla,
ker je mestno lepotico
bil zamenjal za kraljico!
Ko po letih mirovanja
spet želi si potovanja,
preckaj jo na pot odduha,
vreden duha potepuha …
Motimir je duh kraljevi
in čeprav so daleč dnevi
vitezov in kraljevin,
rad bi obudil spomin
na nekdanje lepe čase,
ko je pil iz zlate čaše
gosto in opojno vino,
z mečem branil kraljevino.
Tiho duhca jo v tujino,
zdaj že davno domovino,
da bi videl, če še kaj
pomni tisoč let nazaj.
A v prestolnici najhuje
presenetijo ga tuje
ulice in kažipoti –
todkaj vse je po pomoti!
Duh samoten kolovrati,
ko nad hrastovimi vrati
šine kot rdeči šal
ljub izvesek – »Sveti Gral«.
Motimir odduhca v krčmo
in se v duhu prav prisrčno
z vrlimi pozdravi pivci,
sede tja, kjer so kadilci …
Kot neviden pohajaj
potopi se v direndaj,
ki živahno in obilno
napolnjuje vso gostilno.
V temnem kotu dva možaka,
neobrita, dolgokraka,
si prav divje šepetata
in motrita vhodna vrata.
»Čudna tipa ,« duhec kima
in jo brž odduhca k njima.
Kar tam sliši in izve,
ga do dna duha potre:
dolgokraka potepina
kanita kot dva capina
dokopati se brez žuljev
do kraljičinih draguljev!
»Figoduh!« si misli duhec.
Lahno, kot nevidni puhec
odsuklja se hitro stran –
pazi se, tatinski klan!
Duhec isto noč z novico
se prikaže pred kraljico:
duhovit, nič več potrt,
razloži ji svoj načrt …
»Motimir, kraljevski duh,
tvoj načrt sploh ni od muh!«
se razveseli kraljica,
brž mine jo bledica.
»Na seznamu dveh tatov
prav gotovo ni duhov!
Upam, da bo šlo po sreči
in izognemo se gneči!«
Drugi dan ob polnoči
dva tatova brez luči
lezeta po temni steni
kot dve senci zamorjeni.
»Slišiš, bije čas duhov,
kot nalašč za dober lov!
Primojkruciduš kosmat,
da nocoj bom tat bogat!«
se priduša tat dolgin
in izgubi vsaj pet kocin,
ko z bršljanom se zaplete,
da si komaj reši pete.
Drugi tiho mu sledi,
ko preložita kosti
iz višin na trdna tla –
cela, živa in oba.
Kakor dva mačkona zbrano
se priplazita v sobano,
kjer v omari se dragulji
premetavajo v šatulji …
Škrtne vitrih, hrskne ključ –
in zgreši, ker manjka luč …
A tedajci – primaruh! –
iz omare splava … duh!
»Sem ti rekel, da tu straši ...
Jutri greva k sveti maši,
če mi prizaneseš, duh –
kradem le, kadar sem suh!«
se prestrašeni dolgin
skrije za bronen kamin
in za njim še drugi tat,
za pet dlakic manj kosmat.
»Sta morda iskala tole?«
se izpod krznene štole
zdaj prikaže še kraljica
in strmi v tatinska tiča.
Z biseri okrog vratu
je v draguljih do pasu!
»Vsi svetniki – duh kraljice,
videti še svež je v lice!
Zdaj ni časa za molitev –
beg edina je rešitev –
vsi duhovi na pomoooč!«
Tata jo ucvreta v noč.