Motimir in tatovi draguljev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Kar tri leta celi rebra

si pod varno skorjo debla,

ker je mestno lepotico

bil zamenjal za kraljico!


Ko po letih mirovanja

spet želi si potovanja,

preckaj jo na pot odduha,

vreden duha potepuha …


Motimir je duh kraljevi

in čeprav so daleč dnevi

vitezov in kraljevin,

rad bi obudil spomin


na nekdanje lepe čase,

ko je pil iz zlate čaše

gosto in opojno vino,

z mečem branil kraljevino.


Tiho duhca jo v tujino,

zdaj že davno domovino,

da bi videl, če še kaj

pomni tisoč let nazaj.


A v prestolnici najhuje

presenetijo ga tuje

ulice in kažipoti –

todkaj vse je po pomoti!


Duh samoten kolovrati,

ko nad hrastovimi vrati

šine kot rdeči šal

ljub izvesek – »Sveti Gral«.


Motimir odduhca v krčmo

in se v duhu prav prisrčno

z vrlimi pozdravi pivci,

sede tja, kjer so kadilci …


Kot neviden pohajaj

potopi se v direndaj,

ki živahno in obilno

napolnjuje vso gostilno.


V temnem kotu dva možaka,

neobrita, dolgokraka,

si prav divje šepetata

in motrita vhodna vrata.


»Čudna tipa ,« duhec kima

in jo brž odduhca k njima.

Kar tam sliši in izve,

ga do dna duha potre:


dolgokraka potepina

kanita kot dva capina

dokopati se brez žuljev

do kraljičinih draguljev!


»Figoduh!« si misli duhec.

Lahno, kot nevidni puhec

odsuklja se hitro stran –

pazi se, tatinski klan!


Duhec isto noč z novico

se prikaže pred kraljico:

duhovit, nič več potrt,

razloži ji svoj načrt …


»Motimir, kraljevski duh,

tvoj načrt sploh ni od muh!«

se razveseli kraljica,

brž mine jo bledica.


»Na seznamu dveh tatov

prav gotovo ni duhov!

Upam, da bo šlo po sreči

in izognemo se gneči!«


Drugi dan ob polnoči

dva tatova brez luči

lezeta po temni steni

kot dve senci zamorjeni.


»Slišiš, bije čas duhov,

kot nalašč za dober lov!

Primojkruciduš kosmat,

da nocoj bom tat bogat!«


se priduša tat dolgin

in izgubi vsaj pet kocin,

ko z bršljanom se zaplete,

da si komaj reši pete.


Drugi tiho mu sledi,

ko preložita kosti

iz višin na trdna tla –

cela, živa in oba.


Kakor dva mačkona zbrano

se priplazita v sobano,

kjer v omari se dragulji

premetavajo v šatulji …


Škrtne vitrih, hrskne ključ –

in zgreši, ker manjka luč …

A tedajci – primaruh! –

iz omare splava … duh!


»Sem ti rekel, da tu straši ...

Jutri greva k sveti maši,

če mi prizaneseš, duh –

kradem le, kadar sem suh!«


se prestrašeni dolgin

skrije za bronen kamin

in za njim še drugi tat,

za pet dlakic manj kosmat.


»Sta morda iskala tole?«

se izpod krznene štole

zdaj prikaže še kraljica

in strmi v tatinska tiča.


Z biseri okrog vratu

je v draguljih do pasu!

»Vsi svetniki – duh kraljice,

videti še svež je v lice!


Zdaj ni časa za molitev –

beg edina je rešitev –

vsi duhovi na pomoooč!«

Tata jo ucvreta v noč.