Moje misli
| Moje misli Jovan Vesel Koseski |
| |||||||||||||
Mi nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.1
Cesar so nam konstitucijo dovoljili. Jezik, narodnost in vse naše pravice so nam po nji tako slovesno zagotovljene, de bi se enaciga po stoletnim trudu komej nadjali bili. Po cesarski milosti, po oblasti našiga veliko serčniga Vladarja in Očeta je tedaj naše blagostanje uterjeno. Te sreče nam nemški zbor v Frankfortu ne more pomnožiti, in nam je ne sme krajšati. Tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Polaki, slavjani kakor mi, ilirski in slovaški naši bratje na Vogerskim niso nikdar k nemški zavezi šteti bili. Čehi, Moravci in Šlezani se ji odrečejo in so Cesarja za izločenje prosili. Slavni česki pisatelj Palacki je po dogodivšini razkazal, de so sicer česki, moravški in šlezki vladavci, nikdar pa ljudstva njih dežel z nemško deržavo zavezo imeli, in de iz take zaveze slavjanskimu življenju nikaka korist, timveč nevarnost in zatiranje izvirate. Kar za njih veljá, veljá tudi za nas, tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Nemški poslanci v Frankfortu vpijejo kakor pičeni po zedinenji ene velike nemške deržave, po nemških barvah, po nemškim brodovji, nemški armadi, nemški narodnosti, in po nekim nemškim vladarji, ki si ga izvoliti mislijo. Komu ta čast namenjena je, še niso povedali. Mi pa smo udje avstrijanske deržave, imamo z njo brodovje, armade, zagotovljeno narodnost in prirojeniga Cesarja, ki ga z nobenim drugim, če bi še tako Nemcam po volji bil, ne premenimo. Nam ničesar ne manjka, tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Nemški poslanci v Frankfortu so sicer obljubili, de se slavjanske narodnosti v naših zemljah ne bodo dotikali. Čehe so clo vnovič s tem pristavkam k sebi vabili, de vsim Slavjanam avstrijanske deržave slobodo jezika zagotovijo. Kako prederzno govorjenje! Ali nam ni vse to po Cesarju, po ustavi zagotovljeno? Nam je o tem še poroka, in clo poroka v Frankfortu treba? Razun Božjiga blagoslova je nam slovencam Cesarjeva beseda poroštva dovolj; tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Naši in naših slavjanskih bratov sinovi ravno zdaj na laških boriših za miliga Cesarja kri prelivajo in se hrabro bijejo za njegove pravice. Ni dvombe, de bodo slavjani laško vojsko v Cesarjevo slavo in lastno čast speljali. To je dostojno in pošteno, to je slavjanska šega, za Cesarja blago in kri in vse kar imamo! Ko bi pa nekidan novo-osnovana vlada v Frankfortu nas na severne in zapadne meje proti Dancu in Francozu v korist nemške slave in nemške narodnosti v smert pošiljala, znabiti tudi našim bratam, ki ne bodo v nemški zavezi, proti volji našiga Cesarja boj napovedala, ali jo ubogali bomo? Gotovo ne! tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Colne ograje so nas do sedaj od naših slavjanskih bratov na Vogerskim ločile. Nova naša ustava bo te ograje brez dvombe v kratkim poderla in pobratene dežele serčno sklenila. Če pa v nemško zavezo stopimo, bomo postavam nemško-colne sklembe sledili. Hujši colne ograje se bodo dvignule in naše lepo samovladarstvo v dva, tri in še več delov razcepile. Nemci nam bodo v colnih rečéh rojaki, in naši ilirski, česki, polski, moravški bratje nam bodo tujci ‒ z eno besedo , narobe svet! Mi pa nočemo sveta narobe. Kar je sklenil Bog, nej sklenjeno bode; tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Prašajte svetovavce k nemški zavezi, čemú vam tako marljivo v Frankfort kažejo. Mnogo bodo govorili od prihodnjiga veličanstva, bleska, in cveta nemškiga imena, od slavjanske iz tega izvirajoče koristi ničesar, kar bi jim ovreči ne mogli. Nej si tedaj nemci sami svojo blešečo prihodnost omislijo. Mi nimamo v Frankfortu ničesar, doma pa veliko opraviti, de ta prihodnji nemški blesk avstrijanske svitlobe ne otamni, in slovenske narodnosti popolnama ne zatare.
Jovan Vesel ‒ Koseski
1) Pričujoči sostavek smo prejeli za Novice že po dokončanih volitvah (8. dan tega mesca). Akoravno je bilo v Novícah in njenih dokladah že več sostavkov, zoper nemško zavezo govorečih, ni vunder po naših mislih nobeden tako krepko in kratko pisan, kakor je pričijoči od našiga pesniškiga pervaka, gosp. Koseskiga pisan, ki v tem sostavku pervikrat svoje pravo imé razodene. Slovenci izvedo iz tega sostavka, čeravno zastran volitev prepozno pride, vender mnenje eniga svojih nar slavniših rojakov.
Vredništvo.