Moja sreča (Anton Medved)

← Roži

Moja sreča (Anton Medved) (Pesmi, 2) Anton Medved

Srce samotno →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sedel bom sam, prikóvan na svoj stol,
če moj ostane v letih osivelih.
Zaspala bo mi v prsih tiha bol,
udan govoril bom: »Izpit je kelih.«

In glej — približa se mi lepa žena,
kot vodna vila vstane iz valov,
v obleki svilni, s cvetjem okrašena,
bogata žlahtnih, milostnih darov.

Premrle roke dvignem v svetli zrak,
poprašam ves zadivljen: »Kdo si, kdo si? . . . «
»Ne boj se me, priletni siromak!
Jaz sreča sem, ki vsem darove nosi.«

»Prinesla si jih tudi meni kaj?
O sreča, moja duša je otročja . . .
O tebi sanjal sem nekoč — — pa daj
en dar mi vsaj iz svojega naročja!«

»Še več, še več ti dam, betežni starec!
Vsekdar si bil prijatelj dobrih vin —
mordá se ti privolji en kozarec? . . . « —
Zajecam: »Ne, nadúšljiv sem trpin!«

»Pa vzemi si zlata, čeprav na kupe!« —
»Ne maram ga! Denarjev ni mi žal.
Kdo hodil bi poslušat mestne hrupe
in z bolno nogo, kdo bi potoval!«

»Naj položim, zaslužni moj mučenec,
na glavo tvoja venec v znak časti?«
»Na plešo, kaj? Ogreval bi me venec,
ker mrzla soba je in mrzla kri . . .

Nič, sreča, nič! Moj kelih je izpit.
Ti pusti mojo sobo in poleti
lahkó med živi svet, pod sončni svit
in srcem mladozornim vence pleti!

O zénica življenja v zarji zlati,
o knežnja sladkih, a krilatih nog!
Nestalna si, a kadar meniš stati,
prepozna si. — Na vek te čuvaj Bog!«

In hitro žena zapusti moj stan —
Po licih mojih zdrkne zadnja rosa . . .
Na pragu sreča jo obraz neznan:
meglena žena, v roki njeni — kosa.