Motimir in mototipi
Ko se Motimir zbudi,
strese trupec brez kosti,
prerahlja molekule
in prešteje, če so vse.
Potlej zajtrkuje prano,
ki duhovom je za hrano,
pa jo mahne na sprehod,
tih, neviden duh gospod.
Vups, kakšna neznanska gneča,
vsak trenutek malce večja –
primojduh! – tu je ljudi,
da še duh komaj lebdi!
Motimir jo mahne v desno,
v gneči mu je nekam tesno –
stranska ulica obeta
vsaj veliko manj prometa.
A takrat izza obzorja
prihrumita dva motorja;
črna, kakor živa vraga,
ropotata pa ko zgaga!
Od hrumota in ropota
duhec skoraj splava s pota,
ko motorja razborita
ob neznanki obstojita.
A dekle ni dobre voljr,
kar bledi od nejevolje,
ko vsi štirje mototipi
razsedlajo motokripi.
Duhec jo priduhca bliže –
čudni kraji, čudne viže!
Štirje fantje in dekle,
to ni dvoboj, če kaj ve!
Ves pretresen se zgosti
in v zadregi obstoji
naenkrat vsem na očeh,
nehote mu gre na smeh.
»Motimir iz Duhodolja –
to je druga stran vesolja,«
se predstavi hkrati vsem
presenečenim očem.
»Kakšna trapasta prikazen –
že zato zasluži kazen!«
se največji korenjak
duhcu bliža na korak
Potlej pa z vso močjo
plane z dvignjeno pestjo
proti duhcu, ki stoji
kot ne videl bi pesti!
In za prvim drugi trije –
Motimir se v smehu zvije,
ko z vso težo za pestjo
padajo mu skoz telo.
»No, sem zdaj odslužil kazen
kot zasluži jo prikazen?«
vpraša duhec Motimir,
ki ne mara za prepir.
A odgovora ne izve.
»Tip obvlada karate!«
izjeclja bežeč kvartet
in pokaže … osem pet …
Zdaj izgineta motorja,
kot bi mignil, iz obzorja –
tale tip res ni od muh,
če se vzame, da je duh!
»Si res duh Duhodolja,
tam z druge strani vesolja
pozanima se neznanka.
Duh lebdi, kakor uganka.
Iznenada pa ga zmanjka,
izpuhti izpred oči,
in spet kot meglica tanka
pred dekletom obstoji.
»Če se zredčim, kar poglej,
sem neviden kot poprej!
Trikrat vups, pa spet sem tukaj –
kar od blizu me pokukaj!«
»Res si duhec – kakšna zmaga!
Brez udarcev, mehka, blaga!
Pa kako so odbrzeli,
srečni da so sploh še celi!
»Če smem reči, čudni tiči,
tile štirje fičfiriči –
kot da bi hrumela jeza
z motokonji iz železa!
Saj se zgostiš od hrupa,
če za prazen nič se hupa
in prepira brez razloga –
ljubša mi je tiha vloga!«
se prikloni Motimir
in na hitro v drugo smer
odlebdi povsem neviden –
od sedaj bo bolj previden …